- 1. brezoseb. imeti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: že spet ga črviči; otroke rado črviči po trebuhu
- 2. ekspr. vznemirjati, mučiti: vemo, kaj vas črviči; razpravljali so o vprašanjih, ki črvičijo današnjega človeka
Zadetki iskanja
SSKJ
črvíčiti -im nedov. (í ȋ) pog.
SSKJ
gnêsti gnêtem nedov., stil. gnetó; gnêtel in gnétel gnêtla, stil. gnèl gnêla (é) povzročati, da se snovi v čem enakomerno porazdelijo: gnesti testo; gnesti vosek, glino; gnesti z rokami, s strojem / nervozno je gnetla robec v rokah mečkala; pren. gnesti in oblikovati neosveščeno množico
// ekspr., redko vznemirjati, mučiti: gnete ga zavist; nekaj ga je gnetlo v notranjosti
// ekspr., redko vznemirjati, mučiti: gnete ga zavist; nekaj ga je gnetlo v notranjosti
- gnêsti se stati ali s težavo se premikati v množici ljudi: množica se je gnetla k izhodu; vsi so se gnetli v sobi; ljudje so se gnetli pred blagajno / otroci se gnetejo okrog peči; pren. misli in vtisi so se mu gnetli po glavi
- gnetóč -a -e: množica gnetočih se ljudi
- gnetèn -êna -o: gneteno testo
SSKJ
gnjáviti -im nedov. (á ȃ) ekspr. vztrajno, vsiljivo nadlegovati: z vsemi mogočimi vprašanji ga je gnjavil; nikdar je ni gnjavil s svojimi skrbmi
// pog. mučiti, trpinčiti: gnjaviti jetnike / skrbi so jo gnjavile; gnjavi se z nalogami
// pog. mučiti, trpinčiti: gnjaviti jetnike / skrbi so jo gnjavile; gnjavi se z nalogami
SSKJ
grêbsti grêbem nedov., grébel grêbla (é)
- 1. premikati prste, kremplje v čem sipkem: kokoši grebejo; otrok grebe po pesku / konji nestrpno grebejo s kopiti / njeni prsti so krčevito grebli po odeji; pren. grebsti po preteklosti
// izkopavati, navadno z rokami, s kremplji: s prsti je grebel gomolje iz zemlje; grebsti kamenčke iz zidu; pren. iz spomina je grebel prizor za prizorom - 2. spravljati na kup: cestar grebe blato
- 3. brezoseb. čutiti praskajoče bolečine: greblo ga je v grlu in ga sililo h kašlju
- 4. ekspr., redko vznemirjati, mučiti: vem, kaj grebe njenega moža; srce je grebla zavist
SSKJ
grísti grízem nedov. (í)
- 1. drobiti z zobmi: gristi bonbone, meso, orehe; nič ne grize, kar celo požira; težko grize, ker ima slabe zobe
// zasajati zobe v kaj, zlasti v zadregi, jezi: premišljal je, kaj bi napisal, in grizel svinčnik; grizel si je ustnice / dušila je solze in si grizla nohte - 2. rad napadati z zobmi: sosedov pes grize / konji so hrkali in se grizli / bolhe me grizejo pikajo; pren., ekspr. žena ga neprestano grize, zakaj je to storil; še vedno se grizejo med seboj zaradi dediščine
- 3. povzročati neprijeten, pekoč občutek: cestni prah je grizel v oči / ekspr. mraz me je vedno huje grizel
- 4. ekspr. vznemirjati, mučiti: grize ga ljubosumnost in negotovost; vem, da jo nekaj grize; skrb ga neprestano grize; grizel se je zaradi sinovega neuspeha
- 5. ekspr. prodirati v kaj trdega: sveder grize v beton; reka se grize v živo skalo / tovornjak se je grizel v klanec s težavo pomikal naprej
● ekspr. vest ga grize ima neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde; ekspr. rad grize besede rad išče v govorjenju, pripovedovanju drugačen smisel, kot v njem je; ekspr. dve uri smo grizli kolena hodili v hudo strmino; preg. pes, ki laja, ne grize človek, ki veliko govori ali grozi, ne naredi hudega
- grizóč -a -e: grizoč travno bilko, je stopal po stezi; zbudil ga je grizoč mraz
SSKJ
jáhati -am tudi jášem nedov. (ā)
- 1. premikati se s pomočjo živali, na kateri se sedi: jahati konja; jahati na konju, na oslu; jahati proti vasi, čez travnike, po cesti; vsak dan več ur jaha; jahati brez sedla, v lahnem diru; zna dobro jahati / že več let jaha goji jahanje, se ukvarja z jahanjem; pren., ekspr. čarovnice so jahale na metlah na Klek
- 2. sedeti na čem tako, da je vsaka noga na drugi strani tega: jahati na veji, na zidu; deček mu je jahal na vratu / rad je očetu jahal na kolenih sedeč na njegovih kolenih posnemal jahanje; pren., ekspr. ščipalnik mu je jahal na nosu
- 3. pog., slabš. mučiti, trpinčiti, zlasti s pretiravanjem v zahtevah, s samovoljnostjo: prišel mu je v roke, zdaj ga pa jaha; zmeraj koga jaha; jahali bodo na njem, da bo kri znojil / lakota, revščina jih jaha / kot kletvica vrag naj ga jaha
- 4. pog., ekspr., v zvezi z na pretirano poudarjati, vztrajno zahtevati: jaha na disciplini, na poštevanki; ne bo mogoče stvari prikriti, oficir jaha na preiskavi
● pog., ekspr. jaha na vsaki besedi zahteva, da se uporabijo neke določene besede; rad išče v govorjenju, pripovedovanju drugačen smisel, kot v njem je
- jaháje: lovili so živali, jahaje na hitrih konjih
- jahajóč -a -e: bližala se jim je počasi jahajoča patrulja
SSKJ
jésti jém nedov., 2. mn. jéste, 3. mn. jedó tudi jéjo; jéj in jèj jéjte; jédel jédla, stil. jèl jéla (ẹ́)
- 1. dajati hrano, jed v usta in požirati: sedel je pri mizi in jedel; jesti jabolko, juho; večerjo so jedli brez besed večerjali so; iti jest; poklicati jest; začeti jesti; jesti hitro, hlastno, s tekom / bolnik že je in pije; po kosilu navadno jedo kompot; od skrbi ne je, ne more jesti; dosti, rad, zmerno je; ekspr. je za tri zelo dosti; star. je kot mlatič z velikim tekom; je kot ptiček zelo malo; je kot volk hlastno; z velikim tekom; drugega ne dela, kot je in spi; suh je, kot bi nič ne jedel zelo je suh
// jesti iz sklede zajemati jed iz (skupne) sklede; jesti z rokami z rokami prijemati jed in jo dajati v usta; jesti z vilicami, z žlico z vilicami, z žlico zajemati jed in jo dajati v usta; ranjenec ni mogel sam jesti ni si mogel sam dajati hrane v usta
// v nedoločniku: dal mu je jesti hrane, jedi; prositi, vzeti si jesti / pog. ona je preveč tablet uživa
// rad bi kaj jedel
♦ gost. jesti po naročilu jedi po naročilu
// nepreh. dobi(va)ti obrok(e) hrane: konji danes še niso jedli; jesti trikrat na dan / jesti doma, v menzi; pri njih je jedel zastonj - 2. preh. uporabljati, imeti za hrano, jed: govedo je rastlinsko hrano; v nekaterih deželah jedo celo mačke; nekaterih gob ne smete jesti / živali se je poznalo, da je jedla deteljo; jedli so pretežno krompir; jedo premalo sadja in zelenjave / za kosilo bodo jedli štruklje
- 3. z grizenjem uničevati: gosenice jedo repo; uši so začele jesti vrtnico / redko: rja jé železo razjeda; voda jé zemljo izpodjeda, odnaša
// ekspr., redko porabljati, zmanjševati: nizke amortizacije jedo osnovni kapital; neprestana skrb mu je moči / papir na oknih je jedel svetlobo - 4. redko povzročati neprijeten, pekoč občutek; gristi: prah ga jé; rese so ga začele jesti / bolhe me jedo pikajo
// ekspr. vznemirjati, mučiti: samota ga jé; brezoseb. jedlo ga je in peklo, ko je videl, kako se mu vse podira
● nizko že dolgo ga jedo črvi je mrtev; star. jesti komis biti pri vojakih; ekspr. jesti bel(i), črn(i) kruh živeti v izobilju, v pomanjkanju; ekspr. jé njegov kruh on mu daje sredstva za življenje; ekspr. dober sir lahko jeste samo v Franciji kupite, dobite; ekspr. tak je, da bi z roke jedel zelo je krotek, ubogljiv; ekspr. na gostiji se je jedlo z veliko žlico dobro in obilno; niso imeli kaj jesti bili so brez hrane, živeža; nižje pog. kaj bo danes za jesti kaj bomo danes jedli; pog. imate kaj za jesti hrane, jedi (zame); preg. kdor ne dela, naj ne je
- jedóč -a -e redko: bil je tako utrujen, da je jedoč zaspal
SSKJ
komárati -am in komaráti -ám nedov. (ȃ; á ȃ) zastar. mučiti se, truditi se: ljudje so morali pošteno komarati, da je bilo vse o pravem času narejeno
SSKJ
krížati -am nedov. in dov. (ī)
- 1. mučiti in usmrtiti s pribijanjem, vezanjem na križ: križati upornike / bičati in križati Kristusa
- 2. nedov., rel. z gibom roke ali predmeta delati križ(e): križati otroke; starec se je začel pobožno križati / ekspr. kar križa se od groze
- 3. biti speljan, voditi, navadno pravokotno čez kaj podolgovatega: na tem mestu cesta križa reko; poti se križata
// nav. ekspr. biti speljan, voditi čez kaj sploh: pokrajino križa mnogo cest - 4. navadno z dajalnikom gibati, premikati se, navadno pravokotno na drugo smer gibanja, premikanja: ladja jim je križala pot / redko pešec križa cesto prečka; pren., ekspr. ne križaj mu poti
● ekspr. ta človek mu križa načrte, račune deluje tako, da se ne morejo (popolnoma) uresničiti - 5. polagati kaj križem: kmetice so druga za drugo križale roke na prsih
// ekspr. bojevati se z meči, sabljami: divje sta križala meče - 6. biol. medsebojno oplojevati živali ali rastline, ki se razlikujejo vsaj v eni dedni lastnosti: križati sadno drevje; križati osla in konja / križati osla s kobilo
- krížati se
- 1. pojavljati se kot nasprotje drugega: vprašanje proizvodnje se križa s potrebami trga / njune koristi se križajo / na tem področju se križajo interesi, vplivi
- 2. biti drug poleg drugega v določenem času pri nasprotni smeri gibanja: vlaka sta se križala na postaji / telegram in pismo sta se križala
- križajóč -a -e: križajoči se interesi; ozke, križajoče se ulice
- krížan -a -o: križani Kristus / kot vzklik križana gora, je to mogoče; sam.: rel. Križani (Jezus) Kristus
SSKJ
krotovíčiti -im nedov. (í ȋ) ekspr.
- 1. povzročati bolečine: trpljenje ga krotoviči; brezoseb. krotoviči ga v želodcu
- 2. s širokim pomenskim obsegom vznemirjati, mučiti: ne vem, kaj ga krotoviči; to dejstvo mu krotoviči možgane / dolgo so ga krotovičili
- 3. dajati čemu drugačno obliko, kot jo ima navadno: ohlapnost izraza krotoviči osnovno misel teksta / na vse načine je krotovičil dejstva
- krotovíčiti se dobivati nenavadno, nepravilno obliko: listje se krotoviči in suši
// krčevito se zvijati: krotovičiti se od bolečine / med praprotjo se je krotovičila kača zvijajoče se premikala
● ekspr. nekaj časa se je krotovičil, potem je pa priznal se upiral, branil
♦ tekst. nit, preja se krotoviči zaradi premočnega, nepravilnega vitja se oblikuje v vozlom podobne tvorbe
SSKJ
mártrati -am nedov. (ȃ) nižje pog. mučiti: v internaciji so nas zelo martrali / kaj martraš konje / ne martraj se tako z delom / vsi se moramo martrati
● nižje pog. to ga že dolgo martra to bi že dolgo rad dobil, izvedel, spoznal
● nižje pog. to ga že dolgo martra to bi že dolgo rad dobil, izvedel, spoznal
SSKJ
mátrati -am nedov. (ȃ) nižje pog. mučiti: matrati živali / kar povej, kaj te matra; ne vem, zakaj naj bi se tako matral trudil, prizadeval
SSKJ
SSKJ
mikástiti -im nedov. (á ȃ) ekspr.
- 1. (močno) tepsti, pretepati: še kot otrok je mikastil svoje vrstnike; kadar je pijan, mikasti ženo in otroke; ruvala sta kole in se na vso moč mikastila z njimi / mikastil je po vratih, pa se ni nihče oglasil močno udarjal, tolkel; pren. veter mikasti vrhove dreves
- 2. tresti, stresati, premikati: klicala in mikastila ga je, dokler se ni prebudil
- 3. redko mučiti, zlasti duševno: tujec je obenem mikal in mikastil njeno bojazljivo srce / učitelj je mikastil učenca, zakaj ne prihaja redno v šolo
SSKJ
mrcváriti -im nedov. (á ȃ)
- 1. slabš. rezati, trgati, mečkati: mrcvariti sadno drevje, mladike / na delovni mizi je mrcvarila meso za zrezke / s tem orožjem se ljudje mrcvarijo bojujejo
- 2. ekspr. mučiti, trpinčiti: v ječi so jih mrcvarili; surovo so ga mrcvarili / kmete so zatirali in mrcvarili / mrcvarili so ga po sodiščih; v časopisu me mrcvarijo očitajo mi napake, pomanjkljivosti, kritizirajo me
// slabš. nevešče ravnati s čim: mrcvariti slovenščino
// grdo ravnati s čim: otroci spet mrcvarijo mačko, psa
● ekspr. pol ure me je profesor mrcvaril pred tablo izpraševal
SSKJ
mrtvíčiti -im nedov. (í ȋ)
- 1. redko delati kaj neobčutljivo, brezčutno; mrtviti: mraz ga je mrtvičil
♦ med. umetno povzročati neobčutljivost posameznih organov; mrtviti - 2. knjiž. povzročati zmanjševanje dejavnosti, delavnosti: razmere ga tesnijo in mrtvičijo
// ekspr. zelo ovirati, oteževati: protislovja mrtvičijo dejavnost organizacije; mrtvičiti osvobodilno gibanje - 3. knjiž. zadrževati, premagovati: mrtvičiti čutnost, telesnost
- mrtvíčiti se
- 1. ekspr. mučiti se, trpinčiti se: mrtvičil se je v neodločnosti
- 2. rel. spokorno živeti, zatajevati se: v samostanu se je več let najstrožje mrtvičil
SSKJ
mŕviti -im nedov. (ŕ ȓ)
- 1. delati iz česa majhne, drobne dele; drobiti: mrviti kruh, pesek; kepe se mrvijo; trava se mrvi
- 2. nar. vznemirjati, mučiti: to, kar sem storil, me mrvi in grize
- 3. ekspr. jesti (kaj tršega): mrviti pecivo
SSKJ
SSKJ
múčiti -im nedov. (ú ȗ)
- 1. namenoma povzročati telesne bolečine: pri zasliševanju so ljudi tudi mučili; mučiti ujetnike; mučiti živali; mučili so ga, da bi kaj priznal / mučiti koga do smrti
- 2. nav. ekspr. povzročati, da mora kdo prestajati velik napor, velike neprijetnosti: ni je dal študirat, kaj bi jo mučil; mučil in teptal je ljudstvo; glej, kako mučiš psa, ko ga imaš na verigi / kaj bi mučil avtomobil po teh hribih; ne bom (si) mučil oči v temi / mučil jih je z dolgoveznim govorjenjem; ne bi vas rad mučil s številkami
- 3. povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje: mučil ga je z molkom, namigovanjem / negotovost ga muči; mučilo ga je, da so ga odstavili
// nav. 3. os., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: muči ga zahrbtna bolezen ima zahrbtno bolezen; mučijo ga dvomi; začela ga je mučiti radovednost, kaj se je zgodilo postal je radoveden; žeja ga muči zelo je žejen
● ekspr. ves večer je mučil harmoniko (slabo) igral nanjo
- múčiti se
- 1. imeti telesne ali duševne bolečine: videl je, da se bolnik muči; mučil se je tako zelo, da ga ni mogla gledati; ranjeno žival so ubili, da se ne bi mučila
// zelo neudobno, nelagodno se počutiti: otrok se muči v takih čevljih; divje živali se mučijo v kletkah - 2. čutiti velik napor: poglej, kako se ti mučiš, jaz pa zlahka dvignem; zelo se je mučila, ko je vlekla voz
// ekspr., s širokim pomenskim obsegom z naporom opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: muči se z nemščino, pa ji ne gre; sama se muči z otroki in gospodinjstvom; pren. ladja se muči skozi valove
// knjiž. truditi se, prizadevati si: vojaki so se mučili, da bi premaknili voz; zelo se je mučil, da bi jih pridobil
- múčen -a -o: usoda mučenega naroda; bili so mučeni in pobiti
SSKJ
múka -e ž (ú)
- 1. nav. mn., raba peša trpljenje, bolečina: lajšati muke ranjencem; zvijati se od muk; duševne muke; ekspr. prestajati nečloveške, peklenske muke / vsak korak mu je v muko mu povzroča bolečino; umirali so v mukah / trpeti muke
// kar povzroča trpljenje, bolečino: vsak korak je bil zanj muka; vse muke, ki so mu jih pripravili, ga niso zlomile; pogumno pretrpeti muke / redko izpraševali so ga med mukami med mučenjem
● star. dati koga na muke mučiti ga; knjiž. grozote vojne je upodobil v muki poginjajočega konja v izrazu, položaju, ki kaže trpljenje, bolečine; knjiž., ekspr. trpeti Tantalove muke zaman želeti dobiti, doseči to, kar je na dosegu - 2. nav. ekspr. neprijetnost, težava, trud: od posestva niso imeli koristi, pač pa samo muko / rad bi se rešil te muke, da bi se moral z njim pogajati / napraviti kaj brez muke z lahkoto, lahko; dihati, vleči z muko s težavo, težko
// v povedno-prislovni rabi: muka je brisati prah z vseh teh okraskov; muka je poslušati glasbo v tej žalostni hiši; elipt. prenašati jo ves dan, prava muka
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- Naslednja »
Število zadetkov: 43
Dostopnost