Fran > SSKJ

nastáviti -im dov. (á ȃ) 

1. 1. dati, postaviti kaj v položaj
   1. a) za prestrezanje, zadrževanje česa: nastavi dlan, pa ti bom dal ves drobiž; nastaviti kozarec pod pipo; nastavi predpasnik, da ti vržem jabolka / nastaviti ustnice za poljub / nastavil je roko in prestregel udarec / nastavil je kozarec (na usta) in začel piti / ekspr. ustavila se je in nastavila uho prisluhnila
   2. b) za lovljenje (živali): nastaviti pasti, zanke / nastaviti kaj za vabo; pren., ekspr. nastavil ji je past
   3. c) da se hitro, dobro vidi: knjigo mu je nastavil na mizo / na sredo sobe je nastavila stvari, pa jih ni videl dala, postavila
      // podstaviti, podtakniti: nastaviti bombo / nastaviti različne ovire, zapreke
2. 2. teh. narediti s pomočjo priprave za regulacijo, da
   1. a) kaj pravilno, ustrezno deluje: nastaviti zavore, žaromete
   2. b) se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini: nastaviti dotok plina, vode; nastaviti gretje avtomobila / nastaviti svetlobo z gumbom
3. 3. nav. ekspr. narediti zarodek, zasnovo, navadno cveta: žito je nastavilo klase; nastaviti popke, semena / grozdje je slabo nastavilo / rastlina je nastavila veliko cvetov
4. 4. pog. zaposliti: nastaviti novega profesorja za matematiko; nastaviti več strokovnjakov / nastavili so jo za strojepisko
5. 5. zastar. nadaljevati: pogovor sta nastavila drugi dan / nastaviti pot
   ● vulg. nastavila mu je privolila v spolno občevanje z njim; nastaviti budilko na šesto uro postaviti njen mehanizem tako, da bo zvonila ob šesti uri; ekspr. nastaviti ceno določiti; ekspr. nastaviti komu nogo spotakniti ga; ekspr. nastaviti nov sod namestiti pipo na poln sod
   ♦ mat. nastaviti enačbo

nastáviti se nav. ekspr.  
1. 1. priti, postaviti se v opazen, dobro viden položaj: nastavil sem se pred hišo in ga čakal / prav nastavil sem se mu, pa me ni videl
2. 2. dopustiti delovanje česa na kaj: nastaviti se soncu, vetru; nastaviti obraz vročini / ekspr. nastaviti se sovražnikovim kroglam

nastávljen -a -o: bil je nastavljen za profesorja; sod je nastavljen; nastavljena dlan; ujeti se v nastavljeno past; optika mora biti pravilno nastavljena; po sobi nastavljeno pohištvo / stvar je bila dobro nastavljena zastavljena, zasnovana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

navézati in navezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 

1. 1. z vezanjem namestiti, dati na kaj: na klobuk so mu navezali trakove; navezati skakalcem padala; navezati tovor na osla; navezati si dereze, smuči
   // narediti, da je kdo privezan, pritrjen: ko je prišel na cesto, je psa spet navezal / redko navezati ladjo k obali privezati
   // alp. namestiti, dati vrv okrog telesa zaradi varnosti, pomoči pri plezanju: na poti čez snežišče so planince navezali; v steni sta se alpinista navezala
2. 2. v zvezi z na narediti, povzročiti, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: z dobroto ga je skušala navezati nase; navezali so jih nase s podkupninami; potrebno bi bilo človeka močneje navezati na naravo; z leti se je navezal na zemljo
   // narediti, povzročiti, da ima kdo do koga pozitivna čustva: fanta je kmalu navezala nase; čustveno sta se navezala drug na drugega; ekspr. nanj se je navezala z vsem srcem zelo ga ljubi
   // ta dogodek ga je še bolj navezal na domači kraj
3. 3. publ., v zvezi z na narediti, da je kaj v zvezi s čim, osnova česa; nasloniti, opreti: svoj jezik je navezala na jezik klasikov; misli je navezal na zadnje dogodke / govornik je premolknil, nato pa je znova navezal tam, kjer je prej pretrgal nadaljeval
4. 4. publ., z glagolskim samostalnikom narediti, da se začne uresničevati dejanje, kot ga določa samostalnik: državi sta navezali diplomatske stike; navezati prijateljske odnose / v predkongresnem obdobju so navezali številne pogovore
   ● star. če nočeš ubogati, kar naveži culo pojdi, odidi

navézan -a -o: navezani baloni; pes je navezan na dolg jermen; navezan na dom, zemljo; uporniki so bili navezani na preskrbo iz zraka; biti čustveno navezan na koga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

obésiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 

1. 1. namestiti kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obesiti sliko, zavese, zvon, zaklano žival; obesiti malho čez ramo, na ramo; obesiti klobuk na klin, obleko na obešalnik; obesiti kotel nad ognjišče, svetilko pod strop / obesiti perilo na sonce, meso v prekajevalnico / obesiti verižico okrog vratu / ekspr. lastovice so obesile svoja gnezda pod napušč; obesiti zastavo izobesiti
   ♦ teh. obesiti motor pritrditi ga na strop ali z zgornjim delom na steno
   // usmrtiti tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu: tega dne so obesili in ustrelili prve talce; obesiti na vejo, vislice; iti se obesit; obesiti se iz obupa / ekspr. obesili me bodo, če to povem / kot podkrepitev: ne pustim, pa če me obesiš; gremo, če se pes obesi
2. 2. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: obesijo mu vsako nerodno delo; glej, da ti ne bodo obesili toliko, da ne boš zmogel / obesiti komu svoje skrbi
   // pripisati, prisoditi: odgovornost za nesrečo so po krivici obesili njemu / filmu so obesili oznako znanstvene fantastike; obesiti komu vzdevek
3. 3. ekspr. prodati, zlasti kaj neustreznega: obesili so mu avtomobil s pokvarjenimi vrati; obesili so ji staro šaro
4. 4. ekspr. reči, povedati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega: govorijo to, kar jim drugi obesijo; kdo vam je to obesil; kaj vse ste mu obesili / kdo pa vam je obesil to laž
5. 5. nar. povesiti, nagniti: rože so obesile cvete; glava se mu je obesila na prsi
   ● ekspr. obesiti so mu hoteli nevesto hoteli so ga poročiti; pog. večkrat ji katerega obesijo mislijo, govorijo, da je s kom v ljubezenskem odnosu; pog. vse nase obesi oblači, nosi neskladno obleko, nakit; obesiti na klin, na kljuko, na kol ekspr. obesiti službo na klin opustiti jo; ekspr. obesiti šolo, študij na klin, kljuko opustiti študiranje; ekspr. obesiti komu kaj na nos, na ušesa povedati, kar se ne bi smelo; obesiti na vrat ekspr. obesil jim je svoje otroke na vrat skrbeti so morali za njegove otroke; ekspr. obesili so jim policijo na vrat povzročili so, da jih je policija zasledovala, nadzorovala; bibl. bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja izraža veliko ogorčenje, obsodbo; ekspr. obesiti na (veliki) zvon povsod razglasiti, povedati

obésiti se 
1. 1. oprijeti se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal: obesiti se na drog in se zagugati; obesiti se na premikajoči se vagon / ekspr. otrok se obesi materi okrog vratu / ekspr. obesiti se komu na roko, za roko; ekspr. ob sunku se je kar obesil na soseda se je naslonil nanj
   // smreka se je pri podiranju obesila se pri padanju naslonila na sosednje drevo; snežinke so se ji obesile na lase
2. 2. slabš., z dajalnikom pridružiti se: hitro pojdiva, da se nama kdo ne obesi; če se nama obesi še ta ženska, ne prideva do vrha
   // v zvezi z na zaljubiti se, poročiti se: mislila je, kako bi se čimprej na koga obesila; ni se ji treba obesiti na prvega, ki pride
3. 3. ekspr., v zvezi z na pretirano kritično razčlenjevati: obesi se na vsako besedo; obesil se je na to napako, drugega ni videl / obesili so se na njegovo obljubo pretirano so se sklicevali nanjo
   ● ekspr. obesite se, če vam ni prav vaša nejevolja nas ne gane; ekspr. obesiti se komu na pete hoditi tik za njim, slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; biti pogostoma v njegovi družbi proti njegovi volji; nar. iti se obesit na zvon iti zvonit; ekspr. obesiti se na življenje zelo se ga bati izgubiti; pog. zastonj se še pes ne obesi vsaka stvar ima svoj vzrok; bil je tak veter, kot bi se kdo obesil zelo močen; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati

obéšen -a -o: na drevesce obešeni okraski; obešene slike; našli so ga obešenega
♦ avt. posamično obešeno kolo kolo, ki je pritrjeno na posamično obeso

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

obkolíti -kólim dov. (ī ọ́) 

1. 1. postaviti se, namestiti se okrog nasprotnikovega položaja: obkolili so mesto in ga obstreljevali / obkolili so bataljon in ga prisilili k vdaji
   // postaviti se, namestiti se okrog koga z namenom, da se mu onemogoči izhod, pobeg: skupina policajev je obkolila demonstrante / obkoliti pobeglo žival
2. 2. redko obkrožiti, obstopiti: vojaki so obkolili oficirja in poslušali njegovo razlago

obkóljen -a -o: preskrbovanje obkoljenih čet; obkoljena postojanka
♦ čeb. obkoljena matica matica, tesno obdana od čebel in s tem ogrožena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

obložíti -ím dov., oblóžil (ī í) 

1. 1. namestiti, pritrditi kaj na določeno površino za zaščito, olepšanje, izboljšanje podlage: obložiti sedeže z usnjem; obložiti stene z lesom, ploščicami / obložiti ročaj palice z dragimi kamni
2. 2. položiti, namestiti kaj okrog česa: obložiti odprtino s kamenjem / ekspr. obložil je usta z dlanmi, da bi se bolje slišalo
3. 3. otovoriti, naložiti: obložili so konje z vrečami, da so komaj nesli; pren., ekspr. obložiti svojo vest z zločinom
4. 4. ekspr. narediti, da je kdo v veliki meri deležen česa: obložiti koga z očitki / obložiti podjetje z naročili / narava ga je obložila z mnogimi napakami
5. 5. okrasiti glavno jed z dodatnimi jedmi, živili: obložiti ribe z zelenjavo in gobicami
   ● obložiti mizo z jedmi in pijačami dati, postaviti na mizo veliko količino jedi in pijač; ekspr. preden so odšli, jih je dobra žena obložila s kruhom, mesom in vinom jim je dala, naložila kruha, mesa in vina, da so ga odnesli s seboj; ekspr. pesnik je obložil samostalnike s številnimi prilastki je samostalnikom (do)dal številne prilastke

obložíti se redko  obdati se, pokriti se: stene prostora so se zaradi hudega mraza obložile z ledom
● ekspr. jeseni se je drevje obložilo s sadjem jeseni je bilo na drevju veliko sadja

obložèn -êna -o 
1. 1. deležnik od obložiti: z dragulji obložen ročaj; sedeti pri bogato obloženih mizah; s ploščicami obložene stene
2. 2. v zvezi obloženi kruhek rezina kruha, navadno namazana, na kateri so dekorativno naloženi zlasti razni mesni izdelki in sir: pojesti obloženi kruhek; postregli so jim z obloženimi kruhki
   ● ekspr. z leti obložen mož star mož; z medom obložene čebele čebele, ki nosijo s paše med; ekspr. s snegom obložen grm s snegom pokrit grm
   ♦ med. obložen jezik jezik z belkasto plastjo na površini

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

obŕzdati -am dov. (r̄) 

1. 1. nadeti, namestiti brzdo: obrzdati konja
2. 2. zadržati z brzdo: jezdec je pritegnil uzdo, da bi obrzdal preplašeno žival
   // knjiž. obvladati, zadržati: obrzdati čustva, strasti; komaj je obrzdal jezo; skušal se je obrzdati
   ● ekspr. v tistem trenutku nisem mogel obrzdati jezika molčati

obŕzdan -a -o: obrzdan konj; biti obrzdan v kretnjah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

obtakníti in obtákniti -em dov. (ī á) z vtikanjem postaviti, namestiti kaj okrog česa: obtakniti lestenec s svečami; obtakniti sadiko z vejami / obtakniti cesto, progo s količki zakoličiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

obtežíti -ím dov., tudi obtéži; obtéžil (ī í) 

1. 1. dati, namestiti težek predmet na drugega
   1. a) da se le-ta stisne, ne premika: obtežiti papir na pisalni mizi; naribano zelje obtežijo z deskami in kamnom
   2. b) zaradi večje teže, ravnotežja: obtežiti ladjo, žerjav / obtežiti merilno vrvico s svincem
      ♦ tekst. obtežiti svilo prepojiti naravno svilo z raztopinami kovinskih soli, čreslovine, da postane težja
2. 2. narediti kaj težje: vrv mu je preveč obtežila nahrbtnik; pren. skrb, žalost mu je obtežila srce

obtežèn -êna -o: z jekleno kroglo obtežena veriga; ladja je bila premalo obtežena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

obvézati in obvezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 

1. 1. namestiti obvezo: obvezati glavo, roko / obvezati rano s sterilno obvezo; hitro se obveže z ruto
2. 2. narediti, da kdo mora storiti, opraviti kaj: obvezali so ga za zelo nehvaležno delo; s prisego so jih obvezali držati se ukazov; pravno obvezati / obvezali so jih k molku
3. 3. zastar. oviti, obdati: debla obvezati s slamo

obvézati se in obvezáti se nav. ekspr.  obljubiti, zagotoviti: obvezal se je, da bo zbral nekaj gradiva

obvézan -a -o: obvezani ranjenci; hodil je okrog z obvezano glavo / to so bili obvezani storiti dolžni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

odéti odénem dov., odêni odeníte (ẹ́) namestiti zlasti odejo na ležečo osebo zaradi zaščite pred mrazom: položila je otroka v posteljo in ga odela; odeti s prešito odejo, rjuho; odeti se čez glavo; premalo, toplo se odeti / redko odeti stopnice s preprogo pokriti, pogrniti; ekspr. sneg je odel gozd
// knjiž. obleči: odeti plašč; odeli so jo v zlato in škrlat; praznično se odeti
● knjiž. kar je čutil, je težko odel v besede izrazil z besedami; knjiž. odeti preteklost s slavo poveličati jo

odéti se knjiž., z oslabljenim pomenom  izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: vas se je odela v mir, molk; odeti se v lahen sen zaspati; odeti se s ponosom postati ponosen

odevèn -êna -o zastar.: odevena v drag plašč

odét -a -o: v črno čipkasto obleko odeto telo; zebe ga, ker je premalo odet

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

ográja -e ž (ā) naprava, ki se postavi okrog zemljišča, prostora za preprečevanje prehoda: namestiti, postaviti ograjo okrog vrta; preplezati, preskočiti ograjo; sedeti na ograji; dvoriščna, vrtna ograja; kamnita, lesena, žična ograja; ograja iz bodeče žice / ograja okrog posajenega drevesca / ekspr. oblaki zadevajo ob ograjo gorovij; pren., ekspr. podrli so ograje, ki so jih ločile
// naprava, ki se namesti ob robu česa zlasti za varstvo pred padcem: narediti stopnicam ograjo; skloniti se čez ograjo; betonska, jeklena, kovana ograja; ograja krova; držaj ograje / ograja pri otroški posteljici / balkonska ograja; snežna ograja ograja na strehi, ki zadržuje sneg
● redko puščati živino čez noč v ograji ogradi
♦ grad. odbojna ograja ograja ob cesti, ki označuje njen rob in ima varovalni namen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

omávčiti -im dov. (ā) namestiti mavčno obvezo: omavčiti zlomljeno nogo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

opásati opášem dov. (ȃ) 

1. 1. dati, namestiti komu pas: obleči in opasati otroka; počakaj, še opasati se moram
   // narediti, da je kaj nameščeno okrog pasu: opasati jermen / opasati meč, sabljo; opasal si je oselnik in šel kosit; opasati si predpasnik
2. 2. knjiž. obdati, obkrožiti: mesto so opasali z bodečo žico

opásan -a -o: v sobo je stopil opasan z belim predpasnikom; tempelj je v notranjščini opasan z zlatom ima proge, črte iz zlata; opasana je bila s svilenim trakom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

opážiti -im dov. (á ȃ) namestiti, pritrditi na določeno površino za zaščito, olepšanje: opažiti stene, strop; opažiti hlev s slamo; opažiti zid s pločevino

opážen -a -o: opažen zid; z lesom opažena soba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

opórnica -e ž (ọ̑) 

1. 1. priprava, ki daje oporo: okrepiti kaj z opornico / namestiti v avtomobil opornice za glavo
2. 2. med. priprava za imobilizacijo telesnih delov: imobilizirati roko z opornico; prstna opornica; žičnata opornica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

oprémiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 

1. 1. načrtno dati, razpostaviti pohištvo in druge predmete v kak prostor: opremiti sobo; opremiti si stanovanje / opremiti s starim pohištvom / dnevne sobe še ne bomo opremili še ne bomo kupili opreme zanjo; dvorano je opremila naša največja tovarna pohištva izdelala pohištvo zanjo
   // opremiti odrsko sceno
2. 2. narediti, da ima delovna organizacija naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: opremiti delavnico, laboratorij; opremiti šole z instrumenti / opremiti letališče
   // dati k napravi, pripravi predmete za (boljše) delovanje: opremiti čoln, stroje; opremiti z jadri
3. 3. narediti, da kdo dobi, kar je potrebno za opravljanje dejavnosti: opremiti armado, alpinistično odpravo; opremiti z modernim orožjem; opremiti se za v gore / opremiti konja
4. 4. dati zunanjo podobo knjigi, gramofonski plošči: knjigo je opremil mladi akademski slikar / kot označba avtorstva prevedel X, opremil Y
5. 5. publ. dati (k) čemu še kaj; dodati: opremiti knjigo z opombami; opremiti prevod s predgovorom / opremiti kupon s podatki vpisati nanj podatke
   ● ekspr. s prvo plačo se je kolikor toliko opremil se oskrbel z obleko, oblačili
   ♦ adm. opremiti dopis z datumom navesti, napisati datum; opremiti prošnjo s prilogami priložiti, dodati priloge; film., rad. zvočno opremiti dodati radijski oddaji, filmu ustrezno glasbo, šume; navt. opremiti ladjo namestiti na ladji, kar je potrebno, predpisano, da je ladja sposobna za plovbo

oprémljen -a -o: razkošno opremljen salon; rov je tehnično dobro opremljen; avtomobil je opremljen za vožnjo v snegu; moderno opremljena armada; izdaja klasikov, opremljena z opombami; sobo je najel opremljeno; publ.: vozilo je opremljeno z dvotaktnim motorjem ima dvotaktni motor; knjiga je opremljena s ščitnim ovitkom ima ščitni ovitek
// v malih oglasih opremljeno sobo oddam

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

osedláti -ám dov. (á ȃ) nadeti, namestiti sedlo: osedlati konja, mulo

osedlán -a -o: osedlan konj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

planetárij -a m (á) 

1. 1. naprava za prikazovanje zvezdnega neba in gibanja planetov in lune, kakor se vidijo z zemlje: namestiti, postaviti planetarij
   // prostor ali stavba, kjer je nameščena ta naprava: ekskurzija v planetarij
2. 2. model planetnega sistema z mehanizmom, ki prikazuje njegovo zgradbo in gibanja v njem: v kabinetu je imela šola tudi planetarij

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

platíšče -a s (í) 

1. 1. zunanji del kolesa, v katerega so vpete špice, napere: izdelovati platišča; namestiti železni obroč na platišče; razsušeno platišče; lahka platišča dirkalnih koles / ukriviti les v platišče
   ♦ avt. del kolesa pri motornem vozilu, na katerega je nameščena pnevmatika
2. 2. star. pobočje: široko platišče gore

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

pnevmátika -e ž (á) plašč in zračnica za na kolo vozila kot samostojna elementa ali v enem delu: pnevmatika poči, se predre; napolniti, namestiti pnevmatiko; prazna pnevmatika / avtomobilska, letalska pnevmatika
♦ avt. balonska pnevmatika z nizkim notranjim tlakom
// žarg. (avtomobilski) plašč, guma: kupiti nove pnevmatike; izrabljena pnevmatika / na ovinku so zapele pnevmatike / letna, zimska pnevmatika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.