Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika

kegljávka kegljávke samostalnik ženskega spola [kegljáu̯ka]
    1. športnica, ki se ukvarja s kegljanjem; SINONIMI: kegljačica
      1.1. ženska, ki keglja, se s kegljanjem ukvarja rekreativno, ljubiteljsko; SINONIMI: kegljačica
ETIMOLOGIJA: kegljavec
melíšče melíšča samostalnik srednjega spola [melíšče]
    območje ob vznožju sten in pobočij v visokogorju, kjer se nabirajo grušč, drobno kamenje, posamezne manjše skale
ETIMOLOGIJA: iz mel ‛droben pesek, drobir’ - več ...
vèndar členek [və̀ndar]
I.
    1. poudarja povedano kljub morebitnemu dvomu
      1.1. poudarja samoumevnost povedanega
    2. izraža nestrpnost, nejevoljo
      2.1. izraža spodbudo, navadno nestrpno, nejevoljno
    3. izraža veselje, navadno ob presenečenju, da je kaj mogoče
    4. izraža pomislek glede na prej povedano ali splošno znano, sprejeto
    5. v vezniških in členkovnih zvezah poudarja pomen razmerja, ki ga izraža veznik ali členek
    6. uvaja novo poved, ki je nasprotna prejšnji povedi

II. kot veznik
    1. uvaja besedo ali stavek, ki je nasproten prejšnjemu stavku ali besedi
      1.1. uvaja besedo ali stavek, ki izpostavlja zadržek, omejitev glede na prejšnji stavek ali besedo
      1.2. uvaja stavek, ki je glede na prej povedano ali splošno znano, sprejeto nepričakovan
      1.3. uvaja stavek, ki dodatno pojasnjuje prejšnji stavek
ETIMOLOGIJA: iz *viny že, iz *viny = cslov. viny ‛seveda, vsekakor’ iz vina ‛vzrok, prilika’ - več ...

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
dóktorski -a -o prid. (ọ́)
nanašajoč se na doktorje:
a) podelili so mu doktorski naslov; doseči doktorsko čast / kandidat je oproščen doktorskega izpita / doktorska diploma
b) v teh hribih je doktorska služba precej naporna / ekspr. ima doktorski podpis težko čitljiv, nerazločen
SSKJ²
izmozgávati -am nedov. (ȃekspr.
1. izčrpavati, slabiti: naporna vožnja izmozgava konje / tujina izmozgava mlade ljudi
2. izrabljati, izkoriščati: vojaki so ropali in izmozgavali podjarmljene dežele
    izmozgávan -a -o:
    izmozgavano ljudstvo
SSKJ²
napóren -rna -o prid., napórnejši (ọ́ ọ̄)
za katerega je potreben velik napor: naporen trening; naporna pot, tura; ima zelo naporno službo; vožnja v megli je izredno naporna; naporno delo / pog., ekspr. imel je naporen dan za seboj / celodnevna vožnja je bila zelo naporna utrujajoča
    napórno prisl.:
    naporno delati; gubal je čelo in naporno premišljal
SSKJ²
nètreníran -a -o prid. (ȅ-ȋ)
ki ni treniran: za netreniranega atleta je vaja precej naporna; težko smo se vzpenjali, ker smo bili netrenirani
SSKJ²
ósemúren -rna -o [osəmurənprid. (ọ̄-ȗ)
ki traja osem ur: naporna osemurna hoja / osemurni delovni čas, delovnik / delati v treh osemurnih izmenah
SSKJ²
péšhója in péš hója -e ž (ẹ̑-ọ́)
ekspr. hoja1, pešačenje: pešhoja ga je utrudila; dolga, naporna pešhoja
SSKJ²
péški1 -a -o prid. (ẹ̑)
nar. vzhodno nanašajoč se na pešce ali pešačenje: peški most / peška pot pešpot
 
nar. vzhodno pot bo za peške noge naporna za hojo, pešačenje
SSKJ²
pléža -e ž (ẹ́)
knjiž. plezanje, pleza: pleža v steni je bila naporna
SSKJ²
prepoznáva -e ž (ȃ)
glagolnik od prepoznati ali prepoznavati: prepoznava ponesrečencev je bila zelo naporna / prepoznava po glasu / prepoznava bolezni ugotovitev
SSKJ²
prigrévica -e ž (ẹ̑)
knjiž. pripeka, vročina: zaradi prigrevice je bila pot zelo naporna; julijska prigrevica
SSKJ²
razgrévati -am nedov. (ẹ́)
1. delati kaj (zelo) toplo: razgrevati peč / poletno sonce razgreva zemljo; skale se razgrevajo
2. povzročati občutek (velike) toplote: naporna hoja razgreva
3. ekspr. razvnemati: taka glasba razgreva strasti; razgrevati zavist; med pripovedovanjem se je vse bolj razgreval / razgrevati domišljijo / častihlepje jih razgreva
// zelo razburjati, jeziti: krivica človeka razgreva; ne razgrevaj se zaradi stvari, ki jih ni mogoče spremeniti / domov pojdi, se je razgreval
SSKJ²
težáven -vna -o prid., težávnejši (á ā)
1. za katerega je potreben velik trud, spretnost, sposobnost: težaven vzpon; težavna naloga; težavna proga; težavna mesta pri plezanju / težavna hoja v hrib naporna / svetovanje je zelo težavna reč težka, zahtevna
2. ki zelo otežuje življenje, delo: opraviti delo v težavnih okoliščinah; težavne razmere po vojni / biti v težavnem položaju
3. poln težav, neprijetnosti, trpljenja: težavno življenje / težavni časi, dnevi / težaven polet poln neugodnih okoliščin; težaven porod
4. ki se nerad prilagaja okolju, zahtevam: težaven otrok, učenec / težaven značaj / težaven bolnik nepotrpežljiv
    težávno prisl., v povedni rabi
    težko: od njega je težavno dobiti odgovor / težavno mu je svetovati
SSKJ²
tjàkaj tudi tjákaj prisl. (ȁ; ȃ)
star. tja1, tjale: oditi tjakaj / tjakaj do meje, obzorja / pot tjakaj je bila naporna
SSKJ²
túra -e ž (ȗ)
1. navadno daljša, napornejša pot, potovanje z določenim ciljem: končati, narediti turo; hoditi na ture; dolga, naporna tura / avtomobilska, smučarska tura; gorska, plezalna tura
2. knjiž. skupek brez premora si sledečih plesov, navadno napovedanih vnaprej, (plesni) krog: z njim je plesala prvo turo
SSKJ²
vádba -e ž (ȃ)
glagolnik od vaditi: vadba traja eno uro; naporna, vsakodnevna vadba; vadba na prostem, v vodi / vadba teka; vadba v izgovoru tujih glasov
SSKJ²
vôžnja -e ž (ó)
1. glagolnik od voziti: vožnja je trajala več ur; upočasniti vožnjo; avtobusna vožnja; drzna, hitra, počasna, ekspr. divja vožnja; nočna vožnja je zelo naporna; ekspr. polževa vožnja po mestnih ulicah počasna; varna vožnja; vzvratna vožnja; omejena hitrost vožnje; smer vožnje; obvladati tehniko vožnje / ekspr. bila je vsa trda od vožnje / vožnja po desni strani; vožnja v ovinek; vožnja v koloni; vožnja z avtomobilom, s kolesom, z ladjo; vožnja z dvigalom, žičnico / do mesta je pol ure vožnje; sani so pripravljene za vožnjo / za vožnjo goden junec
2. krajevno, časovno omejeno voženje: dnevno opravi štiri vožnje; brezplačna vožnja / pog.: voznik je šel na vožnjo; preživljati se z vožnjo s prevažanjem, prevozništvom / črna vožnja nedovoljena uporaba službenega vozila v svojo korist; izredna, poskusna vožnja; avtomobil za službene vožnje
● 
pog. vožnja je za otroke znižana voznina; pog. opravil je več ur praktične vožnje praktičnega pouka vožnje
♦ 
avt. defenzivna vožnja pri kateri voznik v največji meri upošteva cestnoprometne predpise, razmere na cesti in se etično vede do drugih udeležencev v prometu; film. vožnja gibanje kamere med snemanjem; šport. hitrostna, izločilna vožnja; spretnostna vožnja s kolesom, motornim vozilom, ki zaradi umetnih ovir zahteva veliko spretnosti; žel. dvovprežna vožnja z dvema lokomotivama na čelu vlaka; koristna vožnja z natovorjenimi vozili
SSKJ²
živínče -ta s (í)
1. nav. ekspr. navadno večja domača žival, ki se redi, vzreja zaradi gospodarskih koristi, zlasti manjše govedo: živinče se pase; pomolsti, vpreči živinče; bolehno, preplašeno živinče; dela kot živinče, pa še ni dovolj zelo, hudo / vprežno živinče
// ed., zastar. manjšalnica od živina: skrbi za konje in drugo živinče
2. ekspr. kdor opravlja zelo težka, naporna dela: otrok ni živinče / ali misliš, da sem tovorno živinče
3. slabš. kdor dela, kar se naroči, zahteva: neumno živinče mu seveda ni ugovarjalo
4. ekspr. nasilen, surov človek: to živinče jo bo uničilo / kot psovka pusti me, živinče
5. ekspr., navadno s prilastkom kdor ima pomembnejši družbeni položaj: na lov je prišlo nekaj imenitnejših živinčet
Število zadetkov: 29