lógika -e ž (ọ́) 1. filoz. filozofska disciplina, ki proučuje načela pravilnega mišljenja in oblike sklepanja: elementi logike;
katedra za logiko;
strokovnjak za logiko // s prilastkom ta disciplina, vezana na določenega logika, določeno filozofsko smer: aristotelska logika / dialektična logika o načelih pojmovanja dialektičnega razvoja narave, družbe in mišljenja; formalna logika o oblikah in načelih pravilnega mišljenja; simbolna ali matematična logika ki proučuje formalne pogoje, pri katerih eni povedni stavki izhajajo iz drugih2. logično mišljenje, sklepanje: prevzela ga je logika v njegovih govorih;
njegova ostra in hladna logika / odkriti nasprotnikovo logiko način mišljenja, sklepanja; slabš. to je ženska logika mišljenje, sklepanje, ki sloni na čustvovanju; ekspr. avtor z neizprosno logiko odkriva znamenja propadanja 3. knjiž., s prilastkom zakonitost, določenost: ekonomska, gospodarska logika;
logika nadaljnjega razvoja, revolucije / sintaktična logika stavka / življenje s svojo logiko / publ. stvari se razvijajo po neki širši logiki razvoja ne glede na to, kdo je na oblasti 4. do 1848 prvi letnik filozofije: tisto leto je bil že v logiki
● ekspr. kje je v tvojih trditvah logika tvoje trditve niso logične; ekspr. v pravljičnem svetu z železno logiko zmaguje dobro nad zlim vedno, dosledno; ekspr. ravnati se po logiki srca, ne po logiki razuma glede na čustva, ne glede na razum; ekspr. to sklepanje je sprto z logiko ni logično
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.