Fran

1. 1. delati, da kdo preneha biti na življenjsko nevarnem kraju: reševati ponesrečence izpod ruševin / reševati pohištvo iz goreče hiše
2. 2. delati, da kdo preneha biti v neprijetnem, nezaželenem položaju: reševati talce, ujetnike
3. 3. delati, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega, nezaželenega stanja: reševati koga zadrege; reševati se tesnobe / pred obupom se rešuje v delo, z delom
4. 4. delati, da kaj ogroženega
   1. a) ne preneha obstajati: reševati izumirajoče živalske vrste / reševati svoj ponos
   2. b) ostane v lasti osebka: reševati hišo s posojili
5. 5. delati, da kaj preneha biti neznano, nejasno, zapleteno: reševati znanstvene in strokovne probleme / rada rešuje uganke; reševati rebuse iz risb stvari, črk, znakov ugotavljati ustrezno besedo, stavek
   // delati, da kaj preneha obstajati: reševati nacionalno vprašanje / reševati spore
6. 6. sprejemati, izrekati o čem končno sodbo, mnenje, sklep: reševati akt; reševati prošnje za lokacijsko dovoljenje / reševati dopise odgovarjati nanje
   ♦ šah. reševati problem z vnaprej določenim številom potez prizadevati si doseči mat pri določeni umetno narejeni poziciji

rešujóč -a -e: pobegnili so, rešujoč si golo življenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. narediti, da kdo, ki je v življenjski nevarnosti, ostane živ: bolnika so komaj rešili; rešiti z umetnim dihanjem / zdravila so ga rešila
2. 2. narediti, da kdo preneha biti na življenjsko nevarnem kraju: rešiti otroka, ki se utaplja; živino so rešili iz gorečega hleva; rešiti se s potapljajoče se ladje / rešiti na suho; rešiti se na varno / kot vzklik reši se, kdor se more
   // narediti, da kdo preneha biti v neprijetnem, nezaželenem položaju: rešiti koga iz ječe; komaj so se rešili iz sovražnega obroča / rešiti roko iz njegovega prijema
3. 3. narediti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega, nezaželenega stanja: rešiti koga bolečin, skrbi / ekspr. smrt ga je rešila trpljenja / rešiti kraljično prekletstva v pravljicah izpod oblasti nadnaravnih sil
   // narediti, da kdo ne postane deležen česa neprijetnega, nezaželenega: hoteli so ga pretepsti, a ga je prijatelj rešil; z izgovorom ga je rešil kazni / naključje nas je rešilo propada / slabo je znal, a ga je rešil zvonec
4. 4. ekspr. narediti, da kdo preneha imeti v svoji okolici neprijetno, nezaželeno osebo: reši me tega človeka; nepovabljenega obiskovalca se je komaj rešila
5. 5. narediti, da kaj ogroženega
   1. a) ne preneha obstajati: rešili so le tista podjetja, ki niso bila preveč zadolžena / rešiti prijateljstvo, zakonsko zvezo / rešiti svojo čast / rešiti komu življenje
   2. b) ostane v lasti osebka: rešiti svoje imetje / z operacijo so mu rešili roko / rešiti predmete iz zastavljalnice odkupiti
6. 6. narediti, da kaj preneha biti neznano, nejasno, zapleteno: kdo bo rešil to uganko; kar ga je že dolgo mučilo, se je rešilo samo od sebe, samo po sebi / rešiti križanko vpisati ustrezne besede v navpične in vodoravne vrste; rešiti rebus iz risb stvari, črk, znakov ugotoviti ustrezno besedo, stavek
   // narediti, da kaj preneha obstajati: rešiti problem brezposelnosti; rešiti socialna vprašanja / rešiti spor
7. 7. sprejeti, izreči o čem končno sodbo, mnenje, sklep: rešiti pritožbo; ugodno rešiti prošnjo
   ● žarg., šport. domače moštvo je rešilo le polovičen izkupiček igralo neodločeno; publ. vratar je rešil mrežo preprečil gol; nar. rešiti vozel razvozlati
   ♦ mat. rešiti enačbo izračunati rešitev enačbe; šol. rešiti nalogo izračunati, vstaviti, kar zahtevajo podatki in računski znaki, navodila

réšen -a -o: rešeni brodolomci; biti rešen trpljenja; pravilno rešena uganka
● knjiž. najbolje je bila rešena naprava za reguliranje pritiska izdelana, zamišljena; pog., ekspr. da, tako bom napravil in domovina bo rešena stvar bo opravljena, urejena; sam.: rešeni se mu je dolgo zahvaljeval

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. razmeroma temna ploskev za osvetljenim neprosojnim telesom: senca nastane, se premika; njegova senca je padala na steno; luč povzroča, ekspr. meče sence; izrazita, ostra senca; temna senca oblaka; sence tovarniških dimnikov, hiš / ekspr. igra svetlobe in sence
   // ed. del, predel, kamor svetloba prihaja samo posredno: sence je ob cesti dovolj; stopiti iz sence; postaviti mizo v senco; delati, ležati v senci; dobrodejna hladna senca; gosta senca dreves / temperatura zraka v senci / drevesa dajejo dovolj sence
2. 2. temnejše mesto na fotografiji, sliki: na posnetku so sence preveč ostre; razporeditev svetlobe in senc na sliki
3. 3. ekspr. nejasno, v obrisih vidna postava: za šipo se je prikazala senca; črne sence so se potikale okrog; videla je senco za seboj, zato je še pospešila korak
4. 4. rad. območje, v katerem je zaradi ovire sprejem elektromagnetnih valov, zlasti televizijskih, oslabljen: sprejemnik je v elektromagnetni senci; novi pretvornik posreduje signal v televizijsko senco / radarska senca
5. 5. knjiž. kar kaže, izraža neprijetno, neugodno čustvo, duševno stanje: v njegovem pogledu je bila senca; obraz ji je spreletela senca; ni opazil sence v njenih očeh / z oslabljenim pomenom senca otožnosti mu je ležala na obrazu
6. 6. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina, množina: to je vzbudilo v njej senco dvoma; pokazal ni niti sence strahu; šalo mu je vrnil brez sence zlobe / ne prenese niti sence kritike
7. 7. ekspr., v povedni rabi kar je po kvaliteti zelo malo podobno primerjanemu: njegova prva dela so le senca poznejših; reprodukcija je le senca originala
   ● knjiž. na družino je legla senca postala je zaskrbljena, žalostna; knjiž. na njeni vesti ni ležala nobena senca ni storila nobenega slabega, ničvrednega dejanja; bati se lastne sence bati se vsega brez razlogov, biti plašljiv; pog. ne delaj mi sence umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš svetlobo; ekspr. ti dogodki mečejo senco nanj ga kažejo slabšega, kot je; ekspr. razpršila sta sence, ki so ležale med njima pojasnila nesporazume, razrešila spore; ekspr. stopil je iz sence postal je opažen, pomemben; ekspr. biti, ostati, živeti v senci biti neopažen, nepomemben; ekspr. živeti v senci smrti biti v nenehni smrtni nevarnosti; imela je črne sence pod očmi modrikaste polkrožne lise zaradi utrujenosti, slabokrvnosti; ekspr. grozeča senca vojne nevarnost; ekspr. prepirati se za oslovo senco za nepomembne, nevažne stvari; srebrne sence na vekah oči polepšajo na veke naneseno ličilo srebrne barve; ekspr. zdaj je le še senca samega sebe zelo se je (telesno, duševno) spremenil; vznes. oditi v kraljestvo senc umreti; žarg., polit. vlada v senci v meščanskodemokratičnih državah vlada, ki jo vnaprej imenuje opozicijska stranka, ker pričakuje zmago na volitvah; nesreča se ga drži kot senca pogosto je nesrečen; hodi, plazi se kot senca počasi, brezvoljno; postal je tak kot senca zelo shujšan, bled; spremlja ga kot senca je vedno v njegovi družbi; neopazno, tiho hodi za njim
   ♦ geom. nasebna na ploskvi, skozi katero naj bi svetlobni žarki izstopali, odsebna senca na tvorbi, ki jo povzroča del te tvorbe ali druga tvorba; med. senca bolezenska sprememba na pljučih, vidna na rentgenskem posnetku kot svetla lisa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. ki ima negativne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: slab človek; v slabi družbi je začel popivati / imajo slabe namene; daje jim slab zgled; ima mnogo slabih lastnosti; ekspr. biti na slabi poti
   // ki ima negativne lastnosti v odnosu do ljudi: slab sosed / biti v slabih odnosih
2. 2. s širokim pomenskim obsegom ki zaželene lastnosti, kakovosti nima v zadostni meri: slab okus nezrelega sadeža; slab zrak; težko je vozil po slabih gorskih poteh; ti čevlji so iz slabega usnja; slabo vino / slaba literatura / slab spomin / imel je slab dan bil je neuspešen, neučinkovit; nerazpoložen; piše v slabem jeziku nepravilnem, izrazno pomanjkljivem; pog. ima slabe živce je živčen; slaba hrana brez okusa; v majhni količini, premalo izdatna; ima zelo slabo srce bolno; slabo vreme deževno, mrzlo
   // ki dolžnosti ali delovnih zahtev ne izpolnjuje v zadostni meri: je slab čevljar; bil je slab oče / slab pesnik; te ptice so slabe letalke / slabi prevodniki toplote; slaba nosilnost tal / imeti slabe oči biti slaboviden
   // glede na določene zahteve neuspešen, neučinkovit: imeli so slab delovni načrt; njihov način obdelovanja zemlje je slab; slaba politika / slab začetek
3. 3. ki glede na možni razpon ne dosega zadovoljive stopnje: ima slab čut za barve; slab položaj delovne organizacije; dosegli so slabe rezultate; napravil je slab vtis; slaba ocena; slaba vidljivost na cesti; dekle je bolj slabega zdravja
   // po količini, vrednosti majhen: ima slabe dohodke; slaba letina / slab obisk poletnih prireditev
4. 4. ki prinaša neprijetnosti, težave: slabi časi so nastopili; slab poklic si je izbral; imela je same slabe novice; vsaka stvar ima dobre in slabe strani; to je slabo znamenje / živeti v slabih razmerah; imeti slabo življenje / pri tej odločitvi je imel slab občutek
   // ki ne prinaša gmotnih koristi: to je bila slaba kupčija; imeti slabo službo
5. 5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ne ustreza, ne zadovoljuje: ima slab tek; naloga je slaba; učenka je v slovenščini bolj slaba
6. 6. v povedni rabi ki ne vpliva ugodno, ne koristi: daljša prekinitev dela je slaba / pretirana strogost je slaba
7. 7. z izrazom količine ki ne dosega točne mere: do glavnega mesta je slabih sto kilometrov; steklenica je bila za slabe tri prste odpita; v slabi uri bo delo končano
8. 8. navadno v povedni rabi ki je brez moči, onemogel zlasti zaradi bolezni: bolnik je še slab; bil je tako slab, da se je že pri vratih zgrudil; mati je že zelo slaba
   // redko slaboten, nebogljen: slab otrok mirno spi; slab sem kot kaplja na veji
9. 9. ki glede na intenzivnost ne zadošča, ne ustreza: na tako slabem ognju ni mogoče kuhati; bolijo te oči, ker bereš pri slabi luči; svetloba je bila slaba, da ni ničesar razločil
   // ki dosega nizko stopnjo glede na učinek, posledico: kuhaj pet minut na slabem ognju; pihal je slab veter / spregovoril je s slabim glasom slabotnim
10. 10. ekspr. izraža vsebinsko zanikanje samostalnika, na katerega se veže: ti si mi slab prijatelj; to je zanj slaba tolažba; s tem si mi naredil slabo uslugo
11. 11. ekspr., z nikalnico ki ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri: po svoji naravi ni slab človek; to ni slab predlog; petje ni bilo slabo
    ● poznam ga kot slab denar zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih; prišel je na slab glas ljudje so dobili negativno mnenje o njem; petek, slab začetek po ljudskem verovanju delo, stvar, ki se začne v petek, (rade) spremljajo težave, neprijetnosti; ekspr. ima slabo glavo se težko uči; pog. je v slabi koži čuti se bolnega; je bolan; je slabo razpoložen; pog. ima slabo kri je slabokrven; ekspr. vsa stvar stoji na slabih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. imeti slabo vest neugoden občutek zaradi zavesti krivde; biti slabe volje nezadovoljen, žalosten; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; preg. po slabi družbi rada glava boli

slabó 
1. 1. prislov od slab: slabo gospodari; slabo govori angleško; slabo misliti o ljudeh; pošteno ni bilo, slabo ste ravnali; to noč je slabo spal / slabo je oblečen pomanjkljivo; v stara, ponošena oblačila; slabo prodati po nizki ceni, brez pravega dobička; slabo vidi in sliši nerazločno, nejasno; takrat so slabo živeli v pomanjkanju
2. 2. izraža nezadostnost dejanja: stene so slabo izolirali; učenka je slabo odgovarjala; slabo se sliši; slabo se uči; polje je slabo obdelano; smeh s slabo prikrito užaljenostjo
   // izraža nezadostno stopnjo: ta njiva slabo rodi; slabo zasluži; gledališče je bilo lani slabo obiskano
3. 3. v povedni rabi izraža
   1. a) neprimernost, škodljivost česa: če v tem času dežuje, je to slabo za letino; slabo je, da toliko kadiš; slabo je bilo, da se ni z nikomer posvetoval
   2. b) nezadovoljivost razmer, okoliščin: z očetom je slabo; slabo se ima
   3. c) s smiselnim osebkom v dajalniku nezadovoljivost psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: v avtobusu ji je vedno slabo; slabo se jim godi; slabo mu gre; zaradi vročine mu je postalo slabo / pog. matematika mu gre slabo
   4. č) v nikalnih stavkih precejšnjo zadovoljivost razmer, okoliščin: ni slabo, nič se ne pritožujem; ne bi bilo slabo, če bi mi kdo pomagal
      ● pijača mi slabo dene škoduje; pog. to blago slabo gre se slabo prodaja; ekspr. slabo kaže položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev; ekspr. pri meni boš slabo naletel ne boš dosegel tega, kar hočeš, pričakuješ; ekspr. slabo se mu piše njegov položaj je tak, da ni pričakovati zanj ugodnih rešitev; slabo se počuti počuti se bolnega; pog. v šoli ga imajo slabo zapisanega imajo slabo mnenje o njem

slábi -a -o sam.: pomagal je dobrim in slabim; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati (zanj) ugodnih rešitev; ekspr. utegne ti slaba peti lahko boš težko živel; boš v neprijetnem, nevarnem položaju; ekspr. slaba mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; nič slabega ji ne morem očitati; storil je več dobrega kot slabega; delili so si dobro in slabo; bolezen se mu je obrnila na slabše; tisti brez dela so na slabem; bil je na slabšem kot kdorkoli od njih; prim. slabši

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. na osnovi nedoločnih razlogov imeti občutek, misliti, da je, obstaja, se bo zgodilo zlasti kaj neprijetnega: slutili smo nevarnost in se umaknili; za tem slutim prevaro; slutila je, da ne bo dolgo živela / slutim, da se mu je zgodilo nekaj hudega; zaradi teme stražarja nisem videl, samo slutil sem ga pod drevesom / živali že vnaprej slutijo potres
   // na osnovi določenih dejstev pričakovati, predvideti kaj: slutil je, da bo postala dobra pianistka / slutimo pomlad; slutim sneg / ekspr. v tem otroku je slutil veliko igralsko nadarjenost
2. 2. nedoločno kaj vedeti, si predstavljati: samo slutili smo, kaj jo muči; razumel je tisto, kar so drugi le slutili; nisem natančno vedel, slutil pa sem, zakaj si se tako odločil / slutila sem, da ste že doma zdelo se mi je
3. 3. nav. ekspr. nejasno, nedoločno zaznavati: v globeli slutimo potok; vrhove gor v daljavi komaj slutimo / v njegovem odgovoru je bilo slutiti jezo

slutèč -éča -e: okradli so ga, ko se je zvečer nič hudega sluteč vračal domov; sluteč svoj poraz, je nehal igrati

slúten -a -o: sluteni dogodki so se uresničili

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. ki ne oddaja svetlobe, podoben črnemu: temni oblaki; stene so svetle, strop pa je temen; temno ozadje slike; svetla in temna polja risbe / temne sence / temni lasje; temna polt; temne oči / temna obleka / temna očala; temno pivo črno pivo
   // temnejši toni sive barve; temne barve
2. 2. v katerem je malo ali nič svetlobe: temen gozd; temen prostor; temna ulica / noč je bila temna / hiša je že temna v njej ne gori več luč
3. 3. ki oddaja slabo, neizrazito svetlobo: temna luč, svetloba
4. 4. ekspr. za človeka neprijeten: to so bili zanj temni dnevi / čutiti temen nemir; temni spomini; temne misli, slutnje
   // ki vsebuje kaj grdega, slabega, neugodnega: temna preteklost; temne strani človeške narave; prihajale so temne govorice / priti s temnimi nameni / slikati prihodnost v temnih barvah
   // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: temen obup; obšla ga je temna groza, žalost
5. 5. ekspr. zelo slab, negativen: pripadal je temni družbi; zagospodovale so temne sile
6. 6. ekspr. ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: sprejel ga je z jeznim, temnim obrazom; temni pogledi / temen ton pesmi / žalosten spregovori s temnim glasom
7. 7. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: temno nazadnjaštvo / temni srednji vek
8. 8. knjiž. skrivnosten, nedoumljiv: to vprašanje je tako temno, da vzbuja samo dvome / beseda temnega izvora neznanega, nejasnega; besedilo je mestoma temno nejasno, težko razumljivo
   // temna skrivnost
   ● knjiž. igralec ima lep, temen glas nizek, globok; ekspr. nad njim so se zbrali temni oblaki njegov položaj je postal neugoden, nevaren; knjiž. duh mu je ostal temen ostal je duševno bolan

temnó in tèmno prisl.: temno pobarvati; temno je slutil, kaj ga čaka; temno se spominjati / piše se narazen ali skupaj: temno moder ali temnomoder cvet; nosi temno zeleno obleko / v povedni rabi: postalo je temno; temno je kot v rogu; sam.: oblečen je v temno; v njegovem pogledu je nekaj temnega in prezirljivega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

transkribíran -a -o: tuja imena so v oklepaju transkribirana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. nezakonito prekupčevati: verižiti s cigaretami
2. 2. delati, povzročati, da je kaj na več mestih nepravilno ukrivljeno, oblikovano: veter veriži veje; trsje se veriži / bes mu je trgal glas in verižil telo
3. 3. vsebinsko nejasno, zapleteno govoriti: blede in veriži, da ga ni mogoče razumeti / verižiti stavke v zoprno uradno govorico
   ● ekspr. strasti verižijo ljudi kvarijo, pridijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. ustno ali pismeno izražena želja, zahteva, s katero se kdo obrne na koga z namenom, da bi kaj izvedel od njega: izreči, napisati, slišati vprašanje; ponoviti vprašanje; jasno, kratko, preprosto vprašanje; listek z vprašanji; vprašanja in odgovori / postaviti, zastaviti komu vprašanje; obrniti se z vprašanjem na koga; ekspr. zasuti koga z vprašanji / anketno, izpitno vprašanje; pri izpitu dobiti vprašanje iz zgodovine / pismeno, ustno vprašanje
   ♦ jur. delegatsko vprašanje javno vprašanje delegata v skupščini, s katerim se zahteva od izvršnega sveta, upravnega organa odgovor o kaki zadevi; lit. retorično vprašanje na katero se odgovor ne pričakuje
   // kar se vpraša: vprašanje ga je prizadelo, razburilo; odgovoriti na vprašanje; vljudno vprašanje / ima kdo še kako vprašanje
2. 2. dejstvo, da kdo kaj vpraša: dovoliti komu vprašanje; obotavljati se z vprašanji / kot vljudnostna fraza: oprostite vprašanju, kdaj odpotujete; kako se počutite? Hvala za vprašanje, neustalj. na vprašanju
3. 3. navadno s prilastkom kar je v zvezi z določenim dejstvom nejasno, neznano in je potrebno pojasniti ali rešiti: pojasniti, razčleniti, raziskati vprašanje / postaviti vprašanje krivde, odgovornosti; vprašanje, kje dobiti denar, ni rešeno / kaj storiti, to je zdaj vprašanje; publ. vprašanje zase so ranjenci
   // kar je v določeni zvezi s predmetom, kot ga določa prilastek, in je potrebno rešiti: črnsko, manjšinsko vprašanje; ozemeljska vprašanja; rešiti stanovanjsko vprašanje koga; obravnavati vprašanje beguncev, razorožitve / knjiž. to je samo akademsko vprašanje; filozofsko, moralno vprašanje
4. 4. nav. mn., s prilastkom stvar, pojav področja, kot ga določa prilastek: zanimajo ga gospodarska, kulturna, politična vprašanja; to so osrednja vprašanja njegove poezije / Inštitut za narodnostna vprašanja
5. 5. v povedni rabi, s prilastkom izraža odvisnost uresničitve česa od tega, kar izraža prilastek: doslednost, umik je vprašanje časti; to je vprašanje morale, vesti / publ. njegova odstavitev je le še vprašanje časa odstavili ga bodo, samo ne ve se še, kdaj
6. 6. ed., v povedni rabi kar je dvomljivo, negotovo: zmaga ni več vprašanje; to je še zelo veliko vprašanje; vprašanje je, če bo prišel / elipt. hm, vprašanje, če je stvar še dobra / naredil bo, vprašanje pa je, kdaj negotovo, neznano je
   // ekspr. kar zaradi določenega dejstva povzroča komu skrbi, težave: to narediti ni vprašanje / denar ni vprašanje; taki izdatki so zanje veliko vprašanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. izraža položaj v neurejeno večkrat križajočih se smereh: polena so bila nametana vsekrižem; trava je vsekrižem pohojena; vsekrižem razpeljane žice / vsekrižem zloženi snopi na vozu / tavati vsekrižem po gozdu v različnih smereh
   // izraža neurejenost razporeditve česa: v strugi vsekrižem ležijo skale; vsekrižem stoječe hiše
2. 2. izraža neurejenost potekanja česa: gostje so vsekrižem govorili in si napijali; vsekrižem streljati
   // ekspr. nejasno, zmedeno: vsekrižem mu je pripovedoval, kaj se je zgodilo
3. 3. izraža, da kaj poteka medsebojno med več ljudmi: vsekrižem se prepirati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. dati enakomerno se tresoč glas: struna zabrni; žice zabrnijo v vetru / zvonec je zabrnel in utihnil / ekspr. po vsej dolini so zabrnele kosilnice so začeli kositi s kosilnicami; nad nami so zabrnela letala brneč se pojavila; motor je zabrnel po cesti brneč zapeljal
2. 2. nejasno se zaslišati: v daljavi so zabrneli zvonovi; pren. v glavi mi je zabrnela znana melodija

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

zakomplicíran -a -o: zakompliciran postopek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. narediti kaj nejasno, motno: dim je zameglil hiše; oblak prahu je zameglil ozračje / solze so ji zameglile oči
2. 2. knjiž. narediti, da se o čem ne more dobiti jasne, določene podobe: zamegliti podatke o poslovanju; s praznim govorjenjem zamegliti položaj
   ● solze so ji zameglile pogled povzročile, da je videla nejasno, nerazločno; knjiž. strah ji je zameglil razsodnost povzročil, da ni mogla razsodno misliti

zameglíti se 
1. 1. postati meglen: kotlina se je zameglila; brezoseb. v dolini se je zameglilo
2. 2. postati nejasen, moten: šipe so se zameglile / oči so se ji zameglile
   ● ekspr. pred očmi se mi je zameglilo zaradi slabosti, bolezni se mi je zazdelo, da vidim pred očmi meglo

zamegljèn -êna -o: kotlina je zamegljena; zamegljeno ozračje; prisl., v povedni rabi: zjutraj bo po kotlinah zamegljeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. delati kaj nejasno, motno: pršenje vodometov je zamegljevalo ozračje; vroča para zamegljuje šipe
2. 2. knjiž. delati, da se o čem ne more dobiti jasne, določene podobe: zamegljevati bistvene probleme; zamegljevati dejansko stanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. delati mrko, neprijazno: žalost mu je zamračevala obraz
2. 2. delati nejasno, zmedeno: to je zamračevalo njegovo zavest
3. 3. redko delati mračno, temno: oblaki so zamračevali nebo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. narediti mrko, neprijazno: ta misel mu je zamračila obraz; ob teh besedah se mu je zamračilo čelo / spletke so mu zamračile zadnja leta življenja
2. 2. narediti nejasno, zmedeno: novica mu je zamračila duha; spomin se mu je zamračil
3. 3. redko narediti mračno, temno: oblaki so zamračili nebo; soba se je zamračila
   ● knjiž. um se mu je zamračil postal je duševno bolan

zamračíti se brezoseb.  zmračiti se: vrnil se je, ko se je zamračilo

zamračèn -êna -o 
1. 1. deležnik od zamračiti: od jeze zamračen obraz; pokrajina je bila zamračena
2. 2. ki vsebuje, izraža mrkost, neprijaznost: prestrašili so ga njegovi zamračeni pogledi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.