Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika

Celotno geslo eSSKJ
anonímno prislov [anonímno]
    takó, da se ne ve, kdo je udeležen, ker njegovi osebni podatki, zlasti ime in priimek, niso znani, so prikriti
ETIMOLOGIJA: ↑anonimen
Celotno geslo eSSKJ
blá; in bláblá medmet
    1. ponovljeno posnema vsebinsko prazno, neresnično, nepomembno govorjenje ali pisanje
    2. ponovljeno izraža, da se zdi govorcu predhodna trditev vsebinsko prazna, neresnična, zavajajoča
    3. kot samostalnik, ponovljeno, ekspresivno vsebinsko prazno, neresnično, nepomembno govorjenje ali pisanje
ETIMOLOGIJA: imitativna beseda, ki posnema neartikulirno govorjenje, tako kot amer. angl. blah ‛neumnost’, blab ‛blekniti, blebetati, blebetanje’, nem. Blabla ‛blebetanje’
Celotno geslo eSSKJ
bláblá; in blá medmet
    1. tudi z večkrat ponovljenim zlogom bla ponazarja vsebinsko prazno, neresnično, nepomembno govorjenje ali pisanje
    2. tudi z večkrat ponovljenim zlogom bla izraža, da se zdi govorcu predhodna trditev vsebinsko prazna, neresnična, zavajajoča
    3. kot samostalnik, tudi z večkrat ponovljenim zlogom bla, ekspresivno vsebinsko prazno, neresnično, nepomembno govorjenje ali pisanje
ETIMOLOGIJA: ↑bla
Celotno geslo eSSKJ
búča búče samostalnik ženskega spola [búča]
    1. kulturna rastlina s plazečim se steblom in navadno užitnimi plodovi trebušaste oblike; primerjaj lat. Cucurbita pepo
      1.1. plod te rastline
      1.2. ta plod kot hrana, jed
    2. posoda, steklenica trebušaste oblike
      2.1. stekleni del svetila take oblike
    3. ekspresivno glava, zlasti človeška
    4. navadno slabšalno neumen, naiven, nespameten človek
STALNE ZVEZE: buča golica, buča hokaido, buča špagetarica, hokaido buča, muškatna buča, orjaška buča, presesalna buča, špagetna buča
FRAZEOLOGIJA: brihtna buča, dobiti jih po buči, kotaliti buče, kot svinja v buče, prodajati buče (komu), trda buča, trde buče, To so buče.
ETIMOLOGIJA: = hrv. bȕća, prevzeto iz roman. < vulglat. buttia ‛okrogla posoda za vino, sodček’ k buttis ‛sod’ - več ...
Celotno geslo eSSKJ
búčka búčke samostalnik ženskega spola [búčka]
    1. užitna buča podolgovate oblike, zlasti kot hrana, jed
      1.1. rastlina s takimi plodovi; primerjaj lat. Cucurbita pepo
    2. manjša buča
    3. priprava ali njen del trebušaste oblike
    4. ljubkovalno manjša, zlasti otroška glava
      4.1. ljubkovalno otrok, zlasti mlajši; SINONIMI: ljubkovalno žabica
FRAZEOLOGIJA: kotaliti bučke, prodajati bučke (komu), To so bučke.
ETIMOLOGIJA: ↑buča
Celotno geslo eSSKJ
da1 veznik
I. v podredno zloženi povedi
    1. v predmetnih odvisnikih uvaja vsebino, ki dopolnjuje nadrejeni stavek kot predmet
      1.1. v predmetnih odvisnikih uvaja želelno vsebino, ki dopolnjuje nadrejeni stavek kot predmet
      1.2. v poročanem govoru uvaja vsebino, ki dopolnjuje nadrejeni stavek s poročanjem o povedanem
    2. v osebkovih odvisnikih uvaja vsebino, ki dopolnjuje nadrejeni stavek kot osebek
      2.1. uvaja vrednoteno vsebino, ki dopolnjuje nadrejeni stavek kot osebek
    3. v prilastkovih odvisnikih uvaja vsebino, ki dopolnjuje nadrejeni stavek kot prilastek
    4. v namernih odvisnikih izraža namen dejanja v nadrejenem stavku
      4.1. v namernih odvisnikih izraža način, kako (naj) poteka dejanje v nadrejenem stavku, da se uresniči dejanje, stanje v podrejenem stavku
    5. v načinovnih odvisnikih izraža način, kako (naj) poteka, se (lahko) uresničuje dejanje v nadrejenem stavku
      5.1. v načinovnih odvisnikih, v zvezi ne da izraža, da dejanje v nadrejenem stavku poteka, se uresničuje brez česa, navadno drugače, kot je običajno, pričakovano
      5.2. v načinovnih odvisnikih, v zvezah kot da, kakor da izraža, da dejanje v nadrejenem stavku poteka, se uresničuje, kot da bi bilo dejanje, stanje v podrejenem stavku resnično ali neresnično
    6. v posledičnih odvisnikih izraža posledico dejanja, stanja v nadrejenem stavku
      6.1. v zvezi tako da izraža posledico ali sklepanje, ki izhaja iz dejanja, stanja v nadrejenem stavku
    7. v vzročnih odvisnikih izraža vzrok za dejanje, stanje v nadrejenem stavku
    8. v zvezah le da, samo da izraža omejevanje, izvzemanje glede na običajno, pričakovano
    9. v zvezi samo da izraža, poudarja pogojevanje, nujno prisotnost česa za obstoj dejanja, stanja v nadrejenem stavku
      9.1. v zvezi samo da izraža, poudarja predpogoj za (hitro) uresničitev dejanja, stanja v nadrejenem stavku
      9.2. v zvezi samo da izraža, poudarja pomembnost dejanja v podrejenem stavku, ne glede na to, kaj za svojo uresničitev zahteva
      9.3. v zvezi samo da izraža, poudarja pomembnost povedanega, navadno v težki, neugodni situaciji
    10. v zvezi češ da ob uvajanju povedanega izraža, poudarja, da gre za besede, mnenje drugega, do katerih je mogoče imeti zadržke
    11. v zvezi namesto da izraža, poudarja nasprotje med dejanjema, navadno večjo primernost, zaželenost enega od njiju
II.
    1. kot členek izraža (grozeč) ukaz, zahtevo, opozorilo
      1.1. kot členek izraža ogorčenje, neodobravanje
    2. kot členek izraža začudenje, nejevero
    3. kot členek izraža podkrepitev trditve
 ETIMOLOGIJA: = stcslov., hrv., srb., rus. da < pslov. *da < ide. *doh2- iz ide. *de-, *do- ‛ta’, iz česar je še lat. dōnec ‛dokler’, nem. zu ‛k, pri, do’, angl. to - več ...
Celotno geslo eSSKJ
grotéska grotéske samostalnik ženskega spola [grotéska]
    1. iz literarne vede literarno delo, ki s povezovanjem tragičnega in komičnega resničnost prikazuje na grozljiv, popačen način
      1.1. prikazovanje resničnosti na grozljiv, popačen način, zlasti s povezovanjem tragičnega in komičnega
      1.2. podoba, ki prikazuje resničnost na grozljiv, popačen način
    2. ekspresivno kar je zlasti zaradi prepleta komičnosti in tragičnosti grozljivo in popačeno do mere, da se zdi neresnično
ETIMOLOGIJA: prevzeto (prek nem. Groteske) iz it. grottesca, prvotno slikarski strokovni izraz, ki označuje antično rimsko dekorativno slikarstvo z upodobitvami meduz, orožja ipd., iz grottesco ‛grotesken, čuden’, prvotno ‛jamski, votlinski’, iz grotta ‛jama, votlina’ - več ...
Celotno geslo eSSKJ
grotéskni grotéskna grotéskno pridevnik [grotéskni]
    2. v obliki grotesken, ekspresivno ki je tragikomičen, grozljiv, popačen do mere, da se zdi neresničen
    3. kot samostalnik v obliki groteskno kar s povezovanjem tragičnega in komičnega na grozljiv, popačen način prikazuje resničnost
    4. kot samostalnik v obliki groteskno kar je tragikomično, grozljivo, popačeno do mere, da se zdi neresnično
ETIMOLOGIJA: ↑groteska
Celotno geslo eSSKJ
grotéskno prislov [grotéskno]
    1. takó, da se s povezovanjem tragičnega in komičnega resničnost prikazuje na grozljiv, popačen način
    2. ekspresivno takó, da je tragikomično, grozljivo, popačeno do mere, da se zdi neresnično
ETIMOLOGIJA: ↑groteskni
Celotno geslo eSSKJ
grotésknost grotésknosti samostalnik ženskega spola [grotésknost]
    1. elementi, struktura groteske
    2. ekspresivno stanje, lastnost česa, da je tragikomično, grozljivo, popačeno do mere, da se zdi neresnično
ETIMOLOGIJA: ↑groteskni
Celotno geslo eSSKJ
obráščati obráščam nedovršni glagol [obráščati]
    1. s svojo rastjo prihajati ali biti vse naokoli, po površini česa
    2. v obliki obraščati se delati si nove poganjke
ETIMOLOGIJA: ↑obrasti

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
demánti -ja m (ȃ)
razglasitev vesti ali trditve za neresnično, navadno v tisku; zanikanje, preklic: objaviti demanti; oster, uraden demanti
SSKJ²
demantírati -am dov. in nedov. (ȋ)
razglasiti vest ali trditev za neresnično, navadno v tisku; zanikati, preklicati: veleposlaništvo je demantiralo vesti o incidentu; vlada je te novice takoj demantirala / demantirati prazne govorice
// zavrniti, ovreči: pisec članka demantira samega sebe / praksa je demantirala napačne teorije; življenje tako miselnost vsak dan demantira
    demantíran -a -o:
    demantirane izjave
SSKJ²
idíličen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na idila 2, 3: idilični kraji; idilična vaška cerkev / bil je priča idiličnemu prizoru / idilično življenje / ekspr. okrog njega je vladal idiličen mir popoln / idilični motivi / iron. ima idilične predstave o ljubezni; idilično opisovanje razmer neresnično, olepšano
♦ lit. idilični ep
    idílično prisl.:
    idilično lepa pot skozi gozd
SSKJ²
izcúzati -am tudi scúzati -am dov. (ȗ)
pog. izsesati: izcuzal je ves sok iz pomaranče
// z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa: izcuzati denar za pijačo
    izcúzan tudi scúzan -a -o:
    izcuzan sok
    ●     pog. to je iz prsta izcuzano to je izmišljeno, neresnično, neutemeljeno
SSKJ²
izsesáti -ám [issəsati in issesati] dov. (á ȃ)
1. s sesanjem spraviti iz česa: izsesati kri iz rane; izsesati sok iz limone / izsesati prah; s črpalko izsesati zrak
2. s sesanjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine: tele je dobro izsesalo vime; izsesati limono / izsesati rano / pajek izsesa svojo žrtev
// ekspr. izčrpati, oslabiti: delo v rudniku ga je izsesalo; skrbi za otroke so ji izsesale zdravje
3. ekspr. izrabiti, izkoristiti: ta oderuh ga bo izsesal; delavce je izsesal do poslednje kaplje krvi
● ekspr. ali naj podatke iz prsta izsesam si jih izmislim; ekspr. to je izsesal iz prsta to je izmišljeno, neresnično, neutemeljeno
    izsesán -a -o:
    izsesan od trpljenja; izsesane prsi
SSKJ²
izvíti -víjem dov. (í)
1. z vrtenjem spraviti iz predmeta: izviti vijak z izvijačem
2. s silo, spretnostjo spraviti iz prijema: skočil je k napadalcu in mu izvil nož; izvil je roko iz očetove pesti / stiskal je dežnik, da mu ga veter ne bi izvil; pren. izviti oblast iz rok pohlepnežev
3. ekspr. s spretnostjo, vsiljivostjo doseči, da kdo kaj pove: izviti iz koga obljubo, priznanje, skrivnost; mu že izvijem, kaj ga tare; z največjo težavo je izvila iz njega podrobnosti o dogodku
● vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; ekspr. to je gotovo iz trte izvil si je izmislil; star. premišljeval je, kako bi jo izvil, da ga ne bi kaznovali kako bi dosegel, uredil
    izvíti se 
    1. s silo, spretnostjo spraviti se iz prijema: skušala se mu je izviti, a njegove roke so jo trdno držale; izviti se iz objema, rok / patrulja se je izvila iz sovražnikovega obroča; izvila se je iz sobe tiho, naskrivaj odšla
    // spraviti se iz neprijetnega, zapletenega položaja, stanja: ta se izvije iz še tako težke situacije; izviti se iz zadrege, zagate; ne bo se mu izvil; pren. mesto se je počasi izvilo iz svoje ozkosti in provincialnosti
    2. ekspr. priti iz česa ovirajočega: droben fantek se je izvil iz grmovja / izviti se iz gruče / izmed otokov se je previdno izvila ladja
    // priti iz česa sploh: gost, črnkast dim se je izvil iz dimnika; pren. iz grla se mu je izvilo hropenje; krik, vzdih se izvije iz prsi
    ●     brezoseb., ekspr. govoriti moram z vami, se mu je izvilo iz ust je s težavo rekel
    3. nastati, razviti se: iz bube se izvije metulj / ekspr. iz noči se izvije jutro
    4. ekspr. postati viden, prikazati se v obrisih: iz megle se izvije velika hiša; iz sence se je izvila ženska postava
    izvít -a -o:
    izvit vijak
    ●     ekspr. iz trte izvita trditev neutemeljena; ekspr. vse to je iz trte izvito izmišljeno, neresnično, neutemeljeno
SSKJ²
napáčen in nápačen -čna -o prid. (ȃ; ȃ)
1. ki ni v skladu
a) z določenim pravilom, normo: dati besedi napačen naglas; napačna pisava, tvorba besede / napačna vzgoja
b) z določenim ciljem, položajem: narediti napačno potezo; iti v napačno smer / iti na napačen avtobus; zavrteti napačno telefonsko številko
c) z resničnostjo, dejstvi: napačen datum, naslov; dati napačne podatke; račun, rezultat je napačen; napačna diagnoza, informacija
// nav. ekspr. ki ni v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa: njihov nazor je napačen; boriti se za napačno stvar / o zadevi ima napačno mnenje
2. ekspr., z nikalnico ki ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri: fant ni napačen, le hitro se razjezi; na pogled ni napačna / ni napačnega obraza, napačne postave / hišo sem si ogledal, ni napačna
● ekspr. nimajo ga za napačnega človeka ga cenijo; ekspr. na napačnem koncu se česa lotiti napačno; pog., ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; ekspr. prikazovati kaj v napačni luči napačno, neresnično; ekspr. hoditi po napačnih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; ekspr. v napačni veri živi, če misli, da ga niso videli moti se
    napáčno in nápačno
    1. prislov od napačen: napačno ocenjevati, prikazovati, razumeti
    2. ekspr., v povedni rabi, z nikalnico izraža primernost, koristnost česa: ne bo napačno, če greš z njimi; ne bi bilo napačno, če bi ga vprašal za svet; sam.: nič napačnega ni naredil
SSKJ²
nèresníčen -čna -o prid. (ȅ-ī)
ki ni resničen: neresnična izjava, trditev / neresnični podatki; neresnično opisovanje razmer / resnični in neresnični predmeti nestvarni
SSKJ²
ovréči ovŕžem dov., ovŕzi ovŕzite in ovrzíte; ovŕgel ovŕgla (ẹ́ ȓ)
1. ugotoviti in pokazati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: ovreči dejstvo, dokaz, očitek, pomislek, trditev / njegovo razlago, teorijo so ovrgli jo zanikajo, ne priznajo / ovreči plan ne sprejeti; knjiž. ovrgli so vse stare navade opustili, odpravili / star. dve vreči pšenice so mu ovrgli izvrgli
// pravn. dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: ovreči oporoko, pogodbo; sodbo je sodišče druge stopnje ovrglo
2. star. negativno oceniti: njegovo dejanje so ovrgli vsi sosedje / roman je kritika ovrgla
3. star. vreči, dati: okoli debla so ovrgli slamo / ovrgel si je nahrbtnik oprtal
    ovŕžen -a -o:
    ovrženi dokazi; ovržena oporoka, trditev
Število zadetkov: 50