Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izrabíti in izrábiti -im dov. (ī á)
1. popolnoma, v celoti porabiti: izrabiti ves kredit
// napraviti, da se kaj funkcionalno, namensko uporabi: izrabiti prostor / ves prosti čas izrabi za študij
2. napraviti, da kaj opravi svoj namen: maksimalno izrabiti stroj; izrabiti energetske vire
3. napraviti, da kaj prinese ugodnosti: izrabiti ugodne razmere / izrabil je ugodno priložnost in zbežal
// napraviti, da kaj neupravičeno prinese ugodnosti: izrabiti službeni položaj; izrabiti predpise
4. dati komu premajhno povračilo za delo, ki ga je opravil: brezobzirno izrabiti delavce
5. z dolgo rabo, uporabo napraviti kaj neuporabno, neprimerno: čopič je izrabil do držaja; čevlji so se že izrabili; stroj se je čisto izrabil / žival se pri težkem delu kmalu izrabi izčrpa, oslabi
    izrábljen -a -o:
    dobro izrabljen čas; načrtno izrabljen prostor; stroj je že izrabljen
SSKJ²
nèuporáben -bna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā)
ki se ne da uporabiti, uporabljati: neuporabni prostori; stroj je neuporaben; zaradi tega živila še niso neuporabna / ekspr. neuporaben človek je / ekspr. neuporabno dramsko delo slabo, nekvalitetno
SSKJ²
obrabíti in obrábiti -im dov. (ī á)
z dolgo rabo, uporabo narediti kaj neuporabno, neprimerno: obrabiti orodje, pohištvo; svinčnik je popolnoma obrabil; rokavi se na komolcih hitro obrabijo; stroj se je že obrabil; pren., ekspr. ta dovtip se je že obrabil
    obrábljen -a -o:
    obrabljeni čevlji; nadomestiti obrabljene dele stroja; obrabljena fraza, melodija; pohištvo je staro in obrabljeno
SSKJ²
obrábljati -am nedov. (á)
z dolgo rabo, uporabo delati kaj neuporabno, neprimerno: obrabljati obleko; avtomobilske gume se na slabih cestah hitreje obrabljajo; z drgnjenjem se vrv obrablja
SSKJ²
odmetáti2 -méčem dov., odmêči odmečíte; odmêtal (á ẹ́)
1. z metanjem spraviti z določenega mesta: odmetati seno, zemljo; odmetati sneg izpred hiše
2. z metanjem narediti, da kaj preneha biti pri osebku: odmetali so orodje in utrujeni sedli / letala so odmetala bombe spustila; ekspr. odmetala je s sebe vso obleko popolnoma se je slekla
3. izločiti kot neuporabno: odmetal je stare obleke; odmetati oškrbljeno posodo
    odmetáti se igr.
    dati, položiti na stran karto, ki ne daje možnosti vzetka: dobro se je odmetal
SSKJ²
odmetávati -am nedov. (ȃ)
1. z metanjem spravljati z določenega mesta: odmetavati slamo, sneg, zemljo; odmetavati z lopato
2. z metanjem delati, da kaj preneha biti pri osebku: vojaki so odmetavali orožje in se predajali / zavezniška letala so odmetavala borcem hrano in orožje spuščala
3. izločati kot neuporabno: krovci odmetavajo razbito opeko; odmetavati časopisni papir; kar je vredno, si pridržuje, drugo odmetava
4. postajati revnejši za kako stvar; izgubljati: vrbe žalujke že odmetavajo liste
● zastar. odmetavati resnico odklanjati, zavračati
SSKJ²
odpádek -dka m (ȃ)
1. nav. mn. kar se v gospodinjstvu, vsakdanjem življenju izloči, zavrže kot neuporabno: odmetavati, pospravljati odpadke; spreminjati organske odpadke v kompost / koš za odpadke / kosovni odpadki večji odpadki v kosu, ki jih pristojne službe odvažajo le enkrat ali dvakrat letno; nevarni odpadki; posebni odpadki
2. kar se pri predelavi, obdelavi česa odstrani, izloči kot neuporabno za prvotni namen: izkoriščati odpadke; odpadki pri predelavi sadja / klavni, žagarski odpadki / lupiti krompir tako, da gre malo v odpadek
♦ teh. radioaktivni odpadki radioaktivni izotopi, ki se izločijo iz izrabljenega jedrskega goriva
// ed. slabi, nekvalitetni izdelki: zmanjšati odpadek
3. nav. mn. iztrebek: kuriti s posušenimi odpadki; ptičji odpadki
SSKJ²
odvréči -vŕžem dov., odvŕzi odvŕzite in odvrzíte; odvŕgel odvŕgla (ẹ́ ȓ)
1. z metom narediti, da kaj preneha biti pri osebku: odvreči cigaretni ogorek, prazno steklenico, škatlo / odvreči breme s pleč / letala so odvrgla bombe spustila / ekspr. vojaki so odvrgli orožje so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; pren. v hipu je odvrgel vso dostojanstvenost
// izločiti kot neuporabno: odvreči stare igrače; ko se bo stroj pokvaril, ga bodo odvrgli
2. z metom spraviti kam: helikopter jim je odvrgel opremo v taborišče; letalo je odvrglo vojakom municijo in orožje / padalce so odvrgli na osvobojeno ozemlje
3. postati revnejši, siromašnejši za kako stvar; izgubiti: drevesa so že odvrgla listje; ta rastlina odvrže liste, če jo preveč zalivamo / jelen odvrže rogovje jelenu odpade rogovje; rak odvrže oklep se levi
● ekspr. nekaj se jim je zameril, zato so ga odvrgli izločili, izključili iz svoje sredine; ekspr. ljudje še niso odvrgli stare kože se še niso spremenili
    odvŕžen -a -o:
    odvrženi predmeti; odvrženo orožje se razdeli borcem
SSKJ²
otrébek -bka m (ẹ̑) nav. mn.
1. kar se kot odvečno, neuporabno odstrani, zavrže: otrebki solate
2. zastar. iztrebek: bolnikovi otrebki / pobiral je konjske otrebke
♦ vet. otrebki plodove ovojnice, ki se po porodu izločijo iz maternice; trebilo
SSKJ²
pokváriti -im dov. (á ȃ)
1. narediti kaj slabše, neuporabno: z nepravilnim ravnanjem pokvariti aparat; stroja ni popravil, pač pa ga je še bolj pokvaril; otrok je pokvaril uro; računalnik se je pokvaril / težka vozila so pokvarila cesto; ekspr. tipkarica pokvari dosti papirja; blago se je med prevozom pokvarilo
2. narediti kaj manj popolno, dovršeno: hiše so pokvarile naravo okrog jezera; neprimeren okvir sliko pokvari; pokvariti povest s popravki / s kuhanjem pokvariti hrano narediti manj kvalitetno; ekspr. pokvariti medsebojne odnose poslabšati; vsaka nadaljnja beseda bi pokvarila učinek zmanjšala; pokvariti si zdravje
// povzročiti (hujšo) okvaro: pretesni čevlji so mu pokvarili noge; zaradi slabe svetlobe si je pokvaril oči; pokvariti si zobe z neprimerno hrano; pokvariti si želodec / pokvariti si vid
3. povzročiti, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: slaba družba ga je pokvarila; bal se je, da bi se mu otroci pokvarili / pokvariti značaj naroda / en učenec je pokvaril vse druge
4. povzročiti, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti: incident je pokvaril razpoloženje; pokvaril mu je veselje do nadaljnjega dela / slabo vreme je pokvarilo izlet; dogodek je pokvaril družbi ves večer; s svojim ravnanjem ji je pokvaril življenje
5. povzročiti, da kaj ne uspe, je manj uspešno: pokvaril mu je igro; nepredviden dogodek mu je pokvaril načrte; s svojim prihodom sva mu pokvarila čakanje na lisico
● ekspr. pokvariti oceno poslabšati; ekspr. položaj na fronti se je pokvaril poslabšal; vreme se bo pokvarilo postalo bo deževno, mrzlo
    pokváriti se 
    postati neužiten, slab: jed se na toplem hitro pokvari; krma se je zaradi vlažnih prostorov pokvarila
    pokvárjen -a -o:
    pokvarjen kruh; zaradi slabega uspeha ima počitnice pokvarjene; pokvarjeno orodje; moralno pokvarjen človek
SSKJ²
poškodováti -újem tudi poškódovati -ujem dov. (á ȗ; ọ̄)
1. povzročiti poškodbo, poškodbe: ta bolezen lahko poškoduje srce; poškodovati komu roko; poškodovati obraz z vročo tekočino; padel je in se poškodoval; poškodovati se na vožnji, pri delu, v prometni nesreči; poškodovati si koleno / smrtno se poškodovati
♦ anat. poškodovati si meniskus
2. povzročiti, da postane kaj slabše, neuporabno: potres je poškodoval veliko hiš; rja je poškodovala kovino; poškodovati pohištvo; pri prevozu so se aparature poškodovale
    poškodován tudi poškódovan -a -o:
    v nesreči je bil huje poškodovan; poškodovana znamka; obnoviti poškodovano obzidje; poškodovano tkivo; sam.: poškodovane so odpeljali v bolnišnico
SSKJ²
razprémiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑)
navt., navadno v zvezi z ladja odstraniti z ladje prenosno opremo: razpremiti staro, neuporabno ladjo
    razprémljen -a -o:
    razpremljen parnik
SSKJ²
šít1 -a m (ȋ) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu
1. kar je nekakovostno, neuporabno, malo vredno, nepomembno: menda verjame v duhove, reinkarnacijo in ves ta šit; ta cesta je čisti šit
2. mamilo iz smole indijske konoplje; hašiš: kaditi šit
SSKJ²
uničeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati, povzročati, da kaj preneha obstajati: uničevati plevel, škodljivce; toplota uničuje vitamine / pisma sproti uničuje / ogenj je uničeval hiše
2. škoditi čemu tako, da propade: mraz uničuje drevje; plesen uničuje povrtnino; les se na dežju uničuje / z nepravilno nego si uničevati kožo, lase
3. delati, povzročati, da kaj postane neuporabno
a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: z vožnjo po slabih cestah se avtomobil uničuje
b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: molji uničujejo volnene izdelke; pogosti nalivi uničujejo cesto; vlaga uničuje pohištvo
c) s strelnim orožjem, razstrelivom: uničevati mostove in proge; uničevati nasprotnikove tanke
4. delati, povzročati, da pride kaj v zelo slabo stanje: neprimerna svetloba uničuje oči; hrup uničuje živce / slabe delovne razmere jim uničujejo zdravje / bolezen, skrb ga uničuje; s pijačo se vse bolj uničuje
5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročati, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničevati nasprotnike; s takimi ukrepi so kmete počasi uničevali / konkurenca uničuje podjetja
// povzročati, da kdo več ne obstaja, živi: epidemije in naravne katastrofe uničujejo ljudi; plemena se še vedno uničujejo med seboj
6. s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno uničevati koga; moralno se uničevati
// delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem uničuje sebe in svojo družino
7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročati
a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničevati komu kariero / uničevati otrokom mladost; uničevati si življenje
b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničevati komu upanje, veselje; ne uničuj nam dobre volje
    uničujóč -a -e
    1. deležnik od uničevati: uničujoč sledove za seboj, je upal, da ga ne bodo odkrili; živce uničujoč hrup; uničujoče delovanje vlage
    2. ki povzroči veliko razdejanje, škodo: uničujoč potres; uničujoča vojna
    // ekspr. zelo hud, velik: doživeti uničujoč poraz / uničujoča kritika zelo negativna, odklonilna
    ●     ekspr. pogledati z uničujočim pogledom s pogledom, ki izraža zelo odklonilen, sovražen odnos; prisl.: uničujoče gledati
SSKJ²
uníčiti -im dov. (í ȋ)
1. narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati: uničiti mrčes, plevel; uničiti škodljivce s kemičnimi sredstvi; toplota uniči vitamine; z razkuževanjem se bacili uničijo / uničiti dokumente; v jezi je uničila njegova pisma / ogenj je uničil gospodarsko poslopje; mesto je uničil potres / uničiti zalogo orožja
2. poškodovati kaj tako, da propade: plesen je uničila krompir, trte; slana je uničila ajdo; suša, toča je uničila ves pridelek; voluhar je uničil sadno drevje; z nepravilnim zalivanjem je uničila rože / s preparati si je uničila lase
3. narediti, povzročiti, da kaj postane neuporabno
a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: kolo, stroj je kmalu uničil; delno, popolnoma uničiti; s prenašanjem sem in tja so se knjige uničile / ekspr. kar prime v roko, uniči / čevlje uniči v eni sezoni ponosi, izrabi
b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: kislina mu je uničila obleko; molji so ji uničili plašč; neurje je uničilo del ceste; vlaga je v nekaj letih uničila pohištvo
c) s strelnim orožjem, razstrelivom: sovražnik je uničil most; uničiti nasprotnikove tanke; sovražno letalo so uničili sestrelili, razstrelili
// narediti, povzročiti, da postane kaj neveljavno, navadno zaradi napake: uničil je že dva čeka
4. narediti, povzročiti, da pride kaj v zelo slabo stanje: branje ob slabi svetlobi mu je uničilo oči; hrup ji je uničil živce / prenaporno delo ji je uničilo zdravje / bolezen, skrb ga je zelo uničila
5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročiti, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničiti ilegalce; kmeta so s temi ukrepi uničili; tako bo uničil samega sebe / davki jih bodo uničili; uničiti organizacijo; konkurenca je uničila podjetje / uničiti sovražni bataljon
// povzročiti, da kdo več ne obstaja, živi: to pleme je uničila epidemija; človeštvo se bo uničilo samo
6. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno, gospodarsko uničiti koga; to ga bo uničilo telesno in duševno; moralno se je popolnoma uničil
// narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem je uničil svojo družino
7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti
a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničiti komu kariero; uničil ji je mladost / ekspr. ne uniči ji življenja
b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničiti komu upanje, veselje; uničiti dobro voljo; uničiti si delovne zmožnosti
● ekspr. ti trije dnevi so ga uničili zelo izčrpali, utrudili; ekspr. življenje jo je uničilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; šalj. uničila sta že dva litra vina popila, spila; šalj. uničil je osem omlet pojedel
    uníčen -a -o:
    zaradi prometne nesreče je avtomobil uničen; čevlji so že uničeni; vsi njegovi upi so uničeni; stal je ves bled in uničen; živce ima popolnoma uničene
SSKJ²
zakovíčiti -im dov. (í ȋ)
1. teh. povezati s kovicami: zakovičiti kosa pločevine; ročno, strojno zakovičiti / hladno zakovičiti z nesegretimi kovicami / zakovičiti kovček / zakovičiti stik
2. teh. z zakovanjem kovice zadelati, zapreti: zakovičiti luknjico v žlebu
3. teh. zakovati: zakovičiti kovico
4. knjiž., v ruskem okolju z zabitjem droga, žeblja v strelno odprtino narediti orožje neuporabno: zakovičiti puško, top
    zakovíčen -a -o:
    zakovičeni plošči
SSKJ²
zavréči -vŕžem dov., zavŕzi zavŕzite in zavrzíte; zavŕgel zavŕgla (ẹ́ ȓ)
1. narediti, da preneha biti pri osebku to
a) kar se ne želi več imeti, se več ne potrebuje: jedli so hrano, ki so jo zavrgli vojaki; zavreči staro obleko; vode, v kateri se kuha zelje, ne zavržemo
b) kar je neuporabno: vse blago z napako zavržejo; tiskarji izrabljene črke zavržejo; zavreči polomljene igrače
2. ekspr. zaradi odklanjanja ravnanja koga prenehati biti z njim v pozitivnem odnosu, zvezi: družina ga je zavrgla; ko se je poročila, jo je oče zavrgel; zavreči in razdediniti / mati je zavrgla otroka je prenehala skrbeti zanj; ga je zapustila
// zaradi odklanjanja ravnanja koga narediti, da v kaki skupnosti ni več upoštevan, je iz nje izločen: družba ga je zavrgla / zaradi izdaje so ga tovariši zavrgli
3. ekspr. prenehati uporabljati kaj zaradi negativnega odnosa do tega: zavrgli so metode dotedanjih raziskovalcev / zavreči je treba ustaljeno reševanje teh problemov; zavreči domačo tradicijo v slikarstvu / zavreči vero staršev
4. ekspr. zaradi odklonilnega odnosa ne sprejeti, upoštevati česa: zavreči mnenje manjšine; zavreči nasvet, predlog; njegovo teorijo so zavrgli kot neznanstveno / zavrgel je njeno ljubezen
// ne sprejeti, odkloniti: zavreči pomoč, ponudbo; sodišče je zavrglo pritožbo
5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža prenehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: zavreči slabe navade; zavrgel je misel na maščevanje / lesene pluge so že zdavnaj zavrgli jih prenehali uporabljati
    zavréči se ekspr.
    prenehati živeti v skladu z vrednotami, zlasti moralnimi, priznanimi v določeni družbi: pustil je študij in se zavrgel; bali so se, da bi se v tujini zavrgla; do konca, popolnoma se zavreči
    zavŕžen -a -o
    1. deležnik od zavreči: zavrženi deli avtomobila; zavržen otrok; biti zavržen od očeta in matere; zavržene ideje
    2. knjiž. nemoralen, pokvarjen: zavržena ženska / zavrženo dejanje
    ●     knjiž. zavrženi angel hudič; knjiž. zavržena duša pogubljena; knjiž. živeti v zavrženih razmerah slabih, človeka nevrednih; sam.: sočustvovati z zavrženimi in ponižanimi
Število zadetkov: 17