hvalíčiti -im nedov. (í ȋ)
pretirano, navadno neupravičeno hvaliti: hvaličil je vse po vrsti / ekspr. samo hvaliči se, ne naredi pa nič hvali se
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
SSKJ²
SSKJ²
hvalísati -am nedov. (ȋ)
pretirano, navadno neupravičeno hvaliti: kramarji so vabili in hvalisali svoje blago / slabš. hvalisa se, da je prepotoval že pol sveta hvali se
pretirano, navadno neupravičeno hvaliti: kramarji so vabili in hvalisali svoje blago / slabš. hvalisa se, da je prepotoval že pol sveta hvali se
- hvalisajóč -a -e:
časopis je objavil hvalisajočo oceno
- hvalísan -a -o:
hvalisana kulturnost našega ljudstva
SSKJ²
hvalísav -a -o prid. (ī)
ki se (rad) pretirano, navadno neupravičeno hvali: hvalisav in prepirljiv človek / hvalisava reklama / hvalisavi pokloni
ki se (rad) pretirano, navadno neupravičeno hvali: hvalisav in prepirljiv človek / hvalisava reklama / hvalisavi pokloni
SSKJ²
hvalísavec -vca m (ī)
kdor se (rad) pretirano, navadno neupravičeno hvali: bil je lažnivec in sebičen hvalisavec
kdor se (rad) pretirano, navadno neupravičeno hvali: bil je lažnivec in sebičen hvalisavec
SSKJ²
hvalíti in hváliti -im nedov. (ī á)
1. izražati hvalo, priznanje: druga drugo sta hvalili; gostje hvalijo dobro kuhinjo in postrežbo; vsaka mati hvali svojega otroka; svatje so hvalili nevestino lepoto; hvaliti vestno opravljeno delo; neupravičeno, pretirano, zelo hvaliti; hvaliti koga čez mero, na ves glas zelo; ekspr. hvaliti koga na vsa usta zelo, navdušeno
// zastar. zahvaljevati se: za to pa res ni treba hvaliti
2. v medmetni rabi izraža veselje, zadovoljstvo: hvali boga, da smo končali; hvali usodo, da ti je prihranila ta udarec
● delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; preg. ne hvali dneva pred večerom ne izrekaj pohvalnega mnenja o tem, kar se še ni končalo; preg. vsak berač svojo malho hvali vsakdo hvali svoje
♦ rel. hvaliti Boga slaviti, poveličevati
1. izražati hvalo, priznanje: druga drugo sta hvalili; gostje hvalijo dobro kuhinjo in postrežbo; vsaka mati hvali svojega otroka; svatje so hvalili nevestino lepoto; hvaliti vestno opravljeno delo; neupravičeno, pretirano, zelo hvaliti; hvaliti koga čez mero, na ves glas zelo; ekspr. hvaliti koga na vsa usta zelo, navdušeno
// zastar. zahvaljevati se: za to pa res ni treba hvaliti
2. v medmetni rabi izraža veselje, zadovoljstvo: hvali boga, da smo končali; hvali usodo, da ti je prihranila ta udarec
● delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; preg. ne hvali dneva pred večerom ne izrekaj pohvalnega mnenja o tem, kar se še ni končalo; preg. vsak berač svojo malho hvali vsakdo hvali svoje
♦ rel. hvaliti Boga slaviti, poveličevati
- hvalíti se in hváliti se
z govorjenjem ali vedenjem izražati, poudarjati svoje pozitivne lastnosti ali ugodno stanje: hvali se, da ima vsega; hvaliti se z bistrostjo, z junaštvom
● ekspr. ne da bi se hvalil, jaz bi to bolje naredil nočem, nimam namena poudarjati svoje sposobnosti; preg. dobro blago se samo hvali
- hvalèč -éča -e:
pripovedovala je o sebi, hvaleč se s svojimi vplivnimi znanci; ne mara hvalečih kritik
- hváljen -a -o:
to je najbolj hvaljen zdravnik v mestu; zelo hvaljena knjiga, predstava / v krščanskem okolju, kot pozdrav (duhovniku) Hvaljen (bodi) Jezus (Kristus)!
SSKJ²
izkorístiti -im dov. (í ȋ)
1. popolnoma, v celoti porabiti: izkoristil je ves kredit / dopusta ne more več dobiti, ker ga je že izkoristil
// napraviti, da se kaj funkcionalno, namensko uporabi: dobro izkoristiti prostor / izkoristiti in zapraviti čas / lepo vreme so izkoristili za izlet
2. napraviti, da kaj opravi svoj namen: izkoristiti stroje / izkoristiti gorivo
3. napraviti, da kaj prinese ugodnosti: izkoristil je trenutni položaj na tržišču in prodal zalogo / izkoristil je položaj in pobegnil
♦ šport. izkoristiti enajstmetrovko doseči gol z enajstmetrovke
// napraviti, da kaj neupravičeno prinese ugodnosti: izkoristiti službeni položaj / izkoristiti dolžnika
● izkoristiti gozd uporabiti ga v gospodarske namene
1. popolnoma, v celoti porabiti: izkoristil je ves kredit / dopusta ne more več dobiti, ker ga je že izkoristil
// napraviti, da se kaj funkcionalno, namensko uporabi: dobro izkoristiti prostor / izkoristiti in zapraviti čas / lepo vreme so izkoristili za izlet
2. napraviti, da kaj opravi svoj namen: izkoristiti stroje / izkoristiti gorivo
3. napraviti, da kaj prinese ugodnosti: izkoristil je trenutni položaj na tržišču in prodal zalogo / izkoristil je položaj in pobegnil
♦ šport. izkoristiti enajstmetrovko doseči gol z enajstmetrovke
// napraviti, da kaj neupravičeno prinese ugodnosti: izkoristiti službeni položaj / izkoristiti dolžnika
● izkoristiti gozd uporabiti ga v gospodarske namene
- izkoríščen -a -o:
stroji niso dovolj izkoriščeni; vse možnosti še niso izkoriščene; za kmetijstvo izkoriščene površine
SSKJ²
izkoríščati -am nedov. (í)
1. delati, da se kaj funkcionalno, namensko uporablja: ljudje so izkoriščali podzemeljske jame za bivanje; dobro izkoriščati prostor / prav izkoriščati prosti čas
2. delati, da kaj opravlja svoj namen: dobro izkoriščati krmo; izkoriščati stroje / izkoriščati gorivo
3. delati, da kaj prinaša ugodnosti: izkoriščati položaj na tržišču / izkoriščati ugodne priložnosti
// delati, da kaj neupravičeno prinaša ugodnosti: izkoriščal je svoj službeni položaj / izkoriščali so njeno dobroto, naivnost, stisko
4. dajati komu premajhno povračilo za delo, ki ga opravlja: izkoriščati delavce
5. uporabljati kaj v gospodarske namene: izkoriščati gozdove, rudnike, zemljišča
1. delati, da se kaj funkcionalno, namensko uporablja: ljudje so izkoriščali podzemeljske jame za bivanje; dobro izkoriščati prostor / prav izkoriščati prosti čas
2. delati, da kaj opravlja svoj namen: dobro izkoriščati krmo; izkoriščati stroje / izkoriščati gorivo
3. delati, da kaj prinaša ugodnosti: izkoriščati položaj na tržišču / izkoriščati ugodne priložnosti
// delati, da kaj neupravičeno prinaša ugodnosti: izkoriščal je svoj službeni položaj / izkoriščali so njeno dobroto, naivnost, stisko
4. dajati komu premajhno povračilo za delo, ki ga opravlja: izkoriščati delavce
5. uporabljati kaj v gospodarske namene: izkoriščati gozdove, rudnike, zemljišča
- izkoriščajóč -a -e:
program se je namestil, izkoriščajoč varnostne luknje v računalniškem sistemu; izkoriščajoči družbeni sloj
- izkoríščan -a -o:
izkoriščani delavci; načrtno izkoriščani gozdovi; racionalno izkoriščani stroji; sam.: nasprotja med izkoriščevalci in izkoriščanimi
SSKJ²
izkoriščeválec -lca [iskoriščevau̯ca] m (ȃ)
1. kdor daje komu premajhno povračilo za delo, ki ga opravlja: brezobzirni izkoriščevalci; izkoriščevalec delavcev, ljudstva; oblast izkoriščevalcev; nasprotja med izkoriščevalci in izkoriščanimi / izkoriščevalci suženjskega dela otrok
// kdor koga izkorišča sploh: izkoriščevalci otrok; hinavci, lažnivci in izkoriščevalci
2. kdor kaj (neupravičeno) izkorišča: izkoriščevalci narave; izkoriščevalci socialne pomoči; izkoriščevalci sistema; izkoriščevalci v gospodarstvu, politiki / izkoriščevalci kamnolomov, peskokopov / publ. komponist se je pokazal kot dober izkoriščevalec orkestrskega zvoka
1. kdor daje komu premajhno povračilo za delo, ki ga opravlja: brezobzirni izkoriščevalci; izkoriščevalec delavcev, ljudstva; oblast izkoriščevalcev; nasprotja med izkoriščevalci in izkoriščanimi / izkoriščevalci suženjskega dela otrok
// kdor koga izkorišča sploh: izkoriščevalci otrok; hinavci, lažnivci in izkoriščevalci
2. kdor kaj (neupravičeno) izkorišča: izkoriščevalci narave; izkoriščevalci socialne pomoči; izkoriščevalci sistema; izkoriščevalci v gospodarstvu, politiki / izkoriščevalci kamnolomov, peskokopov / publ. komponist se je pokazal kot dober izkoriščevalec orkestrskega zvoka
SSKJ²
izkoriščeválka -e [iskoriščevau̯ka] ž (ȃ)
1. ženska, ki daje komu premajhno povračilo za delo, ki ga opravlja: izkoriščevalka delavk
// ženska, ki koga izkorišča sploh: izkoriščevalka moških; lažnivka in izkoriščevalka
2. država, ustanova ali dejavnost, ki kaj (neupravičeno) izkorišča: nekateri vidijo v kulturi izkoriščevalko proračunskega denarja / največja izkoriščevalka sudanske nafte
1. ženska, ki daje komu premajhno povračilo za delo, ki ga opravlja: izkoriščevalka delavk
// ženska, ki koga izkorišča sploh: izkoriščevalka moških; lažnivka in izkoriščevalka
2. država, ustanova ali dejavnost, ki kaj (neupravičeno) izkorišča: nekateri vidijo v kulturi izkoriščevalko proračunskega denarja / največja izkoriščevalka sudanske nafte
SSKJ²
izrabíti in izrábiti -im dov. (ī á)
1. popolnoma, v celoti porabiti: izrabiti ves kredit
// napraviti, da se kaj funkcionalno, namensko uporabi: izrabiti prostor / ves prosti čas izrabi za študij
2. napraviti, da kaj opravi svoj namen: maksimalno izrabiti stroj; izrabiti energetske vire
3. napraviti, da kaj prinese ugodnosti: izrabiti ugodne razmere / izrabil je ugodno priložnost in zbežal
// napraviti, da kaj neupravičeno prinese ugodnosti: izrabiti službeni položaj; izrabiti predpise
4. dati komu premajhno povračilo za delo, ki ga je opravil: brezobzirno izrabiti delavce
5. z dolgo rabo, uporabo napraviti kaj neuporabno, neprimerno: čopič je izrabil do držaja; čevlji so se že izrabili; stroj se je čisto izrabil / žival se pri težkem delu kmalu izrabi izčrpa, oslabi
1. popolnoma, v celoti porabiti: izrabiti ves kredit
// napraviti, da se kaj funkcionalno, namensko uporabi: izrabiti prostor / ves prosti čas izrabi za študij
2. napraviti, da kaj opravi svoj namen: maksimalno izrabiti stroj; izrabiti energetske vire
3. napraviti, da kaj prinese ugodnosti: izrabiti ugodne razmere / izrabil je ugodno priložnost in zbežal
// napraviti, da kaj neupravičeno prinese ugodnosti: izrabiti službeni položaj; izrabiti predpise
4. dati komu premajhno povračilo za delo, ki ga je opravil: brezobzirno izrabiti delavce
5. z dolgo rabo, uporabo napraviti kaj neuporabno, neprimerno: čopič je izrabil do držaja; čevlji so se že izrabili; stroj se je čisto izrabil / žival se pri težkem delu kmalu izrabi izčrpa, oslabi
- izrábljen -a -o:
dobro izrabljen čas; načrtno izrabljen prostor; stroj je že izrabljen
SSKJ²
izrábljati -am nedov. (á)
1. delati, da se kaj funkcionalno, namensko uporablja: dobro izrabljati prostor / koristno izrabljati čas
2. delati, da kaj opravlja svoj namen: maksimalno izrabljati stroje; za elektrarne se izrabljajo tudi veliki slapovi
3. delati, da kaj prinese ugodnosti: izrabljati ugoden položaj na tržišču / kot vljudnostna fraza izrabljam to priložnost, da se vam zahvalim za pomoč
// delati, da kaj neupravičeno prinaša ugodnosti: izrabljati službeni položaj; izrabljati neurejene razmere / izrabljati svoj vpliv na mladino
4. dajati komu premajhno povračilo za delo, ki ga opravlja: izrabljati delavce
1. delati, da se kaj funkcionalno, namensko uporablja: dobro izrabljati prostor / koristno izrabljati čas
2. delati, da kaj opravlja svoj namen: maksimalno izrabljati stroje; za elektrarne se izrabljajo tudi veliki slapovi
3. delati, da kaj prinese ugodnosti: izrabljati ugoden položaj na tržišču / kot vljudnostna fraza izrabljam to priložnost, da se vam zahvalim za pomoč
// delati, da kaj neupravičeno prinaša ugodnosti: izrabljati službeni položaj; izrabljati neurejene razmere / izrabljati svoj vpliv na mladino
4. dajati komu premajhno povračilo za delo, ki ga opravlja: izrabljati delavce
- izrábljati se
z dolgo rabo, uporabo postajati neuporaben, neprimeren: stroji se izrabljajo
- izrabljajóč -a -e:
izrabljajoč ugodno priložnost, so pobegnili
- izrábljan -a -o:
gospodarsko izrabljane kolonije
SSKJ²
klečepláziti -im nedov. (á ȃ)
slabš. zaradi koristi ali iz strahu pretirano, ponižujoče prizadevati si za naklonjenost nadrejenih: hlapčeval je in klečeplazil; klečeplazijo zaradi dobička / klečeplazi pred vsakim režimom
// pretirano, ponižujoče prizadevati si za naklonjenost koga sploh: spet klečeplazi okoli nje
● slabš. klečeplazi pred vsem tujim pretirano, navadno neupravičeno hvali, ceni tuje
slabš. zaradi koristi ali iz strahu pretirano, ponižujoče prizadevati si za naklonjenost nadrejenih: hlapčeval je in klečeplazil; klečeplazijo zaradi dobička / klečeplazi pred vsakim režimom
// pretirano, ponižujoče prizadevati si za naklonjenost koga sploh: spet klečeplazi okoli nje
● slabš. klečeplazi pred vsem tujim pretirano, navadno neupravičeno hvali, ceni tuje
SSKJ²
korúpcija -e ž (ú)
izkoriščanje družbenega položaja, moči za neupravičeno in navadno nezakonito pridobivanje zlasti premoženjske koristi zase ali za znance: korupcija se širi; obtožbe, očitki o korupciji; boj proti korupciji; preiskava zaradi suma korupcije; korupcija, klientelizem in nepotizem / politična korupcija; korupcija v javnem življenju; korupcija v sodstvu, zdravstvu / Komisija za preprečevanje korupcije [KPK]
// nav. slabš. (moralna) izprijenost, pokvarjenost, navadno zaradi takega izkoriščanja družbenega položaja, moči: korupcija dvora, politikov
izkoriščanje družbenega položaja, moči za neupravičeno in navadno nezakonito pridobivanje zlasti premoženjske koristi zase ali za znance: korupcija se širi; obtožbe, očitki o korupciji; boj proti korupciji; preiskava zaradi suma korupcije; korupcija, klientelizem in nepotizem / politična korupcija; korupcija v javnem življenju; korupcija v sodstvu, zdravstvu / Komisija za preprečevanje korupcije [KPK]
// nav. slabš. (moralna) izprijenost, pokvarjenost, navadno zaradi takega izkoriščanja družbenega položaja, moči: korupcija dvora, politikov
SSKJ²
koruptíven -vna -o prid. (ȋ)
ki temelji na izkoriščanju družbenega položaja, moči za neupravičeno in navadno nezakonito pridobivanje zlasti premoženjske koristi zase ali za znance: koruptivni posli; koruptivne povezave, prakse; koruptivno dejanje, ravnanje, vedenje; koruptivno financiranje / koruptivni politiki; koruptivna država
ki temelji na izkoriščanju družbenega položaja, moči za neupravičeno in navadno nezakonito pridobivanje zlasti premoženjske koristi zase ali za znance: koruptivni posli; koruptivne povezave, prakse; koruptivno dejanje, ravnanje, vedenje; koruptivno financiranje / koruptivni politiki; koruptivna država
SSKJ²
kozárec -rca m (ȃ)
1. majhna, navadno steklena posoda za pitje: naliti kozarec; prijel je (za) kozarec in pil; poln kozarec; žvenketanje kozarcev / kozarec mleka, vina, vode
// vsebina kozarca: izpiti kozarec do dna
// ekspr., v zvezi z na družabni sestanek ali pogovor, pri katerem se pije navadno alkoholna pijača: povabil ga je na kozarec
2. (večja) steklena posoda za shranjevanje živil: kozarce hermetično zapreti; vložiti sadje v kozarce; kozarec marmelade / navadni, patentni kozarci; kozarci za vlaganje
● ekspr. kozarca se ne brani rad ima alkoholno pijačo; vznes. dvigniti kozarec nazdraviti; ekspr. pridno prazni kozarce pije, navadno vino; ekspr. zvrniti kozarec izpiti brez oddiha; šalj. globoko je pogledal v kozarec opil se je; ekspr. članek je povzročil vihar v kozarcu vode veliko neupravičeno razburjenje
1. majhna, navadno steklena posoda za pitje: naliti kozarec; prijel je (za) kozarec in pil; poln kozarec; žvenketanje kozarcev / kozarec mleka, vina, vode
// vsebina kozarca: izpiti kozarec do dna
// ekspr., v zvezi z na družabni sestanek ali pogovor, pri katerem se pije navadno alkoholna pijača: povabil ga je na kozarec
2. (večja) steklena posoda za shranjevanje živil: kozarce hermetično zapreti; vložiti sadje v kozarce; kozarec marmelade / navadni, patentni kozarci; kozarci za vlaganje
● ekspr. kozarca se ne brani rad ima alkoholno pijačo; vznes. dvigniti kozarec nazdraviti; ekspr. pridno prazni kozarce pije, navadno vino; ekspr. zvrniti kozarec izpiti brez oddiha; šalj. globoko je pogledal v kozarec opil se je; ekspr. članek je povzročil vihar v kozarcu vode veliko neupravičeno razburjenje
SSKJ²
lastíti si -ím si nedov. (ī í)
imeti, šteti kaj za svoje, zlasti neupravičeno: hišo si lasti njegov brat / lastiti si monopol nad trgovanjem / lastiti si pravico lastiti si pravico do odločanja; ekspr. lastim si pravico, da povem svoje mnenje / z oslabljenim pomenom: kraj si lasti ime mesto; ta pevski zbor si upravičeno lasti prvo mesto v okraju
● knjiž. ne lastim si sodbe o tem vprašanju zdi se mi, da ne morem, nimam pravice presojati to vprašanje
imeti, šteti kaj za svoje, zlasti neupravičeno: hišo si lasti njegov brat / lastiti si monopol nad trgovanjem / lastiti si pravico lastiti si pravico do odločanja; ekspr. lastim si pravico, da povem svoje mnenje / z oslabljenim pomenom: kraj si lasti ime mesto; ta pevski zbor si upravičeno lasti prvo mesto v okraju
● knjiž. ne lastim si sodbe o tem vprašanju zdi se mi, da ne morem, nimam pravice presojati to vprašanje
SSKJ²
nèupravíčen -a -o prid. (ȅ-ȋ)
ki ni upravičen, ni utemeljen: neupravičen očitek, sum; njegov strah je neupravičen; neupravičena zahteva / neupravičeno bogatenje / neupravičen lov nedovoljen / neprav. zaradi neupravičenih ur je bil dijak kaznovan neopravičenih ur
ki ni upravičen, ni utemeljen: neupravičen očitek, sum; njegov strah je neupravičen; neupravičena zahteva / neupravičeno bogatenje / neupravičen lov nedovoljen / neprav. zaradi neupravičenih ur je bil dijak kaznovan neopravičenih ur
- nèupravíčeno prisl.:
neupravičeno grajati, kaznovati
SSKJ²
nèvréden1 -dna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄)
nav. ekspr., z rodilnikom ki ni vreden, ki ne zasluži česa: biti nevreden ljubezni, občudovanja, svobode, zaupanja / stvar je omembe nevredna
♦ pravn. dedno nevredni dedič dedič, ki se mu zaradi nepravilnega ravnanja odreka sposobnost za dedovanje
// malovreden, ničvreden: izdajati nevredna literarna dela
// ki ni v skladu s čim, ki čemu ne ustreza: to je inteligenta nevredno dejanje, ravnanje; človeka nevredno življenje
nav. ekspr., z rodilnikom ki ni vreden, ki ne zasluži česa: biti nevreden ljubezni, občudovanja, svobode, zaupanja / stvar je omembe nevredna
♦ pravn. dedno nevredni dedič dedič, ki se mu zaradi nepravilnega ravnanja odreka sposobnost za dedovanje
// malovreden, ničvreden: izdajati nevredna literarna dela
// ki ni v skladu s čim, ki čemu ne ustreza: to je inteligenta nevredno dejanje, ravnanje; človeka nevredno življenje
- nèvrédno
prislov od nevreden: nevredno prejemati dobrote
// knjiž., v povedni rabi izraža neupravičenost, neprimernost: nevredno se je jeziti zaradi tega; sam., zastar.: po nevrednem doseči kaj nezasluženo; po nevrednem nosi uniformo neupravičeno
SSKJ²
očítanje -a s (ī)
glagolnik od očitati1: očitanje pomoči ga je bolelo / vse je prenašala brez besed in očitanja; neupravičeno, neutemeljeno, ostro očitanje
// nav. mn. očitek: vedno znova mora poslušati njegova očitanja; zavračati očitanja; obsipaval ga je z očitanji
● knjiž. na dogodek je mislil brez očitanja brez občutka krivde
glagolnik od očitati1: očitanje pomoči ga je bolelo / vse je prenašala brez besed in očitanja; neupravičeno, neutemeljeno, ostro očitanje
// nav. mn. očitek: vedno znova mora poslušati njegova očitanja; zavračati očitanja; obsipaval ga je z očitanji
● knjiž. na dogodek je mislil brez očitanja brez občutka krivde
SSKJ²
páničar -ja m (á)
kdor povzroča upadanje, izgubljanje poguma, zmedo: paničarji širijo vznemirljive novice; obračunati z nergači in paničarji
// kdor se hitro, navadno neupravičeno prestraši in nerazsodno, zmedeno ravna: ne bodi tak paničar; res je, da sem bil vedno paničar
kdor povzroča upadanje, izgubljanje poguma, zmedo: paničarji širijo vznemirljive novice; obračunati z nergači in paničarji
// kdor se hitro, navadno neupravičeno prestraši in nerazsodno, zmedeno ravna: ne bodi tak paničar; res je, da sem bil vedno paničar
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- Naslednja »
Število zadetkov: 46
Dostopnost