Zadetki iskanja
SSKJ
čúdežnost -i ž (ȗ) lastnost čudežnega: zavrgel je čudežnost pojava in ga skušal razložiti; racionalizem nima smisla za čudežnost in fantastiko / v žarečih očeh je nosila čudežnost tega dneva
SSKJ
čút -a m (ȗ)
- 1. sposobnost za sprejemanje fizičnih dražljajev: zaradi neprestane nevarnosti so se mu čuti izostrili / svetlobni, tipni čut; čut okusa, vida; čut za vonj / čut za barve, za bolečino / ekspr. z vsemi čuti je užival sonce in morje
♦ anat. mišični čut sposobnost za zaznavanje dražljajev v mišicah in kitah pri gibanju - 2. navadno s prilastkom sposobnost za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: manjka mu pedagoški čut za to; oblikovati, vzgajati estetski čut; etični, moralni čut; imeti čut za lepoto, za umetnost / nekak notranji čut mu je povedal, da se godi nekaj hudega; njenemu ženskemu čutu ni bilo mogoče ničesar skriti / čut za orientacijo
// določen odnos do teh prvin, pojavov: užalili so njegov domovinski čut; njen družinski čut je bil s tem močno prizadet; taka rešitev se upira njegovemu socialnemu čutu; v otroku je treba vzgajati čut dolžnosti, odgovornosti; čut za pravičnost, za red / med študijem se mu je jezikovni čut zelo razvil; pri takem delu je treba imeti oster kritični čut / ekspr. nima nobenega čuta za njegove probleme razumevanja, smisla - 3. star. občutek: ob pogledu nanj jo je obšel neprijeten, zoprn čut / ob spominu nanj jo je spreletel čut zapuščenosti; čut manjvrednosti, negotovosti
- 4. zastar. čustvo: glavni čut njegove poezije je ljubezen do domovine / z vsemi čuti in željami so bili na njihovi strani / nič se mu ne smili, čisto brez čuta je brez sočutja
● knjiž. če me čut ne vara, je stvar taka če se ne motim; pomagal ji je njen šesti čut intuicija, nagon
SSKJ
frákarski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na frakarje: za socialne stvari frakarska gospoda nima smisla
SSKJ
izpláčati in izplačáti -am tudi spláčati in splačáti -am dov. (á á á)
- 1. plačati dolžno vsoto v celoti: dolg je že izplačal; posojilo bo izplačal v dveh letih / hiše še ne bo kmalu izplačal
- 2. dati, poravnati v denarju, kar komu pripada: izplačati dediščino, delež, zavarovalnino; podporo so mu izplačali iz rezervnega sklada
// poravnati denarne obveznosti do koga: ob prevzemu posestva je izplačal dediče; izplačati delavce; odpovedali so mu službo in ga izplačali - 3. dati, izročiti določeno denarno vsoto: izplačati znesek pod določenimi pogoji; izplačati v devizah, gotovini / izplačati ček dati, izročiti na čeku nakazano denarno vsoto
- 4. ekspr. kaznovati, maščevati se: predrzneže so izplačali; izplačali so ga za vse, kar jim je prizadel / skakanje iz vozečega vlaka ga je hudo izplačalo; to ga bo pošteno izplačalo
- izpláčati se in izplačáti se tudi spláčati se in splačáti se nedov. in dov., pog. prinašati korist, dobiček: gostilna se mu izplača; finančno, gospodarsko se to izplača / previdnost se je izplačala / z oslabljenim pomenom: izplača se delati, govoriti; o tem se ne izplača razpravljati ni vredno, nima smisla; kaj se trudiš, saj se ne izplača
- izpláčan tudi spláčan -a -o: izplačani dediči; izplačan dolg; izplačan honorar; izplačana predrznost
SSKJ
mogóčnik -a m (ọ̑) nav. ekspr. kdor ima veliko oblast, moč: mogočniki niso skoparili z nasilnimi ukrepi; uvidel je, da se nima smisla bosti z mogočniki; mogočniki krajevne oblasti; rezidence mogočnikov / redko: denarni mogočniki denarni mogotci; razkošje mogočnikov
● ekspr. pred njo je stal lep vojak mogočnik zelo velik, postaven vojak
● ekspr. pred njo je stal lep vojak mogočnik zelo velik, postaven vojak
SSKJ
neréden -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ki nima, ne kaže smisla za red: nereden učenec; površna in neredna ženska / neredno prihajanje v službo / neredno življenje
SSKJ
nèsmísel -sla [əu̯] m (ȅ-ȋ)
- 1. kar je v nasprotju z logiko: to je nesmisel; privesti do nesmisla; ekspr. čisti, goli, pravi nesmisel / besedni nesmisli
♦ filoz. nesmisel po Camusu dejstvo, da je vse, kar je, brez smisla in končnega cilja; lit. bistroumni nesmisel besedna figura iz dveh izključujočih se pojmov - 2. kar nima možnosti za uspeh: boj v takih okoliščinah je nesmisel / razvoj bo pokazal nesmisel tega ukrepa nesmiselnost
- 3. ekspr. nesmiselno govorjenje ali ravnanje: kar je storil, je velikanski nesmisel / pripovedovati nesmisle
SSKJ
právšnost -i ž (ȃ) nav. ekspr. lastnost, značilnost pravšnega: lepota in pravšnost izraza / pravšnost take odločitve je več kot očitna / knjiž. nima smisla za pravšnost pravilnost
SSKJ
réč -í ž, daj., mest. ed. réči (ẹ̑)
- 1. kar je, obstaja ali se misli, da je, obstaja, in se pojmuje kot enota: za vsako reč ne obstaja beseda
- 2. kar je samó snovno in se pojmuje kot enota: reči, pojavi in pojmi
// kar je táko in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: na cesti je ležala čudna reč; zavreči neuporabne stare reči; pripeljali so sladkor, moko in take reči; naštej nekaj reči, ki jih vidiš od tu / nav., mn., s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom: rad bere, gleda humoristične reči; kakšno reč še napiše, dosti pa ne; gradijo same moderne reči; odvzeti komu osebne reči; pobrati svoje reči in oditi - 3. ekspr., s prilastkom bitje: tista drobna reč je začela mahati s perutmi in čivkati / vsaj dvema spremembama nobena živa reč ne uide: rojstvu in smrti
- 4. kar je, se dogaja in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: vsaka reč ima svoj vzrok; on si to reč razlaga drugače / vsako reč opravi hitro / pog. najprej uredimo uradne reči, potem pride vse drugo uradne zadeve
// kakšna reč je že bila danes zjutraj doma; nima smisla, da delaš zaradi tega tako reč
// kar je táko in je predmet- a) govorjenja, pisanja: govoril mu je prav hude reči; iron. lepe reči sem bral o tebi
- b) mišljenja, čustvovanja: imeti glavo, srce polno drugih reči
- 5. ed., star. kar je končni, najvišji cilj določenega prizadevanja; stvar: biti vnet za narodno reč
- 6. nav. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebek tak, kot določa prilastek: njegova žena je krhka, majhna reč / letalo je čudovita reč; gotovo ni glavna reč, kakšen nos ima človek; oditi iz domovine ni majhna reč; umetniku je človek prva reč
- 7. ekspr., v medmetni rabi, s prilastkom izraža
- a) omiljevanje, neprizadetost: nismo še končali. Prava reč
- b) omalovaževanje: prava reč, če ima avto
- c) zadrego, zaskrbljenost, nejevoljo: lepa reč, zdaj ga pa ni doma; ti presneta reč, le kako bi prišli tja; tudi ključa ni. Ti reč ti
// izraža soglasje, pritrditev brez pridržka: jasna, razumljiva reč, vroče mu je
- 8. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da se pristojnost za to, kar je določeno z osebkom, omejuje samo na osebo, ki jo določa prilastek: kako bom to naredil, je moja reč / kaj je fant delal? Fantova reč
// izraža popolno omejitev zanimanja, prizadetosti v zvezi s povedanim na osebo, ki jo določa prilastek: vse sem naredil. Tvoja reč
● evfem. dekle že ima svoje reči (mesečno) perilo; ekspr. štiri dni ni taka reč ni (tako) dolgo; ekspr. ustrezi ji no, to vendar ni taka reč to ni kaj posebnega, težkega, hudega; ekspr. ve, kako se taki reči streže zna pravilno, ustrezno ravnati; evfem. zalotili so ju, ko sta počenjala tiste reči spolno občevala; ekspr. nasekal je celo reč drv zelo veliko; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice; ekspr. vsaka reč ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; ekspr. vsaka reč le nekaj časa traja vse se spremeni, nič ni večno
♦ rel. poslednje reči smrt, sodba, pogubljenje, zveličanje
SSKJ
romántika -e ž (á)
- 1. evropska umetnostna smer v prvi polovici 19. stoletja, ki poudarja zlasti subjektivnost, čustva, domišljijo: proučevati romantiko pri posameznih narodih; romantika v glasbi, literaturi; predstavniki romantike / češka, nemška romantika; Prešernova romantika
// obdobje te umetnostne smeri: pesnitev z začetka romantike
♦ lit. nova romantika neoromantika - 2. nav. ekspr. čustveno poudarjena idealizacija stvarnosti: njen mož nima smisla za romantiko; solzava romantika filma, romana
// navadno s prilastkom preprostost, naravnost zaradi odmaknjenosti od civilizacije: uživati planinsko romantiko; vaška romantika; romantika stare kuhinje / iz sodobnega življenja je izginila vsa romantika
// navadno s prilastkom privlačnost, zanimivost, skrivnostnost: omamila jo je romantika njegove osebe / romantika potepanja / nekaj tednov po poroki je vsa romantika minila
● ekspr. ta načrt je gola romantika je neživljenjski, nestvaren
SSKJ
smísel -sla [əu̯] m (ȋ)
- 1. kar se s tem, kar izraža kaka jezikovna enota, dejansko misli: čeprav spremenimo besedni red, ostane smisel enak; s tem popravkom se je nekoliko spremenil smisel; ne prevajam dobesedno, ampak po smislu; smisel stavka mi ni popolnoma jasen / ljudstvo je dobilo značaj naroda v modernem smislu; znanost v ožjem in širšem smislu besede / treba bi bilo odgovoriti nekako v tem smislu tako
- 2. kar se misli, hoče s čim doseči: smisel njegovega ravnanja je jasen; smisel teh predpisov zelo različno razlagajo; vzgojni smisel športnih tekmovanj / vsaka kretnja je imela kak smisel
- 3. kar dela kako dejavnost, dogajanje vredno, utemeljeno: delo daje življenju smisel; iskati smisel; življenjski smisel; razmišljati o smislu umetnosti
- 4. navadno s prilastkom, v zvezi z za sposobnost za dojemanje, presojanje bistva česa: ima smisel za glasbo, literaturo; smisel za lepoto / izgubil je smisel za čas občutek; nima nobenega smisla za njegove probleme razumevanja
// ta človek nima smisla za humor
// posebna nadarjenost ali sposobnost za kaj: ima izrazit smisel za tehniko; razvijati smisel za praktično delo / privzgojiti smisel za red in čistočo / ima smisel za otroke zna ravnati z njimi - 5. publ., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi v smislu izraža, da je kaj v skladu z resnično vsebino, namenom česa: napisati prošnjo v smislu dogovora; ravnati v smislu predpisov
- 6. ekspr., s prilastkom, v zvezi v smislu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: fant je neroda v pravem smislu besede; pisatelj v najboljšem smislu
- 7. ekspr., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi v smislu izraža omejitev trditve na določeno: v nekem smislu je bilo njegovo življenje zelo razburljivo; v tem smislu imaš prav
- 8. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez smisla, nima smisla izraža nepotrebnost česa: brez smisla se je prepirati z njim; nima smisla razpravljati o teh problemih
♦ fiz. gibanje po krogu v smislu urnega kazalca; geom. smisel kar opredeljuje gibanje točke po premici, krivulji, meji lika, glede na izbiro ene od obeh možnosti; negativni, pozitivni smisel
SSKJ
velíko prisl. (í)
- 1. izraža veliko količino ali mero
- a) s samostalnikom: imeti veliko drv; zemlja z veliko dušika; zbralo se je veliko ljudi; nima veliko smisla za šalo / odkriti veliko novega / kot voščilo želim vam veliko, ekspr. veliko veliko sreče / takih primerov je veliko
- b) z glagolom: veliko bere, se giblje; veliko se ne da spremeniti; ekspr. ta človek da veliko nase ima zelo ugodno mnenje o sebi; ekspr. imeti veliko pod palcem biti zelo bogat
- 2. navadno v zvezi s primernikom izraža visoko stopnjo: veliko bolj se boste morali potruditi; nova pot je veliko krajša; veliko večja poraba energije / zaslužek je veliko premajhen; prim. največ, več, velik, veliki
Število zadetkov: 12
Dostopnost