deséttísočnik -a m (ẹ̑-ȋ)
ekspr. pripadnik najbogatejšega in najvplivnejšega družbenega sloja: ti problemi zadevajo samo najvišje desettisočnike; oblastno vedenje desettisočnikov
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
despotízem -zma m (ī)
1. politična ureditev, značilna za sužnjelastniške in fevdalne družbe, v kateri ima vladar neomejeno oblast: despotizem v Perziji; neusmiljen despotizem
2. ekspr. oblastno, samovoljno ravnanje: ni mogla več prenašati despotizma svojega moža; zaradi svojega despotizma se je kmalu z vsemi sprl
1. politična ureditev, značilna za sužnjelastniške in fevdalne družbe, v kateri ima vladar neomejeno oblast: despotizem v Perziji; neusmiljen despotizem
2. ekspr. oblastno, samovoljno ravnanje: ni mogla več prenašati despotizma svojega moža; zaradi svojega despotizma se je kmalu z vsemi sprl
SSKJ²
despótstvo -a s (ọ̑)
1. ekspr. oblastno, samovoljno ravnanje: kruto despotstvo; despotstvo upravnega aparata nad delovnimi ljudmi; šef je bil nepriljubljen zaradi svojega despotstva
2. politična ureditev, značilna za sužnjelastniške in fevdalne družbe, v kateri ima vladar neomejeno oblast; despotizem: perzijsko despotstvo
1. ekspr. oblastno, samovoljno ravnanje: kruto despotstvo; despotstvo upravnega aparata nad delovnimi ljudmi; šef je bil nepriljubljen zaradi svojega despotstva
2. politična ureditev, značilna za sužnjelastniške in fevdalne družbe, v kateri ima vladar neomejeno oblast; despotizem: perzijsko despotstvo
SSKJ²
diktatúra -e ž (ȗ)
1. politična ureditev, v kateri ima neomejeno oblast razred ali posameznik, ko že obstajajo demokratične in parlamentarne ureditve: upreti se diktaturi; postaviti, uvesti diktaturo; bojevati se zoper diktaturo; demokracija in diktatura / monarhofašistična, vojaška diktatura
// publ. država s tako ureditvijo: republike, kraljevine in diktature
2. ekspr. oblastno, samovoljno ravnanje: ne morem prenašati direktorjeve diktature / režijo pojmuje kot umetniško diktaturo na odru
♦ diktatura proletariata v socializmu politična oblast delavskega razreda; zgod. šestojanuarska diktatura režim kralja Aleksandra po ukinitvi ustave 6. januarja 1929
1. politična ureditev, v kateri ima neomejeno oblast razred ali posameznik, ko že obstajajo demokratične in parlamentarne ureditve: upreti se diktaturi; postaviti, uvesti diktaturo; bojevati se zoper diktaturo; demokracija in diktatura / monarhofašistična, vojaška diktatura
// publ. država s tako ureditvijo: republike, kraljevine in diktature
2. ekspr. oblastno, samovoljno ravnanje: ne morem prenašati direktorjeve diktature / režijo pojmuje kot umetniško diktaturo na odru
♦ diktatura proletariata v socializmu politična oblast delavskega razreda; zgod. šestojanuarska diktatura režim kralja Aleksandra po ukinitvi ustave 6. januarja 1929
SSKJ²
košátiti se -im se nedov. (á ȃ) ekspr.
1. postavljati se, ponašati se: pijanci so se prepirali in košatili; košatil se je pred njo; košati se kakor petelin / košatil se je s svojimi uspehi bahal / v soncu so se košatila pšenična polja
2. oblastno, prevzetno se vesti, ravnati: v naši hiši se ne bo košatila; pren. pri hiši se je košatil napuh
3. knjiž. biti košat, bujno razraščen: krošnja se košati / ob cesti se košati drevje
1. postavljati se, ponašati se: pijanci so se prepirali in košatili; košatil se je pred njo; košati se kakor petelin / košatil se je s svojimi uspehi bahal / v soncu so se košatila pšenična polja
2. oblastno, prevzetno se vesti, ravnati: v naši hiši se ne bo košatila; pren. pri hiši se je košatil napuh
3. knjiž. biti košat, bujno razraščen: krošnja se košati / ob cesti se košati drevje
SSKJ²
mogôtiti se -im se tudi mogótiti se -im se nedov. (ó ȏ; ọ̄ ọ̑)
knjiž., ekspr., s prislovnim določilom mogočno stati, razprostirati se: pred leti se je tu mogotil gozd / vsenaokrog se mogoti bogastvo
● knjiž., ekspr. mogotil se je po svoji lepi novi hiši vedel se je oblastno, prevzetno
knjiž., ekspr., s prislovnim določilom mogočno stati, razprostirati se: pred leti se je tu mogotil gozd / vsenaokrog se mogoti bogastvo
● knjiž., ekspr. mogotil se je po svoji lepi novi hiši vedel se je oblastno, prevzetno
SSKJ²
oblásten1 -tna -o prid. (á ā)
1. ki rad ukazuje, zapoveduje in se vede do drugih tako, kot da so pod njegovo oblastjo: oblasten človek, gospodar; nasproti podrejenim je rad oblasten; postal je še bolj oblasten
// ki izraža, kaže oblastnost: oblasten glas, pogled; njegov korak je oblasten / oblastne besede so ga užalile
2. knjiž. zelo velik, mogočen: oblasten nebotičnik / ta valuta je vedno bolj oblastna vplivna
1. ki rad ukazuje, zapoveduje in se vede do drugih tako, kot da so pod njegovo oblastjo: oblasten človek, gospodar; nasproti podrejenim je rad oblasten; postal je še bolj oblasten
// ki izraža, kaže oblastnost: oblasten glas, pogled; njegov korak je oblasten / oblastne besede so ga užalile
2. knjiž. zelo velik, mogočen: oblasten nebotičnik / ta valuta je vedno bolj oblastna vplivna
- oblástno prisl.:
oblastno govoriti, se vesti; sablja mu je oblastno visela do tal
SSKJ²
oblásten2 -tna -o prid.(ȃ)
nanašajoč se na oblast:
a) tudi znanost postaja oblastna moč / oblastne težnje
b) opravljati oblastne funkcije / oblastni značaj odbora
c) oblastni organi
č) oblastni akt; oblastna odločba
d) oblastno središče
nanašajoč se na oblast:
a) tudi znanost postaja oblastna moč / oblastne težnje
b) opravljati oblastne funkcije / oblastni značaj odbora
c) oblastni organi
č) oblastni akt; oblastna odločba
d) oblastno središče
- oblástno prisl.:
oblastno zapleniti; oblastno dovoljeno delovanje
SSKJ²
petêlin -ína m (é í)
1. kokošji samec: petelin kikirika, poje; zaklati petelina; hodil je po vasi kakor petelin ponosno, bahavo; drži se kot petelin na gnoju / lov na petelina na divjega petelina / šalj., kot podkrepitev res je, tristo petelinov
2. petelinu podoben predmet, ki kaže smer vetra: veter je premaknil, zavrtel petelina na strehi; pločevinast, pozlačen petelin
3. ekspr. kdor se hitro razburi, stepe: prijatelji so komaj pomirili bojevita petelina; družba mladih, vročekrvnih petelinov / kot nagovor ti petelin ti, še tepel bi se rad
// kdor domišljavo, oblastno govori, se vede: za oba mlada petelina se niso dosti menili; poznam te štabne peteline / ne bodi tak petelin
4. ekspr., navadno s prilastkom ogenj, požar: na strehi se je pokazal ognjeni, rdeči petelin / goreči petelin se je preselil še na sosednjo hišo
5. vzvod mehanizma za sprožitev udarne igle pri ročnem strelnem orožju: napel je petelin(a) in sprožil / držati prst na petelinu imeti orožje pripravljeno na strel; pritisniti na petelina sprožiti, ustreliti
6. obrt. ploščati del plinske, vodovodne pipe, s katerim se suka stožec za odpiranje ali zapiranje dotočne cevi: obrniti petelin(a) / odpreti petelin(a)
● nar. petelin ga je izpel po ljudskem verovanju napovedal njegovo smrt; petelini so že odpeli, ko je vstal v kmečkem okolju zdanilo se je že; ekspr. posaditi, spustiti komu (rdečega) petelina na streho zažgati komu hišo; star. pomenkovati se do drugih petelinov do zgodnjega jutra; ekspr. vstajati s petelini v kmečkem okolju zelo zgodaj; bojni petelini petelini, ki se gojijo, dresirajo za medsebojne boje; galski petelin podoba petelina kot simbol Francije
♦ lov. petelin zunanja napenjalna priprava pri lovski puški, navadno ob strani, ki pritisne na udarno iglo; (divji) petelin brusi, kleplje; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; mali petelin ruševec; morski petelin na morskem dnu živeča riba z velikimi prsnimi plavutmi in veliko koščeno glavo, Dactylopterus volitans
1. kokošji samec: petelin kikirika, poje; zaklati petelina; hodil je po vasi kakor petelin ponosno, bahavo; drži se kot petelin na gnoju / lov na petelina na divjega petelina / šalj., kot podkrepitev res je, tristo petelinov
2. petelinu podoben predmet, ki kaže smer vetra: veter je premaknil, zavrtel petelina na strehi; pločevinast, pozlačen petelin
3. ekspr. kdor se hitro razburi, stepe: prijatelji so komaj pomirili bojevita petelina; družba mladih, vročekrvnih petelinov / kot nagovor ti petelin ti, še tepel bi se rad
// kdor domišljavo, oblastno govori, se vede: za oba mlada petelina se niso dosti menili; poznam te štabne peteline / ne bodi tak petelin
4. ekspr., navadno s prilastkom ogenj, požar: na strehi se je pokazal ognjeni, rdeči petelin / goreči petelin se je preselil še na sosednjo hišo
5. vzvod mehanizma za sprožitev udarne igle pri ročnem strelnem orožju: napel je petelin(a) in sprožil / držati prst na petelinu imeti orožje pripravljeno na strel; pritisniti na petelina sprožiti, ustreliti
6. obrt. ploščati del plinske, vodovodne pipe, s katerim se suka stožec za odpiranje ali zapiranje dotočne cevi: obrniti petelin(a) / odpreti petelin(a)
● nar. petelin ga je izpel po ljudskem verovanju napovedal njegovo smrt; petelini so že odpeli, ko je vstal v kmečkem okolju zdanilo se je že; ekspr. posaditi, spustiti komu (rdečega) petelina na streho zažgati komu hišo; star. pomenkovati se do drugih petelinov do zgodnjega jutra; ekspr. vstajati s petelini v kmečkem okolju zelo zgodaj; bojni petelini petelini, ki se gojijo, dresirajo za medsebojne boje; galski petelin podoba petelina kot simbol Francije
♦ lov. petelin zunanja napenjalna priprava pri lovski puški, navadno ob strani, ki pritisne na udarno iglo; (divji) petelin brusi, kleplje; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; mali petelin ruševec; morski petelin na morskem dnu živeča riba z velikimi prsnimi plavutmi in veliko koščeno glavo, Dactylopterus volitans
SSKJ²
petelínast -a -o prid. (í) ekspr.
1. ki domišljavo, oblastno govori, se vede: mar mi je ta petelinasti fant / zelo je postal petelinast / petelinasta samozavest ga je zapustila
// ki se hitro razburi, stepe: pomiriti, potolažiti petelinaste goste
2. ekspr. raznobarven, zelo opazen: petelinasto oblačilo
1. ki domišljavo, oblastno govori, se vede: mar mi je ta petelinasti fant / zelo je postal petelinast / petelinasta samozavest ga je zapustila
// ki se hitro razburi, stepe: pomiriti, potolažiti petelinaste goste
2. ekspr. raznobarven, zelo opazen: petelinasto oblačilo
SSKJ²
petelínček -čka m (ȋ)
1. nav. ekspr. manjšalnica od petelin: petelinček je že začel peti; petelinček in jarčke / položil je prst na petelinčka in čakal
2. ekspr. kdor se hitro razburi, stepe, navadno otrok: petelinčka v prvi klopi sta se že pomirila / kot nagovor kaj se razburjaš, petelinček
// kdor domišljavo, oblastno govori, se vede, navadno otrok: sosedovega petelinčka je težko poslušati / kot nagovor glej ga, petelinčka, kako hodi
● ekspr. le glej, dekle, da ne bomo tvojega petelinčka presenetili pri tebi fanta, ljubčka
♦ bot. petelinček rastlina z gomolji ali korenikami ter belo rumenimi ali rdečimi cveti v socvetju, Corydalis; etn. peča s petelinčkom peča, pri kateri sta ogla zavezana na čelu in naravnana v obliki petelinovega grebena; zavezati pečo na petelinčka, v petelinčka
1. nav. ekspr. manjšalnica od petelin: petelinček je že začel peti; petelinček in jarčke / položil je prst na petelinčka in čakal
2. ekspr. kdor se hitro razburi, stepe, navadno otrok: petelinčka v prvi klopi sta se že pomirila / kot nagovor kaj se razburjaš, petelinček
// kdor domišljavo, oblastno govori, se vede, navadno otrok: sosedovega petelinčka je težko poslušati / kot nagovor glej ga, petelinčka, kako hodi
● ekspr. le glej, dekle, da ne bomo tvojega petelinčka presenetili pri tebi fanta, ljubčka
♦ bot. petelinček rastlina z gomolji ali korenikami ter belo rumenimi ali rdečimi cveti v socvetju, Corydalis; etn. peča s petelinčkom peča, pri kateri sta ogla zavezana na čelu in naravnana v obliki petelinovega grebena; zavezati pečo na petelinčka, v petelinčka
SSKJ²
petelíniti -im nedov. (í ȋ) ekspr.
1. domišljavo, oblastno hoditi, stopati: glej ga, domišljavca, kako petelini proti domu
2. prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: že spet petelini okrog tvoje sestre
1. domišljavo, oblastno hoditi, stopati: glej ga, domišljavca, kako petelini proti domu
2. prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: že spet petelini okrog tvoje sestre
- petelíniti se
1. ponašati se, postavljati se: v naši hiši se ne boš tako petelinil; nehaj se peteliniti, tudi drugi še kaj vedo; peteliniti se pred kom / peteliniti se v novi obleki / če bi ti vedela, kam grem, se je petelinil / peteliniti se s svojimi zmagami bahati se / v mestu so se petelinili okupatorji
// delati se pogumnega, junaškega: kaj se boš petelinil, saj te poznamo; doma se petelini, tu je pa tako boječ
2. razburjati se, vznemirjati se: petelini se, kadar boš upravičen
3. biti zelo viden, opazen: na njegovem klobuku se petelini velik krivec
SSKJ²
prêstol -óla in -ôla m (é ọ́, ó)
1. lepo oblikovan, okrašen stol, sedež kot znamenje vladarske oblasti: kralj je vstal s prestola; slonokoščen, zlat prestol z baldahinom; sedi kot na prestolu mogočno, oblastno / papež je sedel na prestolu / ekspr. kipar je upodobil Cervantesa, kako sedi na prestolu
2. nav. ekspr. vladar, dvor: zaprli so jih, ker so grozili prestolu; to srečanje je pomembno za državo in za prestol
// vladarska oblast, vladarski položaj: kralju se prestol precej maje; odpovedati se prestolu; moč prestola se je v bolj oddaljenih pokrajinah hitro manjšala; boj za prestol / knjiž. naslednik prestola prestolonaslednik / pahniti, vreči kralja s prestola
3. navadno s prilastkom položaj, mesto predstojnika, voditelja, kot ga označuje prilastek: na papeškem prestolu je bilo največ Italijanov; škofovski prestol se je izpraznil
// ekspr. najvišji, najuglednejši položaj, mesto v kaki dejavnosti sploh: na šahovskem prestolu ga je zamenjal Aljehin / v smučarskih skokih so Finci potisnili, vrgli s prestola Norvežane
● ekspr. revolucije so podirale prestole so odpravljale monarhije; ekspr. pahniti koga s prestola vzeti mu oblast; ekspr. zaljubil se je vanjo in jo posadil na prestol poleg sebe jo je naredil za sebi enakovredno; ekspr. na prestol je prišel, sedel, ko mu je bilo dvajset let zavladal je; ekspr. na prestolu je sedel le eno leto vladal je; publ. šah je izgubil pavji prestol prenehal biti vladar v Iranu
1. lepo oblikovan, okrašen stol, sedež kot znamenje vladarske oblasti: kralj je vstal s prestola; slonokoščen, zlat prestol z baldahinom; sedi kot na prestolu mogočno, oblastno / papež je sedel na prestolu / ekspr. kipar je upodobil Cervantesa, kako sedi na prestolu
2. nav. ekspr. vladar, dvor: zaprli so jih, ker so grozili prestolu; to srečanje je pomembno za državo in za prestol
// vladarska oblast, vladarski položaj: kralju se prestol precej maje; odpovedati se prestolu; moč prestola se je v bolj oddaljenih pokrajinah hitro manjšala; boj za prestol / knjiž. naslednik prestola prestolonaslednik / pahniti, vreči kralja s prestola
3. navadno s prilastkom položaj, mesto predstojnika, voditelja, kot ga označuje prilastek: na papeškem prestolu je bilo največ Italijanov; škofovski prestol se je izpraznil
// ekspr. najvišji, najuglednejši položaj, mesto v kaki dejavnosti sploh: na šahovskem prestolu ga je zamenjal Aljehin / v smučarskih skokih so Finci potisnili, vrgli s prestola Norvežane
● ekspr. revolucije so podirale prestole so odpravljale monarhije; ekspr. pahniti koga s prestola vzeti mu oblast; ekspr. zaljubil se je vanjo in jo posadil na prestol poleg sebe jo je naredil za sebi enakovredno; ekspr. na prestol je prišel, sedel, ko mu je bilo dvajset let zavladal je; ekspr. na prestolu je sedel le eno leto vladal je; publ. šah je izgubil pavji prestol prenehal biti vladar v Iranu
SSKJ²
prestolováti -újem nedov. (á ȗ) knjiž.
1. s prislovnim določilom imeti stalni vladarski sedež: kralji so prestolovali v Parizu
// ekspr. imeti delovno mesto: vodja detektivske službe je prestoloval v centru newyorške policije / zravnan je zapuščal sobo, v kateri je nekaj let prestoloval
2. ekspr. ponosno, oblastno sedeti: na čelu mize je prestolovala hišna gospodinja; med gosti je prestoloval mizarski mojster
● knjiž. sredi mesta je prestolovala mogočna katedrala kraljevala; ekspr. prestolovati nad podrejenimi imeti oblast
1. s prislovnim določilom imeti stalni vladarski sedež: kralji so prestolovali v Parizu
// ekspr. imeti delovno mesto: vodja detektivske službe je prestoloval v centru newyorške policije / zravnan je zapuščal sobo, v kateri je nekaj let prestoloval
2. ekspr. ponosno, oblastno sedeti: na čelu mize je prestolovala hišna gospodinja; med gosti je prestoloval mizarski mojster
● knjiž. sredi mesta je prestolovala mogočna katedrala kraljevala; ekspr. prestolovati nad podrejenimi imeti oblast
SSKJ²
prikošátiti se -im se dov. (á ȃ)
ekspr. oblastno, prevzetno priti: za delavci se je prikošatil gospodar
ekspr. oblastno, prevzetno priti: za delavci se je prikošatil gospodar
SSKJ²
ravnáti -ám nedov. (á ȃ)
1. delati ravno: ravnati žeblje, žico; upognjeni listi koruze so se začeli ravnati / zadaj za hišo so z buldožerjem ravnali zemljo; kar naprej si je ravnala gube na obleki / ravnala je perilo in ga dajala v omaro zlagala
// delati, da pride kaj v naraven, pravilen položaj: ravnati komu izpahnjeno nogo
2. s prislovom kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih: ne ravnaj tako s knjigami; ljubeznivo, prijazno, surovo ravnati s kom; ekspr. ravnati s kom v rokavicah obzirno, previdno; ravnati s čim kot svinja z mehom grdo, malomarno / vedel je, kako mora ravnati ob nesreči; na tvojem mestu bi ravnal drugače; ravnati po pameti, proti volji drugih; ravnal je pravilno, po svoje / ravna v skladu s predpisi / ravnati po pogodbi
3. v zvezi z z delati s čim tako, da opravlja svojo vlogo, da se dosega določen namen: naučil ga je ravnati s kompasom, puško; ne zna ravnati s temi stroji / ne zna ravnati s konji; negospodarno ravnati z odpadki, surovinami / slabo ravna z denarjem; previdno ravnaj z ognjem, da ne bo požara
4. star. voditi1, usmerjati: ravnati vole, voz / ravnati koga na pravo pot / pogovor so ravnale ženske
5. star. voditi, biti vodja: postavljanje mlaja je ravnal oče / to kmetijo ravna preudaren gospodar
● ekspr. ravnati komu s palico kosti tepsti ga; star. gospodinja je ravnala večerjo pripravljala
1. delati ravno: ravnati žeblje, žico; upognjeni listi koruze so se začeli ravnati / zadaj za hišo so z buldožerjem ravnali zemljo; kar naprej si je ravnala gube na obleki / ravnala je perilo in ga dajala v omaro zlagala
// delati, da pride kaj v naraven, pravilen položaj: ravnati komu izpahnjeno nogo
2. s prislovom kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih: ne ravnaj tako s knjigami; ljubeznivo, prijazno, surovo ravnati s kom; ekspr. ravnati s kom v rokavicah obzirno, previdno; ravnati s čim kot svinja z mehom grdo, malomarno / vedel je, kako mora ravnati ob nesreči; na tvojem mestu bi ravnal drugače; ravnati po pameti, proti volji drugih; ravnal je pravilno, po svoje / ravna v skladu s predpisi / ravnati po pogodbi
3. v zvezi z z delati s čim tako, da opravlja svojo vlogo, da se dosega določen namen: naučil ga je ravnati s kompasom, puško; ne zna ravnati s temi stroji / ne zna ravnati s konji; negospodarno ravnati z odpadki, surovinami / slabo ravna z denarjem; previdno ravnaj z ognjem, da ne bo požara
4. star. voditi1, usmerjati: ravnati vole, voz / ravnati koga na pravo pot / pogovor so ravnale ženske
5. star. voditi, biti vodja: postavljanje mlaja je ravnal oče / to kmetijo ravna preudaren gospodar
● ekspr. ravnati komu s palico kosti tepsti ga; star. gospodinja je ravnala večerjo pripravljala
- ravnáti se
1. v zvezi s po imeti za vodilo pravilnosti svoje dejavnosti dejavnost osebe, stvari, ki jo izraža dopolnilo: zmeraj se je ravnal po drugih; ladje v konvoju naj se ravnajo po prvi ladji / njihova politika se ravna po uradni
2. v zvezi s po delati, vesti se v skladu s tem, kar izraža dopolnilo: ravnati se po navodilih, ukazih; ravnati se po vremenu
3. star., v zvezi z z primerjati se, enačiti se: ona se ne more ravnati s teboj; njena obleka se po kroju ravna z najlepšimi na reviji / ded se je pri košnji ravnal z vnuki tekmoval z njimi
4. star., s prislovnim določilom pripravljati se na odhod, odpravljati se: že navsezgodaj se je ravnala od doma, k prijateljem / ravnal se je na boj, na vojsko
● zastar. ozka cesta se ravna v gozd pelje, vodi; zastar. živina se jim dobro ravna uspeva; zastar. ravna se oblastno vede se
♦ jezikosl. pridevniške besede se ravnajo po samostalniku imajo enak spol, sklon in število kot samostalnik, s katerim se vežejo; voj. na desno, na levo ravnaj se izraža povelje, naj se vojaki, osebe ob obratu glave na desno, na levo postavijo, poravnajo v čim bolj ravno vrsto
SSKJ²
razčepériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) nav. ekspr.
1. postaviti v pokončen, štrleč položaj: razčeperiti dlako, perje
// s postavljanjem perja v pokončen, štrleč položaj narediti kaj bujno, košato: pav je razčeperil rep
2. razširiti, razmakniti: žaba je razčeperila krake
1. postaviti v pokončen, štrleč položaj: razčeperiti dlako, perje
// s postavljanjem perja v pokončen, štrleč položaj narediti kaj bujno, košato: pav je razčeperil rep
2. razširiti, razmakniti: žaba je razčeperila krake
- razčepériti se
1. dobiti pokončno, štrleče perje: papiga se razčeperi
2. oblastno, prevzetno se postaviti, namestiti: razčeperil se je pri vratih, da ni mogel nihče vstopiti / v kupeju se je razčeperil, kot da je sam udobno se namestil, ne glede na druge
// postati oblasten, prevzeten: odkar je direktorjeva žena, se je zelo razčeperila
3. postati jezen, užaljen: čemu si se zaradi nekaj besed tako razčeperil / sosed se je razčeperil, da je zemlja njegova je jezno, užaljeno rekel
- razčepérjen -a -o:
razčeperjeno perje
SSKJ²
razkoráčiti -im dov. (á ȃ)
v zvezi z noge široko razmakniti: razkoračiti noge
v zvezi z noge široko razmakniti: razkoračiti noge
- razkoráčiti se
1. široko razmakniti noge: razkoračiti se in se vzravnati; žival se razkorači / široko se razkoračiti
// s prislovnim določilom s široko razmaknjenimi nogami se postaviti, namestiti: prekrižala je roke in se razkoračila na pragu; zmagoslavno se je razkoračil vrh skale
// ekspr. oblastno, prevzetno se postaviti, namestiti: razkoračil se je sredi sobe, kot bi bila njegova
2. ekspr. postati oblasten, prevzeten: v zadnjem času se je preveč razkoračila
● ekspr. vse to je naše, se je razkoračil oblastno, prevzetno rekel
3. ekspr. razjeziti se, razburiti se: razkoračiti se nad otroki; tako se je razkoračil, da so onemeli
- razkoráčen -a -o:
razkoračen položaj; razkoračene noge; sedel je razkoračen; prisl.: razkoračeno stati
SSKJ²
razkošátiti se -im se dov. (á ȃ) nav. ekspr.
1. košato, bujno se razrasti: hrast se je razkošatil / polja in travniki se spomladi razkošatijo / mladika se je razkošatila v drevo; pren. fantova samozavest se bo ob uspehih preveč razkošatila
2. postati debel, zrediti se: z leti se je razkošatila
3. oblastno, prevzetno se postaviti, namestiti: razkošatil se je vrh stopnic, da nihče ni mogel mimo / prižgal si je cigareto in se razkošatil v naslanjaču udobno, prijetno se namestil ne glede na druge
4. postati oblasten, prevzeten: v zadnjem času se je zelo razkošatil
● ekspr. ne maram je, se je razkošatil je oblastno, prevzetno rekel
1. košato, bujno se razrasti: hrast se je razkošatil / polja in travniki se spomladi razkošatijo / mladika se je razkošatila v drevo; pren. fantova samozavest se bo ob uspehih preveč razkošatila
2. postati debel, zrediti se: z leti se je razkošatila
3. oblastno, prevzetno se postaviti, namestiti: razkošatil se je vrh stopnic, da nihče ni mogel mimo / prižgal si je cigareto in se razkošatil v naslanjaču udobno, prijetno se namestil ne glede na druge
4. postati oblasten, prevzeten: v zadnjem času se je zelo razkošatil
● ekspr. ne maram je, se je razkošatil je oblastno, prevzetno rekel
- razkošáten -a -o:
razkošatene veje
SSKJ²
repénčiti se -im se nedov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr.
1. oblastno, prevzetno se vesti, ravnati: doma se repenči, v službi je pa preveč pohleven; repenčiti se kakor petelin na gnoju
2. jeziti se, razburjati se: repenči se, kadar boš upravičen; najbolj so se repenčili tisti, ki se jim sploh ne bi bilo treba / dokaži, da nisi reva, se je repenčil
1. oblastno, prevzetno se vesti, ravnati: doma se repenči, v službi je pa preveč pohleven; repenčiti se kakor petelin na gnoju
2. jeziti se, razburjati se: repenči se, kadar boš upravičen; najbolj so se repenčili tisti, ki se jim sploh ne bi bilo treba / dokaži, da nisi reva, se je repenčil
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »
Število zadetkov: 37
Dostopnost