Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
koló -ésa s (ọ̑ ẹ̑) 
  1. 1. ploščata priprava okrogle oblike, ki omogoča premikanje vozila: kolo se vrti; sneti, zamenjati kolo; gumijasto, leseno kolo; kolo avtomobila / voziček na dveh kolesih / rezervno kolo; plašč kolesa / sprednje, zadnje kolo
    // taka priprava kot del naprave, stroja, ki omogoča prenos gibanja: zob kolesa; jermen na kolesu drsi / kolesa transmisije / mlinsko kolo priprava v obliki kolesa s korci ali lopatami, ki izkoriščajo vodno energijo za pogon mlina
  2. 2. vozilo z dvema kolesoma na nožni pogon: sedel je na kolo in se odpeljal; voziti se s kolesom / stojalo za kolesa / dirkalno kolo; žensko kolo; kolo na prestave; kolo s pomožnim motorjem
    // v zvezi motorno kolo osebno cestno vozilo z dvema kolesoma, ki ga žene motor z notranjim zgorevanjem: peljati se z motornim kolesom; najnovejši tip motornega kolesa / mehanik za motorna kolesa
  3. 3. ekspr., z rodilnikom, z oslabljenim pomenom kar izraža tek, premikanje tega, kar določa prilastek: kolesa časa so se vrtela; kolesa priprav so se zavrtela z veliko naglico / poganjati kolesa napredka; nihče ni mogel zaustaviti kolesa razvoja; kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj
  4. 4. zgod. srednjeveška mučilna priprava v obliki kolesa: bilo mu je kakor zločincu, ki ga vežejo na kolo / mučilno kolo
  5. 5. nar. primorsko, v zvezi kolo sira hlebec sira: kupiti kolo sira
    ●     ekspr. biti (za) peto kolo nepotreben, odveč; ekspr. otrok je prišel pod kolesa avtomobil ga je povozil; kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni
    ♦     etn. lončarsko kolo, vreteno priprava z vrtečo se ploščo, na kateri se oblikuje glinasta posoda; strojn. gonilno kolo ki žene drugo kolo; krmilno kolo del krmilnega mehanizma ladje, ki posredno deluje na krmilo tako, da se ladja premika v želeni smeri; napenjalno kolo za napenjanje jermena, ki teče čez jermenice; tekalno kolo zlasti pri žerjavih prirejeno tako, da teče po tirnicah ali vodilih; vijačno ali polžasto kolo z izrezom na obodu, ki se prilega vijaku, polžu; zobato kolo z zobmi na obodu; šport. kolo bočna zakotalitev telesa po iztegnjenih in nekoliko razmaknjenih rokah in nogah; teh. gnano kolo ki ga kdo ali kaj žene; pogonska kolesa ki ženejo vozilo; zavorno kolo na katerega obod pritisne zavorni element
SSKJ
krógov -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na krog: krogova ploskev / krogov izsek, odsek; krogov obod
SSKJ
membrána -e ž (ȃ) knjiž.  
  1. 1. na obod napeta tanka prožna plast kakega tkiva, ki more nihati; kožica, opna: predreti, raztrgati membrano / membrane v ušesih / membrana na bobnu; pren., ekspr. muzika verzov je vplivala na njegove čustvene membrane
    // teh. na obod napeta, pritrjena tanka, prožna ploščica, ki more nihati: membrana v zvočniku se je pokvarila; gumijasta, kovinska membrana / telefonska membrana / membrana v črpalki
  2. 2. tanka plast snovi, skozi katero more pronicati plin, tekočina: difuzija plina skozi membrano / filtrirna membrana; polprepustna membrana
  3. 3. redko tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, povezuje; ovojnica, mrena: možgane ovijajo tri membrane / sklepna membrana
    ♦     biol. celična membrana zunanji, mrtvi del celice
SSKJ
nakláda -e ž (ȃ) 
  1. 1. navadno s prilastkom celotno število izvodov ene izdaje kakega tiskanega dela, publikacije: knjiga je bila kljub visoki nakladi hitro razprodana; naklada revije pada, raste / ponatisniti knjigo v omejeni nakladi / naklada pet tisoč izvodov / vsa naklada je razprodana vsi izvodi ene izdaje kake tiskane knjige, publikacije
    // naklada znamk
  2. 2. čeb. leseni okvir, obod, s katerim se poveča, spremeni prostornina panja: dati sate v naklado / panj z nakladami
  3. 3. nekdaj dodatni, povečani davek: naložiti, zvišati naklade / deželne, vojaške naklade
    ♦     arhit. kamnita plošča, člen med kapitelom stebra in lokom, steno nad njim
SSKJ
obòd -óda m (ȍ ọ́) 
  1. 1. zunanji del kakega predmeta, navadno okroglega: kamnit obod pri vodnjaku; obložiti obod tople grede; popraviti obod škafa; dno in obod posode / obod kolesa
    // temu podobna priprava, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: dati sir v obode / oblikovati testo z obodom / sirarski, tortni obod
  2. 2. leseno ogrodje pri situ, rešetu: izdelovati obode; prišiti dno (sita) na obod; prodajati obode in drugo suho robo
  3. 3. knjiž., s prilastkom zunanji, obrobni del česa: obod hiše je najbolj izpostavljen vremenskim vplivom; živeti na obodu mesta; na obodu Panonske nižine obrobju; pren. ima občutek, da živi na obodu civilizacije
  4. 4. redko obseg: prsni obod; obod drevesne krone / publ. potovanja so razširila obod njegovih spoznanj
    ●     nar. obodi (škornjev) so mu segali do kolen golenice; nar. klobuk s širokimi obodi krajci, krajevci
    ♦     geom. obod kroga krivulja, ki omejuje krog; točka na obodu kroga
SSKJ
obódec -dca m (ọ̑) manjšalnica od obod: izdelovati obodce za sita
♦ gastr. priprava za ročno izrezovanje testa; navt. kovinski obroček žlebaste ali srčaste oblike, okoli katerega je ovita vrv
SSKJ
obóden -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na obod: obodni del kolesa / obodne stene zunanje
// obodne pokrajine obrobne
// razlikovati osrednje delo od obodnega stranskega, manj pomembnega
♦ anat. obodno živčevje živčevje, ki povezuje možgane in hrbtenjačo z organi, deli telesa; periferno živčevje; fiz. obodna hitrost hitrost, ki jo ima vrteče se telo na obodu kroga
SSKJ
ópna -e ž (ọ̄) 
  1. 1. na obod napeta tanka prožna plast kakega tkiva, ki more nihati: opna se je predrla, raztrgala / opne v ušesih / opna na bobnu
    // teh. na obod napeta, pritrjena tanka prožna ploščica, ki more nihati: opna v slušalki, zvočniku; kovinska opna
  2. 2. tanka plast snovi, skozi katero more pronicati plin, tekočina: pronicanje plina skozi opno
  3. 3. knjiž. tapeta, stenska obloga: stena je bila prevlečena s srebrnimi opnami / stenske opne
SSKJ
privíh -a m (ȋ) privihani del: obod s privihom
♦ teh. zvar na privihu
SSKJ
protektírati -am nedov. in dov. (ȋ) teh. na novo nanašati plast gume na obod avtomobilskega plašča: protektirati avtomobilske gume
SSKJ
rešêto -a s, mn. tudi rešéta (é) priprava iz lesenega okroglega ogrodja z mrežo, zlasti za čiščenje žita, zrnja: delati škafe in rešeta; dati žito na rešeto; rešeto iz viter; obod rešeta; biti preluknjan kot rešeto / v pravljicah dali so mi iz naprstnika jesti, iz rešeta piti / pleve so ostale na rešetu
● publ. dati na rešeto gospodarjenje v občini razčleniti, oceniti; ekspr. načrt, predlog bo spet na rešetu čez dober mesec se bo obravnaval, pretresal; ekspr. na rešetu sta imeli dogodke zadnjih dni pogovarjali sta se o njih; njen spomin je kot rešeto slab
SSKJ
síto -a s (í) 
  1. 1. priprava iz ogrodja z gosto mrežo, zlasti za sejanje moke: izdelovati sita; mreža, obod sita / presejati skozi sito; po sejanju ostanejo otrobi na situ; gosto, redko sito; svileno, žičnato sito; sito za belo moko / mlinsko sito
    ♦     čeb. čebelno sito priprava iz matične rešetke za ločevanje čebel od trotov; elektr. električno sito priprava, ki prepušča samo tok določenih frekvenc; fot. sito priprava iz barvnega stekla ali folije iz umetne snovi, ki prepušča v fotografsko kamero samo žarke določenih barv; filter
    // redko cedilo: pretlačiti jagode skozi sito; odcediti solato na situ
  2. 2. ekspr., navadno v zvezi z biti, dati izraža podrobno kritično obravnavo, pretres z namenom odstraniti nebistveno, slabo: danes bodo na situ njegove izjave; dati na sito vse kandidate / predlogi so šli skozi različna sita / sito cenzure, zgodovine
SSKJ
šápa2 -e ž (á) nar. kamniti obod kraškega vodnjaka: sklanjali so se nad šapo in gledali v vodo
SSKJ
zavóren1 -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na zavoro: zavorni pedal, vzvod / zavorne ploščice ploščice zavore, ki ob zaviranju neposredno pritiskajo na kolo, kolut; zavorna veriga veriga, s katero se zaradi zaviranja prepreči vrtenje kolesa voza
♦ avt. zavorni boben, drog, kolut, trak; zavorne čeljusti; zavorne luči luči na zadnji strani motornega vozila, ki se prižgejo ob pritisku na pedal zavore; strojn. zavorna tekočina hidravlično olje za delovanje hidravličnih zavor; teh. zavorno kolo kolo, na katerega obod pritisne zavorni element; žel. zavorna spojka
SSKJ
zvónov -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na zvon: zvonov obod / zvonov glas

Slovar novejšega besedja

SNB
potíčnica -e ž (ȋ)
posoda za pečenje potice, navadno lončena: Za pripravo potic uporabljamo posebne lončene okrogle pekače, potičnice, ki imajo rebrast ali gladek obod in v sredini tulec v obliki prirezanega stožca E (↑)potíca
Število zadetkov: 16