zgúbati -am dov. -an -ana (ú; ȗ) koga/kaj Skrbi ~ajo obraz; ~ papir
zgúbati se -am se (ú; ȗ) Čelo se mu je zgubalo
Zadetki iskanja
Pravopis
Celotno geslo
Sinonimni
SSKJ²
zijálast -a -o prid. (á)
1. slabš. ki se (rad) kje zadržuje in si radovedno kaj ogleduje: zijalasti otroci; bil je precej zijalast / zijalast obraz / kot psovka kam pa gledaš, zijalo zijalasto
2. ekspr. ki zija, se ne prilega več: zijalaste klešče; zijalasta vrata
1. slabš. ki se (rad) kje zadržuje in si radovedno kaj ogleduje: zijalasti otroci; bil je precej zijalast / zijalast obraz / kot psovka kam pa gledaš, zijalo zijalasto
2. ekspr. ki zija, se ne prilega več: zijalaste klešče; zijalasta vrata
- zijálasto prisl.:
zijalasto se razgledovati
Celotno geslo
Sinonimni
SSKJ²
zijàv -áva -o prid. (ȁ á)
1. ekspr. ki je razmeroma široko odprt: zijava usta; zijavo brezno
2. slabš. ki se rad kje zadržuje in si radovedno kaj ogleduje: zijav človek / zijav obraz, pogled
1. ekspr. ki je razmeroma široko odprt: zijava usta; zijavo brezno
2. slabš. ki se rad kje zadržuje in si radovedno kaj ogleduje: zijav človek / zijav obraz, pogled
SSKJ²
zjasníti2 -ím dov., zjásnil (ī í)
1. narediti, da je kaj brez oblakov: veter je zjasnil nebo; nebo se je zjasnilo; brezoseb. proti jutru se je popolnoma zjasnilo / vreme se je zjasnilo
// knjiž. narediti kaj bolj svetlo: zvezde so zjasnile noč
2. knjiž. narediti kaj (bolj) veselo, vedro: otrok jima je zjasnil življenje
1. narediti, da je kaj brez oblakov: veter je zjasnil nebo; nebo se je zjasnilo; brezoseb. proti jutru se je popolnoma zjasnilo / vreme se je zjasnilo
// knjiž. narediti kaj bolj svetlo: zvezde so zjasnile noč
2. knjiž. narediti kaj (bolj) veselo, vedro: otrok jima je zjasnil življenje
- zjasníti se ekspr.
postati vesel, veder: prej žalostne oči so se zjasnile / njegov glas se je zjasnil
● ekspr. obraz se mu je zjasnil z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu; ekspr. ob teh besedah se mu je čelo zjasnilo prenehal je biti negativno, neugodno razpoložen; vznes. pesnik je upal, da se bodo vremena zjasnila da se bodo razmere, okoliščine izboljšale
SSKJ²
zlaténičen -čna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na zlatenico: obraz je imel zlateničen; zlatenična koža / zlatenični bolnik
nanašajoč se na zlatenico: obraz je imel zlateničen; zlatenična koža / zlatenični bolnik
SSKJ²
zletéti -ím dov., zlêtel (ẹ́ í)
1. premakniti se po zraku z letalnimi organi, zlasti s perutmi, krili: počakaj, da čebele zletijo; kanarček je zletel iz kletke; pikapolonica je zletela otroku z dlani; jata ptic je zletela na jezero; škrjanček zleti visoko pod nebo; frfotaje, plahutaje zleteti; ekspr. tako sem lahek, da bi kar zletel / mušica mu je zletela v oko leteč padla
2. vzleteti: ob poku so golobi zleteli / letalo je zletelo z letališča
3. premakniti se po zraku zlasti zaradi sunka, odriva, udarca: izpod kladiva so zletele iskre; trske so zletele na vse strani; žoga je zletela mimo gola; izstrelek je zletel proti cilju / ekspr. most je zletel v zrak bil razstreljen
4. ekspr. zaradi močnega sunka, izgube opore prenehati biti na določenem mestu: zleteti iz sedla, na tla; ob trčenju je zletel s sedeža; sunil ga je, da je zletel po pločniku / spodrsnilo mu je in zletel je v prepad; zletel je, kakor je dolg in širok tako je padel, da je bil ves na tleh
// hitro prenehati se premikati v prvotni smeri: avtomobil je zletel z mokrega cestišča; zaradi prevelike hitrosti je motor zletel čez ograjo
5. pog. steči, hitro oditi: fant je zletel k sosedom; kot strela je zletel po hodniku / konj je zletel v dir začel dirjati
6. pog. biti izključen, odpuščen (iz službe): zagrozili so mu, da bo zletel; fant je zletel iz šole; ob stavki je precej delavcev zletelo iz službe / kot sekretar je zletel
● ekspr. besede so mu kar zletele iz ust hitro, nepričakovano jih je izgovoril; ekspr. rdečica ji je zletela čez obraz za kratek čas je zardela; ekspr. sum je zletel nanj on je (bil) osumljen; pog. bal se je, da bo zletel na cesto da ga bodo dali iz službe ali iz stanovanja; šol. žarg. zleteti pri izpitu ne opraviti ga; prim. izleteti1
1. premakniti se po zraku z letalnimi organi, zlasti s perutmi, krili: počakaj, da čebele zletijo; kanarček je zletel iz kletke; pikapolonica je zletela otroku z dlani; jata ptic je zletela na jezero; škrjanček zleti visoko pod nebo; frfotaje, plahutaje zleteti; ekspr. tako sem lahek, da bi kar zletel / mušica mu je zletela v oko leteč padla
2. vzleteti: ob poku so golobi zleteli / letalo je zletelo z letališča
3. premakniti se po zraku zlasti zaradi sunka, odriva, udarca: izpod kladiva so zletele iskre; trske so zletele na vse strani; žoga je zletela mimo gola; izstrelek je zletel proti cilju / ekspr. most je zletel v zrak bil razstreljen
4. ekspr. zaradi močnega sunka, izgube opore prenehati biti na določenem mestu: zleteti iz sedla, na tla; ob trčenju je zletel s sedeža; sunil ga je, da je zletel po pločniku / spodrsnilo mu je in zletel je v prepad; zletel je, kakor je dolg in širok tako je padel, da je bil ves na tleh
// hitro prenehati se premikati v prvotni smeri: avtomobil je zletel z mokrega cestišča; zaradi prevelike hitrosti je motor zletel čez ograjo
5. pog. steči, hitro oditi: fant je zletel k sosedom; kot strela je zletel po hodniku / konj je zletel v dir začel dirjati
6. pog. biti izključen, odpuščen (iz službe): zagrozili so mu, da bo zletel; fant je zletel iz šole; ob stavki je precej delavcev zletelo iz službe / kot sekretar je zletel
● ekspr. besede so mu kar zletele iz ust hitro, nepričakovano jih je izgovoril; ekspr. rdečica ji je zletela čez obraz za kratek čas je zardela; ekspr. sum je zletel nanj on je (bil) osumljen; pog. bal se je, da bo zletel na cesto da ga bodo dali iz službe ali iz stanovanja; šol. žarg. zleteti pri izpitu ne opraviti ga; prim. izleteti1
SSKJ²
zločínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zločince ali zločin: zločinski človek; zločinska družba / ekspr. zločinski obraz / zločinski načrt, naklep; zločinski ukazi / zločinski pohlep po zlatu; zločinsko nagnjenje
nanašajoč se na zločince ali zločin: zločinski človek; zločinska družba / ekspr. zločinski obraz / zločinski načrt, naklep; zločinski ukazi / zločinski pohlep po zlatu; zločinsko nagnjenje
Pravopis
SSKJ²
zlokôben -bna -o prid. (ó ō) knjiž.
1. zloben, hudoben: zlokobna mačeha; zlokobne sile; zlokobna usoda / zlokoben obraz / zlokoben namen
2. zlovešč: temni zlokobni oblaki; zlokobna tišina pred spopadom; zlokobno znamenje
3. grozljiv, neprijeten: izogibati se zlokobnega kraja; nastala je zlokobna tema
1. zloben, hudoben: zlokobna mačeha; zlokobne sile; zlokobna usoda / zlokoben obraz / zlokoben namen
2. zlovešč: temni zlokobni oblaki; zlokobna tišina pred spopadom; zlokobno znamenje
3. grozljiv, neprijeten: izogibati se zlokobnega kraja; nastala je zlokobna tema
- zlokôbno prisl.:
zlokobno je molčal; veter je zlokobno udarjal v trhla vrata
SSKJ²
zlovóljen -jna -o prid. (ọ́ ọ̄)
knjiž. ki je slabe volje, nerazpoložen: ves večer je bil molčeč in zlovoljen; bolezen ga je delala zlovoljnega; iz mesta se je vrnil zlovoljen / bil je zlovoljen zaradi navzočnosti tujca nejevoljen, jezen / zlovoljen obraz, pogled
knjiž. ki je slabe volje, nerazpoložen: ves večer je bil molčeč in zlovoljen; bolezen ga je delala zlovoljnega; iz mesta se je vrnil zlovoljen / bil je zlovoljen zaradi navzočnosti tujca nejevoljen, jezen / zlovoljen obraz, pogled
- zlovóljno prisl.:
zlovoljno mu je segel v besedo
SSKJ²
zmasakrírati -am dov. (ȋ)
1. pomoriti, poklati: razjarjena množica je zmasakrirala begunce
// ekspr. povzročiti komu hude rane, poškodbe, navadno z rezilom, konico: zmasakriral mu je obraz do nerazpoznavnosti; zmasakrirati truplo z nožem
2. ekspr. uničiti, onemogočiti: mediji so ga zmasakrirali
1. pomoriti, poklati: razjarjena množica je zmasakrirala begunce
// ekspr. povzročiti komu hude rane, poškodbe, navadno z rezilom, konico: zmasakriral mu je obraz do nerazpoznavnosti; zmasakrirati truplo z nožem
2. ekspr. uničiti, onemogočiti: mediji so ga zmasakrirali
Pravopis
zmedlèl -éla -o in zmedlél -a -o [me -u̯ in mə -u̯] (ȅ ẹ́ ẹ́; ẹ̑ ẹ́ ẹ́) neobč. ~ obraz bled, upadel
zmedlélost -i [me in mə] ž, pojm. (ẹ́) neobč. bledost, upadlost
zmedlélost -i [me in mə] ž, pojm. (ẹ́) neobč. bledost, upadlost
SSKJ²
zmedléti -ím [zmedleti in zmədleti] dov., tudi zmedlì (ẹ́ í) knjiž.
1. izgubiti moč, oslabeti: v enem tednu je zmedlel; zmedleti od bolezni, zaradi slabe hrane / živina je čez zimo zmedlela / obraz mu je zmedlel postal bled, upadel
2. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zvezde so zmedlele / proti jutru je luč zmedlela
3. ekspr. postati malo slišen: glasovi so počasi zmedleli
1. izgubiti moč, oslabeti: v enem tednu je zmedlel; zmedleti od bolezni, zaradi slabe hrane / živina je čez zimo zmedlela / obraz mu je zmedlel postal bled, upadel
2. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zvezde so zmedlele / proti jutru je luč zmedlela
3. ekspr. postati malo slišen: glasovi so počasi zmedleli
- zmedlèl in zmedlél -éla -o:
zmedlel obraz; postati shujšan in zmedlel
SSKJ²
zmetáti zméčem dov., zmêči zmečíte; zmêtal (á ẹ́)
1. z metanjem spraviti kaj
a) kam: zmetati seno na svisli; zmetati vse na tla, skozi okno; zmetati star papir v koš / ekspr. letala so zmetala bombe na mesto spustila / zmetati veje na kup
b) s česa: zmetati drva z voza
2. pog., ekspr. porabiti, potrošiti: za obleko zmeče veliko denarja; za to bi lahko zmetal celo premoženje
● pog., ekspr. zmetati hrano vase hitro, hlastno pojesti; ekspr. zmetati stvari v kovček hitro, brez reda spraviti; ekspr. zmetati vse v en koš ne upoštevati razlik med stvarmi, problemi; ekspr. ves svoj prezir mu je zmetal v obraz brez obzirov izrazil; ekspr. v naglici je nekaj zmetal na papir napisal; prim. izmetati
1. z metanjem spraviti kaj
a) kam: zmetati seno na svisli; zmetati vse na tla, skozi okno; zmetati star papir v koš / ekspr. letala so zmetala bombe na mesto spustila / zmetati veje na kup
b) s česa: zmetati drva z voza
2. pog., ekspr. porabiti, potrošiti: za obleko zmeče veliko denarja; za to bi lahko zmetal celo premoženje
● pog., ekspr. zmetati hrano vase hitro, hlastno pojesti; ekspr. zmetati stvari v kovček hitro, brez reda spraviti; ekspr. zmetati vse v en koš ne upoštevati razlik med stvarmi, problemi; ekspr. ves svoj prezir mu je zmetal v obraz brez obzirov izrazil; ekspr. v naglici je nekaj zmetal na papir napisal; prim. izmetati
SSKJ²
zméziti -im dov. (ẹ̄)
nar. počasi, komaj zaznavno premakniti: veter je zmezil veje; v grmovju se je nekaj zmezilo / strmel je vanj, ne da bi zmezil obraz / zmezi se, kaj še čakaš
nar. počasi, komaj zaznavno premakniti: veter je zmezil veje; v grmovju se je nekaj zmezilo / strmel je vanj, ne da bi zmezil obraz / zmezi se, kaj še čakaš
SSKJ²
zmodelírati -am tudi izmodelírati -am dov. (ȋ)
1. narediti kaj iz gnetljive snovi, izoblikovati: zmodelirati figurice; zmodelirati iz gline, plastelina
// izoblikovati po modelu: zmodelirati opeko / ekspr. pisatelj je zmodeliral osebe po kalupu
2. um. dati kiparskemu gradivu zaželeno umetniško obliko, zlasti končno: zmodelirati kip, spomenik; kipar je obraz dobro, natančno zmodeliral
1. narediti kaj iz gnetljive snovi, izoblikovati: zmodelirati figurice; zmodelirati iz gline, plastelina
// izoblikovati po modelu: zmodelirati opeko / ekspr. pisatelj je zmodeliral osebe po kalupu
2. um. dati kiparskemu gradivu zaželeno umetniško obliko, zlasti končno: zmodelirati kip, spomenik; kipar je obraz dobro, natančno zmodeliral
- zmodelíran tudi izmodelíran -a -o:
po kalupu zmodelirani predmeti
SSKJ²
zmračíti -ím dov., zmráčil (ī í)
1. knjiž. narediti mrko, neprijazno: spomin na trpeče mu je zmračil obraz; čelo se mu je zmračilo; njegov pogled se je zmračil; ob tej novici se je kar zmračil
2. knjiž. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je zmračila pamet; zaradi teh dogodkov se mu je zmračilo v možganih
● knjiž. um se mu je zmračil postal je duševno bolan
1. knjiž. narediti mrko, neprijazno: spomin na trpeče mu je zmračil obraz; čelo se mu je zmračilo; njegov pogled se je zmračil; ob tej novici se je kar zmračil
2. knjiž. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je zmračila pamet; zaradi teh dogodkov se mu je zmračilo v možganih
● knjiž. um se mu je zmračil postal je duševno bolan
- zmračíti se
1. brezoseb. preiti iz dneva v mrak: zmračilo se je; ko se je popolnoma zmračilo, je prižgal luč; pozimi se zgodaj zmrači
2. postati mračen, temen: dan se zmrači; nebo se zmrači; pokrajina se je zmračila
● zastar. v tistem letu se je luna dvakrat zmračila sta bila dva lunina mrka; ekspr. pred očmi se mu je zmračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno
- zmračèn -êna -o:
zmračen obraz; ves zmračen je stopal po sobi; zmračeno nebo
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 89
- 90
- 91
- 92
- 93
- 94
- 95
- Naslednja »
Število zadetkov: 1888
Dostopnost