Fran > SSKJ

1. 1. z udarcem, udarci odstraniti: odbiti kamnu robove; odbiti s kladivom, polenom; pri prevozu se je kipu odbila roka / strela je odbila veje; ekspr. krogla mu je odbila glavo / odbiti sodu čep izbiti; odbil mu je nož iz rok
   ♦ lingv. odbiti končnico
   // z udarcem, udarci odstraniti del česa: udarec mu je odbil zob; sekira se mu je odbila; krava si je odbila pol roga
2. 2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročiti spremembo smeri: odbiti žogo z glavo, loparjem, roko / lokomotiva je odbila vagon; vozička sta se trčila in odbila / skala odbije val / redko avtomobil jo je z bokom odbil po cesti zbil
   // fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbiti svetlobo, zvok; zvok se odbije od stene
   // fiz. oddaljiti zaradi delovanja odbojne sile: odbiti delce z enakim nabojem; elektrona se odbijeta
3. 3. s svojo aktivnostjo preprečiti uspeh nasprotne aktivnosti: odbiti napad; odbiti udarec / odbiti sovražnika
4. 4. vzbuditi negativen, odklonilen odnos: izraz na njegovem obrazu jo je odbil; s tem ga je za vedno odbil od sebe / s takimi informacijami jih je odbil od tega poklica odvrnil
5. 5. ekspr. odkloniti, ne sprejeti: njegovo darilo je odbila / odbiti ponudbo, predlog / odbiti pomoč odreči; odbiti posojilo ne dati ga; publ. odbil je, da bi potoval z njimi ni hotel potovati z njimi
6. 6. zmanjšati vsoto za določen znesek: odbiti stroške od izplačila; odbiti od osebnih dohodkov / odbiti točke delavcu zaradi neustrezne izobrazbe
7. 7. zableščati se, zasvetiti se od nase padajoče svetlobe: morska gladina je odbila svetlobo
8. 8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznaniti čas: ura je odbila enajst; brezoseb. polnoč je odbilo / vse ure v okolici so že odbile prenehale biti
   ● star. hotel se je poročiti z njo, pa so mu starši odbili preprečili; ekspr. zadnja ura mu je odbila umrl je; ekspr. izkoriščevalcem je odbila zadnja ura konec je njihovega izkoriščanja; vznes. odbila je ura ločitve morali so se ločiti; slabš. odbiti glavo komu ubiti ga, umoriti ga; ekspr. odbiti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. komaj je čakal, da je odbil uradne ure opravil; ekspr. na vprašanje mu je ostro odbil odgovoril

odbíti se 
1. 1. zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja: avtomobil se je odbil od ograje; val se odbije od skale; žoga se je odbila od droga
2. 2. zasvetiti se, pokazati se na površini česa: prva jutranja svetloba se je odbila v reki; sončni žarek se je odbil v rosi
3. 3. ponoviti se kot odmev: njegov klic se je odbil od skal

odbít -a -o: odbit davek, napad, predlog; odbit kos kamnine; odbiti zvok, žarek, val; prošnja je bila odbita

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. glagolnik od odgovoriti:
   1. a) izmikati se, izogibati se odgovoru; čakati na odgovor; prositi za odgovor; obotavljati se z odgovorom / ni mu dal odgovora, ker je bil gluh ni mu odgovoril; spraševal ga je, kaj se mu je zgodilo, pa ni dobil odgovora mu ni odgovoril, povedal; ekspr. na to vprašanje nimam odgovora nanj nočem odgovoriti
   2. b) odgovor na to vprašanje mu je bil lahek; odgovor znanstvenikov o tem pojavu / o vzrokih tega pojava še ne morejo dati odgovora ne morejo jih še pojasniti, ugotoviti; na vprašanje kljub odgovorom pravzaprav nisem dobil odgovora mi niso pojasnili, kar sem želel; na to ne vem odgovora tega ne znam pojasniti; dati odgovor na vprašanja delegatov pojasniti jim, kar so želeli; vprašanje je ostalo brez odgovora nepojasnjeno
   3. c) odlašati z odgovorom na pismo / stisniti roko v odgovor
   4. č) ta kritika zahteva javen odgovor; pričakujejo avtorjev odgovor na napade
   5. d) čakati na sovražnikov odgovor / v odgovor na njihovo akcijo so požgali vas
   6. e) odgovor organizma na dražljaj / odgovor umetnika na razmere v deželi
2. 2. kar se z besedami izrazi komu v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: odgovor ga ni zadovoljil; prebrati odgovor; jasen, kratek, odklonilen odgovor; preveriti pravilnost odgovora / prišepetati odgovor / moj odgovor je jasen in kratek: da
   // pojasnilo, razlaga: na to vprašanje še ni odgovora; verjeti odgovoru; iskati, najti odgovor, kdo prenaša bolezen
3. 3. sestavek, ki zavrača očitke, negativno kritiko: objaviti odgovor v časopisu; odgovor jugoslovanske vlade na avstrijsko noto
   // kar se naredi zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: aretacije so bile odgovor na njihove akcije / to so storili v odgovor na kršitev zračnega prostora
4. 4. kar kdo naredi, da potrdi sprejem obvestila, signala: slišati odgovor na klice
5. 5. opravičilo pred pristojnim organom, osebo: zahtevati odgovor za jemanje podkupnine / klicati na odgovor zaradi zamud / za to mi boš še dajal odgovor
   ● evfem. kmalu boš dajal odgovor pred Bogom v krščanskem okolju umrl; v zvezi z vašo prošnjo vam še ne moremo dati odgovora se še nismo odločili; odgovora na vlogo še ni prejel obvestila o odločitvi glede vloge; odgovor je imel ob vsaki priložnosti na jeziku nikoli ni bil v zadregi, kaj bo odgovoril; nikoli ni ostal dolžen odgovora znal je spretno odgovarjati; znal je vsako stvar pojasniti; zmeraj je odpisal; pismo je ostalo brez odgovora nanj naslovnik ni odpisal; sem na dolgu z odgovorom nisem še odgovoril, odpisal
   ♦ mat. odgovor z besedami izražena rešitev uporabne naloge; ptt mednarodni kupon za odgovor kupon, ki se prilaga pismu v drugo državo, za odgovor; brzojavka s plačanim odgovorom; šah. odgovor poteza, vrsta potez, ki jih napravi igralec na potezo drugega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. z mahanjem odgovarjati, navadno na pozdrav: odmahovali so ji, dokler ni vlak izginil
2. 2. z gibi roke izražati odklonilen odnos, omalovaževanje, zavračanje: ni mu odgovoril, le odmahoval mu je / ne, tega ne maram, je odmahovala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega: dognati, poznati, ugotoviti odnos; izraziti odnos med stvarmi z dogovorjenimi znaki; časovni, merski, posledični odnos; stvari so v prostorskem odnosu; odnos protislovnosti, zamenljivosti / publ. odnos sil v svetu se je spremenil razmerje; knjiga opisuje odnos med človekom in okoljem medsebojne vplive
   // z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem odnosu v sorodstvu
2. 2. nav. mn., navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami
   1. a) ob skupni dejavnosti: z družbenimi spremembami se spreminjajo tudi družbeni odnosi; proučevati družinske odnose pri primitivnih ljudstvih; odnosi v delovni organizaciji; urejati odnose v skupnostih, med ljudmi s predpisi / fevdalni, samoupravni, socialistični odnosi
   2. b) ob sodelovanju: imeti dobre odnose s sosednjimi državami; pretrgati, vzpostaviti, publ. gojiti, navezati odnose s kom / z njim nima odnosov stikov; publ. razširiti gospodarske odnose sodelovanje
      // diplomatski odnosi
   3. c) v osebnem življenju: obe družini imata prijateljske odnose; ta dogodek je poslabšal njihove sosedske odnose / njihovi odnosi so postali zelo napeti / slabi čustveni odnosi v družini / imeti s kom ljubezenske, spolne odnose
3. 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga: motil jih je njun odnos; izboljšati, spremeniti odnos do sodelavcev; zaradi njegovega človeškega odnosa do pacientov so ga vsi cenili; omalovažujoč odnos do sodelavcev; prijateljski odnos med njima / z oslabljenim pomenom imeti gospodovalen, korekten odnos do koga biti do njega gospodovalen, korekten
4. 4. v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: oblikovati učenčev odnos do kulture; spremeniti človekov odnos do narave, umetnosti; imeti kritičen, naklonjen, odklonilen, pozitiven odnos do česa
   ● ekspr. ima odnos do dela rad dela; do moderne glasbe nima nobenega odnosa ne zanima se zanjo; do očeta nima pravega odnosa ga ne ljubi, ne spoštuje
5. 5. v prislovni rabi, navadno v zvezi v odnosu do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: otrok v odnosu do staršev / publ.: oceniti koga v odnosu do drugega v primerjavi z drugim; industrijske panoge v odnosu na zunanji trg glede na
   ♦ ekon. blagovno-denarni odnosi med kupci in prodajalci v zvezi z nakupovanjem in prodajanjem; proizvodni odnosi med ljudmi pri proizvajanju, menjavanju, razporejanju in porabljanju dobrin; jur. pravni odnos urejen s pravnimi normami; pogodbeni odnos med pogodbenima strankama; mat. odnos med množicama

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. krajša, mimogrede izrečena misel, mnenje, ki izraža navadno negativen, odklonilen odnos do česa: opazka leti, meri nanj; ta opazka je bila namenjena prav vam; njena opazka je zadela v živo; delati opazke na račun pomanjkljive organizacije; na vse opazke tovarišev se je samo smejal; duhovita, pikra, ostra, zbadljiva opazka
2. 2. knjiž. opomba: uredništvo je dodalo nekaj opazk / obrobna, podčrtna opazka
   ● zastar. svojih opazk ni pripovedovala drugim opažanj, vtisov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

opljúvan in opljuván -a -o: biti opljuvan in ponižan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. ki kaže do ljudi neprijazen, odklonilen odnos, zlasti v govorjenju: osoren človek; do vseh je neprijazna, skoraj osorna; osorno dekle
   // ki vsebuje, izraža tak odnos: odgovoril mu je z osornim glasom; ima osoren pogled; osorno govorjenje, vedenje
2. 2. zastar. neprijeten, pust: osoren kraj; osorno vreme / pihal je osoren veter mrzel

osórno prisl.: osorno odgovoriti, reči; osorno pogledati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. delati nenaravne, nepravilne gube, poteze: pačiti obraz, ustnice; rad se pači; pačiti se od bolečine
2. 2. nav. ekspr. spreminjati prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: pači besede; pačiti slovenski jezik / njegovega imena ne bo nihče pačil
3. 3. prikazovati kaj drugače, kakor je: zavestno so pačili dejstva; pačiti zgodovinsko resnico
4. 4. star. delati kaj manj lepo; kaziti: črna obveza jo je pačila / hiše pačijo okolico
5. 5. star. vplivati moralno negativno; kvariti: s takim popuščanjem je pačil svoje hčere

páčiti se 
1. 1. z delanjem takih gub, potez kazati, izražati negativen, odklonilen odnos: straži se je pačil; pačiti se komu za hrbtom / ekspr. to je pa res ugoden poklic, se je pačil je zaničljivo govoril
2. 2. zastar. bahati se, postavljati se: pačili so se z učenostjo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. s prevoznim sredstvom spravljati kam: peljati drva, pohištvo, seno; peljati sadje na trg, žito v mlin; peljati koga v mesto; peljati na avtomobilu, vozu, v samokolnici; z brodom so jih peljali čez reko / avtobus nas je peljal z letališča / ladja lahko pelje veliko tovora
2. 2. delati, povzročati, da se prevozno sredstvo premika: peljati voz; peljati skozi križišče, v koloni, za drugimi; peljati naprej / peljati avtomobil k mehaniku
3. 3. premikati se v določeno smer: avtobus je peljal z železniške postaje proti središču mesta / letalo pelje na tej progi dvakrat tedensko leti
4. 4. kot spremljevalec, vodnik delati, da kdo kam gre: peljati koga na izlet, ples, sprehod, v gledališče; vodič jih je peljal po mestu; peljati goste noter / peljati koga pod roko / peljati konja za uzdo
   // delati, da kdo pride pod nadzorstvom na določeno mesto: peljati koga na morišče, v zapor / peljati živino napajat
5. 5. biti v določenem prostoru in imeti določeno smer: cesta pelje mimo vasi; železnica pelje do mesta / lestev pelje na podstrešje; vrata, ki peljejo v klet / čez reko pelje nov most je
   // omogočati, da kdo
   1. a) kam pride: kolovozna pot (nas) pelje do planinske koče / kot vljudnostna fraza kam vas pelje pot
   2. b) kaj spozna, se s čim seznani: avtor pelje bralca skozi procese gospodarskih gibanj / sledovi znanstvenega raziskovanja nas peljejo daleč nazaj
      ● pog. vprašal je, kdaj pelje njegov avtobus kdaj ima odhod; star. povej, kam te srce pelje kam želiš iti; koga, česa si želiš; ekspr. tako ravnanje, to nikamor ne pelje izraža odklonilen odnos; publ. uporaba umetnih gnojil pelje v uničevanje zalog pitne vode ima za posledico; zastar. peljati vojsko vojskovati se; zastar. peljati mirno življenje mirno živeti; star. peljati dekle pred oltar poročiti se z njo

peljáti se premikati se s prevoznim sredstvom: peljati se do končne postaje; peljati se na izlet, v mesto; peljati se na vozu; peljati se po glavni cesti; peljati se z vlakom; peljati se mimo; peljati se v diru, z veliko hitrostjo; pog. peljiva do prve bencinske črpalke
● ekspr. orel se je peljal proti goram letel z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili

pelján -a -o: peljan tovor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. upreti, usmeriti pogled kam: pogledal je proti hribom; pogledati na vse strani; pogledati skozi okno; pogledati v obraz, oči; od sramu je pogledal v tla; pogledal je za odhajajočimi; pogledati okoli sebe, stran; postrani pogledati; pren., ekspr. pogledati v preteklost
   // upreti, usmeriti pogled kam z namenom, da se kaj
   1. a) vidi, zazna: pogledal je sliko, pa mu ni bila všeč; pogledati kaj pod mikroskopom; pogledala se je v ogledalu
   2. b) ugotovi, spozna: pogledal je k sosedu, če je oče tam; pogledali so v klet in na podstrešje, pa ga ni bilo nikjer; pogledati v slovar, kaj pomeni kaka beseda
2. 2. odpreti oči: dolgo so ga morali buditi, da je pogledal; zamižal je in spet pogledal
3. 3. s prislovom s pogledom izraziti
   1. a) čustvo, razpoloženje: grdo, jezno, lepo, veselo, žalostno pogledati koga; zaljubljeno ga je pogledala
   2. b) lastnost, stanje: bistro, ostro, pozorno, strogo pogledati
4. 4. nav. ekspr. izstopiti, biti za krajši čas potisnjen iz svoje okolice: krilo ji je pogledalo izpod plašča; žebelj je pogledal na drugi strani deske ven / zvončki so že pogledali iz zemlje rastoč prišli iz zemlje na površje
5. 5. pog., s predlogom pokazati zanimanje za osebo drugega spola: rad pogleda kako dekle, za kakim dekletom / ne bo mogel biti dolgo sam, bo moral pogledati za kako žensko začeti iskati, poiskati
6. 6. ekspr., navadno v nikalnih stavkih priti v določen, navadno odklonilen odnos z dejstvom, pojavom: po nesreči avtomobila dolgo ni pogledal; cigaret več ne pogleda; soseda je že dve leti niti ne pogleda je jezna nanjo, ne govori z njo
7. 7. ekspr. ugotoviti, spoznati: pogledati moramo, kako je pravzaprav z njegovo boleznijo / če natančno pogledamo, njegov predlog niti ni tako slab če premislimo, preudarimo
8. 8. v medmetni rabi izraža
   1. a) podkrepitev trditve: poglej, koliko težav nam delaš; poglej (no), saj te imamo radi
   2. b) začudenje, presenečenje: poglej (ga), kako zna, če hoče / poglejte, poglejte, še ugovarjal bi rad
   3. c) nejevoljo, nezadovoljstvo: poglej ga, bedaka, vse nam bo pokvaril
   4. č) prošnjo za razumevanje, upoštevanje: poglejte, kako naj vrnem, če nimam; poglej, prijatelj, tako se ne dela z ljudmi
      ● ekspr. to bo (debelo) pogledal, ko bo izvedel bo zelo začuden, jezen; ekspr. tokrat ga je pogledala sreča je imel srečo; ekspr. knjige še pogledal ni se ni učil, ni bral; ekspr. on rad pogleda kak dober film ga gre rad gledat; pogledati stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše; ekspr. moral je doživeti težke stvari, da je pogledal iz svoje kože da je postal objektiven, pravičen; ekspr. strah mu je pogledal iz oči po njegovih očeh se je videlo, da ga je strah; ekspr. ne boj se, ona bo že pogledala nanjo bo skrbela zanjo, bo pozorna do nje; ekspr. ko me ne bo, malo poglej na otroke malo popazi nanje; ekspr. v tem mestu sem pogledal na svet sem se rodil; pog., ekspr. v mesto sem šel samo na uro pogledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; ekspr. pogledati komu pod kožo spregledati ga, spoznati, kakšen v resnici je; pog. pogledati komu skozi prste biti popustljiv, prizanesljiv do njegovih napak, pomanjkljivosti; pog. preveč jim je v karte pogledal, zato so ga odpustili iz službe preveč je spoznal njihove načrte, spletke; šalj. globoko je pogledal v kozarec opil se je; ekspr. v zvezi s tem lahko pogledam komurkoli v obraz se ne čutim krivega; nisem kriv; ekspr. pogledal je smrti v obraz, v oči bil je v smrtni nevarnosti; ekspr. dejstvom, resnici pogledati v oči sprejeti, priznati jih take, kot so; ekspr. pogledati komu v srce spoznati, kakšen v resnici je, kaj v resnici čuti; ekspr. poglej vase in mi odgovori, če je to pošteno presodi po vesti; ekspr. pogledati za kulise spoznati stvari, dogajanja, ki niso javna, vidna; ekspr. tudi po svetu je že malo pogledal je že malo bil, potoval; ekspr. bilo ga je veselje pogledati vzbujal je občudovanje zaradi lepote, postavnosti, zdravja; ekspr. ima njive, da jih je veselje pogledati zelo lepe; ekspr. sedel je za mizo in ni pogledal ne na levo ne na desno gledal je naravnost in se ni oziral okoli sebe; ekspr. kamorkoli pogledate, sama žitna polja vsenaokrog; star. stvar bo urejena, kakor bi kvišku pogledal zelo hitro; ekspr. malo lepše ga poglej, pa bo popustil bodi z njim malo bolj prijazen; ekspr. to je dekle, ki jo je vredno pogledati lepo, postavno; ekspr. zaradi tega se bomo še grdo pogledali se bomo še sprli; pog. pogledati mimo ne naravnost, ne v oči; ekspr. pisano ga je pogledala jezno, srepo

pogledávši zastar.: pogledavši skozi okno, tiho odgovori

poglédan -a -o: pogledan skozi mikroskop; prisl.: pogledano na hitro, je roman dobro napisan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. nekoliko premakniti ustnice narazen in skupaj: zajec je pomrdnil / ekspr. pomrdnil je z ustnicami in odšel
2. 2. ekspr. s takim premikanjem ustnic pokazati, izraziti odklonilen odnos do česa: pomrdnila je nad novico, ki so ji jo povedali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. narediti nenaravne, nepravilne gube, poteze: v igri je moral večkrat popačiti obraz; popačil se je od bolečine
2. 2. nav. ekspr. spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: tuje besede je popačil, da so bile nerazumljive; popačili so ime kraja / umetno popačiti ton, zvok
3. 3. prikazati kaj drugače, kakor je: zavestno so popačili dejstva; popačil je smisel njegovega stavka
4. 4. star. iznakaziti, skaziti: nesreča ji je popačila obraz / hiše so popačile okolico jezera
5. 5. star. pokvariti, izpriditi: lažnivost popači vsakega človeka; bala se je, da bo ta družba popačila njene otroke

popáčiti se z nenaravnimi, nepravilnimi gubami, potezami pokazati, izraziti negativen, odklonilen odnos: medtem ko ji je prigovarjal, se mu je popačila v obraz / ekspr. ti si pa res imeniten igralec, se je popačil zaničljivo rekel

popáčen -a -o: od nesreče popačen obraz; uporabljati popačene besede; o njej ima popačeno predstavo, sliko; moralno popačeni ljudje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. plačati, poravnati račun: poračunati obveznosti, stroške / poklical je natakarja in hotel poračunati
2. 2. krajši čas računati: v šoli so malo poračunali
3. 3. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, z orodnikom izraža, da se odklonilen odnos konča z neprijetnim izidom za nasprotno osebo: poračunati z izdajalci / s fantom bom že sam poračunal ga bom kaznoval, natepel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

porogljívo prisl.: porogljivo ga je gledal; porogljivo govoriti, se smejati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. zavestno, hote s sluhom zaznavati: sedel je mirno in poslušal; poslušati bitje srca; poslušati hrup; poslušal sem, kako je pokalo v daljavi; gledati in poslušati; molče, napeto, pazljivo poslušati; pog. poslušati samo z enim ušesom nepazljivo
   // s poslušanjem dojemati, zaznavati vsebino česa: prebral bom članek, poslušajte; poslušati glasbo, radijsko oddajo, pogovor; poslušal je, kaj govorijo; z zanimanjem poslušati / poslušati govornika, pevca njegov govor, petje; ekspr.: saj me sploh ne poslušaš; samo napol me poslušaš nepazljivo; publ. poslušajte nas spet danes teden ob isti uri ta radijska oddaja bo spet na programu danes teden ob isti uri
2. 2. pazljivo, napeto čakati na glasove, zvoke: poslušala je, a vse je bilo tiho; poslušal je, kdaj bo zaslišal zvonec / poslušal je proti postaji, če se že bliža vlak; knjiž. poslušati v temo
3. 3. redko prisluškovati: poslali so ga tja, da bi poslušal; ali ste poslušali za vrati
4. 4. upoštevati pri svojem ravnanju: poslušati nasvet / žena je ugovarjala, on pa je ni poslušal; ko bi bil mene poslušal, bi vsega tega ne bilo; ne poslušaj takih svetovalcev / ekspr. poslušati pamet, razum; knjiž. poslušati glas srca
   // ubogati: reci ji ti, mene ne posluša; poslušati starše / poslušati povelje, ukaz; njegova dolžnost je bila poslušati, kar so mu ukazali
5. 5. udeleževati se kot slušatelj predavanj na visoki šoli: poslušati svetovno književnost / poslušati predavanja iz slavistike / poslušal je še Ramovša njegova predavanja
6. 6. ekspr. izraža negativen, odklonilen odnos osebka do govorjenega: tvojega zmerjanja ne bom več poslušal; nerad, težko poslušam tako govorjenje; zoprno mi je poslušati te neumnosti; zabavljanja nisem mogel več poslušati / nehajte, kdo vas bo poslušal
7. 7. v medmetni rabi izraža
   1. a) željo, prošnjo: poslušaj, mama, ali mi boš kupila čevlje; poslušajte, pridite jutri, pa se bova dogovorila
   2. b) nejevoljo, nestrpnost: poslušaj, zdaj te imam pa dosti; poslušaj, ali me imaš za norca; tako res ne gre, poslušajte
   3. c) ugovor: poslušajte, to je vendar zlagano; ampak poslušajte, jaz sam ne morem nič urediti
   4. č) začudenje, presenečenje: poslušaj, ali je kaj takega mogoče
      ● rad bi ti nekaj povedal. Poslušam govori, povej; ekspr. pazi, tukaj stene poslušajo verjetno tukaj kdo prisluškuje; ekspr. vsak dan poslušam pritožbe proti vam se pritožujejo proti vam; knjiž., ekspr. poslušati naravo, nočno tihoto doživljati jo, vživljati se vanjo; pog. še dolgo je potem poslušal, da je tat so mu očitali, so ga zmerjali; pog. vedno poslušamo, kakšna je mladina se govori; ekspr. poslušati z očmi in ušesi zelo pazljivo; ekspr. poslušal ga je s srcem ne samo z ušesi vživel se je v njegovo govorjenje; ekspr. poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ne morem mu pojasniti, ker ne zna poslušati z govorjenjem ne da sogovorniku možnosti, da bi govoril, povedal svoje mnenje; ekspr. on se rad posluša veliko govori in ima to, kar pove, za zelo pametno; lažje bi ga nosil kot poslušal zelo neprijeten, nadležen je; ekspr. tako lepo govori, da bi ga kar naprej poslušal zelo lepo govori

poslušáje star.: sedela je pri oknu, poslušaje fantovsko petje; napeto poslušaje, je gledal v daljavo

poslušajóč -a -e: otroci sedijo okoli nje, poslušajoč pravljico; predavati pazljivo poslušajočim udeležencem; sam.: poslušajoči so se ob teh besedah vznemirili

poslúšan -a -o: publ. zelo poslušana radijska oddaja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

posmehljívo prisl.: posmehljivo gledati, reči, vprašati; posmehljivo izrečene besede

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.