Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu. Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.
Načrtujemo izdajo risoromana Dnevnika Ane Frank.
Na založbi smo v dilemi ali slediti prevodu Dnevnika Ane Frank, prevajalke Polonce Kovač, kjer se uporablja beseda Žid, Židi, židovski itd. ali spremeniti vse skupaj v Jud, judovski itd.
Kljub dilemi vas prosim za tehten odgovor zakaj Jud in ne Žid oz. obratno.
V kontekstu prevrednotenja in izboljševanja/izenačevanja položaja doslej bolj zapostavljenih družbenih skupin se uporabljajo besede iz družine glagola opolnomočiti – sprotni slovar že beleži opolnomočenje (čeprav mogoče ne čisto v tem pomenu). Ne gre pa vedno za končno stanje, velikokrat gre za proces, torej manjkajo nedovršne oblike. Zadetki kažejo, da se pojavljata opolnomočati (opolnomočanje) in opolnomočevati ("opolnomočevanje"). Glede na rabo na internetu se zdi pogostejša oblika opolnomočati, ki je gospodarnejša in se poleg tega najbrž naslanja tudi na omogočati (ter se pravzaprav tudi nam po občutku ponuja kot prva izbira). Vendar se v nezanemarljivem deležu pojavlja tudi opolnomočevati, ki najbrž bolj poudarja izsamostalniško izpeljavo.
Katero obliko priporočate?
Živimo v vasi Tabor nad Dornberkom. Pred mnogimi leti smo v enem od slovarjev (ne vemo katerem) prebrali, da se pridevniki in prebivalstvo zapisujeta kot je raba v kraju samem. Primer v slovarju za naš Tabor je bil: Tabrci, Tabrka, Tabrc, na Tabru, tabrški ipd. Takšna je tudi dejanska uporaba v vsakdanjem življenju in označuje točno "naš Tabor". Otroci v šoli, novinarji idr. pa morajo pisati oz. uporabljajo izraze Taborci, Taborka..., na Taboru, po Taboru, taborški ... Ker takšni zapisi delujejo v lokalnem okolju izredno tuje, mnogi iščejo kompromis ter skušajo zapisovati narečno - torej tab'rc, tab'rški ipd., kar pa v določenih besedilnih oblikah spet ni ustrezno oz. morda sploh ni potrebno, če je naše mnenje pravilno. Torej, ker mi menimo, da je pravilna dejanska raba in nas motijo splošni izrazi, ki odvzemajo lokalno edinstvenost, šola in novinarji pa vztrajajo pri svoji uporabi, vas prosimo za vaše strokovno mnenje. Torej ali nas Tabrce zbuja tabrški zvon ali taborski zvon?
Kako v raznih besedilih pišemo samostalnike (in seveda pridevnike, glagolske oblike), če želimo poudarjati moške in ženske oblike? učitelj/-ica zdravnik/-nica (/-ica/-ca) igralec/-lka (/-ka)
Ali je še katera druga možnost poleg poševnice in vezaja?
Ali je v slovenščini sprejemljiv zapis s podčrtajem? učitelj_ica Kako bi v tem primeru pisali zdravnik_nica?
Dodatek: V zvezi s svojim vprašanjem o rabi ločil pri izražanju moških in ženskih oblik, ki sem ga v JS poslala pred nekaj dnevi, dodajam nekaj virov, v katerih je uporabljen podčrtaj, in sprašujem, ali je to res jezikovno sprejemljivo oz. ali ni katera druga oblika že (bolj) uveljavljena, npr. poševnica in vezaj.
Ali gre za »lokalni« pojav ali naj bi se oblike s podčrtajem uveljavile kar povsod?
V delu Znanost (brez) mladih so zanimivi podatki na strani pred kazalom, npr. takole piše: urednica -- navedena je ena ženska, avtorice_ji -- navedenih je 8 avtoric in 1 avtor, recenzenta -- navedena je ena ženska in en moški.
Glede na navedeno gre za jezikovno nepravilnost ali vsaj nepoenotenost: Zakaj se uporablja oblika avtorji (avtorice_ji), če pa je samo en avtor? Verjetno so spregledali politično korektnost tudi pri obliki recenzenta: če se tako trudijo poudarjati razliko med ženskimi in moškimi oblikami, bi morali tudi v tem primeru napisati recentkat (?!). Ali ni to zgled, da je taka raba "neživljenjska"?
Zanima me uporaba velike ali male začetnice v imena rastlin (Marijini laski, Božje drevce....) ali hrane (Prekmurska gibanica, Idrijski žlinkrofi).
Prosim za razlago besed: upravičen, opravičen. V šolo pošljemo opravičilo za otoka. Kaj pa v primeru, ko se nekdo upraviči/opraviči, ker ne more priti na sestanek?
Prevajam neko besedilo iz angleščine v slovenščino in sem se pri nekem stavku znašel v dilemi, zato potrebujem vaš strokoven nasvet.
Ali je pravilnejše, da stavek People you may know prevedem v Ljudje, ki jih mogoče poznaš ali pa v Ljudje, katere mogoče poznaš? Moje vprašanje se torej nanaša na razmerje med ki jih in katere.
O razmerju med ki in kateri ste že pisali, pa tam nekako ne najdem odgovora na moje specifično vprašanje. Ne vem, kaj je ustreznejše v mojem primeru.
Ko sem sam pri sebi ter brez strokovne literature razmišljal o razmerju med ki in kateri, se mi je zdela smiselna hipoteza ta, da podredni stavek uvedemo s ki, kadar glavni stavek izraža neki predmet oziroma stvar; podredni stavek s kateri pa uvedemo, kadar glavni stavek izraža živo bitje (torej človeka ali pa žival).
Imam denarnico, ki sem jo dobil za rojstni dan. (Denarnica je predmet oziroma stvar.) inImam prijatelja, kateri me zmeraj razume. (Prijatelj je živo bitje oziroma človek.)
Poleg odprave moje prevajalske dileme bi rad prejel tudi vaše strokovno mnenje glede mojega razmišljanja o razmerju med ki in kateri. Ali se vam zdi ta moja hipoteza vsaj malo smiselna z vidika vaše strokovnosti?
Primera:
prožnost ob naravnih nesrečah je sposobnost posameznika, družbene skupine ali celotne družbe, da se na ustrezen način sooči, odzove in prilagodi negativnim posledicam naravne nesreče
Preprečevanje in boj proti goljufijam, korupciji in vsem drugim nezakonitim dejavnostim, ki škodijo finančnim interesom EU
Jezikovna svetovalnica je podoben primer s predlogi že obravnavala (https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/2024/sklon-samostalnika-ob-dvojnem-predlogu) in ugotovila, da se pri daljših skladenjskih enotah tradicionalno pravilo opušča, napake pa se skoraj ne zavedamo. Ali je v knjižnem jeziku (uradnih dokumentih) že mogoče šteti za slovnično pravilno ali vsaj sprejemljivo, da več predlogov, glagolov ali samostalnikov, ki bi se sicer vezali z različnim sklonom, vežemo po bližini? Na primer po analogiji z ujemanjem po bližini pridevnikov in glagolov pri samostalniških zvezah, kar je argument iz prispevka Jezikovnega kotička Pravne prakse (Hribar Nataša, Na pijačo pred ali po kosilu?, Pravna praksa, št. 11, 2012, str. 32), ali preprosto zato, ker je to gospodarna in učinkovita rešitev, kadar dosledna izpolnitev skladenjskih vezi tako zaplete stavek, da poslabša njegovo berljivost in jasnost.
Ker sprašujemo za rabo v uradnih dokumentih, kakšna je po vašem mnenju zvrstna in slogovna vrednost take rešitve? Imate morda kakšne napotke za rabo ali nerabo take vezave po bližini?
Pred kratkim smo vam poslali vprašanje, ali je v knjižnem jeziku (uradnih dokumentih) že mogoče šteti za slovnično pravilno ali vsaj sprejemljivo, da več predlogov, glagolov ali samostalnikov, ki bi se sicer vezali z različnim sklonom, vežemo po bližini. Naknadno smo se začeli spraševati, ali bi bilo treba pri odločanju o tem ločeno obravnavati naslednje primere:
a) povedi, v katerih imamo kombinacijo samostalnikov s predlogom in samostalnikov brez predloga (»Parlament naj zakonsko uredi proces oblikovanja, odločanja, izvajanja in ocenjevanja nacionalnovarstvene politike.«) b) primere s predložnimi zvezami, ki zahtevajo različne sklone (»pred, med in po vojni«) in c) glagole, ki se vežejo z različnimi skloni (»občudoval in bal sem se je«).
Pred kratkim me je kolega novinar opozoril na novo geslo v omrežni različici Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki ga v moji tiskani izdaji še ni najti. Gre za izraz janšízem.
Ker gre očitno za politično občutljivo besedo, ki je bila v SSKJ vnesena v politično občutljivem času, me zanima sledeče:
Kako se avtorji SSKJ odločijo, kdaj je neka nova beseda zrela za vnos v slovar? Obstajajo za to kakšni objektivni, merljivi kriteriji ali je to prepuščeno občutku in angažmaju posameznega avtorja?
Zakaj beseda v SSKJ ni označena kot ekspresivna? Glede na to, da se beseda pojavlja izključno v kontekstu kritike ter zaničevanja neke politične usmeritve, glede na to, da pripadniki te politične usmeritve izraz zavračajo in ga smatrajo za zaničljivega, ter ker se izraz uporablja izključno v krogih, ki "janšizmu" niso naklonjeni ter ga zaničujejo, bi znalo pri izrazu iti za čustveno obarvano, ekspresivno besedo. Lahko na kratko argumentirate, zakaj se avtor ni odločil, da besedo v SSKJ označi kot ekspresivno?
Ali obstaja še kakšna druga beseda v SSKJ, ki neko sodobno slovensko politično usmeritev poimenuje po aktivnem slovenskem politiku?
Prepričan sem, vključitev besede v SSKJ temelji na strokovnih argumentih. Z veseljem se bom s temi argumenti tudi seznanil, zato se veselim vašega kratkega pojasnila.
Dostopnost
Dostopnost