Fran

1. 1. začenjati imeti, kar je komu namenjeno: v skladišču prevzema blago; prevzemati les; pokojnino prevzema tudi za soseda
   // začenjati imeti, kar ima tudi kdo drug: prevzemati besede iz drugih jezikov; počasi so prevzemali njihove navade; iz občudovanja prevzema tudi slog njegovega pisanja
2. 2. opravljati uradni postopek ob začetku opravljanja kake funkcije: danes prevzema tajniške posle
   // začenjati opravljati kako funkcijo, dejavnost: prevzemati delo, popravila; rad prevzema funkcije; polagoma sam prevzema vodstvo / rad prevzema komične vloge
3. 3. z dajalnikom povzročati, da kdo česa ne dobi, nima več: novi hotel jim prevzema goste
4. 4. vzbujati močen čustveni odziv, zlasti
   1. a) sočutje, žalost: jok žensk in otrok ga je prevzemal; njen obup ga prevzema
   2. b) občudovanje: sončni zahod je vse prevzemal
   3. c) vnemo: znanstveno delo ga zelo prevzema
5. 5. biti, obstajati kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: groza in strah sta jo prevzemala tiste ure; vsa leta ga je prevzemalo sovraštvo / take misli so ga prevzemale, kadar je bil sam
   // z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: začel ga je prevzemati dvom; polagoma ga prevzema utrujenost
   ● ekspr. prevzemam krivdo, odgovornost pripravljen sem sprejeti (vse) posledice svoje ali tuje krivde; prevzemati (plesalke) med plesom prositi za ples plesalke, ki že s kom plešejo

prevzémati se postajati prevzeten, ošaben: zaradi uspehov se je začel prevzemati

prevzemajóč -a -e: prevzemajoč material, se je ponesrečil; ideje, prevzemajoče mladino

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

1. 1. začeti imeti, kar je komu namenjeno: prevzeti blago, material; prevzeti pismo za soseda; zaboj je prevzel v skladišču / ladja prevzame tovor
   // začeti imeti, kar ima tudi kdo drug: prevzeti besedo iz tujega jezika; priseljenci so kmalu prevzeli njihov jezik in kulturo; prevzeti mišljenje, navade koga
   // začeti skrbeti za koga: po hčerini smrti je otroke prevzela njena mati; ponesrečenca je po prevozu v bolnico prevzel zdravnik / pritekel je služabnik in prevzel konja
2. 2. opraviti uradni postopek ob začetku opravljanja kake funkcije: bili smo navzoči, ko je prevzel posle
   // začeti opravljati kako funkcijo, dejavnost: kdo bo prevzel to delo; prevzeti dolžnosti, gospodinjstvo, naloge; prevzel je novo funkcijo; prevzeti obveznosti po kom, za kom; prevzeti stražo / prevzeti pokroviteljstvo nad kongresom; prevzeti vlogo Jermana / prevzeti delavnico po očetu; prevzeti grunt postati njegov gospodar
3. 3. z dajalnikom povzročiti, da kdo česa ne dobi, nima več: prijateljica ji je prevzela fanta
4. 4. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti
   1. a) sočutje, žalost: sinova bolečina jo je prevzela; njen jok ga je prevzel; brezoseb. zelo ga je prevzelo, ko je izvedel za nesrečo
   2. b) občudovanje: ta igra gledalce prevzame; njena ljubkost ga je prevzela; skalnati vrhovi so jih prevzeli
   3. c) vnemo: raziskovalno delo ga je prevzelo, da ni mislil na nič drugega
      // zelo vplivati na počutje: vino jih je prevzelo; oster zrak ga je prevzel
5. 5. z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: dvom, groza, strah, žalost prevzame koga; nenadoma ga je prevzelo kesanje; prevzela jih je omotica postali so omotični
   ● ekspr. dekle ga je vsega prevzelo začutil je veliko ljubezensko naklonjenost do nje; nar. ta dišava v jedi vse prevzame ima močnejši okus, vonj kot druge dišave v njej; ekspr. dozdaj mu nobena ženska ni prevzela srca nobene ženske ni ljubil; knjiž. zdaj je prevzel besedo oče začel govoriti za kom; ekspr. prevzeti krivdo, odgovornost biti pripravljen sprejeti (vse) posledice svoje ali tuje krivde; publ. oblast je prevzela vojska v državi je nastopila vojaška vlada; publ. za atentat je prevzela odgovornost neka teroristična organizacija izjavila je, da je organizirala, izvedla atentat; prevzeti (plesalko) med plesom prositi za ples plesalko, ki že s kom pleše; publ. na igrišču so zdaj prevzeli pobudo gostje so postali uspešnejši; ko je učitelj zbolel, je kolegica prevzela pouk začela poučevati razred, postala razredničarka
   ♦ igr. prevzeti soigralcu vzetek; šport. prevzeti štafetno palico sprejeti jo na določenem mestu od prejšnjega udeleženca štafete

prevzéti se postati prevzeten, ošaben: preveč so jo hvalili, pa se je prevzela; bil je najboljši dijak, vendar se ni prevzel; slaven človek se rad prevzame

prevzét -a -o: iz drugih jezikov prevzete besede; prevzete dolžnosti, funkcije; biti prevzet od dela, novih idej; prevzet od strahu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

1. 1. povzročati, da kaj močneje gori: veter je razvnemal ogenj; požar se razvnema / razvnemati žerjavico
2. 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da se kaj pojavi z veliko silo, intenzivnostjo: razvnemati prepir; boji se na novo razvnemajo / razvnemati ljubezen, maščevalnost, radovednost; njen ples mu je razvnemal strast / razvnemati domišljijo
3. 3. ekspr. vzbujati močen, navadno pozitiven čustveni odziv: igralci so razvnemali občinstvo; pesem ga je začela razvnemati; poslušalci so se vedno bolj razvnemali / ne razvnemaj se po nepotrebnem ne razburjaj se
4. 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža obstajanje stanja, kot ga določa samostalnik: razvnema ga ljubezen, maščevalnost
   ● ekspr. vino jih razvnema zaradi popitega vina postajajo bolj živahni, zgovorni

razvnemajóč -a -e: prisluhniti razvnemajoči se debati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

1. 1. povzročiti, da kaj močneje gori: veter je ogenj znova razvnel; požar so pogasili, preden se je razvnel / razvneti žerjavico
2. 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi z veliko silo, intenzivnostjo: razvneti prepir; boji so se znova razvneli / razvneti hrepenenje, ljubezen; medved je razvnel njegovo lovsko strast; med njimi se je razvnelo sovraštvo / razvneti domišljijo
3. 3. ekspr. vzbuditi močen, navadno pozitiven čustveni odziv: govornik je razvnel občinstvo; pesem jih je razvnela; ob tej novici se je zelo razvnel / hitro se razvname razburi
   // razvneti materino srce
   ● ekspr. vino ga je že malo razvnelo zaradi popitega vina je postal bolj živahen, zgovoren; ekspr. razvnela je vse njegove čute zelo ga je čutno vznemirila; ekspr. razvneti dekletu srce vzbuditi v njem naklonjenost, ljubezen

razvnét -a -o: razvneti glasovi so kričali; pripovedoval je ves razvnet; prisl.: razvneto govoriti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

1. 1. z vročino poškodovati, uničiti: sonce jim je razžgalo kožo / pijača mu je razžgala grlo
2. 2. povzročiti, da kaj nastopi z veliko silo, intenzivnostjo: razžgati ljubosumnost, sovraštvo
   // vzbuditi močen čustveni odziv: njena lepota mu je razžgala dušo / razžgati komu kri

razžgáti se razgoreti se, razžareti se: žerjavica se je razžgala v plamen

razžgán -a -o: razžgana koža; od hiše je ostalo samo razžgano zidovje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

1. 1. z vročino uničevati: ogenj razžiga opeko / pijača mu je razžigala grlo
2. 2. povzročati, da kaj nastopi z veliko silo, intenzivnostjo: razžigati ljubezen, strast
   // vzbujati močen čustveni odziv: njena lepota ga je razžigala
   ● ekspr. to ji znova razžiga stare rane povzroča velike (duševne) bolečine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

1. 1. fiz. nihanje nihala z največjo amplitudo, ko se frekvenca vsiljenega nihanja izenači s frekvenco nihala: povzročiti resonanco; posledice, učinek resonance / priti v resonanco; biti v resonanci
2. 2. muz. ojačenje zvoka zaradi hkratnega nihanja zvočila in telesa, ki lahko niha z isto frekvenco, odzvok: uglasiti struno tako, da nastane resonanca / resonanca tona v ustni votlini
3. 3. knjiž. odmev, odziv: njegova poezija nima resonance v današnjem času

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

1. 1. spontan: zaslišalo se je samohotno ploskanje; veselje je bilo samohotno / te besede so bile samohoten odziv njenega čustva
2. 2. hotèn: samohotna osamljenost; samohotno vplivanje na potek dejanja
3. 3. svojevoljen, samovoljen: samohoten poveljnik / to je bila v marsičem samohotna praksa
   ● knjiž., redko samohotna pomoč v nesreči prostovoljna; knjiž. prepustiti mošt samohotnemu vrenju naravnemu vrenju

samohôtno prisl.: samohotno so si lastili te pravice; poklical jo je samohotno, brez premišljevanja
● knjiž. priprava samohotno uravnava višino temperature avtomatično

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

1. 1. med. zelo močen odziv organizma na hujšo telesno poškodbo, na duševni pretres: ponesrečenec je doživel šok; motnje v krvnem obtoku, dihanju in drugi znaki šoka / biti v šoku / psihični šok kot posledica duševnega pretresa; travmatski šok kot posledica hujše telesne poškodbe; živčni šok katerega glavna motnja je v delovanju osrednjega živčevja
   // psiht. tak odziv organizma, povzročen umetno: pripraviti duševnega bolnika na šok; zdravljenje s šokom / inzulinski šok
2. 2. ekspr. veliko presenečenje, osuplost: taki prizori vzbudijo pri gledalcih šok / dogodek je bil zanjo šok; neskl. pril.: pog. šok soba soba za intenzivno nego

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

1. 1. delati, povzročati, da kaj začne goreti: otroci so s kremeni vnemali dračje
2. 2. ekspr. delati, povzročati, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: govorili so, da rad vnema prepire / vnemati ljubezen do knjig; vnemati veselje za glasbo / vnemati v kom strast / vnemati domišljijo
3. 3. ekspr. vzbujati pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: njegovi nastopi so gledalce vnemali / lepota narave ga je vedno vnemala
4. 4. ekspr., v zvezi z za povzročati pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: vnemati kmete za živinorejo

vnémati se 
1. 1. začenjati goreti: ob vetrovnih dneh se vnemajo saje v dimniku
   // zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov se segrevati in začenjati goreti: premalo suho seno se rado vnema
2. 2. ekspr. goreč, sveteč se pojavljati: na nebu se vnemajo bliski
3. 3. nav. 3. os. zaradi bolezenskih sprememb postajati vroč, rdeč, otekel: oči se otrokom pogosto vnemajo; koža se mu je začela vnemati
4. 4. ekspr. začenjati se z veliko silo, intenzivnostjo: po predavanjih so se vnemale živahne razprave; vnemali so se ostri spopadi / v njem se je vnemala ljubezen, strast
5. 5. ekspr., v zvezi z za začenjati čutiti močen, navadno pozitiven odnos do česa: vnemati se za tehniko / vnemati se za prijazno dekle

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, da kaj začne goreti: vneti stenj pri petrolejki / z lečo zbrani sončni žarki vnamejo papir
2. 2. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vneti prepir, upor / vneti ljubezen / vneti domišljijo
3. 3. ekspr. vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: vnela ga je njena lepota; predstava je gledalce vnela / novica jim je vnela kri jih je razburila; vneti komu srce vzbuditi ljubezen, naklonjenost koga
4. 4. ekspr., v zvezi z za povzročiti pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: vneti otroke za risanje, šport

vnéti se 
1. 1. začeti goreti: bencinski hlapi se radi vnamejo / vnel se je požar
   // zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov segreti se in začeti goreti: seno v kupu se je vnelo; vlažno žaganje se rado vname
2. 2. nav. 3. os. zaradi bolezenskih sprememb postati vroč, rdeč, otekel: oči, pljuča se vnamejo; sluznica se pogosto vname
3. 3. ekspr. začeti se z veliko silo, intenzivnostjo: kmalu se je vnel živahen pogovor; vnela se je vojna / med njima se je vnelo veliko sovraštvo
4. 4. ekspr., v zvezi z za začutiti močen, navadno pozitiven odnos do česa: takoj se je vnel za predlog / vneti se za dekle
   ● star. vnela se je v ljubezni do njega, zanj zaljubila se je vanj; iron. če se star panj vname, dolgo gori če se zaljubi človek v zrelih letih, je to čustvo močno in dolgotrajno

vnét -a -o 
1. 1. deležnik od vneti: vneta sluznica; vnete oči
2. 2. ekspr. zelo prizadeven, navdušen: vnet plesalec, športnik; vneti pristaši novega gibanja; vnet za lov
   // ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje: vneto razlaganje jih je prevzelo / vnet pogovor; začela se je vneta razprava; prisl.: vneto delati, pomagati; vneto se zavzemati za kaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

1. 1. ki se (rad) vname: eksplozija vnetljivega plina; vnetljive snovi, tekočine
2. 2. ekspr. pri katerem se zlahka vzbudi zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: vnetljiv človek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

1. 1. podoba predmeta, ki nastane z njegovim vtisnjenjem v kaj: vtisi stopal so še vidni; globoki, sveži vtisi; školjkast vtis
2. 2. kar nastane v zavesti kot posledica hitrega, navadno čustvenega sprejemanja zunanjega sveta: vtis izgine, ostane, zbledi; dobiti napačen vtis; urediti svoje vtise; zanesti se na prvi vtis; nov, knjiž. bežen vtis; vtisi s potovanja / biti pod vtisom povedanega vplivom
   // barvni, vidni, zvočni vtis / čutni vtis; duševni vtis
   // s prilastkom podoba, videz, kot se kaže zlasti pri kratkotrajnem zaznavanju: tkanina daje vtis pletenine; delati vtis zapuščenosti, zmedenosti; napraviti na koga vtis izobraženega človeka / vzdolžni šivi naredijo vtis vitkosti
3. 3. mnenje, mišljenje o čem, ki nastane zlasti na osnovi zunanjih znakov česa: naš vtis je, da bo organizacija razpadla; imamo vtis, da se jim nikamor ne mudi / lahko bi nastal vtis, da bodo s predpisom vsi problemi rešeni; od kod vam vtis, da vas želimo ogoljufati
4. 4. vtisnjenje: vtis kovanca, prstana v vosek / vtis dogodka v spomin
   ● narediti vtis na koga vzbuditi pri njem čustveni odziv, zanimanje; ekspr. s potovanja je odnesel nepozabne vtise potovanje ga je zelo prevzelo; pog. predstava je pustila slab vtis gledalcem ni bila všeč, jim ni ugajala; ekspr. to je naredil samo zaradi vtisa da bi kdo imel o njem mnenje, kakršno on hoče, želi
   ♦ biol. spominski vtis sled, ki jo zapusti vzdraženje v živčnih celicah; šport. ocena za umetniški vtis pri umetnostnem drsanju, kotalkanju ocena za umetnostno vrednost izvedenih likov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

1. 1. malo zaznaven, rahel gib, zlasti navzgor: naredila je vzgib z roko; z vzgibom glave je vrgel lase nazaj / pozdravil je z vzgibom glave
   // tak gib, s katerim se kaj izraža: ni prezrla niti najmanjšega vzgiba na njegovem obrazu; vzgib pričakovanja
2. 2. kar povzroča, pospešuje kako dogajanje v človeku: lastna doživetja so mu dala prve vzgibe za pisateljevanje; čustveni, duhovni, idejni vzgibi; notranji, zunanji vzgibi
3. 3. kar se pojavi, začne, navadno kot nehoten psihofizični odziv, pobuda v človeku: začutila je rahel vzgib bolečine; opazovati vzgibe svojih čustev; pesnik prikazuje podzavestne vzgibe duše / ekspr. premagati vsak vzgib sovraštva

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, da kaj začne goreti: strela, visoka temperatura vžge snov; vžgati z vžigalicami / vžgati ogenj; pren. strast mu vžge plamen v očeh
2. 2. star. prižgati: vžgati petrolejko, svetilko; luč se vžge in spet ugasne / na nebu so se vžgale zvezde
3. 3. s povzročitvijo zgorevanja goriva spraviti v delovanje: vžgati motor / vžgati avtomobil
   // nepreh. zaradi zgorevanja goriva začeti delovati: motor vžge / avtomobil noče vžgati
4. 4. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vžgati v kom jezo, ljubezen; te besede so vžgale v njem strast
5. 5. nepreh., ekspr. vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: knjiga, akrobatska točka je vžgala; kot govornik zna vžgati
   ● ekspr. muzikanti spet vžgejo ognjevito, glasno zaigrajo; ekspr. take zvijače pri meni ne vžgejo ne dosežejo zaželenega učinka

vžgáti se 
1. 1. začeti goreti: vžgala se je še sosedova hiša; suha slama se hitro vžge
   // zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov segreti se in začeti goreti: na kup zmetano napol suho seno se lahko vžge
2. 2. ekspr. pojaviti se z intenzivno svetlobo: na vzhodu se vžge zarja / blisk se spet vžge / v očeh se vžge iskra
   // postati zelo svetel, žareč: obzorje se vžge v rdeči svetlobi / oči se vžgejo v strasti
3. 3. ekspr. pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: v njem se vžge hrepenenje, ljubezen; v srcu se vžge sovraštvo
   ● ekspr. vžgati se za koga, kaj zelo se navdušiti

vžgán -a -o: vžgan motor; biti vžgan za koga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

1. 1. delati, povzročati, da kaj začne goreti: vžigati drva, slamo / vžigati ogenj v peči; pren. strast mu vžiga plamen v očeh
2. 2. star. prižigati: vžigati svetilko; luči se vžigajo in ugašajo / na nebu se vžigajo zvezde
3. 3. s povzročanjem zgorevanja goriva spravljati v delovanje: vžigati motor; voznik je dolgo vžigal / vžigati vozilo
   // nepreh. zaradi zgorevanja goriva začenjati delovati: motor rad, težko vžiga / avtomobil slabo vžiga
4. 4. ekspr. delati, povzročati, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vžigati jezo, sovraštvo; vžigati v kom pohlep / vžigati domišljijo, samozavest
5. 5. nepreh., ekspr. vzbujati pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: popevka, akrobatska točka vžiga; vžigati z nastopom
   ● ekspr. godci vžigajo koračnice ognjevito, glasno igrajo; ekspr. lepotica mu vžiga kri, srce ga spolno zelo vznemirja, privlači; ekspr. njegovi govori vžigajo množice zelo navdušujejo

vžígati se 
1. 1. začenjati goreti: hiše so se vžigale druga za drugo; suha trava se rada vžiga
2. 2. ekspr. pojavljati se z intenzivno svetlobo: jutranja zarja se vžiga / blisk za bliskom se vžiga / iskrice se mu vžigajo v očeh
   ● ekspr. v pogledih se jim vžiga veselje pogledi izražajo veliko veselje
   // postajati zelo svetel, žareč: obzorje se vžiga
3. 3. ekspr. pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: v njem se vžiga ljubezen, strast / v glavi se mu vžigajo nove ideje

vžigajóč -a -e: vžigajoče besede; vžigajoča se zarja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

1. 1. s svojim delovanjem povzročati, da kaj prihaja kam: burja zanaša sneg na podstrešje; brezoseb. dim, prah iz tovarne zanaša daleč naokrog
   // z nošenjem spravljati kaj kam z določenim namenom: ranjence so zanašali v varno zavetje
2. 2. noseč premikati en del česa v drug položaj, v drugo smer: zanašati omare proč od zidu
   // z delovanjem povzročati, da se kaj oddalji od prave smeri, začrtane poti: močen tok zanaša plavalca od obale; veter je zanašal ladjo proti čerem / brezoseb.: na poledeneli cesti je začelo avtomobil zanašati; zanašati v desno; pren. pri pripovedovanju ga je nehote zanašalo, da je kaj dodal, olepšal
   // brezoseb. povzročati tako oddaljitev zaradi izgube ravnotežja: zaradi popite pijače ga je zanašalo; ekspr. plesalci so se vrteli, da jih je kar zanašalo / ekspr. soseda že navsezgodaj zanaša je pijan
3. 3. povzročati tako močen čustveni odziv pri kom, da nehote naredi kaj drugače, kakor hoče, želi: navdušenje ga zanaša; brezoseb. govornika večkrat zanaša
4. 4. delati, povzročati, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo: zanašati razdor, strah, zmedo med ljudi / popotniki so zanašali k nam nove bolezni
5. 5. star. prizanašati: nič ji ne zanašaj, naravnost ji povej; smrt nikomur ne zanaša

zanášati se v zvezi z na  biti prepričan, da kdo dela, ravna tako, kakor je najbolje, primerno, zaželeno: nanj se ne moremo zanašati; preveč se zanaša na prijatelje; ekspr. slepo se zanašati na koga
// pri svojem ravnanju zelo upoštevati kako lastnost, stanje: zanašati se na izkušnje, sposobnosti; zanašati se na obljube; ekspr. zanašati se le na svoje noge in glavo / zanašati se na to, da bo kdo drug opravil delo

zanašáje: izzivali so, zanašaje se na urnost svojih nog

zanašajóč -a -e: ni se bal prihodnosti, zanašajoč se na svojo delavnost; vse se je naučila, ne zanašajoč se, da ne bo vprašana; visoko zanašajoče čustvo

zanášan -a -o: začel je plavati, zanašan od deroče reke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

1. 1. s svojim delovanjem povzročiti, da kaj pride kam: veter je zanesel radioaktivni oblak nad Skandinavijo; brezoseb. prah, sneg je zaneslo v vsako špranjo
   // z nošenjem spraviti kaj kam z določenim namenom: zanesti ranjenca v varno zavetje / star. zanesti blago k šivilji nesti, odnesti
2. 2. noseč premakniti en del česa v drug položaj, v drugo smer: drugi konec klopi zanesi še malo k zidu; zanesti omaro proti sebi, v levo
   // z delovanjem povzročiti, da se kaj oddalji od prave smeri, začrtane poti: veter je zanesel balon proti severu; vodni tok ga je zanesel daleč od brega / brezoseb.: avtomobil je na spolzki cesti zaneslo; čoln je zaneslo na odprto morje; zaneslo nas je s prave smeri, vstran; v ovinku ga je zaneslo v levo; ekspr. vedno znova ga zanese pod njeno okno pride
   // brezoseb. povzročiti tako oddaljitev zaradi izgube ravnotežja: zaneslo jo je in je padla
3. 3. povzročiti tako močen čustveni odziv pri kom, da nehote naredi kaj drugače, kakor hoče, želi: jeza ga je zanesla, pa jo je udaril; navdušenje ga večkrat zanese; brezoseb. govornika je zaneslo
4. 4. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo: pisatelj je v tedanjo književnost zanesel nov slog; zanesti razdor, strah med prijatelje / skušal je zanesti nekoliko živahnosti v pogovor vnesti
   // to bolezen so k nam zanesli priseljenci
5. 5. knjiž. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje; prevzeti: lepota in divjina sta potnike zanesli; deda je zanesel spomin na mladost / znal je vsakogar zanesti navdušiti
6. 6. star. prizanesti: zanesi nam; ni ji zanesel nobenega udarca
   ● pot ga večkrat zanese v naše mesto večkrat pride; usoda ga je zanesla v tujino življenjske okoliščine so bile take, da je odšel, bival v tujini; ekspr. zaneslo ga je v kriminal začel je delati kriminalna dejanja

zanêsti se v zvezi z na  biti prepričan, da kdo dela, ravna tako, kakor je najbolje, primerno, zaželeno: na svoje ljudi se zanese; nanj se ni mogoče zanesti; popolnoma, ekspr. slepo, stoodstotno se zanesti na koga
// pri svojem ravnanju zelo upoštevati kako lastnost, stanje: zanesti se na molčečnost, poštenost koga; preveč se je zanesel na svojo prednost / na ta avtomobil se lahko zaneseš; zanesti se na svoje noge / zanesel se je na njihovo spanje prepričan je bil, da bodo spali; niso se zanesli, da bo izpolnil obljubo verjeli
// ekspr. jaz se jim ne bom klanjal, na to se lahko zaneseš

zanesèn tudi zanešèn -êna -o 
1. 1. deležnik od zanesti: biti kam zanesen; zanesen z blatom, s snegom; bila je zanesena od tega prizora
2. 2. ki je v stanju (trajnejšega) močnega čustvenega odziva na kaj, zlasti pozitivnega: zanesen pesnik; čustveno, literarno zanesen; nekritično zanesen / zaneseno opevanje narodnih junakov; prisl.: zaneseno ljubiti koga; zaneseno pripovedovati o načrtih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.