tról -a m (ọ̑)
1. v germanski mitologiji škratu ali velikanu podobno bitje: jamski trol; lovci na zlobne trole; palčki, škratje in troli
2. rač. žarg. kdor v spletnih klepetalnicah, na forumih, blogih in v podobnih skupinah postavlja izzivalna ali zastranitvena vprašanja, sporočila z namenom doseči čustven odziv pri drugih članih take skupine ali jih odvrniti od osnovne teme pogovora: v klepetalnici je bilo veliko trolov; polpismeni forumski troli
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
SSKJ²
SSKJ²
vnémati -am nedov. (ẹ̑)
1. delati, povzročati, da kaj začne goreti: otroci so s kremeni vnemali dračje
2. ekspr. delati, povzročati, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: govorili so, da rad vnema prepire / vnemati ljubezen do knjig; vnemati veselje za glasbo / vnemati v kom strast / vnemati domišljijo
3. ekspr. vzbujati pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: njegovi nastopi so gledalce vnemali / lepota narave ga je vedno vnemala
4. ekspr., v zvezi z za povzročati pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: vnemati kmete za živinorejo
1. delati, povzročati, da kaj začne goreti: otroci so s kremeni vnemali dračje
2. ekspr. delati, povzročati, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: govorili so, da rad vnema prepire / vnemati ljubezen do knjig; vnemati veselje za glasbo / vnemati v kom strast / vnemati domišljijo
3. ekspr. vzbujati pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: njegovi nastopi so gledalce vnemali / lepota narave ga je vedno vnemala
4. ekspr., v zvezi z za povzročati pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: vnemati kmete za živinorejo
- vnémati se
1. začenjati goreti: ob vetrovnih dneh se vnemajo saje v dimniku
// zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov se segrevati in začenjati goreti: premalo suho seno se rado vnema
2. ekspr. goreč, sveteč se pojavljati: na nebu se vnemajo bliski
3. nav. 3. os. zaradi bolezenskih sprememb postajati vroč, rdeč, otekel: oči se otrokom pogosto vnemajo; koža se mu je začela vnemati
4. ekspr. začenjati se z veliko silo, intenzivnostjo: po predavanjih so se vnemale živahne razprave; vnemali so se ostri spopadi / v njem se je vnemala ljubezen, strast
5. ekspr., v zvezi z za začenjati čutiti močen, navadno pozitiven odnos do česa: vnemati se za tehniko / vnemati se za prijazno dekle
SSKJ²
vnéti vnámem dov., vnêmi vnemíte; vnél; nam. vnét in vnèt (ẹ́ á)
1. narediti, povzročiti, da kaj začne goreti: vneti stenj pri petrolejki / z lečo zbrani sončni žarki vnamejo papir
2. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vneti prepir, upor / vneti ljubezen / vneti domišljijo
3. ekspr. vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: vnela ga je njena lepota; predstava je gledalce vnela / novica jim je vnela kri jih je razburila; vneti komu srce vzbuditi ljubezen, naklonjenost koga
4. ekspr., v zvezi z za povzročiti pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: vneti otroke za risanje, šport
1. narediti, povzročiti, da kaj začne goreti: vneti stenj pri petrolejki / z lečo zbrani sončni žarki vnamejo papir
2. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vneti prepir, upor / vneti ljubezen / vneti domišljijo
3. ekspr. vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: vnela ga je njena lepota; predstava je gledalce vnela / novica jim je vnela kri jih je razburila; vneti komu srce vzbuditi ljubezen, naklonjenost koga
4. ekspr., v zvezi z za povzročiti pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: vneti otroke za risanje, šport
- vnéti se
1. začeti goreti: bencinski hlapi se radi vnamejo / vnel se je požar
// zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov segreti se in začeti goreti: seno v kupu se je vnelo; vlažno žaganje se rado vname
2. nav. 3. os. zaradi bolezenskih sprememb postati vroč, rdeč, otekel: oči, pljuča se vnamejo; sluznica se pogosto vname
3. ekspr. začeti se z veliko silo, intenzivnostjo: kmalu se je vnel živahen pogovor; vnela se je vojna / med njima se je vnelo veliko sovraštvo
4. ekspr., v zvezi z za začutiti močen, navadno pozitiven odnos do česa: takoj se je vnel za predlog / vneti se za dekle
● star. vnela se je v ljubezni do njega, zanj zaljubila se je vanj; iron. če se star panj vname, dolgo gori če se zaljubi človek v zrelih letih, je to čustvo močno in dolgotrajno
- vnét -a -o
1. deležnik od vneti: vneta sluznica; vnete oči
2. ekspr. zelo prizadeven, navdušen: vnet plesalec, športnik; vneti pristaši novega gibanja; vnet za lov
// ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje: vneto razlaganje jih je prevzelo / vnet pogovor; začela se je vneta razprava; prisl.: vneto delati, pomagati; vneto se zavzemati za kaj
SSKJ²
vnetljív -a -o prid. (ī í)
1. ki se (rad) vname: eksplozija vnetljivega plina; vnetljive snovi, tekočine
2. ekspr. pri katerem se zlahka vzbudi zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: vnetljiv človek
1. ki se (rad) vname: eksplozija vnetljivega plina; vnetljive snovi, tekočine
2. ekspr. pri katerem se zlahka vzbudi zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: vnetljiv človek
SSKJ²
vtís -a m (ȋ)
1. podoba predmeta, ki nastane z njegovim vtisnjenjem v kaj: vtisi stopal so še vidni; globoki, sveži vtisi; školjkast vtis
2. kar nastane v zavesti kot posledica hitrega, navadno čustvenega sprejemanja zunanjega sveta: vtis izgine, ostane, zbledi; dobiti napačen vtis; urediti svoje vtise; zanesti se na prvi vtis; nov, knjiž. bežen vtis; vtisi s potovanja / biti pod vtisom povedanega vplivom / barvni, vidni, zvočni vtis / čutni vtis; duševni vtis
// s prilastkom podoba, videz, kot se kaže zlasti pri kratkotrajnem zaznavanju: tkanina daje vtis pletenine; delati vtis zapuščenosti, zmedenosti; napraviti na koga vtis izobraženega človeka / vzdolžni šivi naredijo vtis vitkosti
3. mnenje, mišljenje o čem, ki nastane zlasti na osnovi zunanjih znakov česa: naš vtis je, da bo organizacija razpadla; imamo vtis, da se jim nikamor ne mudi / lahko bi nastal vtis, da bodo s predpisom vsi problemi rešeni; od kod vam vtis, da vas želimo ogoljufati
4. vtisnjenje: vtis kovanca, prstana v vosek / vtis dogodka v spomin
● narediti vtis na koga vzbuditi pri njem čustveni odziv, zanimanje; ekspr. s potovanja je odnesel nepozabne vtise potovanje ga je zelo prevzelo; pog. predstava je pustila slab vtis gledalcem ni bila všeč, jim ni ugajala; ekspr. to je naredil samo zaradi vtisa da bi kdo imel o njem mnenje, kakršno on hoče, želi
♦ biol. spominski vtis sled, ki jo zapusti vzdraženje v živčnih celicah; šport. ocena za umetniški vtis pri umetnostnem drsanju, kotalkanju ocena za umetnostno vrednost izvedenih likov
1. podoba predmeta, ki nastane z njegovim vtisnjenjem v kaj: vtisi stopal so še vidni; globoki, sveži vtisi; školjkast vtis
2. kar nastane v zavesti kot posledica hitrega, navadno čustvenega sprejemanja zunanjega sveta: vtis izgine, ostane, zbledi; dobiti napačen vtis; urediti svoje vtise; zanesti se na prvi vtis; nov, knjiž. bežen vtis; vtisi s potovanja / biti pod vtisom povedanega vplivom / barvni, vidni, zvočni vtis / čutni vtis; duševni vtis
// s prilastkom podoba, videz, kot se kaže zlasti pri kratkotrajnem zaznavanju: tkanina daje vtis pletenine; delati vtis zapuščenosti, zmedenosti; napraviti na koga vtis izobraženega človeka / vzdolžni šivi naredijo vtis vitkosti
3. mnenje, mišljenje o čem, ki nastane zlasti na osnovi zunanjih znakov česa: naš vtis je, da bo organizacija razpadla; imamo vtis, da se jim nikamor ne mudi / lahko bi nastal vtis, da bodo s predpisom vsi problemi rešeni; od kod vam vtis, da vas želimo ogoljufati
4. vtisnjenje: vtis kovanca, prstana v vosek / vtis dogodka v spomin
● narediti vtis na koga vzbuditi pri njem čustveni odziv, zanimanje; ekspr. s potovanja je odnesel nepozabne vtise potovanje ga je zelo prevzelo; pog. predstava je pustila slab vtis gledalcem ni bila všeč, jim ni ugajala; ekspr. to je naredil samo zaradi vtisa da bi kdo imel o njem mnenje, kakršno on hoče, želi
♦ biol. spominski vtis sled, ki jo zapusti vzdraženje v živčnih celicah; šport. ocena za umetniški vtis pri umetnostnem drsanju, kotalkanju ocena za umetnostno vrednost izvedenih likov
SSKJ²
vzgíb -a m (ȋ)
1. malo zaznaven, rahel gib, zlasti navzgor: naredila je vzgib z roko; z vzgibom glave je vrgel lase nazaj / pozdravil je z vzgibom glave
// tak gib, s katerim se kaj izraža: ni prezrla niti najmanjšega vzgiba na njegovem obrazu; vzgib pričakovanja
2. kar povzroča, pospešuje kako dogajanje v človeku: lastna doživetja so mu dala prve vzgibe za pisateljevanje; čustveni, duhovni, idejni vzgibi; notranji, zunanji vzgibi
3. kar se pojavi, začne, navadno kot nehoten psihofizični odziv, pobuda v človeku: začutila je rahel vzgib bolečine; opazovati vzgibe svojih čustev; pesnik prikazuje podzavestne vzgibe duše / ekspr. premagati vsak vzgib sovraštva
1. malo zaznaven, rahel gib, zlasti navzgor: naredila je vzgib z roko; z vzgibom glave je vrgel lase nazaj / pozdravil je z vzgibom glave
// tak gib, s katerim se kaj izraža: ni prezrla niti najmanjšega vzgiba na njegovem obrazu; vzgib pričakovanja
2. kar povzroča, pospešuje kako dogajanje v človeku: lastna doživetja so mu dala prve vzgibe za pisateljevanje; čustveni, duhovni, idejni vzgibi; notranji, zunanji vzgibi
3. kar se pojavi, začne, navadno kot nehoten psihofizični odziv, pobuda v človeku: začutila je rahel vzgib bolečine; opazovati vzgibe svojih čustev; pesnik prikazuje podzavestne vzgibe duše / ekspr. premagati vsak vzgib sovraštva
SSKJ²
SSKJ²
vžgáti1 vžgèm dov., vžgál (á ȅ)
1. narediti, povzročiti, da kaj začne goreti: strela, visoka temperatura vžge snov; vžgati z vžigalicami / vžgati ogenj; pren. strast mu vžge plamen v očeh
2. star. prižgati: vžgati petrolejko, svetilko; luč se vžge in spet ugasne / na nebu so se vžgale zvezde
3. s povzročitvijo zgorevanja goriva spraviti v delovanje: vžgati motor / vžgati avtomobil
// nepreh. zaradi zgorevanja goriva začeti delovati: motor vžge / avtomobil noče vžgati
4. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vžgati v kom jezo, ljubezen; te besede so vžgale v njem strast
5. nepreh., ekspr. vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: knjiga, akrobatska točka je vžgala; kot govornik zna vžgati
● ekspr. muzikanti spet vžgejo ognjevito, glasno zaigrajo; ekspr. take zvijače pri meni ne vžgejo ne dosežejo zaželenega učinka
1. narediti, povzročiti, da kaj začne goreti: strela, visoka temperatura vžge snov; vžgati z vžigalicami / vžgati ogenj; pren. strast mu vžge plamen v očeh
2. star. prižgati: vžgati petrolejko, svetilko; luč se vžge in spet ugasne / na nebu so se vžgale zvezde
3. s povzročitvijo zgorevanja goriva spraviti v delovanje: vžgati motor / vžgati avtomobil
// nepreh. zaradi zgorevanja goriva začeti delovati: motor vžge / avtomobil noče vžgati
4. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vžgati v kom jezo, ljubezen; te besede so vžgale v njem strast
5. nepreh., ekspr. vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: knjiga, akrobatska točka je vžgala; kot govornik zna vžgati
● ekspr. muzikanti spet vžgejo ognjevito, glasno zaigrajo; ekspr. take zvijače pri meni ne vžgejo ne dosežejo zaželenega učinka
- vžgáti se
1. začeti goreti: vžgala se je še sosedova hiša; suha slama se hitro vžge
// zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov segreti se in začeti goreti: na kup zmetano napol suho seno se lahko vžge
2. ekspr. pojaviti se z intenzivno svetlobo: na vzhodu se vžge zarja / blisk se spet vžge / v očeh se vžge iskra
// postati zelo svetel, žareč: obzorje se vžge v rdeči svetlobi / oči se vžgejo v strasti
3. ekspr. pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: v njem se vžge hrepenenje, ljubezen; v srcu se vžge sovraštvo
● ekspr. vžgati se za koga, kaj zelo se navdušiti
- vžgán -a -o:
vžgan motor; biti vžgan za koga
SSKJ²
vžígati1 -am nedov. (ī ȋ)
1. delati, povzročati, da kaj začne goreti: vžigati drva, slamo / vžigati ogenj v peči; pren. strast mu vžiga plamen v očeh
2. star. prižigati: vžigati svetilko; luči se vžigajo in ugašajo / na nebu se vžigajo zvezde
3. s povzročanjem zgorevanja goriva spravljati v delovanje: vžigati motor; voznik je dolgo vžigal / vžigati vozilo
// nepreh. zaradi zgorevanja goriva začenjati delovati: motor rad, težko vžiga / avtomobil slabo vžiga
4. ekspr. delati, povzročati, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vžigati jezo, sovraštvo; vžigati v kom pohlep / vžigati domišljijo, samozavest
5. nepreh., ekspr. vzbujati pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: popevka, akrobatska točka vžiga; vžigati z nastopom
● ekspr. godci vžigajo koračnice ognjevito, glasno igrajo; ekspr. lepotica mu vžiga kri, srce ga spolno zelo vznemirja, privlači; ekspr. njegovi govori vžigajo množice zelo navdušujejo
1. delati, povzročati, da kaj začne goreti: vžigati drva, slamo / vžigati ogenj v peči; pren. strast mu vžiga plamen v očeh
2. star. prižigati: vžigati svetilko; luči se vžigajo in ugašajo / na nebu se vžigajo zvezde
3. s povzročanjem zgorevanja goriva spravljati v delovanje: vžigati motor; voznik je dolgo vžigal / vžigati vozilo
// nepreh. zaradi zgorevanja goriva začenjati delovati: motor rad, težko vžiga / avtomobil slabo vžiga
4. ekspr. delati, povzročati, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vžigati jezo, sovraštvo; vžigati v kom pohlep / vžigati domišljijo, samozavest
5. nepreh., ekspr. vzbujati pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: popevka, akrobatska točka vžiga; vžigati z nastopom
● ekspr. godci vžigajo koračnice ognjevito, glasno igrajo; ekspr. lepotica mu vžiga kri, srce ga spolno zelo vznemirja, privlači; ekspr. njegovi govori vžigajo množice zelo navdušujejo
- vžígati se
1. začenjati goreti: hiše so se vžigale druga za drugo; suha trava se rada vžiga
2. ekspr. pojavljati se z intenzivno svetlobo: jutranja zarja se vžiga / blisk za bliskom se vžiga / iskrice se mu vžigajo v očeh
● ekspr. v pogledih se jim vžiga veselje pogledi izražajo veliko veselje
// postajati zelo svetel, žareč: obzorje se vžiga
3. ekspr. pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: v njem se vžiga ljubezen, strast / v glavi se mu vžigajo nove ideje
- vžigajóč -a -e:
vžigajoče besede; vžigajoča se zarja
SSKJ²
zanášati -am nedov. (ȃ)
1. s svojim delovanjem povzročati, da kaj prihaja kam: burja zanaša sneg na podstrešje; brezoseb. dim, prah iz tovarne zanaša daleč naokrog
// z nošenjem spravljati kaj kam z določenim namenom: ranjence so zanašali v varno zavetje
2. noseč premikati en del česa v drug položaj, v drugo smer: zanašati omare proč od zidu
// z delovanjem povzročati, da se kaj oddalji od prave smeri, začrtane poti: močen tok zanaša plavalca od obale; veter je zanašal ladjo proti čerem / brezoseb.: na poledeneli cesti je začelo avtomobil zanašati; zanašati v desno; pren. pri pripovedovanju ga je nehote zanašalo, da je kaj dodal, olepšal
// brezoseb. povzročati tako oddaljitev zaradi izgube ravnotežja: zaradi popite pijače ga je zanašalo; ekspr. plesalci so se vrteli, da jih je kar zanašalo / ekspr. soseda že navsezgodaj zanaša je pijan
3. povzročati tako močen čustveni odziv pri kom, da nehote naredi kaj drugače, kakor hoče, želi: navdušenje ga zanaša; brezoseb. govornika večkrat zanaša
4. delati, povzročati, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo: zanašati razdor, strah, zmedo med ljudi / popotniki so zanašali k nam nove bolezni
5. star. prizanašati: nič ji ne zanašaj, naravnost ji povej; smrt nikomur ne zanaša
1. s svojim delovanjem povzročati, da kaj prihaja kam: burja zanaša sneg na podstrešje; brezoseb. dim, prah iz tovarne zanaša daleč naokrog
// z nošenjem spravljati kaj kam z določenim namenom: ranjence so zanašali v varno zavetje
2. noseč premikati en del česa v drug položaj, v drugo smer: zanašati omare proč od zidu
// z delovanjem povzročati, da se kaj oddalji od prave smeri, začrtane poti: močen tok zanaša plavalca od obale; veter je zanašal ladjo proti čerem / brezoseb.: na poledeneli cesti je začelo avtomobil zanašati; zanašati v desno; pren. pri pripovedovanju ga je nehote zanašalo, da je kaj dodal, olepšal
// brezoseb. povzročati tako oddaljitev zaradi izgube ravnotežja: zaradi popite pijače ga je zanašalo; ekspr. plesalci so se vrteli, da jih je kar zanašalo / ekspr. soseda že navsezgodaj zanaša je pijan
3. povzročati tako močen čustveni odziv pri kom, da nehote naredi kaj drugače, kakor hoče, želi: navdušenje ga zanaša; brezoseb. govornika večkrat zanaša
4. delati, povzročati, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo: zanašati razdor, strah, zmedo med ljudi / popotniki so zanašali k nam nove bolezni
5. star. prizanašati: nič ji ne zanašaj, naravnost ji povej; smrt nikomur ne zanaša
- zanášati se v zvezi z na
biti prepričan, da kdo dela, ravna tako, kakor je najbolje, primerno, zaželeno: nanj se ne moremo zanašati; preveč se zanaša na prijatelje; ekspr. slepo se zanašati na koga
// pri svojem ravnanju zelo upoštevati kako lastnost, stanje: zanašati se na izkušnje, sposobnosti; zanašati se na obljube; ekspr. zanašati se le na svoje noge in glavo / zanašati se na to, da bo kdo drug opravil delo
- zanašáje :
izzivali so, zanašaje se na urnost svojih nog
- zanašajóč -a -e:
ni se bal prihodnosti, zanašajoč se na svojo delavnost; vse se je naučila, ne zanašajoč se, da ne bo vprašana; visoko zanašajoče čustvo
- zanášan -a -o:
začel je plavati, zanašan od deroče reke
SSKJ²
zanêsti -nêsem dov., zanésel zanêsla (é)
1. s svojim delovanjem povzročiti, da kaj pride kam: veter je zanesel radioaktivni oblak nad Skandinavijo; brezoseb. prah, sneg je zaneslo v vsako špranjo
// z nošenjem spraviti kaj kam z določenim namenom: zanesti ranjenca v varno zavetje / star. zanesti blago k šivilji nesti, odnesti
2. noseč premakniti en del česa v drug položaj, v drugo smer: drugi konec klopi zanesi še malo k zidu; zanesti omaro proti sebi, v levo
// z delovanjem povzročiti, da se kaj oddalji od prave smeri, začrtane poti: veter je zanesel balon proti severu; vodni tok ga je zanesel daleč od brega / brezoseb.: avtomobil je na spolzki cesti zaneslo; čoln je zaneslo na odprto morje; zaneslo nas je s prave smeri, vstran; v ovinku ga je zaneslo v levo; ekspr. vedno znova ga zanese pod njeno okno pride
// brezoseb. povzročiti tako oddaljitev zaradi izgube ravnotežja: zaneslo jo je in je padla
3. povzročiti tako močen čustveni odziv pri kom, da nehote naredi kaj drugače, kakor hoče, želi: jeza ga je zanesla, pa jo je udaril; navdušenje ga večkrat zanese; brezoseb. govornika je zaneslo
4. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo: pisatelj je v tedanjo književnost zanesel nov slog; zanesti razdor, strah med prijatelje / skušal je zanesti nekoliko živahnosti v pogovor vnesti / to bolezen so k nam zanesli priseljenci
5. knjiž. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje; prevzeti: lepota in divjina sta potnike zanesli; deda je zanesel spomin na mladost / znal je vsakogar zanesti navdušiti
6. star. prizanesti: zanesi nam; ni ji zanesel nobenega udarca
● pot ga večkrat zanese v naše mesto večkrat pride; usoda ga je zanesla v tujino življenjske okoliščine so bile take, da je odšel, bival v tujini; ekspr. zaneslo ga je v kriminal začel je delati kriminalna dejanja
1. s svojim delovanjem povzročiti, da kaj pride kam: veter je zanesel radioaktivni oblak nad Skandinavijo; brezoseb. prah, sneg je zaneslo v vsako špranjo
// z nošenjem spraviti kaj kam z določenim namenom: zanesti ranjenca v varno zavetje / star. zanesti blago k šivilji nesti, odnesti
2. noseč premakniti en del česa v drug položaj, v drugo smer: drugi konec klopi zanesi še malo k zidu; zanesti omaro proti sebi, v levo
// z delovanjem povzročiti, da se kaj oddalji od prave smeri, začrtane poti: veter je zanesel balon proti severu; vodni tok ga je zanesel daleč od brega / brezoseb.: avtomobil je na spolzki cesti zaneslo; čoln je zaneslo na odprto morje; zaneslo nas je s prave smeri, vstran; v ovinku ga je zaneslo v levo; ekspr. vedno znova ga zanese pod njeno okno pride
// brezoseb. povzročiti tako oddaljitev zaradi izgube ravnotežja: zaneslo jo je in je padla
3. povzročiti tako močen čustveni odziv pri kom, da nehote naredi kaj drugače, kakor hoče, želi: jeza ga je zanesla, pa jo je udaril; navdušenje ga večkrat zanese; brezoseb. govornika je zaneslo
4. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo: pisatelj je v tedanjo književnost zanesel nov slog; zanesti razdor, strah med prijatelje / skušal je zanesti nekoliko živahnosti v pogovor vnesti / to bolezen so k nam zanesli priseljenci
5. knjiž. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje; prevzeti: lepota in divjina sta potnike zanesli; deda je zanesel spomin na mladost / znal je vsakogar zanesti navdušiti
6. star. prizanesti: zanesi nam; ni ji zanesel nobenega udarca
● pot ga večkrat zanese v naše mesto večkrat pride; usoda ga je zanesla v tujino življenjske okoliščine so bile take, da je odšel, bival v tujini; ekspr. zaneslo ga je v kriminal začel je delati kriminalna dejanja
- zanêsti se v zvezi z na
biti prepričan, da kdo dela, ravna tako, kakor je najbolje, primerno, zaželeno: na svoje ljudi se zanese; nanj se ni mogoče zanesti; popolnoma, ekspr. slepo, stoodstotno se zanesti na koga
// pri svojem ravnanju zelo upoštevati kako lastnost, stanje: zanesti se na molčečnost, poštenost koga; preveč se je zanesel na svojo prednost / na ta avtomobil se lahko zaneseš; zanesti se na svoje noge / zanesel se je na njihovo spanje prepričan je bil, da bodo spali; niso se zanesli, da bo izpolnil obljubo verjeli / ekspr. jaz se jim ne bom klanjal, na to se lahko zaneseš
- zanesèn tudi zanešèn -êna -o
1. deležnik od zanesti: biti kam zanesen; zanesen z blatom, s snegom; bila je zanesena od tega prizora
2. ki je v stanju (trajnejšega) močnega čustvenega odziva na kaj, zlasti pozitivnega: zanesen pesnik; čustveno, literarno zanesen; nekritično zanesen / zaneseno opevanje narodnih junakov; prisl.: zaneseno ljubiti koga; zaneseno pripovedovati o načrtih
SSKJ²
zavzéti -vzámem dov., zavzêmi zavzemíte; zavzél; nam. zavzét in zavzèt (ẹ́ á)
1. z bojem spraviti kak kraj, prostor pod svoj nadzor, vpliv: zavzeti bunker, utrdbo; to ozemlje so zavzeli skoraj brez boja / v naskoku, z naskokom zavzeti
2. priti na kak prostor z namenom pridobiti si ga za uresničenje svojih ciljev, opravljanje kake dejavnosti: uporniki so zavzeli tako dobre položaje, da se jim nihče ni mogel približati; zavzeti strateško pomembne točke
// priti na kak prostor z namenom živeti, obstajati na njem: prvotni prebivalci so zavzeli višje predele; Slovani so zavzeli velik del Evrope / ta vrsta gamsa je zavzela skoraj vse Alpe
// priti na kak prostor z določenim namenom sploh: igralec je zavzel svoje mesto; prosil je sodelavca, če za nekaj časa zavzame njegovo mesto pri stroju prevzame / šport. žarg. tekači so zavzeli startni položaj so se postavili v startni položaj
♦ mat. funkcija zavzame vrednost dobi, doseže
3. začeti obstajati kje: gozd je zavzel že vso planjavo / publ.: mirovno gibanje je zavzelo velik obseg; uporništvo je zavzelo nove oblike dobilo
4. s svojim obsegom, razsežnostjo porabiti del razpoložljivega prostora: ta omara zavzame preveliko površino; pol stene so zavzele knjižne police / glavna povest zavzame četrt knjige
5. s prislovnim določilom, navadno v zvezi z mesto priti v kakem sistemu, kaki razporeditvi v položaj, kot ga izraža določilo: ta umetnik je zavzel osrednje mesto med slovenskimi slikarji; delničarji lahko zavzamejo odločilno mesto v upravi podjetja
// publ. dobiti, zasesti: v svoji karieri je zavzel precej pomembnih položajev v državnih službah
6. publ. imeti, izraziti: kakšno mnenje, stališče boš zavzel / do njihovega dela je zavzel zelo kritičen odnos je bil zelo kritičen
7. knjiž. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje; prevzeti: njegova klavirska igra je poslušalce zavzela; njene oči so ga čisto zavzele
● publ. ti opravki so me vsega zavzeli so me zelo zaposlili; so mi vzeli veliko časa; zastar. zavzelo ga je vprašanje o smislu življenja začel je intenzivno premišljevati o smislu življenja; publ. zavzeti tuja tržišča začeti prodajati svoje izdelke na tujih tržiščih; ekspr. po več poskusih so alpinisti zavzeli vrh gore stopili, prišli na vrh gore; zastar. zbral je okrog sebe mlade ustvarjalce in jih zavzel za pisanje navdušil
1. z bojem spraviti kak kraj, prostor pod svoj nadzor, vpliv: zavzeti bunker, utrdbo; to ozemlje so zavzeli skoraj brez boja / v naskoku, z naskokom zavzeti
2. priti na kak prostor z namenom pridobiti si ga za uresničenje svojih ciljev, opravljanje kake dejavnosti: uporniki so zavzeli tako dobre položaje, da se jim nihče ni mogel približati; zavzeti strateško pomembne točke
// priti na kak prostor z namenom živeti, obstajati na njem: prvotni prebivalci so zavzeli višje predele; Slovani so zavzeli velik del Evrope / ta vrsta gamsa je zavzela skoraj vse Alpe
// priti na kak prostor z določenim namenom sploh: igralec je zavzel svoje mesto; prosil je sodelavca, če za nekaj časa zavzame njegovo mesto pri stroju prevzame / šport. žarg. tekači so zavzeli startni položaj so se postavili v startni položaj
♦ mat. funkcija zavzame vrednost dobi, doseže
3. začeti obstajati kje: gozd je zavzel že vso planjavo / publ.: mirovno gibanje je zavzelo velik obseg; uporništvo je zavzelo nove oblike dobilo
4. s svojim obsegom, razsežnostjo porabiti del razpoložljivega prostora: ta omara zavzame preveliko površino; pol stene so zavzele knjižne police / glavna povest zavzame četrt knjige
5. s prislovnim določilom, navadno v zvezi z mesto priti v kakem sistemu, kaki razporeditvi v položaj, kot ga izraža določilo: ta umetnik je zavzel osrednje mesto med slovenskimi slikarji; delničarji lahko zavzamejo odločilno mesto v upravi podjetja
// publ. dobiti, zasesti: v svoji karieri je zavzel precej pomembnih položajev v državnih službah
6. publ. imeti, izraziti: kakšno mnenje, stališče boš zavzel / do njihovega dela je zavzel zelo kritičen odnos je bil zelo kritičen
7. knjiž. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje; prevzeti: njegova klavirska igra je poslušalce zavzela; njene oči so ga čisto zavzele
● publ. ti opravki so me vsega zavzeli so me zelo zaposlili; so mi vzeli veliko časa; zastar. zavzelo ga je vprašanje o smislu življenja začel je intenzivno premišljevati o smislu življenja; publ. zavzeti tuja tržišča začeti prodajati svoje izdelke na tujih tržiščih; ekspr. po več poskusih so alpinisti zavzeli vrh gore stopili, prišli na vrh gore; zastar. zbral je okrog sebe mlade ustvarjalce in jih zavzel za pisanje navdušil
- zavzéti se
1. priti v stanje velike duševne pripravljenosti, volje, zanimanja za ukvarjanje s čim, uresničitev česa: če se zavzame, lahko vse naredi; zelo se je zavzel in pridobil veliko novih naročnikov; ekspr. osebno sta se zavzela, da bi vse potekalo v redu / ekspr. trdno se je zavzel, da ne bo nikogar izdal odločil
2. v zvezi z za pokazati, izraziti voljo, hotenje, da se kaj doseže, uresniči: zna se zavzeti za svoje cilje, ideje; zavzel se je za uprizarjanje del mladih dramatikov / publ. v razpravi so se poslanci zavzeli za spremembo zakona izrekli
// z izražanjem volje, hotenja poskusiti doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: zavzeti se za brezposelne; zavzeti se za koga pri oblasteh / knjiž. po smrti staršev so se za otroke zavzeli sorodniki začeli skrbeti
3. knjiž. čustveno pozitivno odzvati se: vedno se zavzame, če zasliši njen glas; ob tem prizoru so se vsi zavzeli / ob novici se je tako zavzel, da se je kar tresel vznemiril, razburil / zelo so se zavzeli, ko so videli, da je stanovanje prazno se začudili
// odzvati se na kaj, odgovoriti tako, kot nakazuje sobesedilo: ali veste, kako se je to zgodilo? Kako, se je zavzel; ta komedija je precej dolgočasna. Ni res, se je zavzela
- zavzét -a -o
1. deležnik od zavzeti: zavzeta trdnjava; zavzeto ozemlje; v razpravi zavzeta stališča
● publ. preveč je zavzeta sama s seboj se ukvarja sama s seboj
2. v povedni rabi, v zvezi z za ki si z veliko vnemo, požrtvovalnostjo prizadeva za kaj: zelo je zavzet za delo z mladino; ves je zavzet za pravico
3. knjiž. prevzet: otrok je zavzet stal pred sliko; vsa zavzeta ga je gledala
4. knjiž. zelo prizadeven, navdušen: zavzet govorec; zavzet pristaš kake ideje / iron. ni preveč zavzet za delo ne dela rad
// ki izraža veliko prizadevnost, navdušenje: zavzete besede; zavzeto razlaganje; prisl.: zavzeto delati; zavzeto pripovedovati
SSKJ²
zažigálen -lna -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na zažiganje: zažigalna naprava; zažigalna snov / zažigalna bomba, mina / zažigalna vrvica vžigalna vrvica
2. ekspr. ki povzroča, vzbuja zelo naklonjen odziv: predstava je bila res zažigalna
1. nanašajoč se na zažiganje: zažigalna naprava; zažigalna snov / zažigalna bomba, mina / zažigalna vrvica vžigalna vrvica
2. ekspr. ki povzroča, vzbuja zelo naklonjen odziv: predstava je bila res zažigalna
SSKJ²
zmeníti se in zméniti se -im se, tudi zméniti se -im se dov. (ī ẹ́; ẹ́)
1. dogovoriti se: končno so se le zmenili; zmenil se je za dobro plačilo / zmenimo se za prihodnji teden; s prijatelji se je zmenil za v hribe
● ekspr. na hitro, na tihem sta se zmenila dogovorila za poroko; ekspr. tako se pa nismo zmenili izraža nestrinjanje s čim, nasprotovanje čemu
2. navadno z nikalnico, v zvezi z za pokazati željo, pripravljenost spoznati kaj, ukvarjati se s čim: nihče se ni zmenil za njegove ideje / ptič se še zmenil ni za meso ga ni hotel jesti / ne zmeni se za znance, živi sam zase ne želi imeti stikov z njimi; ekspr. za ženske se ne zmeni ne čuti potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi
// poskrbeti za kaj: za te grobove se nihče ne zmeni / tudi za lastne otroke se ni dosti zmenil; bila je edina, ki se je zmenila zanj med boleznijo
3. navadno z nikalnico, v zvezi z za vzpostaviti do česa tak odnos
a) da vpliva na ravnanje: ni se zmenil za nevarnost, svarila
b) da vzbudi čustven odziv: za njene solze se ni zmenil; niso se zmenili za trpljenje ljudi; toliko se zmeni zanj kot za lanski sneg nič
1. dogovoriti se: končno so se le zmenili; zmenil se je za dobro plačilo / zmenimo se za prihodnji teden; s prijatelji se je zmenil za v hribe
● ekspr. na hitro, na tihem sta se zmenila dogovorila za poroko; ekspr. tako se pa nismo zmenili izraža nestrinjanje s čim, nasprotovanje čemu
2. navadno z nikalnico, v zvezi z za pokazati željo, pripravljenost spoznati kaj, ukvarjati se s čim: nihče se ni zmenil za njegove ideje / ptič se še zmenil ni za meso ga ni hotel jesti / ne zmeni se za znance, živi sam zase ne želi imeti stikov z njimi; ekspr. za ženske se ne zmeni ne čuti potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi
// poskrbeti za kaj: za te grobove se nihče ne zmeni / tudi za lastne otroke se ni dosti zmenil; bila je edina, ki se je zmenila zanj med boleznijo
3. navadno z nikalnico, v zvezi z za vzpostaviti do česa tak odnos
a) da vpliva na ravnanje: ni se zmenil za nevarnost, svarila
b) da vzbudi čustven odziv: za njene solze se ni zmenil; niso se zmenili za trpljenje ljudi; toliko se zmeni zanj kot za lanski sneg nič
- zménjen -a -o:
dati zmenjeno znamenje; bilo je zatrdno zmenjeno
● pog. zvečer sem zmenjena s fantom dogovorjena sem s fantom, da se zvečer sestaneva; torej prideva ob petih. Zmenjeno izraža konec pogovora s sprejetjem sklepa
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- Naslednja »
Število zadetkov: 54
Dostopnost