Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
degenerírati -am tudi degenerírati se -am se nedov. in dov. (ȋ) 
  1. 1. biol. spreminjati se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov, izrojevati se: okostje je degeneriralo; rastlina, živalska vrsta degenerira
  2. 2. spreminjati se na slabše sploh: njegova revolucionarnost je degenerirala v birokratičnost; disciplina se je degenerirala v anarhijo
    ♦     med. celice degenerirajo njihova presnova je neurejena
    degeneríran -a -o: degeneriran človek, narod; degeneriran krompir; degeneriran organ / ekspr. to je degeneriran sadist
SSKJ
ihtiozáver -vra m (á) pal. velika izumrla morska žival, podobna ribi: okostje ihtiozavra
SSKJ
kóst -í ž (ọ̑) 
  1. 1. vsak od delov, ki sestavlja okostje človeka in nekaterih živali: zlomiti si kost; lobanja je iz osmih kosti; podolgovata, sploščena, štirioglata kost; prelom kosti; mišice in kosti; na vsako besedo je prežal kakor pes na kost; suha je kot kost in koža zelo
    // ima krhke, mehke, močne kosti / urezal se je do kosti / pes gloda kost / kupiti meso brez kosti; mozgova kost / čelna, čeljustna kost; dlanske kosti; obraz s poudarjenimi ličnimi kostmi; nosna kost / človeške, živalske kosti / izdelki iz slonove kosti iz zobovine slonovih oklov
  2. 2. redko osrednji oleseneli del koščičastega plodu, sadu; koščica: meso teh breskev gre nerado od kosti
  3. 3. ekspr., navadno s prilastkom (človeško) telo: vse kosti ga bolijo / na kamen je položila svoje kosti je sedla; pošteno pretegniti svoje kosti / tu počivajo kosti njegovega očeta posmrtni ostanki, truplo; njene kosti že trohnijo pod zemljo
    // slabš. človek, navadno suh: vzela bo tisto ošabno kost / kot psovka poberi se, kost stara
  4. 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža visoko stopnjo doživljenega: premražen sem do kosti; mraz, veter je rezal do kosti / obrali so jo do kosti zelo so jo obrekovali
    ●     ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; ekspr. dati ideji meso in kosti uresničiti jo; dati ji zunanjo podobo, obliko; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu polomil, preštel, zrahljal kosti bi ga zelo pretepel; ekspr. to mu je pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; ekspr. še zdaj mu tiči strah v kosteh zelo se boji; ekspr. požrl ga je s kostmi in kožo vsega je požrl
    ♦     anat. bedrna kost stegnenica; cevasta, ploščata kost; ekstremitetna kost; kopitna kost; križna kost križnica; prsna kost kost prsnega koša, na katero so pritrjena rebra; prsnica; gobasta zgradba kosti zgradba, pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice; med. fisura kosti; obl. vzorec ribja kost vzorec z diagonalno lomljenimi črtami; vet. divja ali mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; prim. kamenkost
SSKJ
krápinski -a -o prid. (ȃ) antr., v zvezi krapinski človek neandertalec, katerega okostje je bilo najdeno v Krapini: okostje krapinskega človeka
SSKJ
kromanjónec tudi cromagnónec -nca [kromanjo-] m (ọ̑) antr. človek iz poznega paleolitika, katerega okostje je bilo najdeno v Cro-Magnonu: močni, tršati kromanjonci
SSKJ
kromanjónski tudi cromagnónski -a -o [kromanjo-] prid. (ọ̑) antr., v zvezi kromanjonski človek človek iz poznega paleolitika, katerega okostje je bilo najdeno v Cro-Magnonu
SSKJ
lobánja -e ž (á) 
  1. 1. okostje glave: na vrhu hrbtenice je lobanja; kosti lobanje / človeška, pasja, ptičja lobanja
    ♦     antr. dolgoglava lobanja
    // del tega okostja, v katerem so možgani: pri padcu mu je počila lobanja; zgornja čeljustnica se tesno zraste z lobanjo
  2. 2. ekspr. glava: odločno je stresel z ozko lobanjo; njegova plešasta lobanja
SSKJ
mlájši -a -e prid. (ȃ) 
  1. 1. primernik od mlad: za njim je odšel mlajši brat; poročen je z deset let mlajšo ženo; izbral si je najmlajše dekle; mlajši si od mene; videti je mlajša, kot je v resnici / kot zapostavljeni pristavek k imenu ene izmed dveh oseb z istim imenom v sorodstvenem odnosu pokličite Janeza Dolenca mlajšega [ml.]
  2. 2. ki ima razmeroma malo let: mlajši ljudje; okradel ga je mlajši moški; mlajši pesniki in pisatelji; v zboru so večinoma mlajše ženske / v mlajših letih je bil dober lovec
  3. 3. ki je po času nastanka bližje sedanjosti: mlajši tehnološki postopek; ta način oblačenja je mlajši / publ. izkopali so okostje mlajšega datuma; najmlajše obdobje zemeljske zgodovine
    ♦     arheol. mlajša kamena doba doba, ki je sledila starejši kameni dobi; sam.: mlajši ga ne poznajo več; sosedova najmlajša; prim. mlad
SSKJ
obgláviti -im dov. (á ȃ) usmrtiti z odstranitvijo glave: nekatere so ustrelili, druge obglavili / obglaviti z giljotino; pren. politično obglaviti
// odstraniti glavo: obglaviti zaklano žival
    obglávljen -a -o: biti obglavljen; najti obglavljeno okostje
SSKJ
okósten -tna -o (ọ̑) pridevnik od okostje: okostni deli
SSKJ
okóstje -a s (ọ̑) ogrodje telesa ali dela telesa iz kosti: z gibanjem krepiti okostje; človeško okostje; okostje roke; poškodbe okostja; mišičevje in okostje / ekspr. okostje hiše ogrodje
SSKJ
okostnják -a m (á) 
  1. 1. okostje mrtvega človeka ali živali v naravnem položaju: ogledovati si razstavljene okostnjake; suh kakor okostnjak / človeški okostnjak
    ●     ekspr. bolnik je bil živ okostnjak zelo shujšan
  2. 2. ekspr. zelo suh človek: ob prihodu v taborišče je srečeval same okostnjake
SSKJ
pékinški -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na Peking: pekinška industrija / pekinški pes pritlikav hišni pes s kratkim gobcem, visečimi uhlji, bujno, dolgo dlako in k hrbtu zavihanim košatim repom
♦ antr. pekinški človek človek iz srednjega pleistocena, katerega okostje je bilo najdeno v bližini Pekinga
SSKJ
plazílski -a -o [ls in u̯s] prid. (ȋ) nanašajoč se na plazilce: plazilski rep; to okostje je podobno plazilskemu / ostanki bogate plazilske favne
SSKJ
pleziozáver -vra m (á) pal. velika izumrla morska žival z želvi podobnim trupom: okostje pleziozavra
SSKJ
práčlôvek -éka m ed. in dv. (ȃ-ó ȃ-ẹ́) antr. človekov prednik ali njegov izumrli najožji sorodnik: okostje pračloveka / krapinski pračlovek; prim. praljudje
SSKJ
pterozáver -vra m (á) pal. izumrli plazilec, sposoben letati: okostje pterozavra
SSKJ
sinántrop in sinántropus -a m (ȃ) antr. človek iz srednjega pleistocena, katerega okostje je bilo najdeno v bližini Pekinga, pekinški človek
SSKJ
skelét -a m (ẹ̑) 
  1. 1. trdni oporni deli telesa; ogrodje: skelet morskega ježka; hrustančast skelet nekaterih rib
    // ogrodje telesa ali dela telesa iz kosti; okostje: slikati bolnikov skelet; skelet glave, roke; skelet in mišičevje
    // okostje mrtvega človeka ali živali v naravnem položaju; okostnjak: v omari učilnice stoji skelet; razstavljeni skeleti izumrlih živali; je suh kot skelet
  2. 2. knjiž., navadno s prilastkom med seboj povezani bistveni sestavni elementi česa; ogrodje: skelet romana / idejni skelet
  3. 3. grad. konstrukcija iz stebrov, nosilcev in navadno vodoravnih plošč: zgraditi skelet / stavbni skelet / ekspr. na gradbišču stojijo skeleti stanovanjskih blokov nedograjeni bloki; žarg. gradnja v skeletu v skeletnem sistemu
    ●     ekspr. svoj skelet je zavil v odejo svoje suho telo; ekspr. bolnik je bil živ skelet zelo shujšan
    ♦     gled. skelet marionete leseno ogrodje; zool. osni skelet osno ogrodje
SSKJ
stegozáver -vra m (á) pal. izumrli plazilec z izstopajočimi, trioglatimi koščenimi ploščami po hrbtu: okostje stegozavra
Število zadetkov: 23