Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
rabi se samostojno ali s prilastkom majhni glavi podoben del česa: tolkel je po glavici žeblja; bucikina glavica; glavica pletilke; glavice vžigalic
● pog. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; ekspr. zadeti žebljico na glavíco, v glavíco opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari
// del rastline, ki vsebuje seme ali plodove: čebula dela glavice; lanene glavice; makova glavica
// manjši okroglasti in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: glavica česna
♦ anat. sklepna glavica izbočeni konec kosti v sklepu; bot. cvetna glavica okroglasto socvetje, na katerem je mnogo popolnih, nepecljatih cvetov; prava glavica iz več kot dveh plodnih listov nastali mnogosemenski suhi plod; glasb. glavica polni ali prazni krožec kot del note
bot. iz dveh plodnih listov nastali okroglasti mnogosemenski suhi plod: zrel lušček se odpre
1. podoben krogu: okroglasti listi / mož z okroglastim obrazom / lik okroglaste oblike
// po obliki prereza precej podoben krogu: žival s podolgovatim, okroglastim telesom
2. ekspr. ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa: prijazna, okroglasta ženska
podoben krogli ali delu krogle: sadeži te rastline so okroglasti / neporasli, okroglasti griči