Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
rabi se samostojno ali s prilastkom majhni glavi podoben del česa: tolkel je po glavici žeblja; bucikina glavica; glavica pletilke; glavice vžigalic
● pog. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; ekspr. zadeti žebljico na glavíco, v glavíco opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari
// del rastline, ki vsebuje seme ali plodove: čebula dela glavice; lanene glavice; makova glavica
// manjši okroglasti in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: glavica česna
♦ anat. sklepna glavica izbočeni konec kosti v sklepu; bot. cvetna glavica okroglasto socvetje, na katerem je mnogo popolnih, nepecljatih cvetov; prava glavica iz več kot dveh plodnih listov nastali mnogosemenski suhi plod; glasb. glavica polni ali prazni krožec kot del note
notranji, užitni del nekaterih sadov, ki imajo trdo, olesenelo lupino: izbirati jedrca iz luščin; tolči orehe in luščiti jedrca; zmleti, zrezati jedrca; lešnikova, mandeljnova, orehova jedrca / bučna, sončnična jedrca
♦ biol. gostejše okroglasto telesce v celičnem jedru; vet. okroglo ali ovalno znamenje na grizni ploskvi spodnjih sekalcev pri konju, po katerem se presoja njegova starost
vrtn. parkovno drevo s široko okroglasto krošnjo in rumenkasto belimi cveti v latih, Sophora japonica: sofora v parku medi / japonska sofora