angažíranost -i ž (ȋ)
zelo aktiven, dejaven odnos do česa, zavzetost: v drami je avtor pokazal svojo angažiranost v teh vprašanjih; aktivna, družbena, osebna angažiranost; angažiranost za politične probleme / ta film zahteva veliko emocionalne gledalčeve angažiranosti vključitve, vživetosti
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
antipatíja -e ž (ȋ)
nenaklonjenost, odpor do kake osebe ali stvari: čutiti, imeti, kazati antipatijo do koga; ta lik je orisan z očitno antipatijo / zatajil je svoja osebna nagnjenja in antipatije; zdaj ne gre za simpatije ali antipatije
nenaklonjenost, odpor do kake osebe ali stvari: čutiti, imeti, kazati antipatijo do koga; ta lik je orisan z očitno antipatijo / zatajil je svoja osebna nagnjenja in antipatije; zdaj ne gre za simpatije ali antipatije
SSKJ²
čistôča -e ž (ó)
stanje brez umazanije, prahu: imeti, vzdrževati red in čistočo; navajati, paziti na čistočo; osebna čistoča; čistoča stanovanja
stanje brez umazanije, prahu: imeti, vzdrževati red in čistočo; navajati, paziti na čistočo; osebna čistoča; čistoča stanovanja
SSKJ²
dolóčen -čna -o prid., dolóčnejši (ọ́)
podan tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža: nihče mu ni dal določnega odgovora; zahtevam določno izjavo; izreči o tem določno mnenje / misel je dobivala določnejšo obliko
♦ jezikosl. določna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebna glagolska oblika; določna oblika pridevnika oblika kakovostnega pridevnika, ki označuje večjo določenost, pogosto oblikovno, naglasno drugačna
podan tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža: nihče mu ni dal določnega odgovora; zahtevam določno izjavo; izreči o tem določno mnenje / misel je dobivala določnejšo obliko
♦ jezikosl. določna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebna glagolska oblika; določna oblika pridevnika oblika kakovostnega pridevnika, ki označuje večjo določenost, pogosto oblikovno, naglasno drugačna
- dolóčno prisl.:
oče se ni določno izrazil; povedal mu je samo na splošno, ne pa določno; stvari je treba določneje razmejiti; šele zdaj je določneje videl njen obraz; sam.: izvedel ni nič določnega
SSKJ²
dvósédežnica -e ž (ọ̑-ẹ̑)
osebna žičnica, ki ima na določeni razdalji nameščena po dva sedeža: pognati, postaviti novo dvosedežnico; spodnja, zgornja postaja dvosedežnice; smučišče z dvosedežnico
osebna žičnica, ki ima na določeni razdalji nameščena po dva sedeža: pognati, postaviti novo dvosedežnico; spodnja, zgornja postaja dvosedežnice; smučišče z dvosedežnico
SSKJ²
SSKJ²
glágolski1 -a -o prid. (á)
nanašajoč se na glagol: glagolska raba; glagolsko dejanje / glagolski način; glagolski samostalnik; glagolski vid; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način
nanašajoč se na glagol: glagolska raba; glagolsko dejanje / glagolski način; glagolski samostalnik; glagolski vid; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način
SSKJ²
harmónika -e ž (ọ́)
1. glasbilo s tipkami za obe roki in s kovinskimi jezički, ki proizvajajo tone ob raztegovanju in stiskanju meha: harmonika se oglasi; igrati na harmoniko; pog., ekspr. cel večer je vlekel harmoniko igral nanjo / ustna harmonika orglice
♦ glasb. diatonična harmonika pri kateri da pritisk na isti gumb ob raztegovanju ali stiskanju meha dva različna tona; klavirska harmonika s klaviaturo
// pog., ekspr. raztegljivemu mehu tega glasbila podoben predmet: ob trčenju se je avto spremenil v harmoniko; harmonika pri radiatorju
2. glasb. harmonične značilnosti skladbe: barvita, osebna harmonika
1. glasbilo s tipkami za obe roki in s kovinskimi jezički, ki proizvajajo tone ob raztegovanju in stiskanju meha: harmonika se oglasi; igrati na harmoniko; pog., ekspr. cel večer je vlekel harmoniko igral nanjo / ustna harmonika orglice
♦ glasb. diatonična harmonika pri kateri da pritisk na isti gumb ob raztegovanju ali stiskanju meha dva različna tona; klavirska harmonika s klaviaturo
// pog., ekspr. raztegljivemu mehu tega glasbila podoben predmet: ob trčenju se je avto spremenil v harmoniko; harmonika pri radiatorju
2. glasb. harmonične značilnosti skladbe: barvita, osebna harmonika
SSKJ²
higiéna -e ž (ẹ̑)
1. nauk o življenjskih pogojih, ki vplivajo na zdravje, in o ukrepih za ohranitev zdravja: predavati o higieni; načela higiene / učbenik higiene
2. stanje, ki ustreza načelom tega nauka: izboljšati higieno; skrbeti za higieno; pomanjkljiva higiena / osebna, šolska, športna higiena
♦ med. duševna ali mentalna higiena skrb za ohranitev zdravih duševnih funkcij
1. nauk o življenjskih pogojih, ki vplivajo na zdravje, in o ukrepih za ohranitev zdravja: predavati o higieni; načela higiene / učbenik higiene
2. stanje, ki ustreza načelom tega nauka: izboljšati higieno; skrbeti za higieno; pomanjkljiva higiena / osebna, šolska, športna higiena
♦ med. duševna ali mentalna higiena skrb za ohranitev zdravih duševnih funkcij
SSKJ²
igrálčev -a -o [igrau̯čev-] prid. (ȃ)
nanašajoč se na igralce: igralčev nastop v komediji; igralčeva mimika / to je bila igralčeva druga osebna napaka v tej tekmi / igralčevi prsti so nervozno mešali karte
nanašajoč se na igralce: igralčev nastop v komediji; igralčeva mimika / to je bila igralčeva druga osebna napaka v tej tekmi / igralčevi prsti so nervozno mešali karte
SSKJ²
iniciatíva -e ž (ȋ)
kar povzroča kako dogajanje, delovanje; pobuda, spodbuda: predsednik je dal iniciativo za sklicanje konference; pozdraviti, sprejeti iniciativo za kaj; osebna, ustvarjalna, zdrava iniciativa / iniciativo napada so prevzele sovražne čete / storiti kaj iz lastne iniciative, na lastno iniciativo, po lastni iniciativi; na iniciativo članov so začeli zbirati prispevke
// prizadevanje, težnja po delovanju: ne kaže dovolj iniciative; utesnjevati iniciativo; ljudska iniciativa pravica po predpisih organizirane skupine občanov, da zastopa kako mnenje, predlog, zahtevo ljudi, iz katerih izhaja, in predlaga kak zakon ali zakonsko spremembo; tako organizirana skupina občanov ali njihov predlog, zahteva / v socializmu razvijati iniciativo ljudskih množic
● pog. po nekaj minutah je prešla iniciativa v roke domačih igralcev so postali boljši, so začeli voditi; šah. žarg. beli ima iniciativo je boljši, vodi; publ. privatna iniciativa gospodarska dejavnost zasebnikov, zlasti obrtnikov
♦ pravn. zakonodajna iniciativa pravica za predlaganje zakona ali zakonskih sprememb
kar povzroča kako dogajanje, delovanje; pobuda, spodbuda: predsednik je dal iniciativo za sklicanje konference; pozdraviti, sprejeti iniciativo za kaj; osebna, ustvarjalna, zdrava iniciativa / iniciativo napada so prevzele sovražne čete / storiti kaj iz lastne iniciative, na lastno iniciativo, po lastni iniciativi; na iniciativo članov so začeli zbirati prispevke
// prizadevanje, težnja po delovanju: ne kaže dovolj iniciative; utesnjevati iniciativo; ljudska iniciativa pravica po predpisih organizirane skupine občanov, da zastopa kako mnenje, predlog, zahtevo ljudi, iz katerih izhaja, in predlaga kak zakon ali zakonsko spremembo; tako organizirana skupina občanov ali njihov predlog, zahteva / v socializmu razvijati iniciativo ljudskih množic
● pog. po nekaj minutah je prešla iniciativa v roke domačih igralcev so postali boljši, so začeli voditi; šah. žarg. beli ima iniciativo je boljši, vodi; publ. privatna iniciativa gospodarska dejavnost zasebnikov, zlasti obrtnikov
♦ pravn. zakonodajna iniciativa pravica za predlaganje zakona ali zakonskih sprememb
SSKJ²
interès tudi interés -ésa m (ȅ ẹ́; ẹ̑)
1. nav. mn. kar je, predstavlja komu določeno vrednoto; korist2: tu se naši in njihovi interesi križajo; njuni interesi se ujemajo; družijo jih enaki, podobni, skupni interesi / za tem se skrivajo njegovi osebni interesi; uskladiti interese posameznikov z interesi skupnosti; družbeni, gospodarski, javni interesi; materialni, trgovski interesi
2. navadno s prilastkom kar daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice; korist2: braniti, zastopati interese vseh državljanov; bori se za svoje interese / naredite tako, saj je v vašem interesu vam v korist, v prid
♦ pravn. pravni interes pravno zaščitena osebna ali premoženjska korist
3. publ., v prislovni rabi, v zvezi v interesu izraža usmerjenost koristnosti glagolskega dejanja: delati, govoriti v interesu skupnosti / odlok so sprejeli v interesu varnosti zaradi varnosti
4. hotenje, želja po določenem udejstvovanju; zanimanje, nagnjenje: imeti, kazati interes; vzbujati komu interes za kaj; ima velik interes za glasbo; znanstveni interesi
// potreba, želja: nima interesa tekmovati / nerazvita območja imajo interes za hitrejši gospodarski razvoj si ga želijo, se zavzemajo zanj
5. ed., zastar. obresti1: posojilo mu prinaša dosti interesa
● publ. kakšen interes ima, da širi takšne govorice kaj namerava, kaj hoče doseči s tem; publ. film je vzbudil izreden interes občinstva veliko zanimanje, velik odziv; publ. delati kaj z velikim interesom z veliko zavzetostjo, vnemo
1. nav. mn. kar je, predstavlja komu določeno vrednoto; korist2: tu se naši in njihovi interesi križajo; njuni interesi se ujemajo; družijo jih enaki, podobni, skupni interesi / za tem se skrivajo njegovi osebni interesi; uskladiti interese posameznikov z interesi skupnosti; družbeni, gospodarski, javni interesi; materialni, trgovski interesi
2. navadno s prilastkom kar daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice; korist2: braniti, zastopati interese vseh državljanov; bori se za svoje interese / naredite tako, saj je v vašem interesu vam v korist, v prid
♦ pravn. pravni interes pravno zaščitena osebna ali premoženjska korist
3. publ., v prislovni rabi, v zvezi v interesu izraža usmerjenost koristnosti glagolskega dejanja: delati, govoriti v interesu skupnosti / odlok so sprejeli v interesu varnosti zaradi varnosti
4. hotenje, želja po določenem udejstvovanju; zanimanje, nagnjenje: imeti, kazati interes; vzbujati komu interes za kaj; ima velik interes za glasbo; znanstveni interesi
// potreba, želja: nima interesa tekmovati / nerazvita območja imajo interes za hitrejši gospodarski razvoj si ga želijo, se zavzemajo zanj
5. ed., zastar. obresti1: posojilo mu prinaša dosti interesa
● publ. kakšen interes ima, da širi takšne govorice kaj namerava, kaj hoče doseči s tem; publ. film je vzbudil izreden interes občinstva veliko zanimanje, velik odziv; publ. delati kaj z velikim interesom z veliko zavzetostjo, vnemo
SSKJ²
intervéncija -e ž (ẹ́)
1. navadno s prilastkom dejanje, ukrep, s katerim se (odločilno) vpliva na potek česa, poseg(anje): intervencija družbenih forumov je bila v tem primeru nujna; na tekmi ni šlo brez sodnikove intervencije; hitra, pravočasna intervencija policije / publ. zaradi takojšnje intervencije gasilcev škoda ni bila velika pomoči, nastopa / publ. kirurška intervencija operacija
♦ ekon. državna intervencija na področju gospodarstva; intervencija na tržišču povečanje ponudbe ali povpraševanja zaradi znižanja ali zvišanja tržne cene
// posredovanje, prošnja, priporočilo: službo je dobil šele po mnogih intervencijah; osebna, uspešna intervencija
2. dejanje, ukrep kake države, s katerim se (odločilno) vpliva na notranje ali zunanje zadeve druge države, vmešanje: izzvati, obsoditi intervencijo; nasilna, tuja intervencija / oborožena, vojaška intervencija
1. navadno s prilastkom dejanje, ukrep, s katerim se (odločilno) vpliva na potek česa, poseg(anje): intervencija družbenih forumov je bila v tem primeru nujna; na tekmi ni šlo brez sodnikove intervencije; hitra, pravočasna intervencija policije / publ. zaradi takojšnje intervencije gasilcev škoda ni bila velika pomoči, nastopa / publ. kirurška intervencija operacija
♦ ekon. državna intervencija na področju gospodarstva; intervencija na tržišču povečanje ponudbe ali povpraševanja zaradi znižanja ali zvišanja tržne cene
// posredovanje, prošnja, priporočilo: službo je dobil šele po mnogih intervencijah; osebna, uspešna intervencija
2. dejanje, ukrep kake države, s katerim se (odločilno) vpliva na notranje ali zunanje zadeve druge države, vmešanje: izzvati, obsoditi intervencijo; nasilna, tuja intervencija / oborožena, vojaška intervencija
SSKJ²
izkáznica -e ž (ȃ)
potrdilo v obliki kartončka, knjižice o članstvu ali usposobljenosti, pravicah kake osebe: ali imate pri sebi izkaznico; izdati izkaznico; pokazati izkaznico; ponarejena izkaznica / članska, študentska izkaznica; osebna izkaznica ki dokazuje istovetnost osebe; vozniška izkaznica vozniško dovoljenje; zdravstvena izkaznica zdravstvena knjižica; izkaznica Rdečega križa; izkaznica na ime XY / preklicati izgubljeno izkaznico; vstop dovoljen samo z izkaznico; pren., publ. poglejmo osebno izkaznico tega najnovejšega dirkalnega avtomobila
// bon, nakaznica: živilska izkaznica; prodaja blaga na izkaznice
potrdilo v obliki kartončka, knjižice o članstvu ali usposobljenosti, pravicah kake osebe: ali imate pri sebi izkaznico; izdati izkaznico; pokazati izkaznico; ponarejena izkaznica / članska, študentska izkaznica; osebna izkaznica ki dokazuje istovetnost osebe; vozniška izkaznica vozniško dovoljenje; zdravstvena izkaznica zdravstvena knjižica; izkaznica Rdečega križa; izkaznica na ime XY / preklicati izgubljeno izkaznico; vstop dovoljen samo z izkaznico; pren., publ. poglejmo osebno izkaznico tega najnovejšega dirkalnega avtomobila
// bon, nakaznica: živilska izkaznica; prodaja blaga na izkaznice
SSKJ²
izpôved -i ž (ȏ)
1. glagolnik od izpovedati: izpoved ljubezni, sreče / izpoved življenjskega nazora; izpoved vere
2. kar kdo izpove: roman je avtorjeva osebna izpoved; vsebina pesnikovih izpovedi / lirična, razpoloženjska izpoved / ljubezenska izpoved / njena izpoved ga je zelo pretresla
3. kar zaslišani pove o kaki stvari: izpovedi prič in soudeležencev se razlikujejo
♦ pravn. kriva izpoved; prim. spoved
1. glagolnik od izpovedati: izpoved ljubezni, sreče / izpoved življenjskega nazora; izpoved vere
2. kar kdo izpove: roman je avtorjeva osebna izpoved; vsebina pesnikovih izpovedi / lirična, razpoloženjska izpoved / ljubezenska izpoved / njena izpoved ga je zelo pretresla
3. kar zaslišani pove o kaki stvari: izpovedi prič in soudeležencev se razlikujejo
♦ pravn. kriva izpoved; prim. spoved
SSKJ²
konfesíja -e ž (ȋ) knjiž.
1. veroizpoved, vera, zlasti krščanska: pripada rimskokatoliški konfesiji
// izpovedovanje verskega prepričanja: svoboda konfesije
2. (osebna) izpoved: ta pesem je čudovita avtobiografska konfesija
1. veroizpoved, vera, zlasti krščanska: pripada rimskokatoliški konfesiji
// izpovedovanje verskega prepričanja: svoboda konfesije
2. (osebna) izpoved: ta pesem je čudovita avtobiografska konfesija
SSKJ²
lastnína -e ž (ī)
1. pravn. pravno priznana pravica do stvari in vseh koristi, ki jih ta daje: oblika lastnine; zgodovinski razvoj lastnine / imeti izrazit čut za lastnino / hiša, zemljišče v družbeni lastnini / intelektualna lastnina avtorjeva izključna pravica do prodaje, uporabe izdelka, ki izhaja iz avtorjeve intelektualne dejavnosti na industrijskem, znanstvenem, literarnem ali umetniškem področju; industrijska lastnina izključna pravica koga do izdelovanja, prodajanja določenih izdelkov ali do uporabe določene varstvene znamke; lastnina na zemljo
♦ soc. ekonomska lastnina vsaka, ne samo na lastninskem pravu osnovana pravica razpolagati s stvarjo; kapitalistična lastnina individualna ali kolektivna privatna lastnina; osebna lastnina lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna sredstva; privatna ali zasebna lastnina lastninska pravica posameznika ali skupine do proizvajalnih sredstev; individualna privatna lastnina; kolektivna privatna lastnina; socialistična lastnina družbena, državna lastnina
2. s prilastkom stvar, na katero se ta pravica nanaša: ne dotikaj se tuje lastnine; poškodovati, prisvojiti si tujo lastnino; največja dovoljena zemljiška lastnina; kraja intelektualne lastnine; upravljanje z intelektualno lastnino / v povedni rabi: to je družbena, državna, skupna lastnina; torba je njegova lastnina
● knjiž. njegove pesmi so postale narodna lastnina pozna, ceni jih ves narod
3. star. premoženje, posestvo: njegov grunt je dobra lastnina; razdeliti lastnino med sinove
1. pravn. pravno priznana pravica do stvari in vseh koristi, ki jih ta daje: oblika lastnine; zgodovinski razvoj lastnine / imeti izrazit čut za lastnino / hiša, zemljišče v družbeni lastnini / intelektualna lastnina avtorjeva izključna pravica do prodaje, uporabe izdelka, ki izhaja iz avtorjeve intelektualne dejavnosti na industrijskem, znanstvenem, literarnem ali umetniškem področju; industrijska lastnina izključna pravica koga do izdelovanja, prodajanja določenih izdelkov ali do uporabe določene varstvene znamke; lastnina na zemljo
♦ soc. ekonomska lastnina vsaka, ne samo na lastninskem pravu osnovana pravica razpolagati s stvarjo; kapitalistična lastnina individualna ali kolektivna privatna lastnina; osebna lastnina lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna sredstva; privatna ali zasebna lastnina lastninska pravica posameznika ali skupine do proizvajalnih sredstev; individualna privatna lastnina; kolektivna privatna lastnina; socialistična lastnina družbena, državna lastnina
2. s prilastkom stvar, na katero se ta pravica nanaša: ne dotikaj se tuje lastnine; poškodovati, prisvojiti si tujo lastnino; največja dovoljena zemljiška lastnina; kraja intelektualne lastnine; upravljanje z intelektualno lastnino / v povedni rabi: to je družbena, državna, skupna lastnina; torba je njegova lastnina
● knjiž. njegove pesmi so postale narodna lastnina pozna, ceni jih ves narod
3. star. premoženje, posestvo: njegov grunt je dobra lastnina; razdeliti lastnino med sinove
SSKJ²
legitimácija -e ž (á)
1. potrdilo v obliki kartončka, knjižice ali magnetne kartice o članstvu ali usposobljenosti, pravicah kake osebe, izkaznica: nimam pri sebi legitimacije; izdati komu legitimacijo; na zahtevo pokazati legitimacijo / policist je zahteval od njega legitimacijo zahteval, da pokaže legitimacijo; nalepiti fotografijo v legitimacijo / članska, novinarska, sindikalna legitimacija; osebna legitimacija ki dokazuje istovetnost osebe; osebna izkaznica; pren. kultura je legitimacija, ki omogoča vstop med evropske narode
2. publ. usposobljenost, upravičenost, pravica: za to službo nima potrebne legitimacije; zaradi prestopka je izgubil legitimacijo, da zastopa svoje društvo; človek s tako znanstveno legitimacijo ima dostop na vse univerze
♦ pravn. aktivna legitimacija upravičenost biti tožnik; pasivna legitimacija upravičenost biti toženec; legitimacija otroka nekdaj pozakonjenje, pozakonitev
1. potrdilo v obliki kartončka, knjižice ali magnetne kartice o članstvu ali usposobljenosti, pravicah kake osebe, izkaznica: nimam pri sebi legitimacije; izdati komu legitimacijo; na zahtevo pokazati legitimacijo / policist je zahteval od njega legitimacijo zahteval, da pokaže legitimacijo; nalepiti fotografijo v legitimacijo / članska, novinarska, sindikalna legitimacija; osebna legitimacija ki dokazuje istovetnost osebe; osebna izkaznica; pren. kultura je legitimacija, ki omogoča vstop med evropske narode
2. publ. usposobljenost, upravičenost, pravica: za to službo nima potrebne legitimacije; zaradi prestopka je izgubil legitimacijo, da zastopa svoje društvo; človek s tako znanstveno legitimacijo ima dostop na vse univerze
♦ pravn. aktivna legitimacija upravičenost biti tožnik; pasivna legitimacija upravičenost biti toženec; legitimacija otroka nekdaj pozakonjenje, pozakonitev
SSKJ²
načêlen -lna -o prid. (ȇ)
1. nanašajoč se na načelo: med njimi so velike načelne razlike; stroga, načelna vzgoja; načelno ravnanje, stališče
// ki se drži določenih načel, ne glede na trenutne okoliščine ali korist: načelen človek; preveč načelen je in tog / dosledno, načelno ravnanje
2. ki poudarja bistveno, osnovno, ne glede na posameznosti, podrobnosti: načelen sporazum so dosegli, o podrobnostih bodo pa še razpravljali; dati nekaj načelnih pripomb, smernic / napisal je precej načelnih razprav teoretičnih / debata naj ne bo osebna, ampak načelna splošna / ekspr. obstaja načelna možnost, da pridemo
1. nanašajoč se na načelo: med njimi so velike načelne razlike; stroga, načelna vzgoja; načelno ravnanje, stališče
// ki se drži določenih načel, ne glede na trenutne okoliščine ali korist: načelen človek; preveč načelen je in tog / dosledno, načelno ravnanje
2. ki poudarja bistveno, osnovno, ne glede na posameznosti, podrobnosti: načelen sporazum so dosegli, o podrobnostih bodo pa še razpravljali; dati nekaj načelnih pripomb, smernic / napisal je precej načelnih razprav teoretičnih / debata naj ne bo osebna, ampak načelna splošna / ekspr. obstaja načelna možnost, da pridemo
- načêlno prisl.:
ravnal je načelno / enakopravnost so jim načelno priznali; biti načelno proti čemu
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- Naslednja »
Število zadetkov: 64
Dostopnost