Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
afrónt -a m (ọ̑) oster nastop proti komu; napad, nasprotovanje: polemičen afront; afront proti predstojnikom / prenesti afront
SSKJ
bòd bôda tudi bóda m (ȍ ó, ọ́) redko bodljaj, zbodljaj: oster bod v prsih
SSKJ
bodljáj -a m (ȃ) kratka, ostra bolečina: začutil je oster bodljaj v prsih
// redko vbod s koničastim predmetom: dražiti žival z bodljaji; zadal je zveri nekaj nevarnih bodljajev
SSKJ
brídek -dka -o stil. -ó prid., bridkéjši tudi brídkejši (í ī) 
  1. 1. nav. ekspr. ki vzbuja duševno bolečino: obšel ga je bridek spomin; izučile ga bodo bridke izkušnje; prizadejal mu je marsikatero bridko uro; ganila ga je njena bridka usoda / bridek smeh; točiti bridke solze / trpeti bridke bolečine hude; star. bridka smrt / vljudnostna fraza ob smrti iskreno sožalje ob bridki izgubi
    ●     star. bridka martra križ s podobo Kristusa
    // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: igralci so bili za tekmo premalo pripravljeni, to je bridka resnica; bridka zmota
  2. 2. star. oster: bridki meč; bridka sablja
  3. 3. nar. vzhodno grenek: bridek okus zdravila
    brídko stil. bridkó 
    1. 1. prislov od bridek: bridko se nasmehniti, vzdihovati, zajokati
    2. 2. ekspr. izraža veliko mero: še bridko se boš kesal; bridko se motiš, če misliš tako; držala se je bridko resno / bridko pogrešati, žalovati; sam.: preslišati mora marsikatero bridko
SSKJ
brítev -tve tudi brítva -e ž (ȋ) 
  1. 1. nož za britje: britev dobro reže; brije se z britvijo; skrhana britev; oster kakor britev
    ●     ekspr. je že potreben britve moral bi se briti
  2. 2. nar. zahodno žepni nož: zapreti britev
SSKJ
brlízg -a m (ȋ) predirljiv pisk ali žvižg: zaslišal se je kratek brlizg; mornar je odgovoril z brlizgom; oster brlizg lokomotive, piščalke; gamsov opozorilni brlizg
SSKJ
cvŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. dati oster, pokljajoč glas: pod je cvrknil pod nogami
  2. 2. oglasiti se z ostrim, odsekanim glasom: le tu in tam je cvrknila kakšna ptica
  3. 3. ekspr. rahlo udariti: cvrkniti koga po nosu
SSKJ
čújen -jna -o prid. (ū) star. čuječ: čujni psi so odpodili volka
// v zvezi s sluh, uho oster, tanek: njegov čujni sluh je razločeval najneznatnejše šume
SSKJ
čút -a m (ȗ) 
  1. 1. sposobnost za sprejemanje fizičnih dražljajev: zaradi neprestane nevarnosti so se mu čuti izostrili / svetlobni, tipni čut; čut okusa, vida; čut za vonj / čut za barve, za bolečino / ekspr. z vsemi čuti je užival sonce in morje
    ♦     anat. mišični čut sposobnost za zaznavanje dražljajev v mišicah in kitah pri gibanju
  2. 2. navadno s prilastkom sposobnost za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: manjka mu pedagoški čut za to; oblikovati, vzgajati estetski čut; etični, moralni čut; imeti čut za lepoto, za umetnost / nekak notranji čut mu je povedal, da se godi nekaj hudega; njenemu ženskemu čutu ni bilo mogoče ničesar skriti / čut za orientacijo
    // določen odnos do teh prvin, pojavov: užalili so njegov domovinski čut; njen družinski čut je bil s tem močno prizadet; taka rešitev se upira njegovemu socialnemu čutu; v otroku je treba vzgajati čut dolžnosti, odgovornosti; čut za pravičnost, za red / med študijem se mu je jezikovni čut zelo razvil; pri takem delu je treba imeti oster kritični čut / ekspr. nima nobenega čuta za njegove probleme razumevanja, smisla
  3. 3. star. občutek: ob pogledu nanj jo je obšel neprijeten, zoprn čut / ob spominu nanj jo je spreletel čut zapuščenosti; čut manjvrednosti, negotovosti
  4. 4. zastar. čustvo: glavni čut njegove poezije je ljubezen do domovine / z vsemi čuti in željami so bili na njihovi strani / nič se mu ne smili, čisto brez čuta je brez sočutja
    ●     knjiž. če me čut ne vara, je stvar taka če se ne motim; pomagal ji je njen šesti čut intuicija, nagon
SSKJ
demánti -ja m (ȃ) razglasitev vesti ali trditve za neresnično, navadno v tisku; zanikanje, preklic: objaviti demanti; oster, uraden demanti
SSKJ
dialéktik -a m (ẹ́) 
  1. 1. predstavnik dialektične filozofske smeri: preštudiral je dela najpomembnejših dialektikov
    // kdor kaj obravnava dialektično: dober, dosleden dialektik
  2. 2. v sholastični filozofiji kdor prepričuje nasprotnika z odkrivanjem in pobijanjem protislovij v njegovih sodbah: oster, spreten dialektik
    // v antični filozofiji kdor uporablja dvogovor kot obliko filozofskega mišljenja: Sokrat je bil sijajen dialektik
  3. 3. redko govornik, ki zna prepričati
SSKJ
drúg -a -o prid. (ȗ) 
  1. 1. ki ni tisti, na katerega se misli, iz katerega se izhaja: vstopil je drug človek, kot sem ga pričakoval; vsako leto gre v drug kraj na počitnice; zmeraj navede kak drug vzrok / takrat me ne bo doma, pridi raje drug dan; o tem spregovorim na drugem mestu / druge izbire ni; zaenkrat nimam drugega dela
    // ki se po lastnostih razlikuje od določenega: poizkusiti na drug način; to ga kaže v docela drugi luči; ponekod je šel razvoj popolnoma drugo pot / po nesreči je bil čisto drug
  2. 2. nav. mn. ki v kaki skupini ali celoti obstaja poleg navedenega in se od tega razlikuje: dolina je ločena od drugega sveta; šole in drugi vzgojni zavodi; ona pa ni kakor so druge ženske; razstavljajo volnene in svilene izdelke ter drugo blago
  3. 3. pog. ki ni domač, tuj: na starost je moral živeti pri drugih ljudeh; posestvo je v drugih rokah
    ●     ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. žena je v drugem stanu noseča; ekspr. drug veter je zapihal razmere so se spremenile; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; kmalu bo drugih misli bo spremenil svoje mnenje; pog., ekspr. to je pa druga pesem stvar je drugačna, kakor je kazalo; drugi kraji, druge navade
    drúg -a -o 
    1. 1. samostalniška oblika od drug:
      1. a) ta mi ni všeč, prosim drugega; ne on, drug mi je pomagal; dolgo sta se razumela, vendar se je poročil z drugo / z zaimkom: vsak dan si izmisli kaj drugega; nismo srečali njega, pač pa nekoga drugega; vsak drug bi se temu uprl
      2. b) bolni naj ostanejo doma, drugi pa naj gredo na delo; mi se strinjamo, drugi pa niso zadovoljni; nekaj sem prodal, drugo pa razdal; ekspr.: oni gredo, mi drugi pa ostanemo; skrbi me, kaj bo z vami drugimi
      3. c) želite še kaj drugega; še dosti drugega bi vam rad povedal / poleg drugega je kupil tudi nekaj igrač; med drugim je povedal tudi tole zgodbo / pri naštevanju: prireditve so se udeležili člani odbora, nekateri sodelavci in drugi; nudi jim hrano, stanovanje in drugo [idr.]
      4. č) skrbi za svoje in za druge; pog. njen mož gleda za drugimi / smejati se z drugimi; igrati se z življenjem drugih
        // z nikalnico poudarja omejenost na določeno, navedeno: ne pije drugega kakor mleko; drugega ne zna kakor veseljačiti; nihče drug mu ne verjame kakor ti; ekspr. to je neumnost in nič drugega
    2. 2. v zvezi z drugi izraža medsebojno razmerje: bojita se drug drugega; treba je drug drugemu pomagati; tri hčere ima, druga je lepša od druge; hodijo, odhajajo, umirajo drug za drugim
      ●       slabš. drug drugega sta vredna oba sta enako slaba; pog. vi se imate dobro, z njim je pa druga njegove razmere, položaj so drugačni, slabši; pog. če ste manjkali zaradi bolezni, je pa druga je opravičljivo; pog. mladičev ni drugega kot tolšča zelo so debeli; pog. ni za drugo, kakor da čepi doma za nobeno drugo stvar ni sposoben; to sem rekel kar med drugim ne da bi posebej poudarjal; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega
SSKJ
epigrám -a m (ȃ) lit. kratka pesem, ki na oster in duhovit način govori o kaki osebi, stvari ali dogodku, puščica: Prešernovi epigrami; njegovi epigrami so zabavni
SSKJ
filípika -e ž (ī) knjiž. oster, napadalen govor ali članek: v prvi polovici letnika je izšlo precej filipik in polemik; na mednarodnih konferencah diplomati tekmujejo v duhovitosti in filipikah; filipika proti vojni
SSKJ
góvor -a m (ọ̑) 
  1. 1. oblikovanje besed, stavkov z govorilnimi organi: s ceste se je slišal glasen govor; neizrazit, nosljajoč govor; motnje, tehnika govora / obvladati kak jezik v govoru in pisavi / spoznati koga po govoru
    // sposobnost tega oblikovanja: človeka loči od drugih živih bitij tudi govor; v bolezni je izgubil vid in govor / dar govora; imeti dar govora biti dober govornik
    ●     iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti
  2. 2. izražanje misli z govorjenjem: obtičati sredi govora; seči, vpasti komu v govor / svoboda govora
  3. 3. izmenjava mnenj, misli; pogovor: govor je nanesel na očeta; napeljal je govor na svoj članek; obrniti, zasukati govor drugam / v povedno-prislovni rabi, navadno z nikalnico: o tem bo še govor, pog. govora prihodnjič; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj; ekspr. o kakem spanju sploh ni bilo govora; pren. govor pesti
    // v medmetni rabi, z nikalnico izraža močno zanikanje: ni govora, da bi ga še čakal / »Ali grem lahko v kino?« »Ni govora.«
  4. 4. sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali podajanje tega sestavka: predsednikov govor je vse navdušil; govor je dolgo trajal; govora ni govoril, ampak bral; izdati govore v knjigi; prenašati govor po radiu in televiziji; v govoru je poudaril, da je potrebna takojšnja pomoč; dolgovezen, ognjevit, oster govor; otvoritveni, pozdravni, uvodni govor / pog. imeti, nižje pog. držati govor govoriti
  5. 5. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: izobraženci so začeli povzdigovati v knjižni jezik tudi domači govor; nemški govor je še kar razumela; slovenskega govora ne bo nikoli pozabil / ljudski, otroški, pesniški govor; govor izobražencev; pren. likovni govor; govor oči in kretenj
    ♦     lingv. govor jezikovni sistem v okviru kakega narečja; odvisni ali indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; premi ali direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki
SSKJ
grízek -zka -o prid. (í) knjiž. oster, pekoč: kuhinja je bila polna grizkega dima; grizek mraz
SSKJ
hrénast in hrênast -a -o prid. (ẹ́; é) ekspr., redko piker, oster: ne bodi tako hrenast / hrenast dovtip
SSKJ
hréskniti -em in hrêskniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) dati oster, rezek glas: v bližini je hresknila veja
SSKJ
hŕskniti -em dov. (ŕ ȓ) dati oster, rezek glas: suha vejica je hrsknila
SSKJ
intuitíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na intuicijo ali intuitivnost: intuitiven domislek; intuitivna prognoza; intuitivno spoznanje / intuitivna sposobnost, zaznava / oster, intuitiven duh; izpovedovanje čustvenega in intuitivnega življenja / intuitiven umetnik
    intuitívno prisl.: intuitivno spoznavati; intuitivno odkrita resnica
Število zadetkov: 151