Fran

zapodíti -ím dov., zapódil (ī í)
1. narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem
a) da kdo zapusti določen kraj, prostor: zapoditi koga iz hiše; v jezi je zapodil sina od doma; če pride, ga bomo zapodili / zapoditi psa s palico
b) da kdo kam gre, pride: zapoditi otroke domov / zapoditi ovce na pašnik
c) da začne kdo kaj delati: zapoditi koga delat, učit
2. z glagolskim samostalnikom povzročiti premikanje, kot ga določa samostalnik: zapoditi konja v galop / zapoditi sovražnika v beg
3. pog. vreči, zagnati: zapoditi kamen v koga / zapodil je čevlje pod klop / zapoditi komu kroglo v glavo izstreliti / nož mu je zapodil naravnost v srce zasadil
● ekspr. zapoditi žalostne misli pregnati, odpoditi; ekspr. zapodili so ga iz službe odpovedali so mu službo; pog. na prazni cesti je zapodil začel hitro voziti

zapodíti se ekspr.
1. začeti se hitro premikati: učenci so se zapodili iz razreda; zapoditi se proti domu; zapodil se je po stopnicah navzdol; zapoditi se za kom
// skočiti, pognati se: zapoditi se čez potok; zapoditi se na konja; zapoditi se komu pod noge
2. preh., s predlogom hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: zapodil se je vanj in ga udaril; sovražnik se je zapodil nad sestradano vojsko / zapoditi se komu v lase zlasati ga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

zastáviti1 -im dov. (á ȃ)
1. s postavitvijo, namestitvijo česa narediti kaj neprehodno: zastaviti cesto z ovirami / zastavil je izhod s svojim telesom / stopil je predenj in mu zastavil pot
// s postavitvijo česa napolniti, porabiti prostor: zastaviti mizo s posodo; zastaviti sobo s starim pohištvom
// zastar. zasesti: zastaviti trdnjavo z močno posadko / vplivna mesta so zastavili s svojimi somišljeniki
2. s postavitvijo česa kaj obdati, obkoliti: žerjavico so zgrebli na kup in jo zastavili z opekami / avtomobil so mu na parkirišču popolnoma zastavili / zastavili so ga s svojimi telesi
// s postavitvijo česa za čim to utrditi: zaprl je vrata in jih zastavil s skrinjo
3. namestiti kaj kam v ustreznem položaju zlasti za začetek dela: zastavil je plug in pognal konje; zastaviti sveder, veslo / zastaviti violino pod brado dati / trdno zastaviti nogo postaviti, opreti
// nar. gorenjsko namestiti kam, od koder napreduje pri paši: zastaviti ovce proti vrhu; trop je tako zastavil, da ni delal škode / zastaviti ovce na pašo, v pašo pustiti, dati pasti
4. nav. ekspr. narediti začetni, temeljni del pri izdelavi česa: košaro sam splete, le zastaviti je ne zna; izbral je doge in zastavil sod / zastaviti novo brazdo
// narediti, ustvariti prva, osnovna dela v kaki dejavnosti: zastavili so več del, končali pa nobenega; sin je nadaljeval, kar je zastavil oče / novo cesto so zastavili spomladi začeli graditi; ko bo topleje, bodo zastavili hišo začeli zidati; moški glas je zastavil pesem začel peti / nepreh.: žetev se je že začela, kdaj boste pa pri vas zastavili začeli žeti; po kosilu so malo počivali, nato pa so spet zastavili začeli delati; nekaj časa je bil v službi, potem pa je zastavil na svoje začel delati kot samostojen obrtnik, podjetnik
// narediti, pognati to, iz česar se razvije cvet, sad: trta je zastavila grozde; sadno drevje je spomladi dobro zastavilo
5. s prislovnim določilom dati vsebino, obseg kaki dejavnosti, kot jo izraža določilo: januarja so v podjetju dobro zastavili; kmetovanje je treba zastaviti drugače; moderno zastaviti vzgojno delo / narobe je zastavil pogovor
6. nar. na začetku dela določiti površino, na kateri kaka dejavnost poteka: žanjice so zastavile pol njive; kosci so na dolgo zastavili
7. seznaniti koga s čim, pričakujoč odgovor, rešitev: zastaviti komu uganko, vprašanje / v tem delu je zastavil več problemov
// seznaniti koga s čim, kar mora narediti, doseči: zastaviti komu nalogo; zastaviti si cilj
8. star. zaustaviti, prestreči: zastaviti vodni curek; drevo je zastavilo plaz / kašelj ji je zastavil besedo
● ekspr. ni vedel, kako naj zastavi besedo, da bo prav kako naj reče; ekspr. odkašljal se je in znova zastavil besedo začel govoriti; ekspr. uspešno je zastavil pero začel pisateljevati; nar. zastavil je proti vrhu začel iti; knjiž. sam dež, kakor se je na začetku tedna zastavilo začelo

zastávljen -a -o:
pravilno zastavljena akcija; dokončati zastavljena dela; z vozovi zastavljeno dvorišče; odgovoriti na zastavljeno vprašanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

zavọ̑ra, f. 1) der Absperrschranken, der Schlagbaum, Cig., Jan., C., Nov.; mitna z., der Mautschranken, Levst. (Pril.); — 2) die Sperrkette, Mur., Cig., Jan., Mik., Kras, Ig (Dol.), Tolm., Savinska dol.; — 3) pri planinskem stanu luknja v zidu, skozi katero se ovce poganjajo na molžo, Gorenja Soška dol.-Erj. (Torb.); — 4) = zavira, das Hindernis, C.

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

zavráčati -am nedov. (ā ȃ)
1. delati, da žival ne pride, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: na paši so mu pomagali zavračati živino / pes je z laježem zavračal ovce
2. delati, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: redarji so zavračali množico, ki je silila na trg / obramba je zavračala nasprotnikove napade odbijala
3. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavračati darila; zaporniki že cel teden zavračajo hrano / zavračati funkcije
4. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavračati pomoč pri učenju / zavračati predlagano sodelovanje
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavračati odgovor, podpis
5. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: plesalce je zavračala drugega za drugim; vse snubce vztrajno zavrača
6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu delati, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavračati predloge; naše prošnje so vztrajno zavračali
// odklanjati kaj, ne sprejemati česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zavračati pošiljke neustrezno pakiranega blaga
// odklanjati uradno priznanje, veljavo česa: zavračati nove cenike
7. izjavljati, zatrjevati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: v razpravi so zavračali njegove očitke, ugovore; zavračati nasprotnikove trditve
// izražati negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: njegov nazor v umetnosti so zavračali in smešili; v svojih spisih je zavračal pretiran nacionalizem / novejša terminologija ta izraz zavrača ga ne priznava
8. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok zavrača šolo; zavrača vso moderno umetnost
// knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sošolci ga zavračajo
9. izražati svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: v razpravi so ga ostro zavračali / to pa res nič ni, so ga zavračali

zavračajóč -a -e:
zavračajoč trditve nasprotnika, je zašel v pretiravanje

zavráčan -a -o:
zavračana čreda

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

zavrníti in zavŕniti -em dov. (ī ŕ)
1. narediti, da žival ne pride tja, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: zavrniti krave; koze so zašle v koruzo, treba jih je zavrniti / s psi zavrniti ovce
2. narediti, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: straža je zavrnila ljudi, ki so hoteli čez most; na meji zavrnejo vse, ki nimajo dokumentov / zavrniti nasprotnika odbiti
3. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavrniti darilo, nagrado / zavrnil je vse funkcije / gledališče je zavrnilo njegovo dramo je ni hotelo uprizoriti; založba je zavrnila rokopis ga ni hotela objaviti
4. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavrnil je njihovo pomoč; zavrniti ponudbo, vabilo / zavrniti prijateljstvo / zavrniti sodelovanje
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavrniti plačilo dolga; zavrniti podpis pogodbe
5. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: prosil jo je za ples, pa ga je zavrnila / ponudili so mu družabništvo, pa jih je zavrnil; zavrnila je več snubcev
6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu narediti, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavrniti načrt; zavrniti zahtevo po spremembi zakona / njegovo prošnjo so zavrnili neugodno rešili; je niso upoštevali
// odkloniti kaj, ne sprejeti česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zaradi slabe kvalitete zavrniti pošiljko; zavrniti nepopolne prijavnice
// odkloniti uradno priznanje, veljavo česa: zavrniti novi učni načrt / pri kontroli so avtomobil zavrnili niso dovolili (ponovne) registracije
7. izjaviti, zatrditi, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: zavrnil je vse obtožbe; zavrniti nasprotnikove trditve; avtoritativno zavrniti vse očitke / zavrnil je vse točke obtožnice / publ. zavrniti vsako podobnost med resničnimi dogodki in dogodki v romanu zanikati
// izraziti negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: v zadnjih člankih je zavrnil vso moderno umetnost
8. izraziti svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: ostro, ekspr. odrezavo zavrniti koga; zavrnil jih je, da ni nič res
9. zastar. odgovoriti, reči: nekaj mu je hotel zavrniti, pa se je premislil / o tem nerad govorim, je zavrnil
10. zastar. obrniti: s težavo so zavrnili čoln; zavrniti krmilo / zavrnil se je proti domu
♦ med. telo je zavrnilo presajeni organ se je odzvalo nanj z imunsko reakcijo, ki je povzročila odmrtje, odmiranje presajenega organa, tkiva; polit. zavrniti noto

zavŕnjen -a -o:
zavrnjen napad; zavrnjen snubec; biti zavrnjen od koga; zavrnjena ponudba; prošnja je bila zavrnjena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

zavrníti in zavŕniti -em dovršni glagol, glagol ravnanja

ANDREJA ŽELE: Vezljvostni slovar slovenskih glagolov, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024

zbezljáti -ám [zbəzljati in zbezljati] dov. (á ȃ)
1. začeti bezljati: krave so zbezljale; zaradi muh, vročine živina zbezlja
// bezljajoč uiti: žrebiček je zbezljal iz hleva; ovce so zbezljale v gozd
// pog. zdirjati, zdivjati: otroci so zbezljali čez cesto
2. ekspr. začeti se zelo hitro premikati: kazalci merilnika hitrosti so kar zbezljali
3. pog., ekspr. začeti se lahkomiselno izživljati, zlasti spolno: fant je zbezljal; pustila je moža in zbezljala
● ekspr. cene so zbezljale so se (hitro) zvišale; ekspr. srce mu je zbezljalo od veselja postal je zelo vesel

zbezlján -a -o:
zbezljana krava

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

združeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati, da pride kaj skupaj na eno mesto: združevati knjige po avtorjih in strokah / združevati na enem mestu
// delati, da pride kaj skupaj sploh: pri šivanju združujemo kose blaga; stroj, ki združuje vlakna / združevati v snope; združevati konce vrvi z vozli
// delati, povzročati, da pride do stika med moškimi in ženskimi spolnimi organi: združevati samce in samice / spolno združevati
2. delati, da iz dveh ali več samostojnih enot nastane nova, večja enota: združevati občine / združevati njive in travnike / združevati besede v stavke / združevati ovce v trope
// delati, da kaj postane sestavni del večje enote: združevati samostojne delavnice z osrednjim obratom / dogovor združuje države v gospodarsko skupnost
3. delati iz več delov, enot novo enoto, celoto: združevati člene pravilnika, ki se preveč ponavljajo
4. biti, nahajati se med čim in to povezovati: stavbi združuje pokrit hodnik; ceste in proge združujejo pokrajine in naselja
5. biti skupen vsem delom kake celote: združuje jih jezik; pesmi združuje ista tematika
// notranje, čustveno povezovati: ta ideja ljudi združuje; skupno trpljenje najbolj združuje / skrb za otroke združuje starše in učitelje
6. imeti kaj kot svoj sestavni del: društvo je združevalo napredne dijake / ta del motorja združuje najvažnejše dele
7. delati, da kaj poteka, se dogaja skupaj s čim drugim: občne zbore združujejo z zabavami / združevati prijetno s koristnim
8. imeti, vsebovati obenem: kritika mora združevati pravičnost in ostrino / združeval je lepoto in duhovitost; v svojem značaju združuje plemenite lastnosti
● država v svojih mejah združuje različne narode v državi so, živijo; publ. sindikat združuje nekaj tisoč članov ima; ekspr. kako združuje poklic igralca s tako brezčutnostjo kako je kot igralec lahko tako brezčuten
♦ čeb. združevati čebelje družine; pravn. združevati delo v socializmu vzpostavljati razmerja v delovnem procesu

združeváti se 
1. postajati sestavni del večje enote: predmestna naselja se združujejo z mestom
// prihajati prostorsko v neposreden stik: na tem mestu se kabla združujeta / v daljavi se nebo združuje z morjem
2. iz dveh ali več samostojnih enot nastajati nova, večja enota: podjetji se združujeta / glasovi so se združevali v melodijo
3. začenjati delati, delovati skupaj zaradi skupnih ciljev, koristi: kmetje se združujejo z delavci; gospodarsko, poslovno, strokovno se združevati / politično se združevati v stranke
4. opravljati spolno združitev, imeti spolne odnose: ti dve pasmi se ne združujeta / spolno, telesno se združevati

združujóč -a -e:
združujoč se v društva, ohranjati ljudske običaje; v jate združujoči se ptiči; združujoče lastnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

združíti in zdrúžiti -im, tudi zdrúžiti -im dov. (ī ú ū; ū ȗ)
1. narediti, da pride kaj skupaj, na eno mesto: združiti živali enake starosti; prostorsko združiti obrate v novi stavbi
// narediti, da pride kaj skupaj sploh: vlakna združi stroj; s šivanjem združiti več plasti tkanine / poseben mehanizem združi oba dela; združiti konca vrvi z vozlom
// narediti, povzročiti, da pride do stika med moškimi in ženskimi spolnimi organi: združiti samca in samico / spolno združiti
2. narediti, da iz dveh ali več samostojnih enot nastane nova, večja enota: združiti dve občini / združiti države v konfederacijo / združiti več parcel / združiti besede v stavke / združiti pesmi v zbirko / združiti ovce v trop
// narediti, da kaj postane sestavni del večje enote: združiti samostojne obrate s tovarno / dogovor je združil države v gospodarsko skupnost
3. narediti iz več delov, enot novo enoto, celoto: združiti posamezne člene, odstavke; scenarist je združil vrsto prizorov / kamera je v enem posnetku združila dva prostora
// narediti, da iz delov, manjših enot nastane celota: združiti razcepljeno ljudstvo; stranka je združila posamezne skupine; politično združiti narod
4. notranje, čustveno povezati: ljubezen, nesreča ljudi združi; združila jih je zavest skupne usode
5. narediti, da kaj poteka, se dogaja skupaj s čim drugim: občni zbor so združili z zabavo / združiti prijetno s koristnim
● združiti dežele pod svojo oblastjo zavladati jim; ekspr. združiti filozofijo z življenjem živeti v skladu s svojim filozofskim prepričanjem; publ. združiti svoje sile začeti delovati skupno
♦ ekon. združiti obratna sredstva

združíti se in zdrúžiti se, tudi zdrúžiti se
1. postati sestavni del večje enote: predmestne vasi so se združile z mestom / potok se združi z reko se izliva vanjo
// priti prostorsko v neposreden stik: na tem mestu se cevovoda združita / v daljavi se nebo združi z morjem
2. iz dveh ali več samostojnih enot postati nova, večja enota: banki, podjetji sta se združili / potoki se združijo v reko / glasovi pevcev so se združili
3. začeti delati, delovati skupaj zaradi skupnih ciljev, koristi: delavci in kmetje so se združili; združiti se proti skupnemu nasprotniku; gospodarsko, politično, strokovno se združiti / združiti se v stranko / Proletarci vseh dežel, združite se! geslo mednarodnega delavskega gibanja
4. opraviti spolno združitev, imeti spolni odnos: samica in samec se združita / želel se je združiti z njo / telesno se združiti
● ekspr. očeta sta želela, da bi se njuna otroka združila se poročila
♦ biol. jajčece se združi s semenčico; fiz. valovanja enake frekvence se združijo

združívši star.:
združivši živali z najboljšimi lastnostmi, so dobili dobro novo pasmo; združivši se so ustanovili novo državo

zdrúžen -a -o
1. deležnik od združiti: v skladno celoto združeni deli; združeni pevski zbori; bila sta neločljivo združena; s šaljivim obredom združena zabava; države, združene v vojaški zvezi
● Organizacija združenih narodov [OZN] organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu; ekspr. z združenimi močmi so ukrotili razgrajača (vsi) skupaj; združeno podjetje do 1973 gospodarsko enotno podjetje, nastalo z združitvijo več samostojnih podjetij
♦ ekon. združeno delo v socializmu oblika produkcijskih odnosov, v katerih so delavci soudeleženi pri lastnini in upravljanju
2. navadno v povedni rabi, v zvezi s s, z ki vključuje to, kar izraža dopolnilo: s tem je združen neprijeten občutek; potovanje je združeno z velikimi izdatki; smučanje je združeno z nevarnostmi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

združíti in zdrúžiti -im dovršni glagol, glagol ravnanja s premikanjem

ANDREJA ŽELE: Vezljvostni slovar slovenskih glagolov, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024

zgodljáti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. močno skaliti: zgodljati vodo
● ekspr. vse je zgodljal zmešal, pomešal

zgodlján -a -o:
ovce ne pijejo zgodljane vode

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

zlómkov -a -o prid. (ọ̑)
1. evfem. hudičev: ujel se je v zlomkove zanke / kot psovka zlomkovi otroci, boste dali mir
2. ekspr. ki izraža negativen odnos do osebe, stvari: kdo je pasel te zlomkove ovce

zlómkovo prisl., ekspr.
zelo, hudo: zlomkovo so ga iskali; zlomkovo rad jih ima

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

zmrcváriti -im dov. (á ȃ) ekspr.
1. povzročiti komu hude rane, poškodbe: krogla mu je zmrcvarila roko; volkovi so zmrcvarili ovce; v pretepu so ga hudo zmrcvarili; pren. zasliševanje ga je duševno zmrcvarilo
2. poškodovati, uničiti: pes je zmrcvaril copate; zmrcvariti igračo
// pokvariti, poslabšati: uredništvo mu je zmrcvarilo članek / staro ime kraja so čisto zmrcvarili popačili

zmrcvárjen -a -o:
zmrcvarjen človek; našli so ga vsega zmrcvarjenega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

zravnáti 1., -ȃm, vb. pf. untereinander gleich machen, ausgleichen, Jan.; ovce so zobe zravnale (haben alle neue Zähne bekommen), Cig.; — compensieren, Cig.; — z. se = poravnati se, sich ausgleichen, Svet. (Rok.); — prim. izravnati.

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

žéljən, -ljna, adj. 1) ein Verlangen habend, begierig, lüstern; ali si tako željen vina? hast du ein solches Verlangen nach Wein? časti ž., ehrgeizig; nisem ga nič željna, ich trage kein Verlangen nach ihm; željno pričakovati, sehnlich erwarten; — 2) erwünscht, C.; željen gost, Krelj; uže mi je smrt željna, Krelj; — holdselig, herrlich: željna mesta, v željno deželo, vsa željna drevesa v božjem vrtu, Dalm.; ovce peljam na željno travo ("auf eine lustige Au"), Krelj; — prim. nem. lustig od Lust.

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

živína -e ž (í)
1. navadno večje domače živali, ki se redijo, vzrejajo zaradi gospodarskih koristi, zlasti govedo: živina muka, se pase; skidati živini; gojiti, rediti živino; krmiti, napajati živino; lepa, suha živina; čreda živine; imeti dvajset glav živine; trgovina z živino; živina in ovce; dela, gara, trudi se kot (črna) živina zelo, hudo; pije kot živina zelo, veliko; ravnati s kom kot z živino zelo surovo / klavna, mlečna, plemenska živina; pašna, vprežna živina; rogata živina govedo; tovorna živina konji, mule, osli / goveja živina / ekspr. te rastlinske uši so domača živina mravelj
● šalj. ščetinasta živina prašiči
2. nizko nasilen, surov človek: ta živina jo je pretepel / kot psovka ti prekleta živina, pusti ga
3. ekspr., navadno s prilastkom kdor ima pomembnejši družbeni položaj: spoznal je vse živine te ustanove; biti pomembna, velika, vplivna živina / ministrska, politična živina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

živínica -e ž (í)
ekspr. manjšalnica od živina: krmiti, rediti živinico; lepa živinica / ob cvetenju ajde so čebelarji pripeljali živinico na pašo čebele
● ekspr. iti na planino po svoje živinice krave, vole, ovce

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

življênje-asamostalnik srednjega spola

1. sposobnost razvoja in razmnoževanja

   • življenje koga/česa
   • , življenje po čem, kako, kdaj
   • , življenje med kom/čim, kje, kdaj
2. bivanje, obstajanje

   • življenje koga/česa
   • , življenje v/na čem, kje, kdaj
   • , življenje s kom/čim
   • , življenje za koga/kaj
   • , življenje po čem, kdaj
   • , življenje med kom/čim, kje, kdaj

Slovar neglagolske vezljivosti, spletna izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.