Fran > SSKJ²

brusíti1 in brúsiti -im nedov. (ī ú)
1. delati rezilo ostro: brusiti dleto, koso, nož, orodje; na suho brusiti / mačka brusi kremplje; miška si brusi zobe
2. z brusom obdelovati predmete: brusiti kamen, steklo; brusiti tlak; fino, grobo brusiti; ročno, strojno brusiti / brusiti z abrazivom / zobozdravnik brusi zob
3. drgniti ob kaj: purani brusijo s perutnicami po tleh / golob si brusi kljun ob kamen
4. knjiž. dajati čemu bolj izdelano podobo: debata brusi mnenja; brusiti okus občinstva
● ekspr. ljudje si že brusijo jezike veliko govorijo o tem, opravljajo; ekspr. brusiti noge, pete hitro hoditi, teči; zastar. brusiti pero vaditi se v pisateljevanju, pisati
♦ etn. škarjice brusiti otroška igra, pri kateri se igralci lovijo od drevesa do drevesa; lov. divji petelin brusi poje zaključni del svojega speva; papir. brusiti les z brusilnikom pridobivati iz lesa lesovino

brúšen -a -o:
brušen diamant; brušeni kozarci; brušeno ogledalo; mojstrsko brušena proza

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

čópar in čôpar -ja m (ọ̑; ȏ)
čopast ptič, navadno petelin:

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

čúdo1 -a stil. -ésa s (ū, ẹ̑)
1. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: tedaj se je zgodilo čudo, da so se oblaki razmaknili; želim si to čudo, da bi začel delati; o njem pripovedujejo razna čuda / ekspr. pravo čudo bo, če bo kaj ujel / ekspr., v povedni rabi: saj je res čudo, da je vzdržal; ni čudo, ni čuda, da ga nihče ne mara; elipt. čudo, da ni padla
// star. čudež: delati čuda
2. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: razkazoval mu je čuda starega gradu; ta človek je pravo čudo, vse si zapomni; Niagarski slapovi so eno od sedmih čudes sveta / ekspr. novi most je čudo sodobne tehnike izreden dosežek
// nenavadno, fantastično bitje ali stvar: iz vode se je pokazalo čudo: pol človek, pol riba; železnica je bila nekdaj veliko čudo; gledali so ga kot deveto čudo zelo presenečeno
3. knjiž., s predlogom začudenje, presenečenje: od čuda je izbuljil oči; na največje čudo otrok se je zvezda utrnila; v veliko čudo vseh je zmagal; v strahu in čudu so se spogledali
4. v členkovni rabi izraža presenečenje, iznenadenje: žival se mu približa in – čudo – spregovori kot človek; čudo božje, kaj si še živ; čudo prečudno, zadeti petelin se ni premaknil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

dívji -a -e prid. (í)
1. ki živi, raste svobodno v naravi: divji golob, zajec; v starem štoru je našel divje čebele; cepiti divjo češnjo; jata divjih rac; divje in gojene rastline; divje in domače živali
2. ki še ni kultiviran, civiliziran: ti kraji so še zelo divji / divja dolina, pokrajina; divja, nedotaknjena narava / divji predeli celine; film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran / divja plemena ki živijo na zelo primitivni stopnji družbenega razvoja
3. ki se ne da ukrotiti: konja je prodal, ker je bil divji / pri sosedu imajo zelo divjega psa / bik je ves divji razgrajal po vasi razdražen
4. nav. ekspr. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: tega divjega človeka se vsi izogibajo; bal se je divje drhali, ki je pustošila po deželi / imel je divje navade / otroci so tako divji, da jih komaj krotim neugnani, razposajeni
// ekspr., v povedni rabi zelo jezen: kmalu se vrni, sicer bo oče divji; divji ko ris / na koga je tako divji? ves divji je nanj
// ki izraža, kaže divjost, veliko jezo: divji obraz; ustrašil se je njegovega divjega pogleda / opazil je divji blesk v njegovih očeh / zaslišal se je divji lajež psov
5. ekspr., navadno v povedni rabi ki se boji tujih ljudi: ne bodi tako divji in pridi bližje
6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: prijela ga je divja jeza; ljubil jo je z divjo strastjo / zaslišal se je divji krik, smeh / vnel se je divji boj / mraz je sicer divji, a snega ni; začutil je divjo lakoto
// ki ima veliko hitrost, silovitost: pognal je konja v divji dir; od divje vožnje z avtomobilom ga boli glava / utrujen od divjega plesa
7. ekspr., s širokim pomenskim obsegom čuden, nenavaden: to je napravilo nanj prav divji vtis; imel je divje sanje / vedno nosi obleke divjih barv
8. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: divji lov; divja gradnja črna gradnja; divje odlagališče nezakonito odlagališče odpadkov v naravi / divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze / divji lovec, ribič
● pog., ekspr. ves divji je na meso zelo rad ga je; pog., ekspr. divji je na ženske ima veliko slo po ženskah
♦ bot. divji bezeg; divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum; divja roža šipek; etn. divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; divja jaga po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki; vrtn. divja mladika mladika, ki zraste iz starega tkiva; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; divja koza gams

dívje prisl.:
divje kričati; divje rasti; divje voziti; divje romantična pokrajina; divje smo navijali za naše moštvo
● ekspr. divje ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; sam.: nekaj divjega je v njegovi naravi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

dléskniti -em in dlêskniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ)
dati kratek, nizek, nezveneč glas: dleskniti z jezikom / dleskniti s prsti / divji petelin je nekajkrat dlesknil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

dopéti -pôjem dov., dopój dopójte, tudi dopôj dopôjte; dopél (ẹ́ ó)
končati petje: petelin je dopel; dopeti melodijo

dopét -a -o:
dopeta pesem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

drobíti -ím nedov. (ī í)
1. delati iz česa majhne, drobne dele: drobiti kamenje, premog; mati je drobila žgance; suhe veje so se drobile pod nogami; seno je tako suho, da se kar drobi / drobiti kruh v kavo / drobiti lešnike z zobmi treti; pren., pesn. ura je enakomerno drobila čas
// publ. deliti, cepiti: drobiti industrijske organizacije; drobiti kmečka posestva / drobiti dejavnost, delo
// knjiž. delati kaj manj trdno, močno: slaba organizacija drobi delovne moči; drobiti sovražnikovo obrambo; težke razmere so drobile voljo in živce uničevale
2. hoditi s kratkimi, hitrimi koraki: dekletce je drobilo zraven matere; vsa razburjena je drobila proti domu / drobiti korake
3. živahno oglašati se s kratkimi glasovi: ščinkavci veselo drobijo; pren. mala dva zvonova sta prijetno drobila
// ekspr. živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: drobil je razne zgodbice o svojem znancu / drobila sva o vsem mogočem
// ekspr. lahkotno peti ali igrati: ves dan je drobila tisti znani napev; pastirček si drobi na piščalko
4. ekspr. po malem, počasi jesti: drobil je velik kos kruha; suh je, čeprav zmeraj kaj drobi
5. ekspr. z enakomernim udarjanjem povzročati votle glasove: na lesene strehe je drobil dež; drobiti s prsti po mizi
♦ lov. divji petelin drobi poje začetni del svojega speva; mat. drobiti pretvarjati višje merske enote v nižje

drobèč -éča -e:
v daljavi se je oglašal ščinkavec, drobeč svojo pesem; lahni, drobeči koraki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

drobnjád -i ž (ȃ)
1. ekspr. majhni otroci; drobiž: vso pot nas je spremljala vaška drobnjad; lačna, jokajoča drobnjad
// drobne, majhne živali: detelja je polna zajčje drobnjadi / petelin je stal ponosno sredi svoje drobnjadi
2. kar je drobno, majhno: jablane so rodile samo drobnjad; iz torbice se je usula raznovrstna drobnjad drobnarija
♦ gozd. do sedem centimetrov debel okrogel les

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

gálski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na Galce ali Galijo: galsko ozemlje / galski humor sproščen in nekoliko robat
● galski petelin podoba petelina kot simbol Francije

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

gnój -á in -a m, mest. ed. gnóju in gnôju (ọ̑)
1. iztrebki domačih živali, pomešani s steljo: kidati gnoj; navoziti, raztrositi gnoj; na dvorišču smrdi po gnoju; masten, uležan gnoj; konjski, svinjski gnoj; pred hlevom je bil velik kup gnoja; postavlja se ko petelin na gnoju / hlevski gnoj
// gnojilo: izčrpani zemlji je treba dajati gnoj / umetni gnoj
2. gosta, navadno rumenkasto zelena tekočina, nastala pri nekaterih vnetjih: gnoj se cedi iz rane; brisati gnoj; gost gnoj
3. nizko zelo len, zanikrn človek: spodi ta gnoj od hiše; bil si in boš ostal gnoj
● ekspr. potegnil ga je iz gnoja rešil iz težkega položaja; ekspr. toliko je sadja, da se gnoj dela iz njega zelo veliko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

grebén -a m (ẹ̑)
1. podolgovata, ozka izboklina ali vzpetina: na sredi kolovoza se dela greben; odlitki so bili slabi in polni grebenov
// izbokli del vala: na vodi so se delali grebeni; morski greben / ladja se ziblje na grebenih valov
2. podolgovata, strma gorska vzpetina: vzpeti se na greben; krenili smo po grebenu; gozdni, skalnati grebeni; vznožje grebena / gorski greben / koralni greben nadvodni ali podvodni greben, ki so ga zgradile korale
3. rdeč nazobčan kožni izrastek na vrhu petelinove glave: petelin z rdečim, pravilno zobčastim grebenom
● ekspr. greben se mu je povesil ni mu bilo prav, čutil se je ponižanega; nehal je biti domišljav; ekspr. mu že raste greben postaja domišljav, prevzeten
4. vet. sprednji, izbočeni del hrbta: pobožati psa po grebenu; jezdec se je naslonil konju na greben viher
♦ anat. nosni greben vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; lopatični greben izboklina na hrbtni ploskvi lopatice; arheol. greben ojačeni del oglavja čelade; grad. greben rob, stik strešnih nagibov; meteor. greben del anticiklona, ki je raztegnjen v eno stran; greben visokega zračnega pritiska slabi; teh. greben daljša, ozka enakomerna izboklina na strojnem delu za preprečevanje vzdolžnega premika; vtirjevalni greben kolobar na robu platišča, ki drži kolo na tirnici; tekst. greben del bila, ki drži osnovne niti v določenem razporedu; zool. grodnični greben izboklina na ptičji grodnici, ki daje oporo letalnim mišicam

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

izpéti2 -pôjem dov., izpój izpójte tudi izpôj izpôjte; izpél (ẹ́ ó)
1. prenehati peti: izpeti melodijo, pesem
// zapeti do konca: izpeti arijo; ko se ta kitica izpoje, se začne od začetka / izpeti pesem do konca
2. knjiž. izraziti svoja čustva, občutke, navadno v umetniškem delu: v romancah je izpel svoje sanje; v lesu je izpel svojo najlepšo umetnino; umrl je, preden se je mogel izpeti
3. ekspr. reči, povedati: ta vam bo izpel vse, kar ve
● nar. čuk, petelin ga je izpel po ljudskem verovanju napovedal njegovo smrt

izpéti se 
biti v stanju, ko so vsa čustva, občutki, spoznanja zlasti s pesnjenjem že izražena: pesnik se je izpel; v narodni ideji se je že izpel / pevec se je izpel nima več lepega glasu
● ekspr. zima se še ni izpela še bo mraz

izpét -a -o:
njegov glas je izpet; ta melodija je že izpeta zaradi pogostnega petja ni več zanimiva, privlačna

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

kikiríkati -am nedov. (ī)
oglašati se z glasom kikiriki: na dvorišču je glasno kikirikal petelin
// ekspr. govoriti z glasom, podobnim kikirikanju: ves dan kikirika po hiši

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

kikirikí3 medm. (ȋ)
posnema glas petelina: na dvorišču zapoje petelin: kikiriki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

kikiríkniti -em dov. (í ȋ)
oglasiti se z glasom kikiriki: petelin je kikiriknil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

klepáti klépljem nedov., klêplji klepljíte; klêpal (á ẹ́)
1. z udarci kladiva tanjšati, ostriti rezilo: klepati koso, srp / kosec kleplje; pren., ekspr. kleplje nas usoda
// z udarci kladiva oblikovati, obdelovati pločevino: klepati žleb
2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom tolči, udarjati: raje grem na cesto kamenje klepat; klepati po nakovalu / detel kleplje na deblu / čutil je, kako mu kleplje srce
// slabo, nevešče
a) igrati (na klavir): že spet kleplje / slabš. nehaj že klepati igrati
b) tipkati: kleplje v pisarni / slabš. sedeli smo za pisalnimi stroji in klepali kakor za stavo tipkali
3. ekspr. počasi, okorno stopati: ob palici je klepal po tlaku
4. ekspr. jesti (enolično, slabo): klepati fižol; v petek in svetek klepljejo krompir
● ekspr. smrt že kleplje koso zanj kmalu bo umrl; pog., slabš. spet kleplje verze sestavlja, piše; slabš. nekoliko kleplje ruščino govori, zna govoriti; ekspr. to so klepali o njem grdo govorili, ga opravljali
♦ lov. divji petelin kleplje poje začetni del svojega speva; obrt. klepati mlinski kamen z udarci kladiva mu dajati hrapavo površino

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

klícati klíčem nedov., klícala in klicála (í ȋ)
1. glasno izgovarjati, govoriti, navadno kako ime: klical ga je, pa se ni hotel obrniti; vztrajno kliče mater; že dolgo te kličem; v strahu jo je začel klicati / polglasno, z močnim glasom klicati / iti mora, mati ga kliče; zaman jo je klical, ni hotela priti / klicati kokoši, psa z določenim glasom, znakom izražati zahtevo po prisotnosti
// oglašati se z značilnim glasom: koklja kliče piščance; ptice se kličejo
// glasno govoriti, vpiti: neprestano je nekaj klical; vsi so (jima) klicali: dobrodošla; počakaj, je klicala za njim / že od daleč ji je klical (v) pozdrav jo je pozdravljal / klicati (cene) na dražbi izklicevati
2. s prislovnim določilom izražati željo, zahtevo po
a) prisotnosti na kakem mestu: mati kliče otroke domov, v hišo / direktor ga kliče (v pisarno) / starše so klicali v šolo; že večkrat so ga klicali na sodišče / začeli so klicati k vojakom / v namenilniku: hodi jo klicat za v šolo; takoj jo grem klicat poklicat; pren., ekspr. delo, važen opravek ga kliče
b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: klical jih je k delu; klical ga je na pomoč / elipt. klicati jest koga da naj gre jest / klicali so gasilce, policijo; beli sam, nikoli ne kliče soboslikarjev ne najame za beljenje / klical ga je na odgovor, zagovor / sodišče ga kliče za pričo / vznes. klicati ljudstvo k slogi, uporu pozivati, spodbujati / ekspr. trobentač kliče k počitku s trobento naznanja počitek; pren., ekspr. sirena kliče na delo; zvon kliče k molitvi
c) vznes. določenem stanju, lastnosti: klicati blagoslov na polje; klicati prekletstvo na(d) sovražnika / klicati kazen na koga
// ekspr., navadno v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: številna vprašanja kličejo po vsebinski in oblikovni obdelavi / izsušena zemlja kliče po dežju / kliče po starih časih
3. buditi, zbujati: zjutraj ga kliče mama / otroka sta še spala in ju ni hotel klicati
4. uporabljati določeno ime: vsi jo kličejo Mojca, čeprav ji je ime Marija / klical ga bo za očeta
// dov. dati, določiti ime; imenovati: kako ga boš klical / klical ga je po očetu / nar. zahodno kako se kličeš kako ti je ime
5. prizadevati si vzpostaviti s kom zvezo z napravo, navadno telefonom, ali računalniškim programom za prenašanje govora na daljavo: klical sem ga, a se ni oglasil / klicati (telefonsko) centralo; klicati policijo; klicati na številko 112 / pog.: domov je klical, da ne pride h kosilu telefoniral; telefon kliče zvoni / klicati na (mobilni) telefon, po (mobilnem) telefonu
● vznes. Bog ga kliče umrl bo; knjiž. domovina ga kliče mora v vojno, k vojakom; ekspr. nikar ne kliči vraga v hišo ne govori tako nepremišljeno, predrzno, da se to v resnici ne zgodi; petelin že kliče dan naznanja s petjem; klicati duhove pri spiritistih prizadevati si dobiti stik z umrlimi; moža sta klicala ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjala, koliko je ura; ekspr. ta krivica kliče do neba je zelo velika, huda; klicati na oder z aplavzom izražati željo, da pridejo avtor, igralci na oder; šol. žarg. učence je najprej klical z navajanjem imen preverjal njihovo prisotnost; nar. fantje so šli klicat (pod okno) vasovat, k dekletom
♦ igr. klicati pri igri s kartami z imenovanjem barve, figure izbrati si soigralca v igri; ptt klicati številko izbrati številko, potrebno za vzpostavitev zveze z določenim telefonskim uporabnikom

klicáje :
klicaje na pomoč se je zgrudila

kličóč -a -e:
kličoč po maščevanju

klícan -a -o:
klican na zagovor, pred sodnika za prekrške
● šol. žarg. bil je klican k tabli vprašan pred tablo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

kljúniti -em dov. (ú ȗ) nar.
1. udariti s kljunom; kavsniti: koklja je kljunila pišče / petelin ga je kljunil v roko
// hitro, sunkovito seči s kljunom po čem: kokoš je kljunila pšenico, travo / galebi so tu in tam kljunili po bilkah
2. ekspr. popiti (malo alkoholne pijače): kljuni malo žganja / rad ga kljune

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

kokót1 -a m (ọ̑)
nar. vzhodno petelin: po vasi so se oglašali kokoti
♦ zool. morski kokot na morskem dnu živeča riba z velikimi prsnimi plavutmi in veliko glavo, Dactylopterus volitans

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

kopún -a m (ȗ)
skopljen petelin: jedli so pečenega kopuna; pitani kopuni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.