Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika

Celotno geslo eSSKJ
dvójnica dvójnice samostalnik ženskega spola [dvójnica]
    1. ženska, ki je drugi ženski zelo podobna, zlasti po videzu
      1.1. ženska, ki nadomešča igralko v prizorih, ki zahtevajo zlasti posebno spretnost, znanje
      1.2. lutka, figura, ki upodablja kako žensko
    2. vsaka od dveh ali več enakih, podobnih stvari, pojavov; SINONIMI: dvojnik
    3. iz jezikoslovja vsaka od dveh ali več pojavnih oblik besede
    4. navadno v množini, iz etnologije piščal iz enega kosa lesa z dvojno cevjo
ETIMOLOGIJA: ↑dvojen
Celotno geslo eSSKJ
fájfa fájfe samostalnik ženskega spola [fájfa]
    neformalno priprava za kajenje, ki se napolni s tobakom
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz nem. Pfeife, prvotno ‛cev, piščal’, < stvnem. phīfa, to pa iz srlat. pipa iz lat. pīp(p)āre ‛čivkati, piskati’, imitativnega izvora - več ...
Celotno geslo eSSKJ
óboa óboe samostalnik ženskega spola [óboa]
    1. pihalo z dvojnim jezičkom in jasnim, prodornim tonom
      1.1. igranje tega pihala
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. Oboe, it. oboe iz frc. hautbois ‛oboa’ iz haut ‛visok’ + bois ‛les’, prvotno ‛lesena piščal, s katero je mogoče igrati visoke tone’ - več ...

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
dvójnica -e ž (ọ̑)
1. ženska, ki je drugi ženski izredno podobna, zlasti po zunanjosti: to ni bila ona, pač pa njena dvojnica
// film., gled. ženska, ki nadomešča pravo igralko v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: prizore na smučeh so posneli z dvojnico, smučarsko prvakinjo
2. vsaka od dveh ali več enakih stvari: knjižnica si je za izposojanje knjig uredila oddelek dvojnic
// jezikosl. vsaka od dveh ali več pojavnih oblik besede: akcentska, pravopisna dvojnica / pogovorna dvojnica sinonim
3. etn. piščal iz enega kosa lesa z dvema cevema: pastir je piskal na dvojnico
SSKJ²
glúh -a -o stil. -ó prid. (ȗ ú)
1. ki ni sposoben zaznavati zvokov, glasov: gluh človek; fant je od rojstva popolnoma gluh; gluh na levo uho; gluh kakor kamen, zemlja / starka je nekoliko gluha ne sliši dobro
2. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z za ki noče dojeti, upoštevati česa: bil je gluh za vsak nasvet; gluh za sodobne probleme; ostal je gluh za vse prigovarjanje / včasih je gluha in slepa za vse okrog sebe / star., z dajalnikom gluh opravičilom in prošnjam
3. ekspr. ki je brez zvoka, šuma: obdajal jih je gluh gozd; bil je sam v gluhem prostoru; gluha puščava / gluhi večeri; noči so dolge, gluhe / dolga leta je živel v tem gluhem kraju samotnem
// knjiž. ki ne da glasu, zvena: telefon je gluh; gluha piščal; mnogo tipk na klavirju je gluhih
// ki se pojavlja v najvišji stopnji: gluha tema; samota je bila gluha in ubijajoča / gluh molk; gluha tišina
4. ekspr. ki se komaj sliši, zaznava: spregovoril je z gluhim, zagrljenim glasom / gluho bučanje morja; gluho stokanje / gluhi koraki; gluh udarec top
5. neobčutljiv, brezčuten: noge so mu bile gluhe / njegovi prsti so gluhi za bolečino
6. prazen, jalov: gluho klasje; gluha žitna zrna / gluho seme nekalivo / gluha zemlja nerodovitna
● pog. sosed je na to uho gluh ta stvar ga ne zanima, noče ničesar slišati o njej; ekspr. ne kriči, saj nisem gluh saj slišim; ekspr. govoriti gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. naleteti na gluha ušesa na ljudi, ki se ne dajo prepričati
♦ čeb. gluho jajčece jajčece, iz katerega se ne razvije ličinka; lov. gluh naboj naboj, ki se pri sproženju ne vžge
    glúho prisl.:
    gluho je čofnil v vodo; koraki so gluho odmevali
    glúhi -a -o sam.:
    zavod za gluhe in naglušne
SSKJ²
izrezljáti -ám tudi zrezljáti -ám dov. (á ȃ)
z rezilom narediti, izoblikovati: izrezljati igračo, kip; obraz ima tak, kot bi ga izrezljal iz lesa; izrezljati si piščal
    izrezlján tudi zrezlján -a -o:
    umetniško izrezljan oltar; izrezljana podoba; na skrinji so izrezljane rožice; bogato izrezljane stopnice
SSKJ²
jezíčen1 -čna -o prid. (ȋ)
1. nanašajoč se na jezik 1: jezične mišice / jezična konica / opazovati jezično barvo jezikovo
2. zastar. jezikoven: jezični pouk
● ekspr. jezični dvoboj besedni dvoboj
♦ anat. jezični koren skrajni zadnji del jezika; glasb. jezična piščal piščal, ki ima jeziček; jezikosl. (zgornja) jezična ploskev zgornji del jezika med konico in korenom
SSKJ²
pastírski -a -o prid. (í)
1. nanašajoč se na pastirje: opravljati pastirska dela; opisovati pastirsko življenje / pastirski običaji; pastirska pesem / pastirska palica, piščal / pastirska koča
2. star. duhovniški, škofovski: opravljati pastirsko službo
♦ lit. pastirska idila; rel. pastirsko pismo škofovsko pismo, poslanica vernikom; vet. pastirski pes pes, ki brani čredo pred napadalci, zlasti volkovi; velik močen pes z dolgo belo dlako in košatim repom
    pastírsko prisl.:
    pastirsko oblečen
    ♦     glasb. pastirsko označba za izraz izvajanja pastorale
SSKJ²
piskáč -a m (á)
nekdaj kdor igra, piska na piščal, na glasbilo s piščaljo: piskači na stolpu piskajo vsako uro; graščak je naročil godce in piskače / mestni piskač
SSKJ²
pískati -am nedov., tudi piskála (í)
1. igrati na piščal, na glasbilo s piščaljo: godci so godli in piskali; pastir leži v travi in si piska / piskati na piščalko
2. dajati visoke, ostre glasove: lokomotiva, piščalka piska; glasno, predirljivo piskati; dobil je konjička, ki zadaj piska / para piska v zrak piskajoč uhaja; brezoseb.: v prsih mu hrope in piska; v sprejemniku spet piska
// oglašati se s takimi glasovi: gams, srna piska / začela sta piskati jerebom jih klicati na tak način
3. s pihanjem v ozek, podolgovat predmet, režo povzročati visoke, ostre glasove: naučiti se piskati; piskati na list, prste; piskati v cevko / zunaj piska burja; veter piska v vejah
● sodnik je piskal osebno napako, prekršek s piščalko dal znak, da je bila storjena osebna napaka, prekršek; ekspr. trobentice že piskajo pomladni pozdrav že cvetijo; ekspr. s samo pokojnino bom tanko piskal bom živel slabo, v slabih gmotnih razmerah; bil je hud, da je kar piskal zelo je bil hud
    piskáje :
    vlak se piskaje oddaljuje; piskaje smrčati
    piskajóč -a -e:
    piskajoč glas; mrzel piskajoč veter; prisl.: piskajoče se oglašati
SSKJ²
piščál -i [piščau̯] ž (ȃ)
1. preprosto glasbilo v obliki cevi, v katero se piha: piščal piska; delati, rezljati piščali; igrati na piščal; koščena, vrbova piščal; glas pastirske piščali
// temu podobna signalna priprava: parna piščal lokomotive
2. glasb. vsak od delov orgel, v katerem nastaja ton: vgraditi v orgle novo piščal / jezična ki ima jeziček, ustnična piščal ki ima ustnico / orgelske piščali
3. anat. kost na notranji strani goleni; golenica: piščal in mečnica
SSKJ²
piščálen -lna -o (ȃ)
pridevnik od piščal: kakovost piščalnega zvena
SSKJ²
pŕda -e ž (r̄)
1. etn. piščal iz lubjaste, na koncu odrgnjene in stisnjene cevke: prda iz vrbovega lubja
2. nizko del živalske zadnjice okrog odprtine debelega črevesa: konjska prda
SSKJ²
prebírati -am nedov. (ī ȋ)
1. brati drugega za drugim: hodi po ulici in prebira napise; z zanimanjem prebira vsa novejša dela / sedi za mizo in prebira časopis bere / ekspr. prebirati obraze ljudi presojati
// večkrat brati, prebrati: prebirati klasike, Prešernove pesmi
2. večjo količino stvari iste vrste ločevati po kakovosti: prebirati jabolka za prodajo; prebirati pobrani krompir / prebirati na roko; prebirati po velikosti
// odstranjevati slabo zrnje, smeti od dobrega zrnja: pozimi sta prebirala fižol; prebirati stolčene orehe / ekspr. srednja šola strogo prebira učence izbira, odbira
3. s prsti dotikati se, prijemati drugega za drugim: v zadregi prebirati gumbe na obleki; prebirati otroku prstke na roki / ekspr.: prebirati piščal igrati (na) piščal; prebirati tipke na klavirju igrati (na) klavir; pren., ekspr. veter prebira lase, liste; ustnice mu prebira smehljaj
4. odločati se za kaj drugega, zlasti za drugo opravilo, delo: kaj bi prebiral, bolje je v rudniku kot na fronti; preveč prebira delo, službe / pogosto prebira ljubimce menjava
● star. prebirati jagode na rožnem vencu moliti rožni venec; ekspr. prebirati fantom kosti tepsti, pretepati jih; ekspr. prebirati stopnice stopati po njih
♦ gozd. prebirati gozd izkoriščati ga s prebiralno sečnjo
    prebirajóč -a -e:
    prebirajoč knjigo, je čakal na vlak
SSKJ²
sirínga -e ž (ȋ)
1. pri starih Grkih piščal iz več med seboj povezanih cevi; sirinks: igrati na siringo / panova siringa
2. knjiž. španski bezeg: na vrtu so imeli tri breze in nekaj grmov siringe
SSKJ²
sírinks -a m (ȋ)
pri starih Grkih piščal iz več med seboj povezanih cevi: igrati na sirinks
♦ zool. organ ptic ob prehodu sapnika v oba dušnika, s katerim se tvorijo glasovi; spodnji grgavec
SSKJ²
strančíca2 -e ž (í)
nar. dolga bezgova piščal, podobna flavti: pastir je igral na strančico
SSKJ²
stranščíca -e ž (í)
nar. prekmursko dolga bezgova piščal, podobna flavti: igrati na stranščico
SSKJ²
svirálka -e [tudi svirau̯ka] ž (ȃ)
zastar. piščal: predramil ga je glas sviralk in bobnov
SSKJ²
svírati -am nedov. (ȋ)
1. zastar. igrati (na glasbilo): vso noč je sviral na svatbi / svirati valček / svirati na piščal
2. pog., v zvezi z ga počenjati neumnosti, lahkomiselnosti: ne sviraj ga; spet ga svira
● star. tako boš plesala, kot bom jaz sviral tako boš delala, ravnala, kot bom jaz hotel
    sviráje :
    odšli so naprej, sviraje koračnico
    svirajóč -a -e:
    na piščal svirajoči pastir
Število zadetkov: 172