Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
imé -na s (ẹ̑) 
  1. 1. beseda, več besed, ki se uporabljajo za razlikovanje, določevanje
    1. a) posameznega človeka: določiti, izbrati otroku ime; s tresočo se roko je napisal ime; lepo, smešno ime; predstavil se je s tem imenom; seznam imen / ni hotel povedati imena; ni se mogel spomniti njenega imena; knjiž. ne vem mu imena / moje ime je Jože imenujem se Jože; kako ti je ime; ime ima po očetu; ne poznam nikogar, ki bi imel to ime / dati komu ime; dobil je novo ime / ekspr. prijelo se ga je ime Jirs začeli so ga imenovati; rekli so mu
      // v prijavi je moral navesti svoje ime ime in priimek; knjiž. vse bančne vloge se glasijo na njegovo ime; podpisal se je s celim imenom z imenom in priimkom
      // poklical ga je po imenu, z imenom / živi pod drugim imenom; izmišljeno ime psevdonim; potoval je pod lažnim, tujim imenom; partizansko ime ki ga je dobil, imel v partizanih
      // živalim je dajal človeška imena / povedati priimek in ime
    2. b) posameznega iz iste vrste: pes je še brez imena; poznal je vsa rastlinska imena; navedel je ime rojstnega kraja; ime podjetja; ime ulice / knjiž. tej rudnini ne vem imena; šola, ulica je dobila ime po njem; tudi reka ima to ime / star. vas, Vrh po imenu vas, ki se imenuje Vrh
      // žival sliši samo na določeno ime / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; hišno ime ime hiše, domačije, ki ga uporablja bližnja okolica
    3. c) izdelkov: številke in imena obrazcev / avtomobile so dali v prodajo pod različnimi imeni / spremeniti ime programa naslov
      // zaščiteno ime proizvoda
  2. 2. ekspr. ugled, priznanje: ima bogastvo in ime; pridobil, ustvaril si je ime; zaslužil si je takšno ime / bil je literat brez imena; trgovina z imenom znana kot zelo dobra
  3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom oseba, kot jo določa prilastek: pozabljena so bila vsa literarna imena tega obdobja; vodilno ime sodobne glasbe / to je že priznano ime / posestvo je prepisal na sinovo ime posestvo je prepustil sinu
    // njegovo ime je spoštovanja vredno je spoštovanja vreden; to ime je danes že pozabljeno / tvoje ime sem že bral o tebi, tvojem delu sem že bral
  4. 4. v prislovni rabi, v zvezi v imenu izraža posrednost glagolskega dejanja: pozdravite ga tudi v mojem imenu; to lahko zahtevate samo v svojem imenu; v imenu kolektiva je izročil darilo / govoriti v imenu ljudstva / vse to je delal v imenu pravice
  5. 5. v zvezi dobro ime med ljudmi znano, ustaljeno pozitivno mnenje o kom: jemal mu je ugled in dobro ime; kljub vsemu si je znal ohraniti dobro ime; spravil ga je ob dobro ime
    ●     ekspr. dal mu je samo toliko, da je bilo (za) ime zelo malo; ekspr. kdo je to rekel? Ime ni važno nočem povedati, kdo je to rekel, ker je važnejše govoriti o sporni stvari, zadevi; ekspr. od gradu je ostalo samo še ime grad je popolnoma porušen, uničen; ekspr. njegovo ime je zaslovelo daleč naokoli postal je slaven; knjiž., ekspr. grozota, ki ji ni imena izraža zelo visoko stopnjo; po imenu ekspr. nadzornik je samo še po imenu njegova dejavnost se ne čuti več; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; ekspr. še po imenu mu ni podoben sploh mu ni podoben; star. za božje ime, ubogaj izraža veliko prošnjo, rotenje; ekspr. imenovati stvari s pravim imenom opisovati stvari, dejstva tako, kot so v resnici, brez olepšavanja; knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik; ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd
    ♦     lingv. lastno ime; ledinsko ime ime njive, travnika, gozda; ljubkovalno ime; občno ime ime vrste, skupine predmetov; osebno ime lastno ime človeka; snovno ime
SSKJ
instrumentárij in inštrumentárij -a m (á) 
  1. 1. celota instrumentov za določeno delo, opravilo: klinika je nabavila nov kirurški instrumentarij; laboratorijski instrumentarij; instrumentarij za operacije oči / šola je še brez potrebnega instrumentarija učnih pripomočkov; pren., knjiž. pisatelj je v romanu uporabil vse bogastvo svojega realističnega instrumentarija
  2. 2. publ., navadno s prilastkom kar se rabi ali je namenjeno za opravljanje določene dejavnosti, za dosego določenega cilja; sredstva, pripomočki: gospodarski, politični instrumentarij / novi instrumentarij je prizadel več podjetij novi predpisi, ukrepi
SSKJ
intermézzo -a [-edz-] m (ẹ̑) 
  1. 1. muz. obsežnejši instrumentalni odlomek v operi: intermezzo med prvim in drugim dejanjem / instrumentalni intermezzo; pren. pisatelj se v delu osebno izpoveduje v številnih intermezzih
    // krajša instrumentalna skladba: klavirski intermezzo
  2. 2. navadno s prilastkom doba, navadno krajša, za katero je značilno drugačno stanje, kot je bilo prej ali kasneje: to je bil neorganski intermezzo v zgodovini slikarstva / intermezzo francoske okupacije; intermezzo nove romantike v pesnikovem delu / knjiž. to je bil mučen intermezzo pojav, dogodek
SSKJ
ìracionálen -lna -o prid. (ȉ-ȃ) knjiž. nerazumski, domišljijski: pisatelj niha med racionalnim in iracionalnim svetom / iracionalni način dojemanja ga pri študiju ovira / redko iracionalne želje neuresničljive
// ki se ne da doumeti; nedoumljiv: iracionalne besede; iracionalne globine človekove osebnosti / ekspr. ljubezen je bila tista iracionalna sila, ki je vplivala na potek dogajanja
♦ mat. iracionalna enačba enačba, ki ima neznanko pod korenom; iracionalno število število, ki se ne da izraziti v obliki ulomka, v katerem sta števec in imenovalec celi števili
    ìracionálno prisl.: iracionalno gledati na kaj; govoriti o tem je precej iracionalno; sam.: njegova trditev je nekaj iracionalnega
SSKJ
iróničen -čna -o prid. (ọ́) ki izraža negativen, odklonilen odnos do česa, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami, posmehljiv: ironičen človek, pisatelj; hotel je biti ironičen do nje, pa se mu ni posrečilo / ironičen izraz v obrazu; imel je ironičen nasmeh; ironična poteza okoli ust / govoriti v ironičnem tonu; ironične besede, opombe / ironična usoda
    irónično prisl.: ironično nasmihati se, pogledovati; ironično reči, vprašati; ironično zajedljiv ton
SSKJ
irónik -a m (ọ́) knjiž. ironičen človek, zlasti pisatelj: duhovit ironik in humorist; omenjeni avtor je bil največji ironik svojega stoletja
SSKJ
iskáti íščem nedov., íščite in iščíte (á í) 
  1. 1. prizadevati si priti do česa
    1. a) izgubljenega, manjkajočega: izgubil je denarnico in jo je ves dan iskal; ključ je iskal po vseh predalih; vso listnico je prebrskal in iskal račun, pa ga ni našel / iskati drobiž po žepih
    2. b) odsotnega: ne vem več, kje naj ga iščem; iščejo ga kot šivanko zelo, intenzivno
      // povejte, da se kmalu vrnem, če bi me kdo iskal spraševal po meni
      // klicali in iskali so dekle po vsej hiši
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom prizadevati si doseči kaj, priti do česa
    1. a) če osebek tega nima: iskati delo, službo, stanovanje; iskati moža, ženina / iskati gobe, maline; iskati vodo; iskati zlato / iskati dovoljenje, nasvet; publ. iskati zdravniško pomoč iti k zdravniku; pren. iskati pravico, srečo
    2. b) če osebku to še ni znano: iščejo ustreznejše metode; iskati drugačen, hitrejši način dela / iskati izhod iz težavnega položaja; vzroke za neuspeh bo treba iskati drugje / iskal je primerno besedo, pa je ni našel / krivca še iščejo; povzročitelja bolezni še niso odkrili, ga še iščejo
  3. 3. prizadevati si ugotoviti, kje kdo, kaj je
    1. a) s povpraševanjem, poizvedovanjem: svojce ponesrečenca so iskali po časopisih in po radiu / dolgo so iskali pravo pot / pobegle zapornike še iščejo; pren., knjiž. njegova misel jo je iskala
    2. b) z gledanjem: stal je pri oknu in jo iskal med množico; ozira se okrog, kot bi koga iskala / iskati na zemljevidu, v slovarju
    3. c) s tipanjem: v temi je iskal posteljo; zdravnik je dolgo iskal bolnikovo žilo / knjiž. njuni roki sta se iskali
  4. 4. navadno z glagolskim samostalnikom želeti, hoteti, pričakovati: iskati pomoč, sočutje, tolažbo pri kom / ekspr.: vedno išče prepir; kar išče, da bi se sprl
  5. 5. v namenilniku, v zvezi s hoditi, iti izraža nakup, prevzem: kosilo hodijo iskat v menzo; šel je iskat kruh / greva skupaj v kino, pridi me iskat pridi pome
    ●     ekspr. iskati dlako v jajcu pretiravati v zahtevah po natančnosti; slabš. kaj spet iščeš tu? zakaj si prišel; kakšne namene imaš; ekspr. tu nimaš več kaj iskati pojdi; nisi zaželen; išče koristi želi jih imeti; ekspr. sreča te išče ne zamudi priložnosti, ki ti prinaša korist, uspeh; knjiž. otroci iščejo materi v obraz, kje je oče ji skušajo razbrati z obraza; ekspr. to je gospodar, da ga je treba z lučjo (pri belem dnevu) iskati je zelo dober, izreden; kar je iskal, to je dobil zaradi nepremišljenega, neprevidnega ravnanja je doživel kaj neprijetnega; preg. kdor išče, najde
    iskáti se knjiž.  prizadevati si spoznati svoje bistvo: vse življenje se je iskal, pa se ni našel / pisatelj se vsebinsko še išče
    iskáje: otroci so se, kostanj iskaje, razkropili po gozdu
    iščóč -a -e: nekaj časa je molčal, iščoč primernih besed
    iskán -a -o 
    1. 1. deležnik od iskati: končno je zagledala iskanega otroka; našli so dolgo iskane listine
    2. 2. publ. po katerem je veliko povpraševanje: zelo iskani proizvodi; to so trenutno najbolj iskane cigarete; ljudje teh poklicev so precej iskana delovna sila; blago te barve je letos zelo iskano
    3. 3. knjiž. nenaraven, izumetničen: njegov besedni izraz je precej iskan / ekspr. iskana aktualnost jemlje romanu vrednost
SSKJ
istinít -a -o prid. (ȋ) zastar. resničen, stvaren, dejanski: v povesti je prikazal pisatelj istinito človeško bedo; ugotoviti istinito stanje / naštevati istinita dejstva
    istiníto prislov od istinit: istinito prikazovati kaj
    // poudarja trditev: istinito lep prizor
SSKJ
istovétiti -im nedov. (ẹ̄ ẹ̑) publ. identificirati, enačiti: socialno gibanje je istovetil z uporom / pisatelj istoveti lepoto in hrepenenje; gledalec se istoveti z osebami v filmu / ljubil je deželo in se istovetil z njo
SSKJ
izbóren2 -rna -o prid. (ọ̄) knjiž. zelo dober, izvrsten: izboren pisatelj / pripravili so mu izborno kosilo / ima izboren vid / bil je izborne volje
    izbórno prisl.: izborno kuhati
SSKJ
izčŕtati -am tudi sčŕtati -am dov. (ŕ r̄) 
  1. 1. narediti (ravne) črte z določenim namenom: izčrtati zvezek
    ♦     šport. izčrtati igrišče narediti, narisati vse črte, ki so potrebne za tekmovanje v nogometu, atletiki
  2. 2. s črtanjem označiti za opustitev, izločitev: učitelj je izčrtal nepotrebne stavke
    // knjiž. opustiti, izločiti: pisatelj je v drugi izdaji izčrtal uvod
    izčŕtan tudi sčŕtan -a -o: izčrtan papir; izčrtane besede; izčrtano besedilo
SSKJ
izgubljênka tudi zgubljênka -e ž (é) 
  1. 1. nav. ekspr. ženska, ki se je izgubila: po nekaj dneh so izgubljenko našli / pisatelj opisuje usodo bednih izgubljenk
  2. 2. knjiž. krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena; izgubljena krogla: po gozdu švigajo izgubljenke
SSKJ
izključeváti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. prekinjati (s stikalom) električni tok in s tem ustavljati delovanje česa: izključevati aparate / izključevati tok
  2. 2. delati, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva: preveč izključujejo iz stranke
  3. 3. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: v svojih delih govori pisatelj le o drugih ljudeh, sebe pa popolnoma izključuje
  4. 4. ne biti možen hkrati s čim drugim v kaki celoti: ta način dela izključuje napake; tako zdravljenje izključuje vsako možnost okužbe
    // ekspr., z nikalnico priznavati za možno: ne izključujem, da je moje mnenje zmotno / ne izključujem možnosti, da si bil na sestanku
    izključeváti se biti popolnoma nasproten, različen, nezdružljiv: ti dve možnosti se izključujeta; podaljšanje delovnega dne in intenzivnost dela se med seboj izključujeta; njuni trditvi se pravzaprav ne izključujeta
    izključujóč -a -e: izključujoči se pojmi; krivdo izključujoče izjave; razmerje med tema nazoroma je obojestransko izključujoče
SSKJ
izmišljeválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) nav. ekspr. kdor si kaj izmišlja: kaj pa verjameš takemu izmišljevalcu / pisatelj je dober izmišljevalec zgodb
SSKJ
izpísati in izpisáti -píšem dov., izpíšite (í á í) 
  1. 1. namensko prepisati odlomke, podatke iz teksta: izpisati metafore iz pesmi; izpisati podatke iz matične knjige; izpisati si neznane besede / izpisati knjigo
  2. 2. napisati vse črke v besedi: v dokumentu je treba ime izpisati
    // napisati s črkami: izpisati število (z besedo)
  3. 3. napisati v celoti, do konca: črke morate izpisati / izpisati stran, zvezek / po zidovih so izpisali parole proti fašizmu napisali
    ♦     adm. izpisati samoglasnik v stenografiji označiti ga s posebnim znakom
    izpísati se in izpisáti se 
    1. 1. prenehati biti član kake organizacije, društva: izpisati se iz društva; izpisati se iz šole, tečaja; elipt. izpisal se je / izpisati se iz volilnega imenika
    2. 2. biti v stanju, ko so vsa čustva, občutki, spoznanja zlasti z umetniškim pisanjem že izražena: kritika ugotavlja, da se je pisatelj izpisal
    izpísan -a -o: izpisani podatki; skrbno izpisane črke; izpisana pisava pisava, pri kateri so črke ustaljeno, individualno izoblikovane
SSKJ
izposodíti in izposóditi -im tudi sposodíti in sposóditi -im dov. (ī ọ̑) dati komu v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne in plača odškodnina: izposoditi avtomobil; izposoditi knjigo
    izposodíti si in izposóditi si tudi sposodíti si in sposóditi si 
    1. 1. dobiti v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne: izposoditi si obleko za nastop; kolo si je izposodil od prijatelja / izposoditi si pri sosedih na visoke obresti
      ●       evfem. miličniki so že prijeli tistega, ki si je izposodil vaš avto vzel, ukradel
    2. 2. vzeti, prevzeti: besede za te pojme smo si izposodili iz nemščine; izposoditi si metodo dela
    3. 3. ekspr. ponorčevati se, pošaliti se: dobro, pošteno so si ga izposodili; pisatelj si je temeljito izposodil birokrate; redko pošteno so se ga izposodili
    izposójen tudi sposójen -a -o: izposojen denar; izposojene besede; izposojene knjige moram jutri vrniti
SSKJ
izrínjenost -i ž (ȋ) nav. ekspr. stanje človeka, ki je odstranjen z določenega mesta, položaja, iz družbe: pisatelj slika osamljenost in izrinjenost slovenskega delavca v tujini; občutki izrinjenosti
SSKJ
izrísati -ríšem dov. (ȋ) 
  1. 1. končno, v podrobnostih izoblikovati risbo: izrisati načrt; vse podobe je skiciral, precej jih je tudi izrisal; pren. pokrajino je pisatelj izrisal z izredno fantazijo; igralec je jasno izrisal značaj glavnega junaka
  2. 2. redko prerisati: model avtomobila je izrisal iz revije
    izrísati se prikazati se v obrisih: obronki gora so se izrisali na nebu
    izrísan -a -o: načrti so skrbno izrisani; človeške usode so zelo plastično izrisane; prim. zrisati
SSKJ
izrisováti -újem nedov. (á ȗ) končno, v podrobnostih oblikovati risbo: izrisovati okraske; pren. pisatelj jasno izrisuje okolje doraščajočega fanta
SSKJ
izrojênost -i ž (é) lastnost izrojenega: telesna izrojenost / tako življenje pelje v izrojenost in moralno propadanje / pisatelj razgalja različne izrojenosti v družbi
Število zadetkov: 435