Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
búrja -e ž (ú) 
  1. 1. močen severovzhodni veter: burja brije, piha, vleče, se zaganja; burja piska, žvižga; burja prepiha do kosti, razpiha oblake; mrzla, ostra burja; planil je v sobo kot burja / okno je obrnjeno proti burji / kraška burja; pren. burja življenja
  2. 2. ekspr. razburjenje, vznemirjenje: kaj mu je, da je s tako burjo odšel; izjava je povzročila dosti burje
  3. 3. ekspr. vihrav človek: ne bodi burja; burja burjasta
  4. 4. nar. alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč
SSKJ
lokomotíva -e ž (ȋ) 
  1. 1. vozilo za vleko vagonov, ki vozijo po tirnicah: lokomotiva drvi, piska, puha, ekspr. hrope in sopiha; to lokomotivo žene para; priklopiti lokomotivo; oster brlizg lokomotive; kurjač lokomotive; sopiha kot lokomotiva / normalnotirna, ozkotirna lokomotiva; parna lokomotiva; potniška, tovorna lokomotiva; rudniška lokomotiva prilagojena posebnim pogojem dela v rudnikih; pren., publ. trdil je, da je trgovina lokomotiva razvoja
    ♦     strojn. dizel lokomotiva; dizel-električna lokomotiva; električna lokomotiva ki jo ženejo elektromotorji, ki dobivajo tok iz zunanje napeljave; žel. premikalna ali ranžirna lokomotiva ki razstavlja vlake iz ene smeri in jih sestavlja v vlake za druge smeri; priprežna lokomotiva dodatna lokomotiva na začetku vlaka
  2. 2. igrača, ki predstavlja lokomotivo: dobiti v dar lokomotivo in vagončke
SSKJ
odzád prisl. (ȃ) pog. zadaj: kupil je otroku konjička, ki piska odzad
● pog. pokrpan je odspred in odzad zelo
SSKJ
piskáč -a m (á) nekdaj kdor igra, piska na piščal, na glasbilo s piščaljo: piskači na stolpu piskajo vsako uro; graščak je naročil godce in piskače / mestni piskač
SSKJ
pískati -am nedov., tudi piskála (í) 
  1. 1. igrati na piščal, na glasbilo s piščaljo: godci so godli in piskali; pastir leži v travi in si piska / piskati na piščalko
  2. 2. dajati visoke, ostre glasove: lokomotiva, piščalka piska; glasno, predirljivo piskati; dobil je konjička, ki zadaj piska / para piska v zrak piskajoč uhaja; brezoseb.: v prsih mu hrope in piska; v sprejemniku spet piska
    // oglašati se s takimi glasovi: gams, srna piska / začela sta piskati jerebom jih klicati na tak način
  3. 3. s pihanjem v ozek, podolgovat predmet, režo povzročati visoke, ostre glasove: naučiti se piskati; piskati na list, prste; piskati v cevko / zunaj piska burja; veter piska v vejah
    ●     žarg., šport. sodnik je piskal osebno napako, prekršek s piščalko dal znak, da je bila storjena osebna napaka, prekršek; ekspr. trobentice že piskajo pomladni pozdrav že cvetijo; ekspr. s samo pokojnino bom tanko piskal bom živel slabo, v slabih gmotnih razmerah; bil je hud, da je kar piskal zelo je bil hud
    piskáje: vlak se piskaje oddaljuje; piskaje smrčati
    piskajóč -a -e: piskajoč glas; mrzel piskajoč veter; prisl.: piskajoče se oglašati
SSKJ
piščál -i [au̯] ž (ȃ) 
  1. 1. preprosto glasbilo v obliki cevi, v katero se piha: piščal piska; delati, rezljati piščali; igrati na piščal; koščena, vrbova piščal; glas pastirske piščali
    // temu podobna signalna priprava: parna piščal lokomotive
  2. 2. muz. vsak od delov orgel, v katerem nastaja ton: vgraditi v orgle novo piščal / jezična ki ima jeziček, ustnična piščal ki ima ustnico
    // orgelske piščali
  3. 3. anat. kost na notranji strani goleni; golenica: piščal in mečnica
SSKJ
piščálka -e [u̯k] ž (ȃ) preprosto glasbilo v obliki cevi, v katero se piha: piščalka piska; delati, rezljati piščalke; piskati na piščalko; s piščalko klicati srnjaka; lesena, lončena piščalka; piščalke iz vrbovih mladik; piščalka na tri luknje
// temu podobna signalna priprava: dati znak s piščalko / miličniška, železničarska piščalka / opozorilna, svarilna piščalka
♦ muz. intonančna piščalka; šport. sodniška piščalka
SSKJ
piščálkar -ja [u̯k] m (ȃ) kdor igra na piščalko: piščalkar piska znano pesem; kače so se premikale po taktu piščalkarja
SSKJ
pŕsi -i ž mn. (r̄) 
  1. 1. sprednji del človeškega ali živalskega trupa med vratom in trebuhom: prsi se mu dvigajo, širijo; izbočiti prsi; razgalil si je prsi in pokazal rano; stiskati otroka, sliko k prsim; naslonila je očetu glavo na prsi; suniti v prsi; kosmate, široke prsi; konj z belo liso na prsih / prekrižati, skleniti roke na prsih / kurje prsi ozke, izbočene prsi
    // kot povelje trebuh noter, prsi ven / pripeti nagelj, odlikovanje na prsi na del oblačila, ki pokriva prsi
    // v zvezi z iz, v prsna votlina (z organi): čutiti bolečine v prsih; boli, peče, zbada ga v prsih; v prsih mu hrope, piska / ekspr. srce v prsih mu je veselo igralo / ekspr. iz prsi so mu prihajali grgrajoči glasovi
    // ekspr., v zvezi z iz, v ta votlina kot središče čustvovanja, zavesti: hotel mu je iztrgati skrivnost iz prsi; dolgo je nosil to misel, željo v prsih / knjiž. v njegovih prsih je led
  2. 2. vzboklini na ženskem oprsju z mlečnimi žlezami: položil ji je roko na prsi; ima lepe, nerazvite, velike prsi / otrok išče materine prsi; hranitev pri prsih dojenje; star. otroka ima pri prsih doji ga
    ●     ekspr. krik se mu je iztrgal iz prsi nenadoma je zakričal; knjiž. dim težko lega na prsi ovira, otežuje dihanje; ekspr. glava mu že leze na prsi zaradi zaspanosti, dremanja sklanja glavo; zaradi starosti se ne more več držati vzravnano; ekspr. ponosno se je trkal na svoje prsi se je hvalil, bahal; ekspr. gojiti, rediti gada na prsih izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; vznes. prsi zemlje zemeljsko površje
    ♦     gastr. nadevane telečje prsi; vet. globoke prsi ki imajo sorazmerno dolg navpični premer od vrha do prsnice; voj. boj prsi ob prsi boj iz neposredne bližine
SSKJ
rožìč -íča m (ȉ í) 
  1. 1. manjšalnica od rog: rožiči telička / pastir piska na rožič / piti iz rožiča; rožič s smodnikom
  2. 2. nav. mn., med., nekdaj hruškasta, navadno steklena priprava za puščanje krvi: staviti rožiče; z rožiči puščati kri
SSKJ
sôkol -ôla m (ó ó) 
  1. 1. ptica ujeda z ukrivljenim kljunom in dolgimi, ozkimi perutmi: sokol cvili, piska; sokol plane na zajca; dresirati sokole za lov; loviti s sokoli; ima oči kot sokol zelo dobro vidi
    ♦     zool. mali sokol z modro sivim hrbtom in belim grlom, Falco columbarius; sokol morilec s temno rjavim hrbtom, rumenkastim grlom in rdečimi prsmi, Falco cherrug; sokol selec zgoraj modro siv s temnejšimi prečnimi progami in črnkasto glavo, Falco peregrinus
  2. 2. knjiž., ekspr. odločen, pogumen človek: njeni sokoli so v boju / kot nagovor pojdi, sokol moj
  3. 3. nekdaj član organizacije, zveze telovadnih društev z narodnoobrambno usmerjenostjo: sokoli in orli / biti, telovaditi pri sokolih
Število zadetkov: 11