Zadetki iskanja
18. st.: dlietze ‘Grabeiſen, resalze, resalu’ (Gutsman 1789), dlietnik ‘Bildhauer’ (Gutsman 1789); dlietim ‘ſteche, grabe aus’ (Gutsman 1789); 19. st.: dlétiti ‘meiſeln’ (Jarnik 1832: 187).
< jslov. *delto̍ n ‘dleto, orodje za dolbenje’;
<< psl. *dolto̍ n (ap B) ‘orodje za dolbenje’;
Razlago o prvotnem adj lahko posredno potrjuje jslov. arealno sicer ozka besedotvorna varianta *delty f, g deltъu̯e ‘dleto’, ki kaže na substantivizacijo iz iste adj predloge, a po vzorcu *sȗhъ adj → *suhy f ‘suhost’.
Ker ob *delto̍, ki je koncentrirano na jslov. območju – edini posredni znak drugod se lahko ohranja le v č. dletko ‘ostri del obliča’ (ÈSSJa: 4:205) – obstaja tudi prevojna varianta *dolto̍ n ‘dleto’ (< *dolb-to̍), prim. csl. dlato ‘scalprum’, blg. dial. dlatò ‘dleto’, r. dolotó ‘isto’, ukr. dolotó, br. dial. dóloto, p. dłuto, stp. dłóto (z analognim naglasom po NApl *dólta, prim. *pisьmo̍ → NApl *písьma in od tod hrv. čak. pĩsmo), č. dláto, slš. dláto, z vzporednico v stpr. dalptan ‘ostro orodje iz železa in jekla, s katerim se dela luknje’ (SP: IV:70–71), je možno, da je *delto̍ iz prvotnejšega *dolto̍ nastalo sekundarno (Derksen 2008: 98) na območjih, kjer se je polnostopenjski glagol *delti ‘dolbsti’ dlje ohranil. Romun. dáltă ‘dleto’ in alb. daltë ‘isto’, ki je bilo ponovno prevzeto v srb. dial. dȃljta ‘dleto’ (Skok 1971–1974: I:417), kažeta namreč na izposojo iz jslov. izpodrinjene še predmetatetične variante *dolto [dalta].
Hrv. dial. klijeto ‘dleto’ (ARj) je iz dial. glijèto ‘dleto’ mogoče razložiti s progresivno asimilacijo po zvenu v skladenjskem stiku (o pojavu Furlan, Zb Orožen 2011: 47 op. 4).