Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
nar. dolenjsko, šalj. spolna razdraženost, poželenje: samo pogledal jo je, pa ga je prijel cepetec; če jo drži tak cepetec za moškim, pa naj se omoži / žrebec besni od cepetca
♦ bot. gozdna rastlina z močno dišečimi belimi cveti; dvolistni vimenjak
1. nanašajoč se na čut: čutni organ / čutni dražljaj, vtis; čutna sposobnost, zaznava / v tej pesmi je dal ideji čutno obliko; čutna narava zaznavna, izkustvena
♦ anat. čutni živec živec, ki sprejema dražljaje; čutna celica celica, ki sprejema in prenaša dražljaje; filoz. čutni svet svet, ki ga posredujejo čutila; psih. čutna prevara zaznava, ki ne ustreza dejanskemu, resničnemu stanju stvari
2. nanašajoč se na človekovo erotičnost, telesnost: čutni in čustveni svet moškega; čutna in duhovna ljubezen; sproščeno čutno življenje / to je zelo čutna ženska; čutno poželenje / čutne ustnice
- čútno prisl.:
čutno dojemljive, zaznavne stvari; čutno usmerjen človek
ki vzbuja spolno poželenje: erogena snov / erogene cone deli telesa, ki so posebno občutljivi za spolno draženje
1. pri nekaterih prvotnih ljudstvih predmet, ki ima nadnaravno moč in se časti po božje: razprava o fetiših in običajih
2. knjiž. za posameznika ali skupino nedotakljiva, slepo oboževana, priznana stvar: ljudsko pesem je spremenil v fetiš
3. del telesa, oblačila druge osebe ali predmet, ki pri posamezniku vzbuja spolno poželenje: njen fetiš je rdeče perilo
1. ki čuti potrebo po jedi: lačen otrok; biti lačen; lačna živina; premraženi in lačni so čakali jutra; lačen in žejen; zelo lačen; lačen kot pes, volk / lačne pršice so še enkrat manjše kakor site / ekspr. doma ima pet lačnih ust otrok; pren. bajke za lačno domišljijo
// ekspr. ki izraža lakoto: interniranci z lačnimi očmi / ptički odpirajo lačne kljune; trgati meso z lačnimi zobmi
2. nav. ekspr. ki živi v pomanjkanju hrane: lačno prebivalstvo / pog. med vojno so ljudje lačni stradajo / lačna leta po Napoleonovih vojnah
3. nav. ekspr., z rodilnikom ki si zelo želi česa: lačen kruha / lačen časti, denarja, zemlje; biti lačen ljubezni; dobrote lačni otroci; senzacij lačni časopisi
4. ekspr. ki izraža spolno poželenje: sledil ji je z lačnim pogledom; čutila je na sebi njegove lačne oči
● ekspr. urednik ima lačne predale nima gradiva za objavo; pog., ekspr. ima ta lačno jetiko zelo pogosto čuti potrebo po jedi in veliko jé, a je kljub temu suh; nar. lačna torba, vreča manj napolnjena, kot bi morala biti; nar. ta jed je lačna ne nasiti za dolgo; ekspr. samo oči so lačne ko človek vidi jed, si je zaželi, čeprav ne čuti potrebe po njej; ekspr. oči so bile bolj lačne kot želodec želel si je kaj jesti zaradi lepega videza, ne pa zaradi lakote; vzel si je več jedi, kot je je mogel pojesti; ekspr. lačen sem, da se mi pajčevine delajo po želodcu, da se mi tema dela pred očmi, da bi vola pojedel zelo lačen; ekspr. lačen je bil, da se je skozenj videlo zelo lačen, sestradan; ekspr. v otroških letih sem bil večkrat lačen kot sit sem živel v zelo slabih gmotnih razmerah
- láčno prisl.:
lačno gledati; krava lačno muka
- láčni -a -o sam.:
siti ne razume lačnega; pomagati lačnim; pog., ekspr. ima ta lačno zelo pogosto čuti potrebo po jedi in veliko jé, a je kljub temu suh
1. čutiti močno naklonjenost do druge osebe: ker ljubi, je srečen; ljubiti dekle, moža; zašepetal je: Ljubim te; nesrečno, skrivaj, vdano, zvesto ljubiti; zelo sta se ljubila; nav. ekspr.: vroče ljubiti; ljubiti brez upanja; ljubiti do smrti; ljubiti iz dna srca, čez vse, z vso dušo
// evfem. imeti spolno razmerje, spolne odnose: v mladosti je vroče ljubila in živela burno življenje; ljubil jo je brez ljubezni; trdo jo je vprašal, če se je ljubila z drugim / telesno ljubiti
2. čutiti močno naklonjenost do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro: mati ljubi otroka; ljubiti brata, prijatelje, starše; prisrčno ljubiti; ljubila ga je, kot bi bil njen sin; starši in otroci se ljubijo / ljubiti konje / ljubiti dom, domovino, narod
3. imeti močen pozitiven odnos do česa: ljubil je svoje delo; slikar ljubi to sliko in je noče prodati; kmet ljubi zemljo / ljubiti pravico, svobodo / knjiž.: bolnik ljubi mir ima ga rad; žival ne ljubi mraka nima ga rada; ljubi njen smeh rad ga posluša
// knjiž. imeti nagnjenje, veselje do česa: ljubi glasbo, knjige / ekspr. ljubi dobro hrano rad je dobre jedi; evfem. na obrazu se mu pozna, da ljubi žganje rad pije žganje / z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: ljubiti lov; dekleta ljubijo ples rada plešejo
4. imeti dobre, prijateljske odnose: ljubiti človeka; ljubiti vse ljudi; evfem. sosedje se navadno ne ljubijo / pes ljubi gospodarja
5. nav. 3. os. imeti kaj za dober pogoj rasti, razvijanja: ta trta ljubi zavetno lego; take rastline ljubijo svetlobo, vlažna tla
// zastar., z dajalnikom biti všeč, ugajati: od vsega sadja so mu najbolj ljubile hruške; dovolil je, da si vsak vzame, kar mu ljubi
6. star. poljubljati: ljubiti roko; objemati in ljubiti
● knjiž. sreča ga ljubi je srečen; ta pesnik ljubi slikovite metafore jih pogosto uporablja; knjiž. take motive je ljubilo 18. stoletje taki motivi so bili pogosti, v navadi v 18. stoletju; od vseh pesmi najbolj ljubi Jenkove so mu najbolj všeč
♦ rel. ljubiti Boga
- ljubíti se in ljúbiti se s smiselnim osebkom v dajalniku
1. izraža pripravljenost koga, za kako dejanje: dekletom se je ljubilo iti plesat; ne ljubi se mu delati; nikomur se še ni ljubilo iti; fantu se ni ljubilo, da bi tako zgodaj vstal / elipt.: nocoj se mi nič kaj ne ljubi dalje; kadar se mu ljubi, je prav zabaven; ravnali so z njim, kakor se jim je ljubilo samovoljno; jedel je, kolikor se mu je ljubilo kolikor je hotel, želel
● ekspr. komu se pa kaj ljubi v tej vročini v vročini človek ni razpoložen, nima volje za delo; danes se mi nič ne ljubi nisem razpoložen, nimam volje za nobeno delo
2. nar. gorenjsko imeti željo, poželenje po čem: saj vem, njene domačije se mu ljubi; če se ti ljubi vina, ga natoči
- ljubèč -éča -e
1. deležnik od ljubiti: ljudje, ljubeči mirno življenje; otrokom je bil ljubeč oče; ljubeča nevesta; ljubeče srce / v osmrtnicah umrla je naša ljubeča mama
2. ekspr. ki vsebuje, izraža ljubezen: ljubeči materini opomini; spremljala je otroka z ljubečim pogledom; obdajati koga z ljubečo pozornostjo; njena ljubeča skrb / božati z ljubečo roko; prisl.: deček ljubeče boža psa; mati je ljubeče sklonjena nad otrokom
- ljúbljen -a -o
1. deležnik od ljubiti: osrečevala jo je zavest, da je ljubljena; celo svoji nežno ljubljeni ženi ni zaupal te skrivnosti
2. ekspr. drag, ljub: ločitev od ljubljenega dekleta / v osmrtnicah umrl je naš ljubljeni oče
- ljúbljeni -a -o sam.:
ni vedel, kje je zdaj njegova ljubljena / kot nagovor kmalu se vrni, ljubljeni
1. ki je iz mesa: mesena gmota; ekspr. ni vedel, ali vidi duha ali meseno bitje / mesene klobase
2. ekspr. nanašajoč se na človekovo erotičnost, telesnost; čuten1: mesena in duhovna ljubezen / to je zelo mesena ženska / meseno poželenje / mesen pogled
- meséno prisl.:
meseno rdeča halja
1. zelo prijeten, ugoden občutek zaradi zadovoljevanja kakega nagnjenja, želje: čutiti, vzbujati naslado; z naslado piti črno kavo; duhovna, spolna naslada; naslada ob bolečini, opolzkem govorjenju; poželenje in naslada / pogovor z njo mi je v naslado / živeti v nasladi
2. kar vzbuja tak občutek: odpovedati se nasladam; dobrote in naslade sveta
izraža približevanje prenehanju dejavnosti, aktivnosti
a) z nedoločnikom: o tej generaciji nehujemo govoriti kot o mladih
b) publ., z orodnikom: počasi nehujemo z delom nehujemo delati
c) elipt.: dež že nehuje / zastar. poželenje počasi nehuje mineva
● zastar. kako čudno nehujejo umirajo
- nehováti se zastar.
končevati se: tam se nehuje gozd
1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo preneha biti žalosten, nesrečen, vznemirjen: potešiti otroka / s svojo obljubo ga je potešila
2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, pijači: potešila je lakoto; potešiti (si) žejo
// knjiž. (spolno) zadovoljiti: noben moški je ni mogel potešiti / potešiti poželenje
3. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: s cigareto je hotel potešiti jezo / potešiti bolečino / potešiti radovednost
4. knjiž. uresničiti, izpolniti: potešiti hrepenenje; potešiti želje
- potešèn -êna -o tudi potéšen -a -o:
potešen je šel domov; potešena lakota
velika želja po čem, zlasti po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle: poželenje mineva, se prebuja, raste; imeti, obvladati, utešiti poželenje; spolno, ekspr. meseno poželenje; strastno poželenje; poželenje in naslada / od poželenja so se jim iskrile oči
● ekspr. vredna je poželenja je privlačna, zapeljiva
1. s segrevanjem povzročati, da kaj začne žareti: razžarjati železo; razžarjati na žarečem oglju / sonce je razžarjalo skale
// z dovajanjem zraka povzročati, da kaj začne žareti: razžarjati oglje
2. ekspr. razsvetljevati: plameni so razžarjali hiše; okna so se razžarjala od bliskov
3. ekspr. delati, povzročati, da kaj nastopi z veliko silo, intenzivnostjo: razžarjati poželenje, strasti
● ekspr. razžarja ga ljubezen do nje ljubezen ga dela srečnega; ekspr. vino jih je začelo razžarjati zaradi popitega vina so postajali živahni, zgovorni
nanašajoč se na satire: satirski sprevod v čast boga Dioniza / satirsko poželenje
♦ lit. satirska igra v starogrškem gledališču parodistična igra z zborom satirov, igrana po uprizoritvi tragedije
1. nanašajoč se na telo: telesni deli; telesna višina / telesne mere; telesna napaka; telesna nega; telesna poškodba / telesna temperatura / telesni napor; telesno delo; telesno trpljenje / telesna virtuoznost igralca / telesna kultura dejavnost, ki si prizadeva zlasti za razvijanje in ohranjevanje človekovih telesnih sposobnosti in zmogljivosti; zadovoljevanje telesnih potreb potreb po hrani, pijači, spanju; telesna straža straža, ki varuje, brani koga pred napadom, nasiljem
2. čuten1, spolen: telesna ljubezen; telesno poželenje / telesna privlačnost; izzivalno telesna ženska
● ekspr. pokojnikove telesne ostanke so položili na mrtvaški oder mrtvo telo, truplo; ekspr. bil je dolg in precej telesen močen, čokat; knjiž. telesno perilo spodnje perilo
♦ anat. telesni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo; geom. telesna diagonala; pravn. telesna kazen kazen, pri kateri se obsojenec kaznuje s telesnim trpljenjem, z izgubo pomembnega organa; šol. telesna vzgoja nekdaj učni predmet, pri katerem se s telesnimi vajami, športnimi aktivnostmi prizadeva za razvijanje telesnih sposobnosti in zmogljivosti; športna vzgoja; zool. telesna os hrbtenica in lobanja vretenčarjev
- telésno prisl.:
telesno privlačna ženska; telesno prizadet otrok; sam.: razmerje med telesnim in duševnim v človeku
1. z dovolj veliko količino, mero česa potrebnega, zaželenega narediti, da kdo preneha čutiti, imeti to, kar izraža dopolnilo: zadovoljiti potrebo po gibanju, spanju; zadovoljiti želje / zadovoljiti svoj okus narediti po svojem okusu; zadovoljiti poželenje; zadovoljiti zahteve, publ. zahtevam izpolniti jih, ustrezati jim
2. narediti, povzročiti, da je kdo zadovoljen, ker to, kar izraža osebek, ustreza njegovim potrebam, željam, zahtevam: novi izdelek je zadovoljil odjemalce; ta barvna kombinacija zadovolji estetsko še tako zahtevnega opazovalca; odgovor ga ni zadovoljil; noben poklic ga ne bi mogel bolj zadovoljiti / publ. domače moštvo na današnji tekmi ni zadovoljilo ni igralo tako dobro, kot se je pričakovalo
3. povzročiti, omogočiti, da kdo doseže vrhunec in sprostitev spolne vzdraženosti: nobena ženska ga ni zadovoljila
- zadovoljíti se z orodnikom
biti zadovoljen s čim slabšim, kot se želi, pričakuje: bil je v taki stiski, da bi se z vsem zadovoljil; zamudniki so se morali zadovoljiti s tem, kar je ostalo
- zadovoljèn -êna -o:
čustveno zadovoljen človek; zadovoljene potrebe
1. vzbuditi pri kom močno željo, poželenje po čem: zamamilo ga je bogastvo; zamamil jih je še topel kruh
2. povzročiti stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti; omamiti: ta ženska ga je čisto zamamila; zamamil jih je s svojim nastopom / njene besede so mu zamamile glavo
// prevzeti, navdušiti: govor jih je zamamil s svojo odkritosrčnostjo
● knjiž. otrok se je skušal zamamiti z igranjem zamotiti
- zamámljen -a -o:
zamamljen pogled; biti zamamljen od lepote
1. vzbujati pri kom močno željo, poželenje po čem: zamamljalo jih je bogastvo
2. povzročati stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti; omamljati: vino in ples sta jih zamamljala; zamamljati z lepimi besedami
● knjiž. opera je stoletja zamamljala poslušalce prevzemala, navduševala
1. izraža pripravljenost koga za kako dejanje: ni se mu zljubilo odgovoriti; ko bi se mu zljubilo pomisliti, bi se že spomnil; če se ti zljubi priti, bom vesel
2. začutiti, dobiti voljo, željo uresničiti kako dejanje: otroci naj delajo, kar se jim zljubi; če se mu zljubi, gre na sprehod; kadar se mu je zljubilo, je lahko prišel
// nar. začutiti, dobiti željo, poželenje po čem: zljubilo se ji je mleka, sadja; če se ti zljubi vina, ga natoči
● ekspr. hišice so stale, kakor se jim je zljubilo neenakomerno oddaljene, brez določenega reda; zastar. fant se je vsakemu zljubil priljubil