Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
upoštévanje -a s (ẹ́) glagolnik od upoštevati: upoštevanje javnega mnenja; upoštevanje razmer na podeželju / upoštevanje zakonov / premajhno upoštevanje pesnikov v berilih / upoštevanje slovenščine pri pouku tujih jezikov; izobraževati otroke za poklic z upoštevanjem prakse
● ob upoštevanju, pri upoštevanju vseh podatkov bi bili zaključki drugačni če bi upoštevali vse podatke; publ. izid je sprejemljiv ob upoštevanju mladosti tekmovalcev glede na mladost; publ. upoštevanja vreden nasprotnik pomemben, nevaren; publ. upoštevanja vredna investicija velika, pomembna
SSKJ
uslúžbenec -nca m (ȗ) 
  1. 1. kdor je kje v službi in opravlja delo, ki ni fizično: njegov oče je uslužbenec, mati pa delavka; vesten uslužbenec; uslužbenec knjižnice; uslužbenec v muzeju
  2. 2. do 1965 kdor je v delovnem razmerju z vnaprej določeno, stalno plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: odpustiti, prestaviti uslužbenca / bančni, gostinski, železniški uslužbenci; nižji, višji uslužbenec; vodilni uslužbenci
    ♦     jur. državni uslužbenec do 1957 upravni in strokovni sodelavec državnih organov; javni uslužbenec do 1965 oseba, ki opravlja pri državnih organih ali samostojnem zavodu javno službo kot svoj redni poklic
SSKJ
usposábljati -am nedov. (á) 
  1. 1. delati, da je kdo sposoben opravljati določeno delo: usposabljati delavce; usposabljati se ob delu / usposabljati koga za mehanika; poklicno, vojaško usposabljati
    // delati, da je kdo sposoben za kaj sploh: usposabljati duševno, telesno prizadete za normalno življenje / s treniranjem usposabljati konje za premagovanje večjih naporov
  2. 2. publ. delati, da je kaj uporabno, primerno za to, čemur je namenjeno: delavci usposabljajo vodovodno napeljavo / usposabljati hišo za bivanje
    ●     publ. noge in rep usposabljajo vidro za plavanje ji omogočajo plavanje
    usposabljajóč -a -e: za poklic se usposabljajoči učenci
SSKJ
utrudljív -a -o prid. (ī í) ki utruja, utrudi: utrudljiv poklic; utrudljiva hoja / utrudljiva pot / utrudljiva polemika / utrudljiva enoličnost
// ki se (hitro) utrudi: utrudljiv človek, organizem; biti hitro utrudljiv
SSKJ
vádnica -e ž (ȃ) 
  1. 1. učbenik z vajami zlasti za osnovno šolo: pisati, pripravljati vadnice; jezikovna vadnica / angleška vadnica
    ●     ekspr. za nekaj časa se je kar spojil z latinsko vadnico se je zelo učil latinščino
  2. 2. nekdaj osnovna šola, povezana z učiteljiščem, na kateri se učiteljski kandidati vadijo, usposabljajo za učiteljski poklic: učitelj na vadnici
  3. 3. kraj, prostor, kjer se vadi v čem: prva vadnica je bil šolski vrt / ta revija je vadnica za mlade pisatelje
SSKJ
vájenec -nca m (ȃ) do 1970 učenec, ki se s praktičnim delom in strokovnim šolanjem usposablja za kak poklic, kako obrt: obrtnik, tovarna sprejme vajence; vajenci in mojstri / pekarski, steklarski, trgovski vajenec / pog. šel je za vajenca postal je vajenec
SSKJ
vájenka -e ž (ȃ) do 1970 učenka, ki se s praktičnim delom in strokovnim šolanjem usposablja za kak poklic, kako obrt: učna doba vajenke / frizerska, trgovska vajenka
SSKJ
veselíti -ím nedov. (ī í) 
  1. 1. delati, povzročati, da je kdo vesel: pogled na bela pobočja jih veseli; vsa slava, ki jo je dosegel, ga ne veseli več; uspehi otrok starše veselijo / povedal je, kaj ga na njih, pri njih najbolj veseli
    // s smiselnim osebkom v tožilniku, z odvisnim stavkom izraža pozitiven čustveni odnos do česa: veseli nas, da delo napreduje; od srca, v resnici ga veseli, da so se pobotali / veselilo bi me, če bi se o tem lahko kdaj pogovorili želim si, da bi se
    // kot vljudnostna fraza: veseli nas, da ste nas počastili z obiskom; veseli me, da vas vidim
    // v medmetni rabi izraža pozitivno mnenje, soglašanje: jutri grem na Triglav. Me veseli / kot vljudnostna fraza ob pohvali lepo smo se imeli pri vas. Me veseli; kot vljudnostna fraza pri predstavljanju Janez Koren. Me veseli
  2. 2. vzbujati pozitiven odnos, zaradi katerega se zdi kaj, ukvarjanje s čim prijetno, zaželeno: kmetovanje, poklic ga veseli; veseli ga zgodovina / pijača ga ne veseli več ne čuti več potrebe po njej; goji različno sadje, veselijo ga zlasti jabolka najbolj se ukvarja z njimi
    ●     ne veseli me iti v takem vremenu od doma ne grem rad, ne želim iti
    veselíti se 
    1. 1. biti v stanju veselja: ljudje se veselijo ali jokajo; vsi so veseli, veselite se še vi / ekspr. z njim se veseli, kar živi
      // delati stvari, ki vzbujajo, izražajo veselo razpoloženje: gledal je otroke, kako se veselijo na travniku; veseliti se s sosedi v zidanici; hrupno se veseliti
    2. 2. biti v stanju prijetnega pričakovanja česa: veseli se počitnic; veseliti se pomladi, potovanja; veseli se, da se bo peljala z njim
      // imeti pozitiven čustveni odnos do česa: veseli se napredka; veseli se tujega uspeha; od srca se veseli lepe knjige; daril se veseli kot otrok
      ●       ekspr. še danes se veseli čvrstega zdravja je zdrav; bibl. veseliti se z veselimi in jokati z jokajočimi; ekspr. prezgodaj si se veselil kar si pričakoval, se ni izpolnilo
    veselèč -éča -e: jadrali so, veseleč se, da so si rešili življenje; veseleča se družba
SSKJ
vojáški -a -o prid. (á) nanašajoč se na vojake: vojaški poklic; vojaške veščine / vojaški škornji; vojaška puška, uniforma; vojaško letalo, vozilo; vojaško pokopališče / vojaške akcije; vojaška parada; vojaška prisega / vojaška akademija, šola; vojaška enota / vojaški udar; vojaška diktatura; vojaška oblast / vojaški begunec dezerter; vojaški sluga v nekaterih deželah vojak, dodeljen oficirju za osebno strežbo; vojaška invalidnina invalidnina, ki jo prejema vojaški invalid poleg plače ali pokojnine; vojaška knjižica dokument, ki izkazuje identiteto, uspeh med služenjem vojaškega roka in kasneje vojno razporeditev vojaškega obveznika
● star. stopil je v vojaški stan postal je vojak; ekspr. vojaška disciplina zelo stroga; ekspr. obleči vojaško suknjo postati vojak; ekspr. sleči vojaško suknjo nehati biti vojak
♦ jur. vojaško sodišče sodišče, ki sodi o kaznivih dejanjih vojaških oseb in o določenih kaznivih dejanjih drugih oseb, ki se nanašajo na obrambo ali varnost države; polit. vojaška zveza dogovor med državami zlasti glede vojaškega sodelovanja; voj. vojaški čini; vojaški instruktor; vojaški rok čas obveznega bivanja (vojaškega obveznika) v vojski; vojaška obveznost predpisano služenje vojaškega roka; vojaške operacije; vojaška pošta šifriran naslov vojaške organizacijske enote; vojaške vaje; vojaško okrožje vojaška teritorialna uprava, ki se ukvarja z mobilizacijsko, naborno in kadrovsko problematiko vojaških obveznikov
    vojáško prisl.: pozdraviti (po) vojaško; vojaško vzgojen človek
SSKJ
vršíti1 -ím nedov. (ī í) 
  1. 1. publ. delati, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolnjevati: pogumno je vršil svojo nalogo; vršiti ukaze; vršiti voljo koga / vršiti oblast uveljavljati; vrši roditeljske pravice
    // delati, opravljati: vsak vrši svoje delo; vršiti poklic, prakso
    // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vršiti kontrolo; vršiti nadzorstvo nad čim nadzorovati kaj; vršiti poizvedbe o čem poizvedovati; vršiti pritisk na koga pritiskati; pouk se vrši v domačem jeziku poučuje se
  2. 2. zastar. dokončevati: čebele vršijo celice
    vršíti se publ., s prislovnim določilom, z glagolskim samostalnikom  potekati, dogajati se: zadnje dejanje drame se vrši pred hišo; v njem se je vršil preobrat / opisovati dogodek, kakor se je v resnici vršil / povsod se vrši boj za obstanek se bori; predstava se je vršila na prostem je bila
SSKJ
vsíliti -im dov. (í ȋ) doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vsilil mu je več blaga, kot ga je naročil; denar mu je vsilil / vsiliti komu ceno; vsiliti način igre / vsilili so jim svoj jezik; vsiliti komu svoje mnenje, voljo / ekspr. kriza je vsilila spremembe zaradi krize so morale nastati
// s prizadevanjem doseči pri kom, da pristane na kako razmerje s kom: vsilil mu je svojo hčer; vsilil se mu je za duhovnega vodnika / ekspr. kjer more, se vsili
    vsíliti se nezaželeno pojaviti se v zavesti: analogije so se vsilile same od sebe; vsilila se mu je neprijetna misel; spet se mu je vsilil tisti mučni prizor
    vsíljen -a -o: vsiljen poklic; ta oblast jim je bila vsiljena
    ♦     fiz. vsiljeno nihanje nihanje telesa, ki nastane zaradi periodično delujoče sile iz okolice
SSKJ
vzgojíteljski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vzgojitelje: vzgojiteljski poklic; vzgojiteljska praksa / vzgojiteljska šola šola, ki usposablja zlasti dekleta za vzgojno delo v vzgojno-varstvenih organizacijah
// ima velik vzgojiteljski dar
SSKJ
vzvíšen -a -o prid. (ȋ) 
  1. 1. ki je, sega višje od okolice: vzvišen prostor, sedež; ravnina in vzvišen svet / zastar. vrh gore je vzvišen tisoč metrov nad morjem se dviga
  2. 2. ki je nad čim navadnim, povprečnim, slabim: vzvišen človek se na malenkosti, žaljivke ne ozira
    // ki izraža, kaže, da je kdo nad čim navadnim, povprečnim, slabim: vzvišena drža / gledati na dogajanje okoli sebe z vzvišenim mirom
  3. 3. ki v odnosu do koga ne kaže pričakovane pozornosti, navadno zaradi pretirano dobrega mnenja o sebi: ne bodi tako vzvišen; zdela se mu je zelo vzvišena / biti vzvišen do koga; meščan se je čutil vzvišenega nad kmetom
    // ki izraža, kaže tak odnos: vzvišen prezir; vzvišena ošabnost; vzvišeno vedenje
  4. 4. ki je po duhovnih, moralnih, estetskih lastnostih nad čim navadnim, povprečnim, slabim: pesnik je izgubil položaj vzvišenega izbranca / vzvišen cilj, poklic / vzvišen stil; vzvišene besede / vzvišen trenutek
  5. 5. star. zelo spoštovan, cenjen, plemenit: cesarica in njen vzvišeni soprog
    vzvíšeno prisl.: vzvišeno govoriti, se vesti; sam.: biti vnet za vse vzvišeno
SSKJ
zadovoljíti -ím dov., zadovóljil (ī í) 
  1. 1. z dovolj veliko količino, mero česa potrebnega, zaželenega narediti, da kdo preneha čutiti, imeti to, kar izraža dopolnilo: zadovoljiti potrebo po gibanju, spanju; zadovoljiti želje / zadovoljiti svoj okus narediti po svojem okusu; zadovoljiti poželenje; zadovoljiti zahteve, publ. zahtevam izpolniti jih, ustrezati jim
  2. 2. narediti, povzročiti, da je kdo zadovoljen, ker to, kar izraža osebek, ustreza njegovim potrebam, željam, zahtevam: novi izdelek je zadovoljil odjemalce; ta barvna kombinacija zadovolji estetsko še tako zahtevnega opazovalca; odgovor ga ni zadovoljil; noben poklic ga ne bi mogel bolj zadovoljiti / publ. domače moštvo na današnji tekmi ni zadovoljilo ni igralo tako dobro, kot se je pričakovalo
  3. 3. povzročiti, omogočiti, da kdo doseže vrhunec in sprostitev spolne vzdraženosti: nobena ženska ga ni zadovoljila
    zadovoljíti se z orodnikom  biti zadovoljen s čim slabšim, kot se želi, pričakuje: bil je v taki stiski, da bi se z vsem zadovoljil; zamudniki so se morali zadovoljiti s tem, kar je ostalo
    zadovoljèn -êna -o: čustveno zadovoljen človek; zadovoljene potrebe
SSKJ
zadovoljív -a -o prid. (ī í) 
  1. 1. ki je po lastnostih, kakovosti v skladu s pričakovanji, zahtevami, potrebami, željami: zadovoljiv odgovor; zadovoljiv uspeh; zadovoljiva rešitev problema; zadovoljivo zdravstveno stanje
  2. 2. redko zadovoljujoč: njen poklic je težek, a gotovo tudi zadovoljiv
  3. 3. zastar. zadovoljen: zadovoljiv nasmeh
    zadovoljívo prisl.: zadovoljivo odgovoriti; zadovoljivo opravljati delo; zadovoljivo oskrbovan dom; sam.: spodbujanje k še bolj zadovoljivemu
SSKJ
zahtéven -vna -o prid., zahtévnejši (ẹ́ ẹ̄) 
  1. 1. ki ima velike, visoke zahteve: zahteven bralec, gost, kupec, profesor; biti enako zahteven do vseh; v svojih željah je preveč zahteven / te rože so zahtevne glede svetlobe in toplote; krompir in rž sta malo zahtevni kulturi
  2. 2. ki izraža ali vsebuje velike zahteve, zahtevnost: načrt je zahteven; postaviti zahtevna merila; organizacijsko, tehnološko zahteven
    // ki zaradi svojih lastnosti, značilnosti zahteva velik trud, veliko spretnost, sposobnost: zahteven izpit; zahteven poklic, študij; vzpon na goro je zahteven / zahteven film; zahtevna knjiga
    zahtévno prisl.: zahtevno reči
SSKJ
zaménjati tudi zamenjáti -am, in zaménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) 
  1. 1. dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjati obleko za hrano; zamenjati enosobno stanovanje za dvosobno / s kom si zamenjal čevlje; zamenjala sta si naslove; med seboj sta si zamenjala oblačila / zamenjati denar v banki dati ali dobiti eno valuto za drugo; zamenjala sta vlogi kar je delal, bil eden, dela, je drugi; zamenjati dinarje v devize dati dinarje za enakovredno, ustrezno vsoto deviz
    // kot opozorilo v trgovini kupljenega blaga ne zamenjamo
  2. 2. dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjati film v fotografskem aparatu; zamenjati kolo pri avtomobilu; zamenjati posteljnino, žarnico / država je zamenjala denar dala v obtok novo plačilno sredstvo
    // v stavku zamenjati prevzete besede z domačimi; ekspr. ko je zamenjal koso s kosilnico, je delal hitreje ko je začel namesto kose uporabljati kosilnico; publ. zamenjati samski stan z zakonskim poročiti se
    // narediti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je med tekmo zamenjal dva igralca / sklenil je, da bo zamenjal zdravnika se začel zdraviti pri drugem zdravniku
  3. 3. priti pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: čez en mesec bo to skupino zamenjala nova; zamenjati koga na straži; zamenjal je delavca pri stroju; voznika sta se med potjo večkrat zamenjala / ne ve se, kdo ga bo med dopustom zamenjal nadomestil
  4. 4. narediti, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: zamenjati strani enačbe; zamenjati vrstni red besed / zamenjala sta mesti v vrsti; zamenjala sta sedeža presedla sta se
  5. 5. z oslabljenim pomenom izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: večkrat je zamenjal bivališče / zamenjati poklic začeti opravljati drug poklic; zamenjati službo iti v službo drugam
  6. 6. ekspr. priti glede na čas neposredno po čem drugem: otroške igre je kmalu zamenjalo učenje; noč je zamenjal jutranji mrak; tišino je zamenjal hrup / po nekaj kilometrih je asfaltirano cesto zamenjala gozdna pot
  7. 7. imeti koga za drugega, kot je v resnici: to ni on, zamenjal si ga / zamenjati koga za koga drugega, s kom drugim / v temi je zamenjal okna za vrata
    ●     ekspr. zamenjal sem že več avtomobilov, pa se mi zdi ta najboljši imel sem; v garderobi so mu zamenjali dežnik dali napačnega; posestvo je že večkrat zamenjalo lastnika postalo last drugega; pog. otrok je zamenjal dan za noč spi podnevi, ponoči je buden
    zaménjan -a -o: zamenjana posadka; zamenjano blago
SSKJ
zbliževáti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. povzročati, da nastane prijazno razmerje, duhovna sorodnost: poklic zbližuje ljudi; skupna ideja je zbliževala delavce in kmete; na srečanjih se mladi zbližujejo / duhovno, kulturno se zbliževati
  2. 2. povzročati, da postaja kaj vedno bolj podobno: zbliževati mnenja; jezikovno se zbliževati / skrajnosti se počasi zbližujejo
SSKJ
zdravníški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na zdravnike: bela zdravniška halja; zdravniška torba / zdravniški poklic; zdravniška etika / iti na obvezni zdravniški pregled; zdravniška oskrba; iskati zdravniško pomoč; biti pod zdravniškim nadzorstvom; zdravniško spričevalo / svoje mnenje je dal tudi zdravniški izvedenec; zdravniška komisija; sestanek zdravniškega društva
♦ med. zdravniški konzilij
SSKJ
zdravníštvo -a s (ȋ) 
  1. 1. zdravniški poklic: odpovedal se je zdravništvu / doba njegovega zdravništva je bila kratka
  2. 2. zdravniki: zdravništvo opozarja na nevarnost epidemije; dolgoletna prizadevanja slovenskega zdravništva
  3. 3. knjiž. medicina, zdravstvo: zgodovina slovenskega zdravništva
Število zadetkov: 189