nazáj prisl. (á)
1. izraža gibanje ali usmerjenost proti hrbtni, zadnji strani glede na osebek; ant. naprej: nagniti se, omahniti nazaj; pokazati z roko nazaj / nosi nazaj počesane lase frizuro, pri kateri so lasje usmerjeni od čela proti tilniku; ženska z nazaj zavezano ruto z vozlom na tilniku / nazaj zaviti rogovi
♦ šport. premet nazaj
// izraža premikanje od določenega mesta v tej smeri: umaknite se za korak nazaj; vožnja nazaj / zna šteti naprej in nazaj
// v medmetni rabi izraža
a) poziv za oddaljevanje v tej smeri: vsi nazaj; dva koraka nazaj
b) star. začudenje: presneto nazaj; šment nazaj, kdaj si tako zrasla
2. izraža gibanje ali smer proti izhodišču: nazaj grede so nekaj popili; nesti, prignati nazaj; ekspr.: kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj; vreči sovražne čete nazaj / elipt.: klicati koga nazaj; želeti si nazaj / dobiti ukradeno kolo nazaj / pot nazaj je zaprta; vožnja tja in nazaj; vlak za nazaj / pog.: vsak čas bo nazaj se bo vrnil; brzojaviti nazaj brzojavno odgovoriti; udaril ga je nazaj vrnil mu je udarec / brati nazaj od desne proti levi; vrteti film nazaj
// pog. izraža položaj za drugim; zadaj: skupina je še daleč nazaj / ta plemena so še zelo nazaj v razvoju zaostala
3. izraža usmerjenost v preteklost: spomin sega nazaj do prvih let; umirjen pogled nazaj; daleč nazaj najpomembnejši dogodek; pog.: sram me je pomisliti nazaj; nekaj let nazaj je še delal pred nekaj leti
4. pog., v zvezi iti nazaj nazadovati: v tistih krajih gre kmetijstvo nazaj / fant gre pri učenju nazaj / po teh zdravilih je šla bolezen nazaj
5. nar. spet, znova: zdaj bo nazaj vse dobro; kmalu je nazaj zaspal
● nižje pog. nazaj se držati pri delu biti len; ne delati, kolikor bi lahko in kolikor bi bilo potrebno; nižje pog. nazaj se držati pri jedi, pri pijači jesti, piti manj, kot si kdo želi; nižje pog. pri prepiru se drži nazaj se zadržuje; umrli hodi nazaj po ljudskem verovanju po smrti se pojavlja kot duh; pog. ko smo šli nazaj, smo ga spet srečali ko smo se vračali; pog. kupljenih stvari v tej trgovini ne jemljejo nazaj ne zamenjujejo, ne sprejemajo; ekspr. povedal mu je nekaj krepkih nazaj ostro odgovoril; pog. nikoli mu ni rekla besede nazaj mu ni odgovarjala, ugovarjala; šol. žarg. profesor sprašuje nazaj prejšnjo, staro snov; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; ekspr. ta doba pomeni korak nazaj v razvoju zdravstva nazadovanje
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
nèsimpátičen -čna -o prid. (ȅ-á)
ki ni simpatičen: nesimpatičen moški; zdaj se mu ni zdela več tako nesimpatična / ekspr. misel na ta poklic mu ni bila več tako nesimpatična / evfem. ni smela pomisliti na to, da bo morala do smrti živeti s tem nesimpatičnim človekom zoprnim
ki ni simpatičen: nesimpatičen moški; zdaj se mu ni zdela več tako nesimpatična / ekspr. misel na ta poklic mu ni bila več tako nesimpatična / evfem. ni smela pomisliti na to, da bo morala do smrti živeti s tem nesimpatičnim človekom zoprnim
SSKJ²
pomísel -sli [pomisəu̯] ž (ȋ)
1. glagolnik od pomisliti: nasmehnil se je ob pomisli na dom
2. knjiž. misel: pretresla jo je pomisel, da se je nesreča zgodila prav tu / že sama pomisel na slovo ga je vznemirila / prišel je do napačne pomisli, da ga ne mara sklepa, zaključka
3. knjiž. pomislek: otresti se vseh dvomov in pomisli
1. glagolnik od pomisliti: nasmehnil se je ob pomisli na dom
2. knjiž. misel: pretresla jo je pomisel, da se je nesreča zgodila prav tu / že sama pomisel na slovo ga je vznemirila / prišel je do napačne pomisli, da ga ne mara sklepa, zaključka
3. knjiž. pomislek: otresti se vseh dvomov in pomisli
SSKJ²
pomíslek -a [pomislək] m (ȋ)
1. kar izraža (delno) omejitev, nesoglašanje s kako trditvijo, mnenjem, ravnanjem: ta pomislek je upravičen; imeti pomisleke; glede tega je izrazil, izrekel, povedal svoje pomisleke; ekspr. otresti se, znebiti se pomislekov / moralni, načelni pomisleki; iz verskih pomislekov tega ni storil predsodkov
2. glagolnik od pomisliti: ob pomisleku na otroke se je še z večjo vnemo lotil dela / brez pomisleka je skočil v vodo in rešil deklico
1. kar izraža (delno) omejitev, nesoglašanje s kako trditvijo, mnenjem, ravnanjem: ta pomislek je upravičen; imeti pomisleke; glede tega je izrazil, izrekel, povedal svoje pomisleke; ekspr. otresti se, znebiti se pomislekov / moralni, načelni pomisleki; iz verskih pomislekov tega ni storil predsodkov
2. glagolnik od pomisliti: ob pomisleku na otroke se je še z večjo vnemo lotil dela / brez pomisleka je skočil v vodo in rešil deklico
SSKJ²
pomísliti -im dov., pomíšljen (í ȋ)
1. krajši čas biti dejaven v zavesti: mora še pomisliti; malo je pomislila, nato odgovorila / čakaj, da pomislim; kaj stokaš, prej bi pomislil premislil, razmislil
// preh., navadno v zvezi z na izraža usmerjenost take dejavnosti: pomislila je na bolečine, ki jo čakajo; večkrat pomisli na dom, prijatelje; z ljubeznijo je pomislil nanjo / ne bom zmogel, je pomislil; pomislil sem, da bi le dobra beseda zalegla
2. navadno z nikalnico upoštevati, računati: ni pomislil, kakšne bodo posledice; naj že pomislijo, da s tem škodujejo le sebi
3. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: pomislite, kaj bi se lahko zgodilo; spet je v bolnišnici, pomisli
1. krajši čas biti dejaven v zavesti: mora še pomisliti; malo je pomislila, nato odgovorila / čakaj, da pomislim; kaj stokaš, prej bi pomislil premislil, razmislil
// preh., navadno v zvezi z na izraža usmerjenost take dejavnosti: pomislila je na bolečine, ki jo čakajo; večkrat pomisli na dom, prijatelje; z ljubeznijo je pomislil nanjo / ne bom zmogel, je pomislil; pomislil sem, da bi le dobra beseda zalegla
2. navadno z nikalnico upoštevati, računati: ni pomislil, kakšne bodo posledice; naj že pomislijo, da s tem škodujejo le sebi
3. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: pomislite, kaj bi se lahko zgodilo; spet je v bolnišnici, pomisli
- pomísliti se in pomísliti si zastar.
premisliti se: pomislila se je in bo sprejela službo; ta se bo gotovo pomislila
SSKJ²
posúmiti -im dov. (ū ȗ)
1. začeti sumiti: zbala se je, da bo mož kaj posumil; takoj je nekaj posumila; ob tem je posumil v fantovo poštenost; nehote, nekoliko posumiti / posumil ga je, da hoče zbežati osumil
2. ekspr. podvomiti: posumil je, da sta se srečala po naključju; posumila je o njegovi zvestobi
● ekspr. nikoli niso posumili vanj vedno so mu zaupali, verjeli
// navadno v zvezi z na pomisliti: ker ga ni bilo, so doma takoj posumili na nesrečo; ob pregledu je zdravnik najprej posumil na žolčne kamne
1. začeti sumiti: zbala se je, da bo mož kaj posumil; takoj je nekaj posumila; ob tem je posumil v fantovo poštenost; nehote, nekoliko posumiti / posumil ga je, da hoče zbežati osumil
2. ekspr. podvomiti: posumil je, da sta se srečala po naključju; posumila je o njegovi zvestobi
● ekspr. nikoli niso posumili vanj vedno so mu zaupali, verjeli
// navadno v zvezi z na pomisliti: ker ga ni bilo, so doma takoj posumili na nesrečo; ob pregledu je zdravnik najprej posumil na žolčne kamne
SSKJ²
poštudírati -am dov. (ȋ)
pog. pomisliti: malo je poštudiral in odgovoril
● pog. glej, da ne bodo poštudirali, kam hodiš ugotovili, dognali
pog. pomisliti: malo je poštudiral in odgovoril
● pog. glej, da ne bodo poštudirali, kam hodiš ugotovili, dognali
SSKJ²
sméti smém nedov. (ẹ́ ẹ̑) z nedoločnikom
1. izraža dovoljenje, soglasje: smem iti na izlet; smel je obiskati otroka v bolnišnici; smel si je ogledati njihovo novo hišo; elipt. zdravnik mu je obljubil, da bo smel čez nekaj dni domov
// v vprašalnih stavkih izraža prošnjo za dovoljenje, soglasje: smem kupiti sladoled; (ali) te smem spremiti / v vljudnostnem vprašanju: s čim vam smem postreči; ali vas smem prositi za časopis
// izraža utemeljenost, upravičenost: mislim, da smemo biti ponosni na naš uspeh
2. v zvezi s če izraža prošnjo za dopustitev, dovolitev: s tem se ne strinjam, če smem pripomniti; imel je, če smem tako reči, precej nenavadne želje; kaj pa si slišal, če smem vprašati
3. z nikalnico izraža prepoved: ni se smel igrati s sosedovimi otroki; poškodovane roke ne smete premikati / človek ne sme obsojati drugih
// izraža nedovoljenost, neprimernost česa zaradi neprijetnih posledic: obleka ne sme biti preozka; otroka ne smete pustiti samega
4. izraža podkrepitev trditve: sme se reči, da je izpolnil prav vse, kar so mu naročili; to so ljudje, ki jim smemo verjeti
● ali smem že čestitati ali se je pričakovano že zgodilo; ekspr. na to še zdaj ne smem niti pomisliti še zdaj sem prizadet zaradi tega; ekspr. nikdar več mi ne smeš pred oči nočem te več videti
1. izraža dovoljenje, soglasje: smem iti na izlet; smel je obiskati otroka v bolnišnici; smel si je ogledati njihovo novo hišo; elipt. zdravnik mu je obljubil, da bo smel čez nekaj dni domov
// v vprašalnih stavkih izraža prošnjo za dovoljenje, soglasje: smem kupiti sladoled; (ali) te smem spremiti / v vljudnostnem vprašanju: s čim vam smem postreči; ali vas smem prositi za časopis
// izraža utemeljenost, upravičenost: mislim, da smemo biti ponosni na naš uspeh
2. v zvezi s če izraža prošnjo za dopustitev, dovolitev: s tem se ne strinjam, če smem pripomniti; imel je, če smem tako reči, precej nenavadne želje; kaj pa si slišal, če smem vprašati
3. z nikalnico izraža prepoved: ni se smel igrati s sosedovimi otroki; poškodovane roke ne smete premikati / človek ne sme obsojati drugih
// izraža nedovoljenost, neprimernost česa zaradi neprijetnih posledic: obleka ne sme biti preozka; otroka ne smete pustiti samega
4. izraža podkrepitev trditve: sme se reči, da je izpolnil prav vse, kar so mu naročili; to so ljudje, ki jim smemo verjeti
● ali smem že čestitati ali se je pričakovano že zgodilo; ekspr. na to še zdaj ne smem niti pomisliti še zdaj sem prizadet zaradi tega; ekspr. nikdar več mi ne smeš pred oči nočem te več videti
SSKJ²
strahôta -e ž (ó)
1. kar povzroča strah, hudo trpljenje: preživeti vojne strahote; videl je strahote koncentracijskega taborišča / ekspr. narediti konec strahotam
2. značilnost strašnega, hudega: pozabiti strahoto dneva; opisal je strahoto prestanih muk
3. ekspr., v povedni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: bil je tak, da ga je bilo strahota pogledati; strahota je pomisliti, da bi se to res zgodilo; strahota je, da ga ni mogoče pregovoriti
4. v medmetni rabi izraža zgražanje, ogorčenje: strahota, takega ravnanja pa nisem pričakoval
● zastar. obšla jo je strahota pred samo seboj strah
1. kar povzroča strah, hudo trpljenje: preživeti vojne strahote; videl je strahote koncentracijskega taborišča / ekspr. narediti konec strahotam
2. značilnost strašnega, hudega: pozabiti strahoto dneva; opisal je strahoto prestanih muk
3. ekspr., v povedni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: bil je tak, da ga je bilo strahota pogledati; strahota je pomisliti, da bi se to res zgodilo; strahota je, da ga ni mogoče pregovoriti
4. v medmetni rabi izraža zgražanje, ogorčenje: strahota, takega ravnanja pa nisem pričakoval
● zastar. obšla jo je strahota pred samo seboj strah
SSKJ²
SSKJ²
zasúmiti -im dov. (ū ȗ)
brez (potrjenega) dokaza pomisliti, da je kdo ali kaj lahko v zvezi s čim slabim, nedovoljenim: lahko se zgodi, da zasumijo; zasumil je, da ga morda goljufajo / zasumili so, da je izvedel slabe novice / star. zasumila sta ga, da je ubijalec osumila
brez (potrjenega) dokaza pomisliti, da je kdo ali kaj lahko v zvezi s čim slabim, nedovoljenim: lahko se zgodi, da zasumijo; zasumil je, da ga morda goljufajo / zasumili so, da je izvedel slabe novice / star. zasumila sta ga, da je ubijalec osumila
SSKJ²
zljubíti se in zljúbiti se -im se dov. (ī ū) s smiselnim osebkom v dajalniku
1. izraža pripravljenost koga za kako dejanje: ni se mu zljubilo odgovoriti; ko bi se mu zljubilo pomisliti, bi se že spomnil; če se ti zljubi priti, bom vesel
2. začutiti, dobiti voljo, željo uresničiti kako dejanje: otroci naj delajo, kar se jim zljubi; če se mu zljubi, gre na sprehod; kadar se mu je zljubilo, je lahko prišel
// nar. začutiti, dobiti željo, poželenje po čem: zljubilo se ji je mleka, sadja; če se ti zljubi vina, ga natoči
● ekspr. hišice so stale, kakor se jim je zljubilo neenakomerno oddaljene, brez določenega reda; zastar. fant se je vsakemu zljubil priljubil
1. izraža pripravljenost koga za kako dejanje: ni se mu zljubilo odgovoriti; ko bi se mu zljubilo pomisliti, bi se že spomnil; če se ti zljubi priti, bom vesel
2. začutiti, dobiti voljo, željo uresničiti kako dejanje: otroci naj delajo, kar se jim zljubi; če se mu zljubi, gre na sprehod; kadar se mu je zljubilo, je lahko prišel
// nar. začutiti, dobiti željo, poželenje po čem: zljubilo se ji je mleka, sadja; če se ti zljubi vina, ga natoči
● ekspr. hišice so stale, kakor se jim je zljubilo neenakomerno oddaljene, brez določenega reda; zastar. fant se je vsakemu zljubil priljubil
SSKJ²
zmísliti -im dov. (í ȋ)
star. pomisliti, spomniti se: na otroke bi morala zmisliti; strah me je, če zmislim, kako je bilo
● star. vedno se razjezi, kadar mu kdo zmisli dekle omeni
star. pomisliti, spomniti se: na otroke bi morala zmisliti; strah me je, če zmislim, kako je bilo
● star. vedno se razjezi, kadar mu kdo zmisli dekle omeni
- zmísliti se
spomniti se, domisliti se: zmislil se je njenih oči; skušal se je zmisliti, kaj mu je rekel / večkrat se zmisli na dom, prijatelje / zmislil se je, da bi se vrnil domov
Število zadetkov: 13
Dostopnost