- 1. kraška tekoča voda, ki ponika: ta reka je ponikalnica; izviri in ponikve ponikalnic; izginil je kot kraška ponikalnica brez sledu
// reka ponikalnica - 2. grad. naprava za odvajanje vode s površja v prepustne zemeljske plasti; ponikovalnica: speljati vodo v ponikalnico
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
- 1. grad. naprava za odvajanje vode s površja v prepustne zemeljske plasti: zgradili so tudi več ponikovalnic; vodo so speljali v ponikovalnico
- 2. redko ponikalnica: struga ponikovalnice
♦ elektr. kraj, prostor v polju, kamor se stekajo silnice; geogr. večja vodoravna jama, v katero teče ponikalnica
- 1. večja, v strugi tekoča voda: reka se izliva v morje; reka narašča, poplavlja; skozi mesto teče reka; zajeziti reko; prepeljati se čez reko; kopati se v reki; bistra reka; reka Sava; levi breg reke / gorska reka; plovna reka; reka ponikalnica / reka je skoraj suha rečna struga; pren., ekspr. človek je kaplja v reki življenja
- 2. ekspr., s prilastkom velika količina česa premikajočega se: človeška reka se je valila mimo; reka avtomobilov se je ustavila / meglena reka se je razlila po kotlini / z oslabljenim pomenom predati se reki spominov spominom
// z rodilnikom velika količina česa tekočega: preliti reko krvi, solz / njene oči so bile bolj zgovorne kot reka besed