Zadetki iskanja
SSKJ
SSKJ
blodíti in blóditi -im nedov., blójen in blóden (ī ọ́)
- 1. hoditi brez cilja, brez orientacije: karavana blodi po puščavi; bloditi po gozdu, po morju; brez cilja bloditi okrog / oko blodi po planjavi; bloditi z očmi po ljudeh; pren. čudne misli mu blodijo po glavi
- 2. knjiž. biti v zmoti, v nejasnosti: ali kje je človek, ki nikoli ni blodil, v zmotah taval? (I. Cankar)
- 3. tudi preh. v vročici zmedeno govoriti; blesti: bloditi v vročici; bloditi nerazumljive reči; s smiselnim osebkom v dajalniku vso noč se mu je blodilo
- 4. preh., knjiž. spravljati v zmedenost, v zmoto; begati: misel na dekle ga blodi; ljubezen mu blodi razum / s strastjo bloditi kri
- blodèč -éča -e: blodeč po svetu; blodeč popotnik; nemirno blodeč duh; sam.: pokazati blodečemu pot
SSKJ
člôvek -éka m ed. in dv. (ó ẹ́)
- 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo
- 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve
// kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje
// s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik
// v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek
// s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka - 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka
- 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek
- 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče
● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo
♦ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje
SSKJ
čudíti se in čúditi se -im se nedov. (ī ú ȗ) čutiti in izražati presenečenje, začudenje: popotnik je poslušal in se čudil; čudili so se njegovemu nerodnemu vedenju; ekspr. čudim se nad tvojim vprašanjem; ekspr. čudim se, kako moreš to prenašati; čudila se je, ko je slišala, da sta se sprla; na ves glas se je čudil; star. čudom se je čudil njegovi prošnji
// čutiti in izražati občudovanje: čudil se je njeni lepoti
// čutiti in izražati občudovanje: čudil se je njeni lepoti
- čudíti in čúditi preh., neustalj. spravljati v začudenje, presenečenje: njihovo početje ga čudi; čudi me, da tega še nihče ni opazil
- čudé se star.: čude se je poslušal njegove besede
- čudèč se -éča -e: čudeč se je gledal za njim
SSKJ
izžéjati -am dov. (ẹ̑)
- 1. povzročiti občutek potrebe po pijači: pot človeka izlačni in izžeja
- 2. nav. ekspr. z odtegovanjem pijače povzročiti, da se kdo zelo izčrpa, oslabi: oblegance so izstradali in izžejali
- izžéjan -a -o: izžejan popotnik
SSKJ
omágati -am dov. (ȃ)
- 1. postati nesposoben opraviti, nadaljevati kako delo: začel je kopati, pa je takoj omagal; večkrat so poskušali premakniti kamen, pa so vselej omagali; omagati pri hoji, plavanju / omagati od napora, pod bremenom
// izgubiti moč, moči: delal je, dokler je mogel, zdaj pa je omagal; omagati od lakote; pren. nevihta je že omagala - 2. nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: na starost so ji omagale oči; srce mu je omagalo
- omágan -a -o: omagan popotnik; omagan od dela; vsa omagana je sedla za mizo; prisl.: omagano se je zleknil
SSKJ
SSKJ
popóten -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na pot, popotovanje: popotni vtisi, zapiski / vzeti s seboj popotno lekarno; popotna obleka, torba; popotna palica / ekspr. izbral si je popotnega tovariša
● star. popotni človek popotnik; zastar. popotni list potni list; ekspr. popotni maršal vodja potovanja; popotni prodajalec potujoči prodajalec
♦ voj. popotni maršal v nekaterih državah vodja enot na pohodu, ki skrbi, da pohod poteka po maršruti
● star. popotni človek popotnik; zastar. popotni list potni list; ekspr. popotni maršal vodja potovanja; popotni prodajalec potujoči prodajalec
♦ voj. popotni maršal v nekaterih državah vodja enot na pohodu, ki skrbi, da pohod poteka po maršruti
- popótno prisl.: popotno oblečen človek; sam.: popotni si ogledujejo mesto
SSKJ
popótnik -a m (ọ̑) kdor se premika iz kraja v kraj: popotniki so se ustavili na glavnem trgu; sprejeti popotnika; utrujen popotnik / ekspr.: svetovni popotnik; večni popotnik kdor pogosto potuje; človek, ki ga nemir žene po svetu
SSKJ
potoválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ)
- 1. knjiž. kdor se premika iz kraja v kraj, navadno z raziskovalnim namenom: potovalci so obiskali kraje na severu Sibirije; pogumni, slavni potovalci
- 2. star. potnik, popotnik: potovalec se je ustavil pred veliko hišo; v mesto prihaja veliko potovalcev
SSKJ
predrvéti -im dov. (ẹ́ í) drveč priti z enega konca česa na drugega: z avtomobilom je predrvel mesto / ekspr. popotnik je predrvel veliko krajev hitro prehodil
SSKJ
privándranec -nca m (ȃ) star.
- 1. prišlec, popotnik: okrog privandranca se je zbralo nekaj radovednežev
- 2. priseljenec, tujec: domačini in privandranci
SSKJ
razpoložíti -ím dov., razpolóžil (ī í)
- 1. knjiž. spraviti v dobro razpoloženje, v dobro voljo: trudili so se, da bi ga razpoložili; bil je slabe volje, nič ga ni moglo razpoložiti / to ga je dobro razpoložilo
- 2. star. razložiti, razpostaviti: odprla je kovček in razpoložila stvari po mizi
- razpoložíti se star. udobno, sproščeno leči: utrujen popotnik se je razpoložil po klopi
- razpoložèn -êna -o navadno s prislovnim določilom
- 1. ki je v takem duševnem stanju, kot ga nakazuje določilo: veselo razpoloženi ljudje; biti dobro, neugodno, slabo razpoložen / zbudil se je razpoložen dobro razpoložen, dobre volje
// v danem času pripravljen, sposoben za kaj: na predstavi igralec ni bil razpoložen / biti razpoložen za delo, igro - 2. publ. usmerjen, naravnan: antifašistično razpoloženi ljudje; biti revolucionarno razpoložen
● ekspr. do soseda je prijateljsko razpoložen mu je naklonjen
SSKJ
rómarski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na romarje ali romanje: romarski shod / romarska cerkev cerkev, v katero hodijo zlasti verniki iz oddaljenih krajev; romarska palica nekdaj dolga palica z ukrivljenim zgornjim delom; peti stare romarske pesmi
- rómarsko prisl.: romarsko oblečen popotnik
SSKJ
samôten -tna -o prid., samôtnejši (ó)
- 1. ki okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste: samoten popotnik; na drevesu se je oglašal samoten ptič; oreh je stal samoten sredi dvorišča; na koncu doline stoji samotna hiša; samotno drevo / ekspr. iz sosednje ulice so se slišali samotni koraki / ekspr. glasovi so postali samotnejši redkejši
// samotna kmetija kmetija zlasti v hribovitem svetu, katere zemljišče se v enem kosu razprostira okoli domačije - 2. nenaseljen, neposeljen: to so samotni kraji; samotna dolina, okolica; ko so jih izgnali, je ostala hiša samotna / pozimi je park samoten; zavil je v samotno ulico
- 3. ki je brez družbe, brez povezave z drugimi: počutil se je samotnega; bila je samotna in bolna
// nav. ekspr. ki poteka v samoti, osamljenosti: koliko je prejokala v tistih samotnih nočeh; v samotnih urah je mislil na dom; samotno življenje / samotne misli
● ekspr. to je bil najsamotnejši kotiček v parku najbolj oddaljen, odmaknjen; zastar. samotni so šli na pot sami, brez spremstva; ekspr. samoten je taval po mestu sam, brez družbe; knjiž. samotna celica samica; to je samotna pot pot, ki vodi po nenaseljenem, neposeljenem svetu
- samôtno prisl.: samotno živeti / v povedni rabi po materini smrti je bilo doma samotno
SSKJ
SSKJ
spéti spèm nedov. (ẹ́ ȅ) star. iti, hiteti: popotnik spe po prašni cesti; speti čez travnik, na polje / v lahnem diru je spel proti gradu; z naglimi koraki so speli dalje / pomlad spe v deželo; po nebu spe oblak
SSKJ
trúden -dna -o prid., trúdnejši (ú ȗ)
- 1. ki zaradi zmanjšanja telesnih, duševnih sil ni zmožen opravljati kakega dela: truden delavec, popotnik; bil je že truden; živali so trudne polegle; truden in zaspan; ekspr. truden do smrti / biti truden od poti utrujen
// ki zaradi dalj časa trajajočega dela, napora izgubi zmožnost zadovoljivo opravljati svojo funkcijo: z dlanjo je podprla trudno glavo; gledati s trudnimi očmi; noge so bile že trudne / ekspr. trudno srce - 2. ekspr. ki izraža, kaže utrujenost: truden glas, pogled; trudni koraki / trudna omama; trudno spanje
● ekspr. trudni dnevi počasi minevajoči; naporni, utrudljivi; pesn. trudne kaplje s težavo, počasi premikajoče se; ekspr. zatisnil je trudne oči umrl je; pesn. trudna polja polja, neposredno po tem, ko so obrodila
- trúdno prisl.: trudno se premikati
SSKJ
vándrovec -vca m (ā) nižje pog.
- 1. popotnik: sprejeti vandrovca; biti večni vandrovec
- 2. kdor opravlja svoje delo, službo tako, da se premika iz kraja v kraj: vandrovca sta igrala na harmoniko / obrtniški vandrovec potujoči obrtnik
SSKJ
véčen -čna -o prid. (ẹ̄)
- 1. ki obstaja brez začetka in brez konca: materija, njena oblika je tudi energija, je večna; večno vesolje / v krščanstvu večna ljubezen, modrost ljubezen, modrost kot božja lastnost, ki nima ne začetka ne konca
- 2. ki obstaja brez konca: nobena stvar na svetu ni večna / v krščanstvu: posmrtno večno trpljenje, veselje; duša ima večno življenje / v krščanskem okolju, ob spominu na umrle: Bog mu daj večni mir; večna luč naj mu sveti
- 3. katerega obstajanje traja časovno neomejeno in brez prekinitve: večno spreminjanje vsega, kar je / v pravljicah tam je večna pomlad / večni led, sneg led, sneg, ki stalno pokriva površje zemlje
// ekspr.: živeti v večnem strahu; biti v večnih denarnih težavah - 4. veljaven in isti v vseh časih: večni zakoni narave; večna resnica; večna načela
- 5. nav. ekspr. ki traja do konca življenja, obstajanja koga: spominjati se koga z večno hvaležnostjo; obljubiti si večno ljubezen, zvestobo / sporazum o večnem prijateljstvu med državama / v osmrtnicah ohranili ga bomo v večnem spominu / ostati komu večni dolžnik
- 6. ekspr. ki se večkrat pojavlja in je neprijeten, zoprn: večni opomini, prepiri; večno čakanje
- 7. ekspr. ki dolgo, trajno ohranja svojo lastnost, dejavnost: on je večni nemirnež, nezadovoljnež; postal je njen večni spremljevalec / večni mladenič moški, ki je videti mlajši, kot je v resnici; večni popotnik kdor pogosto potuje; človek, ki ga nemir žene po svetu; večni študent kdor dolgo časa študira; večni ženin fant, ki se kljub večkratnim nameram še ni poročil; knjiž. večni žid človek, ki ga nemir žene po svetu
// v povedni rabi: ti čevlji so večni nepričakovano dolgo ohranjajo svoje lastnosti, uporabnost; gore so večne
● ekspr. za (vse) večne čase se mu je zameril za zmeraj; vznes. leči k večnemu počitku umreti; vznes. položiti koga k večnemu počitku pokopati ga; vznes. spati večni sen biti mrtev; star. zvoniti večno luč avemarijo; šalj. lovec se je preselil v večna lovišča umrl; ekspr. večno mesto Rim; vznes. oditi po večno plačilo v krščanskem okolju umreti
♦ geogr. ločnica večnega snega; rel. večni ogenj pekel; večni sodnik Bog kot sodnik; Bog je večen Bog obstaja izven časa in je v vseh časih isti; večna kazen ali večno pogubljenje večno trpljenje človeka po smrti; večna luč luč, ki neprestano gori pred tabernakljem; narediti večne zaobljube zaobljube za vse življenje; šah. večni šah šah, ki ga igralec povzroča pri vsaki naslednji potezi
- véčno prisl.: večno dela, se jezi; biti večno nezadovoljen; večno zelena dolina; sam.: v življenju ni nič večnega; na večno se ne bo mogel skrivati večno; za večno oditi v tujino
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »
Število zadetkov: 23
Dostopnost