Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
apárten -tna -o prid. (ȃ) raba peša ki vzbuja pozornost, občudovanje: kako aparten klobuk imaš! uprizorili so zelo apartno veseloigro; apartna ženska
// poseben, nenavaden: osebe v njegovih novelah so močno apartne in čudaške
    apártno prisl.: apartno urejena čakalnica
SSKJ
apelírati -am dov. in nedov. (ȋ) 
  1. 1. javno obrniti se na koga s pozivom ali prošnjo, pozvati: govornik je apeliral na vse udeležence, da se za stvar zavzamejo; na konferenci so apelirali na delegate, naj se organizira za to poseben odsek
  2. 2. sklicevati se na kaj: apelirati na čut pravičnosti, na razum; apeliramo na vašo politično zavednost
SSKJ
bajáco in bajázzo -a [-aco] m (ȃ) na poseben način oblečen komedijant, burkež: smejati se bajacu; za pusta je bil maskiran kot bajaco
SSKJ
čár -a m (ȃ) 
  1. 1. knjiž., navadno s prilastkom nenavadna, izredna lepota: občudovati čar narave; čar zvezdnega neba; čar noči
  2. 2. knjiž. izredna privlačnost, očarljivost: bledica ji je dajala poseben čar / obdajal ga je čar evropske kulture; čar novega in neznanega / mn., ekspr.: razkazovala je svoje čare; ženski čari
  3. 3. zastar. čarovnija: čarovnica je opravila svoje čare / izreči čar čarovne besede
SSKJ
část -í ž (ȃ) 
  1. 1. občutek velike etične, moralne vrednosti; dostojanstvo, ponos: ima še nekaj časti v sebi; s tem je zapravil svojo čast; ali sem ti rekel kaj čez čast? veliko da na svojo čast; pod častjo mu je, da bi prosil / kot vljudnostna fraza čast mi je sporočiti vam; kot vljudnostna fraza pri seznanjanju: »Moje ime XY.« »Čast mi je!«; s kom imam čast govoriti?
    // ugled, veljava, dober glas: braniti čast domovine; krade jim čast in poštenje; omadeževala je čast družine; tega ne dovoljuje moja narodna čast / otroci mu ne delajo časti; izreden uspeh razreda je vsej šoli v čast / razžaljenje, žalitev časti
  2. 2. priznanje velike vrednosti ali veljave; spoštovanje, slava: dajati delu čast; izkažite nam to čast, da pridete; piti dobrodošlico na čast gostu; to je storil vam na čast; prirediti večerjo gostu v čast; njeno prijateljstvo si šteje v čast; v čast si štejem, da ste prišli; to je pošten in vse časti vreden človek; ni bil željen časti; hišo je doletela čast visokega obiska / zapeti bogu na čast; zastar. čast bodi bogu, da smo končali hvala bogu
    // ekspr.: vsa čast jim, pogumno so se borili; čast komur čast!
    // nav. mn. dejanje v znamenje spoštovanja: sprejeli so ga z vsemi častmi; pokopali so ga z vojaškimi častmi / izkazali so mu zadnjo čast pri pogrebu
  3. 3. služba ali naslov, ki vzbuja poseben ugled in spoštovanje: odrekel se je predsedniški časti; povzpel se je do visokih časti; akademska čast
    ●     ekspr. na mojo čast res je tako; ekspr. laž je pri njih zelo v časteh radi lažejo; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo
    ♦     rel. dosegel je čast oltarja bil je proglašen za svetnika
SSKJ
dajáti dájem, tudi dájati in dajáti -em, stil. dajáti -èm nedov., dajàj dajájte tudi dájaj dájajte; dajál tudi dájal (á á; á á á; á ȅ) 
  1. 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: denar za kino mu je dajal oče / dajati jesti, piti / dekla je dajala svinjam krmila svinje
    // dajal mu je nove in nove naloge / dajati na kredit, star. na kredo prodajati; dajati na upanje; hišo dajejo v najem / pog. zakaj mi to daješ nazaj vračaš
    // podarjati, poklanjati: dajati za spomin / dajati darove, miloščino
    // delati, da prehaja kaj drugemu v uporabo: ne dajaj knjig, peresa drugim
    // delati, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: dajejo jim na izbiro / otrokom dajejo čudna imena
  2. 2. delati, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: vse življenje moram samo dajati; krvodajalci dajejo kri
  3. 3. delati, ustvarjati čemu kako lastnost: obleka ji daje gosposkost / delo daje zadovoljstvo
  4. 4. s širokim pomenskim obsegom delati, da prihaja kaj kam z določenim namenom
    1. a) s prislovnim določilom: otroke so dajali v šole / založba daje na trg cenene knjige / ker so bili revni, so dajali otroke za pastirje in dekle
    2. b) z namenilnikom: obleke je dajala delat boljšim šiviljam; otroke so dajali študirat pošiljali
      // z nedoločnikom delati, povzročati, da se s čim kaj dogaja: to mi daje misliti / na nastopih se je dajal slaviti
  5. 5. pog. plačevati: dajal je za pijačo, za vino / koliko ti je kupec dajal za avto? je bil pripravljen plačati, je ponujal
  6. 6. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: krave mu dajejo malo mleka; plantažni nasad bo dajal sto vagonov jabolk; ovca daje volno / drevo daje vrtu senco; zvezde so dajale bledo svetlobo / pog. kinematograf daje štiri predstave na dan; kaj dajejo danes v gledališču / pog. preživlja se s tem, da daje ure iz matematike poučuje izven šole, inštruira
    // pohištvo daje sobi poseben pečat, ton; dajati povod, upanje, videz, vtis, zgled
    // povzročati, da kdo kaj dobi, ima: dajati potuho, pravico, priložnost; šola daje izobrazbo izobražuje
  7. 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dajati bolnikom injekcije; dajati nauke, odgovore; dajati pohujšanje pohujševati; dajati pomoč pomagati; dajati ukaze ukazovati; star. dajati hvalo
  8. 8. delati, da prihaja kaj na določeno mesto: dajati obleke v omaro; ves čas je dajal drva na ogenj
  9. 9. navadno z nikalnico delati, da se kaj more goditi: skrbi mu ne dajejo spati; tega mi duša, srce, vest ne daje
  10. 10. ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: vsak, kdor kaj daje nase, bo prišel
  11. 11. nav. 3. os., pog., ekspr. povzročati bolečine; boleti: želodec ga daje / mrzlica, naduha, revmatizem jo daje; hoja v hrib me je dajala / brezoseb.: v križu me daje; spet me daje, je zastokal / bolečine so ga dajale / lakota jih daje
    ●     ekspr. v pesmih daje duška svoji žalosti sproščeno izraža svojo žalost; daje se samo tistemu, ki ji je všeč ima ljubezenske, spolne odnose z njim; daje prednost udobni obleki pred lepo obleko raje se odloča za udobno obleko kot za lepo obleko; to nerad dajem iz rok prepuščam v last drugemu, v vodstvo drugemu; pog. delavci dajejo vse od sebe, da bi delo končali do skrajnosti se trudijo; pog. v nič dajati omalovaževati, podcenjevati; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo; ekspr. z obema rokama daje je radodaren, velikodušen; ekspr. dajati si opraviti, opravka z vrtom ukvarjati se
    dajáti se tudi dájati se ekspr.  bojevati se, tepsti se: onstran meje se že dajejo; partizani se dajejo z Nemci; z noži sta se dajala
    ●     šalj. dajal se je s pečenko in jo pridno zalival z vinom jo jedel
    // v zvezi s s, z s težavo upirati se čemu: neusmiljeno se je dajal z zaspanostjo
    // prepirati se: sinova se dajeta za dediščino
    dajajóč -a -e: pel je, dajajoč si z roko takt pri vsaki besedi
SSKJ
dár -ú stil. -a m, tož. mn. stil. darí (ȃ) 
  1. 1. kar je dano komu v last brez plačila: dati dar; deliti darove; dobiti, prejeti v dar od koga; prinesti v dar; lep dar / dar narave; vznes. darovi zemlje pridelki
    // žgalni dar v različnih religijah pridelek ali žival, ki se sežge v čast božanstvu
    // nav. mn., star. daritev, darovanje: Dari opravit bog'nji po navadi prinese Črtomira lahka ladja (F. Prešeren)
  2. 2. posebna nadarjenost ali sposobnost za kaj: za to nimam pravega daru; ima poseben dar za glasbo, za jezike / imela sta različne naravne darove; kritični, pesniški dar; dar opazovanja / imeti dar govora imeti sposobnost govorjenja; biti dober govornik
    ●     star. utrujen je bil in dišal mu je božji dar vino; jed; vznes. dobra žena je božji dar srečen je, kdor ima dobro ženo; star. prositi za božji dar za miloščino; knjiž. danajski dar ki ni dan iz prijaznosti, ampak z zahrbtnim namenom; iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti
SSKJ
diakrítičen -čna -o prid. (í) knjiž. razlikovalen, razločevalen: diakritični narodopisni pojavi
♦ lingv. diakritični znak znak, ki pri črkah zaznamuje poseben izgovor
SSKJ
določíti in dolóčiti -im dov. (ī ọ́) 
  1. 1. ukazati, zahtevati, kako naj bo: to bo določil poseben predpis; določili so, da bo sestanek jutri; določiti z zakonom / določiti ceno, vrstni red, smer razvoja / določiti datum prihodnjega zasedanja; določiti rok plačila
    // izbrati, nameniti za kaj: komisija je določila kandidate; določiti koga za dediča; starši so ga določili za mizarja; v reprezentanco so določili sedemnajst igralcev / sredstva za to se določijo v predračunu
  2. 2. na podlagi znakov, podatkov postaviti kaj v kako skupino, okvir: določiti pasmo živali; določiti krvno skupino / težko mu je določiti leta
    ♦     biol., min. določiti mineral, rastlino, žival po značilnostih ugotoviti njeno sistematsko pripadnost; navt. določiti položaj ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; num. določiti novec ugotoviti vladarja in kovnico pri starem novcu
    dolóčen -a -o 
    1. 1. deležnik od določiti: dokončati delo v določenem času, roku; prišel je določeni dan; narod ima v zgodovini svoj točno določeni položaj; določena cena; obveznosti so določene s pogodbo; razprava je določena za peti junij ob desetih; časovno, dobro, jasno določen; določen je bil za talca
    2. 2. ki je znan, a se noče, ne more imenovati; neki, nekateri: te hvalnice so napisali določeni kritiki; take težnje se pojavljajo pri določenih ljudeh / publ., z oslabljenim pomenom: današnja premiera pomeni določeno novost; zaradi tega bodo nastopile določene težave; prisl.: čisto določeno sem se zavedal tega; sam.: o njem ne vem nič določenega
SSKJ
domísličen -čna -o prid. (ȋ) knjiž. poln domislic: ti prizori dajejo njegovemu domisličnemu slogu poseben čar
SSKJ
dosjé -ja m (ẹ̑) adm. mapa, sveženj uradnih spisov, ki se nanašajo na določeno zadevo ali osebo: sporna vprašanja je dal v poseben dosje / personalni dosje; pokojninski dosjeji
SSKJ
drág -a -o tudi -ó prid., drážji (ȃ á; drugi pomen ȃ) 
  1. 1. ki stane veliko denarja: to je zelo drag stroj; živež je v mestu dražji kot na deželi; knjige so preveč drage, da bi jih mogel kupovati; draga stanovanja; drago vino; drag kot žafran zelo
    // ta servis je precej drag; zahaja le v boljše, dražje gostilne; tam je življenje zelo drago / nav., ekspr. dobiti za drag, velik denar / to je zelo drago krzno dragoceno
    // drag kamen kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit
    ♦     metal. drage kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance
  2. 2. z dajalnikom do katerega ima kdo pozitiven čustveni odnos: ta človek mi je zelo drag; vznes. bil je drag mojemu srcu / njen obisk mu je bil vedno drag; to mi je drag spomin; resnica mu je nadvse draga / v nagovoru: dragi oče! dragi prijatelj! duša draga, tako ne bo šlo naprej; v vljudnostnem nagovoru dragi bralci! v osmrtnicah pogreb dragega pokojnika bo v soboto
  3. 3. redko ki se mu pripisuje poseben pomen, posebna vrednost; dragocen: ne izgubljaj po nepotrebnem dragega časa
    ●     ekspr. to je bila draga šola zanj za izkušnje, ki si jih je pridobil ob tem neuspehu, je moral dosti pretrpeti, žrtvovati; drage volje mu je ustregel zelo rad; rade volje; ekspr. molči, če ti je življenje drago če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega; knjiž. če ti je drago, greva naprej če hočeš, če ti je prav; pojdi, kamor ti drago kamor hočeš, želiš; le smejte se, kolikor vam drago kolikor hočete
    drágo in dragó prisl.: drago kupiti, prodati; drago se oblačiti; drago plačane izkušnje / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju drago mi je
    ●     ekspr. to ga bo še drago stalo bo imelo zanj slabe posledice
    drági -a -o sam.: ob novem letu se je spomnil svojih dragih; mislil je le na svojo drago
    ●     vrnil mu je milo za drago za žalitev, krivico se mu je maščeval tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu
SSKJ
dragocén -a -o prid., dragocénejši (ẹ̄ ẹ́) 
  1. 1. ki ima veliko vrednost, visoko ceno: dragocen nakit; dragocena kristalna vaza; kupuje ji sama dragocena darila; dragoceno krzno, pohištvo / tako nastaja dragocena snov za rast organizma
  2. 2. ki se mu pripisuje poseben pomen, posebna vrednost: dragocena žrtev; skrbno je gojil to dragoceno čustvo; dragoceno prijateljstvo / ekspr.: zapravljati dragoceni čas; tekmovalci so si priborili dve dragoceni točki / dragocen človek / z dajalnikom spomin na umrlo mater mu je dragocen drag, ljub
    // ki daje, prinaša dobro, korist: dragocen podatek; nepristranska kritika je dragocena; opravil je dragoceno delo / dragocene izkušnje; nuditi dragoceno pomoč
SSKJ
droží -í ž mn. (ȋ ī) 
  1. 1. nadomestek za kvas, navadno iz prosene moke in mošta: z drožmi pečen kruh ima poseben okus
    // star. kvas: ne pozabi kupiti droži
  2. 2. usedlina v vinu ali pivu po končanem vrenju: kuhati žganje iz droži; vinske droži
SSKJ
drúžbenik -a m (ȗ) 
  1. 1. kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom; družabnik: pokojnikovo premoženje je postalo solastnina družbenikov
    // star. član, zlasti Mohorjeve družbe: družbeniki imajo pri nakupu knjige poseben popust
  2. 2. zastar. kdor je s kom, zlasti zaradi zabave: prijeten, zabaven družbenik
SSKJ
ékstra prid. neskl. (ẹ̑) pog. ki se po kaki lastnosti, značilnosti razlikuje od drugih; nenavaden, poseben: kupuje same ekstra rože; ni lep, je pa ekstra; njegovo stanovanje je pa res ekstra
// s širokim pomenskim obsegom ki je zelo dobre kvalitete; izvrsten, odličen: ni ravno ekstra pevec; ekstra kakovost; hotel ekstra kategorije
// ki je samo za določen namen; poseben: za mleko ima ekstra lonce; poslali so mu ekstra sla; ekstra soba
♦ ekon. ekstra dobiček ekstra profit; ekstra dohodek dohodek, ki ga prejme gospodarska organizacija zaradi delovanja v ugodnejših pogojih, kot so normalni v njeni panogi; ekstra profit in ekstraprofit dodatni dobiček, ki nastane zaradi ugodnejših razmer, kot so normalne v panogi; prisl.: zelo ekstra se oblači; to je pa ekstra zate posebej, nalašč; misliš, da bomo zate ekstra kuhali posebej, nalašč; vsaka steklenica stoji ekstra ločeno od drugih
// ekspr. ekstra fin prav posebno; sam.: za stalne goste imajo zmeraj kaj ekstra; zmeraj hoče biti nekaj ekstra
SSKJ
ekstravagánten -tna -o prid. (ȃ) ki zelo odstopa od običajnega; nenavaden, poseben: ekstravagantni čevlji; manekenke so pokazale tudi nekaj ekstravagantnih modelov; ekstravagantno vedenje / je precej ekstravaganten; ekstravagantna ženska
    ekstravagántno prisl.: ekstravagantno oblečen
SSKJ
góden tudi gôden -dna -o prid. (ọ́ ọ̄; ó ō) primeren, sposoben za kaj: goden ptič; mladiči so že godni; les, goden za sečnjo; otrok je že goden za šolo; godna je za možitev / razprava je godna za tisk
♦ agr. goden lan lan, ki se mu ličje rado loči od stebla; godna zemlja zemlja, ki je prhka, bogata bakterij in ima poseben vonj
SSKJ
individuálen -lna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na posameznika: akcija za individualne prispevke; individualna in družbena korist; individualna vzgoja; individualna in kolektivna zavest; individualno delo, mišljenje, ustvarjanje / individualni potni list; individualno zdravljenje
  2. 2. mišljen, obravnavan izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote, posamezen: v tem hotelu bodo stanovali individualni udeleženci kongresa, ne skupine / prodaja deviz za individualne turiste
  3. 3. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten, oseben: uporabljati individualni jezik, slog; individualni nazori, problemi; pevčev individualni repertoar; individualne lastnosti, posebnosti, značilnosti
    // ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od ljudi, stvari svoje vrste, poseben: človekovi individualni znaki; orisal je osebe po njihovih individualnih potezah
    ♦     agr. individualno kmetijsko gospodarstvo posestvo, kmetija, ki jo obdeluje kmet sam z družino ali z najeto delovno silo; ekon. individualni kapital kapital posameznikov; individualna vrednost blaga vrednost blaga, katere višino določa delo posameznikov; fin. individualna zadolžnica zadolžnica, za katero jamči posameznik ali posamezna gospodarska organizacija; grad. individualna gradnja gradnja enodružinskih hiš; jur. individualna odgovornost odgovornost posameznikov; ped. individualni pouk pouk, pri katerem se ukvarja učitelj s posameznimi učenci in upošteva pri tem njihove osebne, posebne lastnosti, sposobnosti; individualna pedagogika pedagogika, ki zahteva svoboden razvoj osebnosti učencev; psih. individualna psihologija po Adlerju psihologija, ki proučuje posameznika glede na težnjo po uveljavljanju, moči; soc. individualna privatna lastnina lastninska pravica posameznika do proizvajalnih sredstev; šport. individualno tekmovanje tekmovanje posameznikov
    individuálno prisl.: individualno delati, presojati, vzgajati; individualno utemeljene potrebe
SSKJ
inducírati -am nedov. in dov. (ȋ) 
  1. 1. knjiž. sklepati iz posameznega na splošno: pravilno inducirati / iz nekaterih pojavov inducirati pravila, resnice
    // redko povzročati, vzbujati: dogodki so inducirali poseben razvoj; inducirati čustva
  2. 2. elektr. vzbujati električno napetost s spreminjanjem magnetnega pretoka: inducirati napetost v tuljavi
    inducíran -a -o: inducirani tok tok, ki ga povzroči inducirana napetost v električnem krogu; inducirana napetost; inducirane spremembe
Število zadetkov: 91