Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
grùnt grúnta m (ȕ ú) večje kmečko posestvo: kupiti, prodati grunt; grunt in bajta / priženil se je na grunt; je doma z grunta / cel grunt nekdaj posestvo, ki obsega približno 15-20 ha
// pog. posestvo, kmetija: imajo velik grunt
● prevzeti grunt postati njegov gospodar
SSKJ
haciénda -e ž (ẹ̑) v latinskoameriškem okolju veliko posestvo: lastnik haciende / prenočili smo v gostoljubni haciendi
SSKJ
hipotéka -e ž (ẹ̑) jur. zastavitev nepremičnin, vpisana v zemljiški knjigi ali drugem registru: zbrisati hipoteko; obremeniti posestvo s hipoteko; zavarovati terjatev s hipoteko / ladijska hipoteka
// posojilo, zavarovano z zastavitvijo nepremičnin: najeti, odplačati hipoteko; pren., knjiž. zaostalost je najhujša hipoteka naše preteklosti
SSKJ
húba -e ž (ú) 
  1. 1. v fevdalizmu posestvo, ki obsega približno 15-20 ha: najemniki na grofovskih hubah; razdelitev zemljišča na hube
    ♦     zgod. kraljevska huba fevdalcu podeljena nemška kolonizacijska enota, ki obsega približno 50 ha
  2. 2. nar. severozahodno posestvo, kmetija: imeti, prodati hubo; živeti na hubi
SSKJ
imé -na s (ẹ̑) 
  1. 1. beseda, več besed, ki se uporabljajo za razlikovanje, določevanje
    1. a) posameznega človeka: določiti, izbrati otroku ime; s tresočo se roko je napisal ime; lepo, smešno ime; predstavil se je s tem imenom; seznam imen / ni hotel povedati imena; ni se mogel spomniti njenega imena; knjiž. ne vem mu imena / moje ime je Jože imenujem se Jože; kako ti je ime; ime ima po očetu; ne poznam nikogar, ki bi imel to ime / dati komu ime; dobil je novo ime / ekspr. prijelo se ga je ime Jirs začeli so ga imenovati; rekli so mu
      // v prijavi je moral navesti svoje ime ime in priimek; knjiž. vse bančne vloge se glasijo na njegovo ime; podpisal se je s celim imenom z imenom in priimkom
      // poklical ga je po imenu, z imenom / živi pod drugim imenom; izmišljeno ime psevdonim; potoval je pod lažnim, tujim imenom; partizansko ime ki ga je dobil, imel v partizanih
      // živalim je dajal človeška imena / povedati priimek in ime
    2. b) posameznega iz iste vrste: pes je še brez imena; poznal je vsa rastlinska imena; navedel je ime rojstnega kraja; ime podjetja; ime ulice / knjiž. tej rudnini ne vem imena; šola, ulica je dobila ime po njem; tudi reka ima to ime / star. vas, Vrh po imenu vas, ki se imenuje Vrh
      // žival sliši samo na določeno ime / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; hišno ime ime hiše, domačije, ki ga uporablja bližnja okolica
    3. c) izdelkov: številke in imena obrazcev / avtomobile so dali v prodajo pod različnimi imeni / spremeniti ime programa naslov
      // zaščiteno ime proizvoda
  2. 2. ekspr. ugled, priznanje: ima bogastvo in ime; pridobil, ustvaril si je ime; zaslužil si je takšno ime / bil je literat brez imena; trgovina z imenom znana kot zelo dobra
  3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom oseba, kot jo določa prilastek: pozabljena so bila vsa literarna imena tega obdobja; vodilno ime sodobne glasbe / to je že priznano ime / posestvo je prepisal na sinovo ime posestvo je prepustil sinu
    // njegovo ime je spoštovanja vredno je spoštovanja vreden; to ime je danes že pozabljeno / tvoje ime sem že bral o tebi, tvojem delu sem že bral
  4. 4. v prislovni rabi, v zvezi v imenu izraža posrednost glagolskega dejanja: pozdravite ga tudi v mojem imenu; to lahko zahtevate samo v svojem imenu; v imenu kolektiva je izročil darilo / govoriti v imenu ljudstva / vse to je delal v imenu pravice
  5. 5. v zvezi dobro ime med ljudmi znano, ustaljeno pozitivno mnenje o kom: jemal mu je ugled in dobro ime; kljub vsemu si je znal ohraniti dobro ime; spravil ga je ob dobro ime
    ●     ekspr. dal mu je samo toliko, da je bilo (za) ime zelo malo; ekspr. kdo je to rekel? Ime ni važno nočem povedati, kdo je to rekel, ker je važnejše govoriti o sporni stvari, zadevi; ekspr. od gradu je ostalo samo še ime grad je popolnoma porušen, uničen; ekspr. njegovo ime je zaslovelo daleč naokoli postal je slaven; knjiž., ekspr. grozota, ki ji ni imena izraža zelo visoko stopnjo; po imenu ekspr. nadzornik je samo še po imenu njegova dejavnost se ne čuti več; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; ekspr. še po imenu mu ni podoben sploh mu ni podoben; star. za božje ime, ubogaj izraža veliko prošnjo, rotenje; ekspr. imenovati stvari s pravim imenom opisovati stvari, dejstva tako, kot so v resnici, brez olepšavanja; knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik; ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd
    ♦     lingv. lastno ime; ledinsko ime ime njive, travnika, gozda; ljubkovalno ime; občno ime ime vrste, skupine predmetov; osebno ime lastno ime človeka; snovno ime
SSKJ
imétje -a s (ẹ̑) 
  1. 1. premoženje: vse imetje je zapustil sinu; skromno, veliko imetje / osebno imetje / evfem. prilastil si je tuje imetje
    ♦     jur. imetje in lastnina
  2. 2. zastar. posestvo, zemljišče: kralj mu je podaril velika imetja / živel je na svojem podeželskem imetju
SSKJ
individuálen -lna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na posameznika: akcija za individualne prispevke; individualna in družbena korist; individualna vzgoja; individualna in kolektivna zavest; individualno delo, mišljenje, ustvarjanje / individualni potni list; individualno zdravljenje
  2. 2. mišljen, obravnavan izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote, posamezen: v tem hotelu bodo stanovali individualni udeleženci kongresa, ne skupine / prodaja deviz za individualne turiste
  3. 3. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten, oseben: uporabljati individualni jezik, slog; individualni nazori, problemi; pevčev individualni repertoar; individualne lastnosti, posebnosti, značilnosti
    // ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od ljudi, stvari svoje vrste, poseben: človekovi individualni znaki; orisal je osebe po njihovih individualnih potezah
    ♦     agr. individualno kmetijsko gospodarstvo posestvo, kmetija, ki jo obdeluje kmet sam z družino ali z najeto delovno silo; ekon. individualni kapital kapital posameznikov; individualna vrednost blaga vrednost blaga, katere višino določa delo posameznikov; fin. individualna zadolžnica zadolžnica, za katero jamči posameznik ali posamezna gospodarska organizacija; grad. individualna gradnja gradnja enodružinskih hiš; jur. individualna odgovornost odgovornost posameznikov; ped. individualni pouk pouk, pri katerem se ukvarja učitelj s posameznimi učenci in upošteva pri tem njihove osebne, posebne lastnosti, sposobnosti; individualna pedagogika pedagogika, ki zahteva svoboden razvoj osebnosti učencev; psih. individualna psihologija po Adlerju psihologija, ki proučuje posameznika glede na težnjo po uveljavljanju, moči; soc. individualna privatna lastnina lastninska pravica posameznika do proizvajalnih sredstev; šport. individualno tekmovanje tekmovanje posameznikov
    individuálno prisl.: individualno delati, presojati, vzgajati; individualno utemeljene potrebe
SSKJ
izbarantáti -ám tudi zbarantáti -ám dov. (á ȃ) pog. s pogajanjem priti do česa: barantal je za vola in izbarantal; izbarantati par čevljev / ekspr. izbarantati posestvo za nizko ceno kupiti; prim. zbarantati
SSKJ
izdražíti -ím dov., izdrážil (ī í) kupiti na dražbi: izdražiti posestvo, vola / hišo je izdražil za nekaj milijonov; prim. zdražiti
SSKJ
izklícati -klíčem dov., izklícala in izklicála (í ȋ) 
  1. 1. napovedati udeležencem dražbe ceno stvari, ki se prodajajo: izklicevalec je izklical vse, kar je bilo na dražbi / posestvo so izklicali za zelo nizko ceno prodali
  2. 2. glasno imenovati: izklicati številko dobitka / druge so klicali za dopust, njegovega imena pa niso nikoli izklicali
  3. 3. nekdaj javno prebrati, razglasiti, navadno mestne, občinske uredbe: občinski sluga je na trgu izklical uradna oznanila
  4. 4. knjiž., redko oklicati, razglasiti: armada je izklicala republiko; izklicati za kralja
    ●     zastar. mrtvega ne izkličeš iz groba prikličeš
    izklícan -a -o: izklicana številka dobitka; pohištvo je že izklicano
SSKJ
izlicitírati -am tudi zlicitírati -am dov. (ȋ) 
  1. 1. kupiti na licitaciji, dražbi: izlicitirati hišo
  2. 2. s ponudbo najugodnejših pogojev, zlasti nizke cene, potegovati se za prevzem dobave, dela, ki se oddaja na licitaciji: izlicitirati zidanje šole
    izlicitíran tudi zlicitíran -a -o: sosedovo posestvo je bilo izlicitirano
SSKJ
izpréči -préžem tudi spréči spréžem dov., izprézi izprézite in izprezíte tudi sprézi sprézite in sprezíte; izprégel izprégla tudi sprégel sprégla; nam. izpréč in izprèč tudi spréč in sprèč (ẹ́) 
  1. 1. odpeti vprežno žival in ji sneti vprežno opremo: izpreči konje, vole / izpreči voz
  2. 2. ekspr. prenehati z delom, navadno napornim, dalj časa trajajočim: čas je, da izprežeš in si oddahneš; za nekaj časa bo treba izpreči / oče je izpregel in izročil posestvo sinu prenehal gospodariti
    izpréžen tudi spréžen -a -o: izprežen konj; izprežen voz
SSKJ
izróčati -am nedov. (ọ́) 
  1. 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: izročati komu denar, pisma / ko je izročal sinu posestvo, si je izgovoril preužitek / izročati pozdrave
    // dajati komu kaj, zlasti na slovesen način: diplome jim je izročal dekan
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom delati, da prehaja kaj kam z določenim namenom: izročati denar, predmete v hrambo, varstvo / sčasoma so mu izročali zahtevnejša opravila dajali
    // publ. obnovljeno šolo so izročali svojemu namenu
    ●     vznes. očeta so izročali zemlji pokopavali so ga
    izróčati se knjiž.  prepuščati se, predajati se: izročal se je težkim mislim
SSKJ
izročeváti -újem nedov. (á ȗ) izročati: izročevati pisma / izročevati posestvo
SSKJ
izročíti -ím dov., izróčil (ī í) 
  1. 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: izročiti komu denar, knjigo; izročiti telegram naslovniku / izročiti posestvo sinu / izročiti komu kaj v last / ekspr. izročite mu lepe pozdrave / izročiti tuji državi storilca kaznivega dejanja
    // dati komu kaj, zlasti na slovesen način: izročiti diplome, odlikovanja
    ♦     polit. izročiti protestno noto; veleposlanik je izročil svoja akreditivna pisma predsedniku vlade
    // napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: izročiti proizvajalna sredstva delavcem / izročiti komu oblast, poveljstvo
  2. 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: premaganci so morali izročiti orožje, trdnjavo / izročiti ključe hiše, mesta
  3. 3. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom: izročiti predmete v hrambo; izročiti otroka v rejo, varstvo; izročiti v promet, uporabo; izročiti teze v razpravo dati
    // publ.: poslopje so izročili svojemu namenu; most so že izročili prometu / izročiti zadevo odvetniku / ekspr. izročil ga je sodišču vložil je tožbo proti njemu
  4. 4. zastar. sporočiti: po otroku mu je izročil, naj ga obišče
    ●     vznes. izročil je svojo dušo Bogu v krščanskem okolju umrl je; knjiž. izročiti kaj pozabi, v pozabo napraviti, povzročiti, da se pozabi; vznes. njegovo truplo so izročili zemlji pokopali
    izročíti se knjiž.  prepustiti se, predati se: izročiti se usodi / ves se je izročil svojemu poklicu posvetil
    ♦     rel. izročiti se Materi božji prositi za varstvo, pomoč
    izročívši zastar.: izročivši pismo, je odšel
    izročèn -êna -o: skrb za otroka je bila izročena sestri; ustno izročena pravljica; blago je bilo izročeno v varstvo
    ●     ekspr. biti na milost in nemilost izročen komu postati, biti od koga popolnoma odvisen
SSKJ
kájža -e ž (ȃ) nav. ekspr. majhna, preprosta hiša: kupiti si kajžo; kmečka kajža; samotna kajža ob robu gozda
// majhno posestvo: priženiti se na kajžo
SSKJ
kmetíja -e ž (ȋ) zemljišče s hišo in gospodarskimi poslopji: kmetija leži na sončni rebri; imajo kmetijo; kupiti, prodati kmetijo; samotna kmetija / kmetija brez dolga / kmetija je dobro obdelana / priženil se je na kmetijo / ekspr. poprijel se je kmetije kmetovanja
// cela kmetija nekdaj posestvo, ki obsega približno 15 do 20 ha; mala kmetija posestvo, ki obsega navadno do 5 ha; srednja kmetija posestvo, ki obsega navadno od 5 do 10 ha; velika kmetija posestvo, ki obsega navadno nad 10 ha
♦ zgod. kraljevska kmetija fevdalcu podeljena nemška kolonizacijska enota, ki obsega približno 50 ha
SSKJ
kmetíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kmetijce ali kmetijstvo: kmetijski pridelki; povečanje kmetijske proizvodnje / kmetijski obrat; kmetijska (delovna) zadruga prva leta po 1945 delovna organizacija, ki združuje kmete v kolektivno lastništvo in proizvodnjo
// kmetijsko gospodarstvo, posestvo; tehnično izboljšanje kmetijskih zemljišč / je kmetijski tehnik; srednja kmetijska šola / kmetijska država
SSKJ
kóča -e ž (ọ́) 
  1. 1. gostišče v gorah, zlasti manjše: koča je vse leto oskrbovana; prenočila sta v koči / planinska koča
  2. 2. zasilno, občasno prebivališče: sredi gozda si je postavil kočo / drvarska, planšarska, ribiška koča
  3. 3. star. majhna, preprosta hiša, bajta: posedati pred kočo; kmečka, lesena koča
    // zelo majhno posestvo: na koči se težko živi
    ♦     rib. vlačilna mreža v obliki vreče za lov morskih rib
SSKJ
koménda -e ž (ẹ̑) rel.  
  1. 1. najmanjša upravna enota viteškega reda: posest komende; predstojnik komende / križniška komenda
    // poslopje, kjer je sedež te upravne enote: zidati komendo; cerkev, grad in komenda
  2. 2. nekdaj posestvo, premoženje viteškega reda: dobiti, upravljati komendo; delavci v komendi
Število zadetkov: 189