daktilografíja -e ž (ȋ)
nauk o pisanju na pisalni stroj; strojepisje: poučevati daktilografijo / mnogo je zaslužila z daktilografijo tipkanjem
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
didáktik -a m (á)
strokovnjak za didaktiko: zborovanje didaktikov / njegov profesor matematike je dober didaktik zna dobro poučevati / omenjeni pisatelj je predvsem didaktik
strokovnjak za didaktiko: zborovanje didaktikov / njegov profesor matematike je dober didaktik zna dobro poučevati / omenjeni pisatelj je predvsem didaktik
SSKJ²
docírati -am nedov. (ȋ)
1. slabš. govoriti ali razlagati, kakor da bi poučeval: ta človek rad docira
2. zastar. predavati (na univerzi): docira na pravni fakulteti
3. šol. poučevati abstraktno: njihov profesor preveč docira
1. slabš. govoriti ali razlagati, kakor da bi poučeval: ta človek rad docira
2. zastar. predavati (na univerzi): docira na pravni fakulteti
3. šol. poučevati abstraktno: njihov profesor preveč docira
SSKJ²
SSKJ²
inštruírati -am tudi instruírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. poučevati izven šole: inštruirati dijaka / inštruirati angleščino in francoščino
2. dajati navodila, napotke (za delo, dejavnost), poučevati: inštruirati popisovalce v izpolnjevanju obrazcev
1. poučevati izven šole: inštruirati dijaka / inštruirati angleščino in francoščino
2. dajati navodila, napotke (za delo, dejavnost), poučevati: inštruirati popisovalce v izpolnjevanju obrazcev
SSKJ²
SSKJ²
lepopísje -a s (ȋ)
1. pisanje z lepimi, čitljivimi črkami; kaligrafija: vaditi lepopisje
2. nekdaj učni predmet v osnovni šoli, ki obsega učenje lepe pisave: poučevati lepopisje; zvezek za lepopisje
1. pisanje z lepimi, čitljivimi črkami; kaligrafija: vaditi lepopisje
2. nekdaj učni predmet v osnovni šoli, ki obsega učenje lepe pisave: poučevati lepopisje; zvezek za lepopisje
SSKJ²
metódičarka -e ž (ọ́)
strokovnjakinja za metodiko: psihologinja in metodičarka / učiteljica biologije je dobra metodičarka zna dobro poučevati biologijo
strokovnjakinja za metodiko: psihologinja in metodičarka / učiteljica biologije je dobra metodičarka zna dobro poučevati biologijo
SSKJ²
metódik -a m (ọ́)
strokovnjak za metodiko: zborovanje metodikov / njegov profesor matematike je dober metodik zna dobro poučevati matematiko
strokovnjak za metodiko: zborovanje metodikov / njegov profesor matematike je dober metodik zna dobro poučevati matematiko
SSKJ²
modelíranje -a s (ȋ)
glagolnik od modelirati: glina za modeliranje / modeliranje glave, nosa / poučevati modeliranje na tehniški šoli
♦ filoz. modeliranje prenos lastnosti, značilnosti raziskovanega predmeta na podoben predmet, narejen po določenih pravilih; pravn. modeliranje sledov snemanje sledov s pomočjo mavčne kaše
glagolnik od modelirati: glina za modeliranje / modeliranje glave, nosa / poučevati modeliranje na tehniški šoli
♦ filoz. modeliranje prenos lastnosti, značilnosti raziskovanega predmeta na podoben predmet, narejen po določenih pravilih; pravn. modeliranje sledov snemanje sledov s pomočjo mavčne kaše
SSKJ²
nèpoklícan -a -o prid. (ȅ-ȋ)
nav. ekspr. ki ni poklican, ni usposobljen za kaj: za presojanje tega problema se čuti nepoklicanega
// nepovabljen, nezaželen: prišlo je tudi nekaj nepoklicanih gostov; mednje je prišel nepoklican
// neprimeren, nepravi: podatki so prišli v nepoklicane roke
nav. ekspr. ki ni poklican, ni usposobljen za kaj: za presojanje tega problema se čuti nepoklicanega
// nepovabljen, nezaželen: prišlo je tudi nekaj nepoklicanih gostov; mednje je prišel nepoklican
// neprimeren, nepravi: podatki so prišli v nepoklicane roke
- nèpoklícano prisl.:
nepoklicano poučevati
SSKJ²
nèsistemátičen -čna -o prid.(ȅ-á)
ki ni sistematičen: nesistematično delo / veliko so jim pojasnili tudi slučajni, nesistematični podatki nesistematično zbrani
ki ni sistematičen: nesistematično delo / veliko so jim pojasnili tudi slučajni, nesistematični podatki nesistematično zbrani
- nèsistemátično prisl.:
nesistematično delati; nesistematično poučevati, vzgajati
SSKJ²
podučeváti -újem nedov. (á ȗ)
star. poučevati: podučevati slovenščino / že več let podučuje na gimnaziji / tudi o tem ga je morala podučevati
star. poučevati: podučevati slovenščino / že več let podučuje na gimnaziji / tudi o tem ga je morala podučevati
SSKJ²
poučevánje -a s (ȃ)
glagolnik od poučevati: poučevanje dijakov; poučevanje v slovenskem jeziku; metode poučevanja tujih jezikov / poučevanje in vzgajanje mladine / vse njegovo poučevanje je bilo zaman
glagolnik od poučevati: poučevanje dijakov; poučevanje v slovenskem jeziku; metode poučevanja tujih jezikov / poučevanje in vzgajanje mladine / vse njegovo poučevanje je bilo zaman
SSKJ²
poučeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: poučuje že dvajset let; poučevati na osnovni šoli, v prvem razredu; poučevati v maternem jeziku / poučevati fiziko, matematiko / na tej šoli poučuje že petnajst let je zaposlen kot učitelj, profesor; ta predmet se poučuje šele v višjih razredih osnovne šole je v učnem programu višjih razredov
2. delati, da kdo pridobi določeno znanje, vedenje o čem: prišli so, ko je že poučeval sodelavce o zadevi / fiziologija nas poučuje o delovanju organov
// dajati nasvete, napotke: mati poučuje hčer, kako se mora vesti; ekspr. kar naprej jih poučuje
1. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: poučuje že dvajset let; poučevati na osnovni šoli, v prvem razredu; poučevati v maternem jeziku / poučevati fiziko, matematiko / na tej šoli poučuje že petnajst let je zaposlen kot učitelj, profesor; ta predmet se poučuje šele v višjih razredih osnovne šole je v učnem programu višjih razredov
2. delati, da kdo pridobi določeno znanje, vedenje o čem: prišli so, ko je že poučeval sodelavce o zadevi / fiziologija nas poučuje o delovanju organov
// dajati nasvete, napotke: mati poučuje hčer, kako se mora vesti; ekspr. kar naprej jih poučuje
- poučujóč -a -e:
poučujoč glas; nenehno poučujoča vzgojiteljica; prisl.: poučujoče govoriti
SSKJ²
prêdmet -éta m (é ẹ́)
1. kar obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja in je zaznavno s čuti, umom, zlasti kot celota kakih lastnosti: opazovati, otipati predmet; poimenovati predmete; zaznavati predmete; dolg, ozek predmet; kovinski, topi predmeti; oblika, velikost predmeta; položaj predmeta; videz predmeta; določiti razdaljo do predmeta, med predmeti; svoboda ni predmet, ampak pojem / neznani leteči predmet [NLP] občasen kratkotrajen pojav, stvar visoko v atmosferi z neznanim vzrokom nastanka
2. kar je izdelano, narejeno za zadovoljevanje določenih potreb, opravljanje določene dejavnosti: izdelovati predmete; obdelovati predmet s pilo; razstaviti predmete v muzeju / lončarski predmeti izdelki; muzejski predmeti; okrasni predmet; potrošni predmeti; tehnični predmeti; trgovski predmeti; uporabni predmeti; predmeti za osebno higieno; predmet za široko potrošnjo; urad za najdene predmete
3. navadno s prilastkom pojem, stvar, na katerega se nanaša, je usmerjeno kako dejanje: pesem je predmet estetskega doživljanja; predmet spoznavanja / predmet poslovanja delovne organizacije dejavnost, dejavnosti / oddaljiti se od predmeta razprave; pisati predmetu ustrezno; zamenjati predmet pogovora / publ. postati predmet izkoriščanja in zatiranja; biti, postati predmet pozornosti vzbuditi pozornost
// pojem, stvar, na katerega se nanaša, je usmerjeno človekovo znanstveno delovanje, ustvarjanje: predmet estetike je lepo in človekov odnos do lepega; določiti predmet in cilje etnografije / raziskovalni predmet
4. šol. učno področje, predpisano in vsebinsko določeno s predmetnikom in učnim načrtom: poučevati biologijo, matematiko in druge predmete; biti ocenjen iz vseh predmetov; pouk je razdeljen po predmetih / izbirni učni predmet obvezen učni predmet, osebno izbran iz dane skupine predmetov; neobvezni učni predmet učni predmet, prepuščen osebni izbiri; učni predmet
// znanje, vedenje s področja določene stroke, vede ali več strok, ved, ki se daje ali pridobiva v izobraževalnem procesu: opraviti izpit iz več predmetov; naravoslovni predmeti; strokovni predmet / študijski predmet
5. jezikosl. stavčni člen, sklonsko odvisen od povedka, ki izraža, koga ali kaj prizadeva glagolsko dejanje: glagolsko dejanje prehaja na predmet; dajalniški predmet; glagol s predmetom v tožilniku / neposredni predmet predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku; notranji predmet predmet, ki označuje z dejanjem nastajajočo stvar; posredni predmet predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku
♦ ekon. delovni predmet kar človek s svojim delom v proizvodnji preoblikuje; filoz. predmet kar obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja; pojem, stvar, na katerega je usmerjena zavest, mišljenje; pravn. dokazni predmet predmet, s katerim se dokazuje; predmet obtožbe dejanje, za katerega tožilec zahteva, da se obtoženec obsodi; predmet spora predmet, o katerem je med strankama spor in o katerem mora sodišče odločiti
1. kar obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja in je zaznavno s čuti, umom, zlasti kot celota kakih lastnosti: opazovati, otipati predmet; poimenovati predmete; zaznavati predmete; dolg, ozek predmet; kovinski, topi predmeti; oblika, velikost predmeta; položaj predmeta; videz predmeta; določiti razdaljo do predmeta, med predmeti; svoboda ni predmet, ampak pojem / neznani leteči predmet [NLP] občasen kratkotrajen pojav, stvar visoko v atmosferi z neznanim vzrokom nastanka
2. kar je izdelano, narejeno za zadovoljevanje določenih potreb, opravljanje določene dejavnosti: izdelovati predmete; obdelovati predmet s pilo; razstaviti predmete v muzeju / lončarski predmeti izdelki; muzejski predmeti; okrasni predmet; potrošni predmeti; tehnični predmeti; trgovski predmeti; uporabni predmeti; predmeti za osebno higieno; predmet za široko potrošnjo; urad za najdene predmete
3. navadno s prilastkom pojem, stvar, na katerega se nanaša, je usmerjeno kako dejanje: pesem je predmet estetskega doživljanja; predmet spoznavanja / predmet poslovanja delovne organizacije dejavnost, dejavnosti / oddaljiti se od predmeta razprave; pisati predmetu ustrezno; zamenjati predmet pogovora / publ. postati predmet izkoriščanja in zatiranja; biti, postati predmet pozornosti vzbuditi pozornost
// pojem, stvar, na katerega se nanaša, je usmerjeno človekovo znanstveno delovanje, ustvarjanje: predmet estetike je lepo in človekov odnos do lepega; določiti predmet in cilje etnografije / raziskovalni predmet
4. šol. učno področje, predpisano in vsebinsko določeno s predmetnikom in učnim načrtom: poučevati biologijo, matematiko in druge predmete; biti ocenjen iz vseh predmetov; pouk je razdeljen po predmetih / izbirni učni predmet obvezen učni predmet, osebno izbran iz dane skupine predmetov; neobvezni učni predmet učni predmet, prepuščen osebni izbiri; učni predmet
// znanje, vedenje s področja določene stroke, vede ali več strok, ved, ki se daje ali pridobiva v izobraževalnem procesu: opraviti izpit iz več predmetov; naravoslovni predmeti; strokovni predmet / študijski predmet
5. jezikosl. stavčni člen, sklonsko odvisen od povedka, ki izraža, koga ali kaj prizadeva glagolsko dejanje: glagolsko dejanje prehaja na predmet; dajalniški predmet; glagol s predmetom v tožilniku / neposredni predmet predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku; notranji predmet predmet, ki označuje z dejanjem nastajajočo stvar; posredni predmet predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku
♦ ekon. delovni predmet kar človek s svojim delom v proizvodnji preoblikuje; filoz. predmet kar obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja; pojem, stvar, na katerega je usmerjena zavest, mišljenje; pravn. dokazni predmet predmet, s katerim se dokazuje; predmet obtožbe dejanje, za katerega tožilec zahteva, da se obtoženec obsodi; predmet spora predmet, o katerem je med strankama spor in o katerem mora sodišče odločiti
SSKJ²
prevzéti -vzámem dov., prevzêmi prevzemíte; prevzél; nam. prevzét in prevzèt (ẹ́ á)
1. začeti imeti, kar je komu namenjeno: prevzeti blago, material; prevzeti pismo za soseda; zaboj je prevzel v skladišču / ladja prevzame tovor
// začeti imeti, kar ima tudi kdo drug: prevzeti besedo iz tujega jezika; priseljenci so kmalu prevzeli njihov jezik in kulturo; prevzeti mišljenje, navade koga
// začeti skrbeti za koga: po hčerini smrti je otroke prevzela njena mati; ponesrečenca je po prevozu v bolnišnico prevzel zdravnik / pritekel je služabnik in prevzel konja
2. opraviti uradni postopek ob začetku opravljanja kake funkcije: bili smo navzoči, ko je prevzel posle
// začeti opravljati kako funkcijo, dejavnost: kdo bo prevzel to delo; prevzeti dolžnosti, gospodinjstvo, naloge; prevzel je novo funkcijo; prevzeti obveznosti po kom, za kom; prevzeti stražo / prevzeti pokroviteljstvo nad kongresom; prevzeti vlogo Jermana / prevzeti delavnico po očetu; prevzeti grunt postati njegov gospodar
3. z dajalnikom povzročiti, da kdo česa ne dobi, nima več: prijateljica ji je prevzela fanta
4. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti
a) sočutje, žalost: sinova bolečina jo je prevzela; njen jok ga je prevzel; brezoseb. zelo ga je prevzelo, ko je izvedel za nesrečo
b) občudovanje: ta igra gledalce prevzame; njena ljubkost ga je prevzela; skalnati vrhovi so jih prevzeli
c) vnemo: raziskovalno delo ga je prevzelo, da ni mislil na nič drugega
// zelo vplivati na počutje: vino jih je prevzelo; oster zrak ga je prevzel
5. z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: dvom, groza, strah, žalost prevzame koga; nenadoma ga je prevzelo kesanje; prevzela jih je omotica postali so omotični
● ekspr. dekle ga je vsega prevzelo začutil je veliko ljubezensko naklonjenost do nje; nar. ta dišava v jedi vse prevzame ima močnejši okus, vonj kot druge dišave v njej; ekspr. do zdaj mu nobena ženska ni prevzela srca nobene ženske ni ljubil; knjiž. zdaj je prevzel besedo oče začel govoriti za kom; ekspr. prevzeti krivdo, odgovornost biti pripravljen sprejeti (vse) posledice svoje ali tuje krivde; publ. oblast je prevzela vojska v državi je nastopila vojaška vlada; publ. za atentat je prevzela odgovornost neka teroristična organizacija izjavila je, da je organizirala, izvedla atentat; prevzeti (plesalko) med plesom prositi za ples plesalko, ki že s kom pleše; publ. na igrišču so zdaj prevzeli pobudo gostje so postali uspešnejši; ko je učitelj zbolel, je kolegica prevzela pouk začela poučevati razred, postala razredničarka
♦ igr. prevzeti soigralcu vzetek; šport. prevzeti štafetno palico sprejeti jo na določenem mestu od prejšnjega udeleženca štafete
1. začeti imeti, kar je komu namenjeno: prevzeti blago, material; prevzeti pismo za soseda; zaboj je prevzel v skladišču / ladja prevzame tovor
// začeti imeti, kar ima tudi kdo drug: prevzeti besedo iz tujega jezika; priseljenci so kmalu prevzeli njihov jezik in kulturo; prevzeti mišljenje, navade koga
// začeti skrbeti za koga: po hčerini smrti je otroke prevzela njena mati; ponesrečenca je po prevozu v bolnišnico prevzel zdravnik / pritekel je služabnik in prevzel konja
2. opraviti uradni postopek ob začetku opravljanja kake funkcije: bili smo navzoči, ko je prevzel posle
// začeti opravljati kako funkcijo, dejavnost: kdo bo prevzel to delo; prevzeti dolžnosti, gospodinjstvo, naloge; prevzel je novo funkcijo; prevzeti obveznosti po kom, za kom; prevzeti stražo / prevzeti pokroviteljstvo nad kongresom; prevzeti vlogo Jermana / prevzeti delavnico po očetu; prevzeti grunt postati njegov gospodar
3. z dajalnikom povzročiti, da kdo česa ne dobi, nima več: prijateljica ji je prevzela fanta
4. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti
a) sočutje, žalost: sinova bolečina jo je prevzela; njen jok ga je prevzel; brezoseb. zelo ga je prevzelo, ko je izvedel za nesrečo
b) občudovanje: ta igra gledalce prevzame; njena ljubkost ga je prevzela; skalnati vrhovi so jih prevzeli
c) vnemo: raziskovalno delo ga je prevzelo, da ni mislil na nič drugega
// zelo vplivati na počutje: vino jih je prevzelo; oster zrak ga je prevzel
5. z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: dvom, groza, strah, žalost prevzame koga; nenadoma ga je prevzelo kesanje; prevzela jih je omotica postali so omotični
● ekspr. dekle ga je vsega prevzelo začutil je veliko ljubezensko naklonjenost do nje; nar. ta dišava v jedi vse prevzame ima močnejši okus, vonj kot druge dišave v njej; ekspr. do zdaj mu nobena ženska ni prevzela srca nobene ženske ni ljubil; knjiž. zdaj je prevzel besedo oče začel govoriti za kom; ekspr. prevzeti krivdo, odgovornost biti pripravljen sprejeti (vse) posledice svoje ali tuje krivde; publ. oblast je prevzela vojska v državi je nastopila vojaška vlada; publ. za atentat je prevzela odgovornost neka teroristična organizacija izjavila je, da je organizirala, izvedla atentat; prevzeti (plesalko) med plesom prositi za ples plesalko, ki že s kom pleše; publ. na igrišču so zdaj prevzeli pobudo gostje so postali uspešnejši; ko je učitelj zbolel, je kolegica prevzela pouk začela poučevati razred, postala razredničarka
♦ igr. prevzeti soigralcu vzetek; šport. prevzeti štafetno palico sprejeti jo na določenem mestu od prejšnjega udeleženca štafete
- prevzéti se
postati prevzeten, ošaben: preveč so jo hvalili, pa se je prevzela; bil je najboljši dijak, vendar se ni prevzel; slaven človek se rad prevzame
- prevzét -a -o:
iz drugih jezikov prevzete besede; prevzete dolžnosti, funkcije; biti prevzet od dela, novih idej; prevzet od strahu
SSKJ²
show dance show dancea [šôu̯ dêns] m (ȏ, ȇ)
ples, ki temelji na moderni glasbi, živahnih ritmih in razgibani koreografiji, šov ples: plesati, poučevati, vaditi show dance; plesne obleke za show dance / prvak v show danceu; državno prvenstvo v show danceu / umetniški show dance; sodniki v disciplini show dance; v prid. rabi: show dance pari; show dance disciplina; show dance formacije
ples, ki temelji na moderni glasbi, živahnih ritmih in razgibani koreografiji, šov ples: plesati, poučevati, vaditi show dance; plesne obleke za show dance / prvak v show danceu; državno prvenstvo v show danceu / umetniški show dance; sodniki v disciplini show dance; v prid. rabi: show dance pari; show dance disciplina; show dance formacije
SSKJ²
slépček -čka m (ẹ́)
ekspr. manjšalnica od slepec: poučevati slepčke / temu slepčku ni mogoče nič dopovedati
ekspr. manjšalnica od slepec: poučevati slepčke / temu slepčku ni mogoče nič dopovedati
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »
Število zadetkov: 30
Dostopnost