advokát -a m (ȃ)
kdor poklicno daje pravno pomoč; odvetnik: izročiti zadevo advokatu; posvetovati se z advokatom / pog.: dal jo bo advokatu vložil bo tožbo proti njej; vzeti si advokata
// ekspr. kdor govori komu v prid, zagovornik: ne bom ti za advokata / advokati starega sistema
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
amortizírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. delati manj občutno, zlasti s pomočjo (vgrajene) priprave za blažitev sunkov in dušenje nihanja: amortizirati pritiske, tresljaje; amortizirati sunke, trke, udarce / pren. amortizirati napetosti, politične želje
2. ekon. postopno odpisovati vrednost osnovnih sredstev: amortizirati proizvajalna sredstva
3. ekon. postopno odplačevati dolgoročno posojilo: amortizirati obveznice; dolg se amortizira
4. pravn. pravno razveljaviti vrednostno listino: amortizirati hranilno knjižico
1. delati manj občutno, zlasti s pomočjo (vgrajene) priprave za blažitev sunkov in dušenje nihanja: amortizirati pritiske, tresljaje; amortizirati sunke, trke, udarce / pren. amortizirati napetosti, politične želje
2. ekon. postopno odpisovati vrednost osnovnih sredstev: amortizirati proizvajalna sredstva
3. ekon. postopno odplačevati dolgoročno posojilo: amortizirati obveznice; dolg se amortizira
4. pravn. pravno razveljaviti vrednostno listino: amortizirati hranilno knjižico
- amortizírati se
imeti tolikšen donos, da se iz njega krije zmanjševanje vrednosti osnovnih sredstev: hiša se bo amortizirala v desetih letih; stroj se hitro amortizira
- amortizíran -a -o:
amortizirana obveznica; nekaj stavb je že amortiziranih
SSKJ²
dêjstvo -a s (ȇ)
kar dejansko obstaja ali se je dejansko zgodilo: dejstva pričajo proti njegovi trditvi; izkrivljati, ponarejati dejstva; upoštevali so samo dejstva; seznaniti koga z dejstvi / ekspr. omejiti se na gola, suha dejstva; navajal je le že znana zgodovinska dejstva / publ., z oslabljenim pomenom: bolezen se je izredno hitro širila, to dejstvo je oviralo učinkovito zatiranje; dejstvo, da je proizvodnja padla, kaže na resen položaj v tovarni
♦ pravn. pravno dejstvo dogodek, ki ima pravne posledice
// navadno v zvezi z izvršen kar je odločeno, opravljeno: o tem ne moremo več razpravljati, to je že izvršeno dejstvo
// ekspr., v povedni rabi izraža podkrepitev trditve: motite se, to je dejstvo; dejstvo je, da se nanj ne moremo zanesti
● zamisel je postala dejstvo se je uresničila; postaviti koga pred (izvršeno) dejstvo seznaniti ga s stvarmi, ko so že odločene, izvršene
kar dejansko obstaja ali se je dejansko zgodilo: dejstva pričajo proti njegovi trditvi; izkrivljati, ponarejati dejstva; upoštevali so samo dejstva; seznaniti koga z dejstvi / ekspr. omejiti se na gola, suha dejstva; navajal je le že znana zgodovinska dejstva / publ., z oslabljenim pomenom: bolezen se je izredno hitro širila, to dejstvo je oviralo učinkovito zatiranje; dejstvo, da je proizvodnja padla, kaže na resen položaj v tovarni
♦ pravn. pravno dejstvo dogodek, ki ima pravne posledice
// navadno v zvezi z izvršen kar je odločeno, opravljeno: o tem ne moremo več razpravljati, to je že izvršeno dejstvo
// ekspr., v povedni rabi izraža podkrepitev trditve: motite se, to je dejstvo; dejstvo je, da se nanj ne moremo zanesti
● zamisel je postala dejstvo se je uresničila; postaviti koga pred (izvršeno) dejstvo seznaniti ga s stvarmi, ko so že odločene, izvršene
SSKJ²
deklaratíven -vna -o prid. (ȋ)
1. tak kot v deklaracijah: potrditi v jasni deklarativni obliki; deklarativne pesmi; pesnikova izpoved je včasih preveč deklarativna
2. ekspr. ki temelji na besedah, ne na dejanjih: problem se bo rešil z delom, ne z deklarativnimi nastopi; ti ukrepi so imeli zgolj deklarativen pomen
♦ pravn. deklarativna odločba odločba, ki le ugotavlja obstoječe pravno stanje
1. tak kot v deklaracijah: potrditi v jasni deklarativni obliki; deklarativne pesmi; pesnikova izpoved je včasih preveč deklarativna
2. ekspr. ki temelji na besedah, ne na dejanjih: problem se bo rešil z delom, ne z deklarativnimi nastopi; ti ukrepi so imeli zgolj deklarativen pomen
♦ pravn. deklarativna odločba odločba, ki le ugotavlja obstoječe pravno stanje
- deklaratívno prisl.:
ne samo deklarativno, ampak tudi z delom je pokazal svojo zavest
SSKJ²
déloven -vna -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na delo:
a) delovni načrt; izboljšati delovne pogoje; spremeniti delovni postopek, proces; doseči dobre delovne rezultate; ogledati si vse delovne faze v tovarni; spremeniti delovne metode / delovna operacija; delovna sposobnost, zmogljivost
b) delovni prostor / delovni čevlji; delovni konji; delovna miza, obleka / ima močne delovne roke; delovna živina
c) delovni človek / delovni sestanek; seja bo imela delovni in slavnostni značaj / delovna akcija; delovna disciplina; v sobi vlada pravo delovno vzdušje / delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve; delovni dan delovnik; delovna doba čas trajanja stalne ali začasne zaposlitve; delovna knjižica dokument, ki izkazuje delavčev poklic in delovno dobo; delovna norma količina dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času; delovna obveznost dnevno ali tedensko število ur, ki jih mora opraviti delavec; delovna organizacija organizacija združevanja oseb v delovnem razmerju, ki opravljajo gospodarsko dejavnost ali dejavnost javnih služb; delovna skupnost vsi člani delovne organizacije; delovno mesto najmanjša enota v delovni organizaciji, v kateri je zaposlena ena oseba; delovno predsedstvo skupina ljudi, ki vodi sestanek ali sejo
● tovarna potrebuje nove delovne moči delavce; pomanjkanje delovne sile za delo sposobnih ljudi
♦ adm. delovni nalog pisni dokument, s katerim se odreja izvršitev določenega dela; delovna pogodba pogodba o ustanovitvi delovnega razmerja med delodajalcem in delojemalcem; ekon. delovna enota; pravn. delovno pravo zakonske določbe, ki urejajo pravice in dolžnosti delavcev in javnih uslužbencev; delovno razmerje pravno razmerje med delodajalcem in delojemalcem; strojn. delovni stroj stroj, ki ga žene pogonski stroj ali sila mišic in opravlja delo; delovni gib gib bata, pri katerem toplotna energija opravlja mehansko delo; žel. delovni vlak vlak za prevoz materiala za gradnjo in vzdrževanje železniških naprav
nanašajoč se na delo:
a) delovni načrt; izboljšati delovne pogoje; spremeniti delovni postopek, proces; doseči dobre delovne rezultate; ogledati si vse delovne faze v tovarni; spremeniti delovne metode / delovna operacija; delovna sposobnost, zmogljivost
b) delovni prostor / delovni čevlji; delovni konji; delovna miza, obleka / ima močne delovne roke; delovna živina
c) delovni človek / delovni sestanek; seja bo imela delovni in slavnostni značaj / delovna akcija; delovna disciplina; v sobi vlada pravo delovno vzdušje / delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve; delovni dan delovnik; delovna doba čas trajanja stalne ali začasne zaposlitve; delovna knjižica dokument, ki izkazuje delavčev poklic in delovno dobo; delovna norma količina dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času; delovna obveznost dnevno ali tedensko število ur, ki jih mora opraviti delavec; delovna organizacija organizacija združevanja oseb v delovnem razmerju, ki opravljajo gospodarsko dejavnost ali dejavnost javnih služb; delovna skupnost vsi člani delovne organizacije; delovno mesto najmanjša enota v delovni organizaciji, v kateri je zaposlena ena oseba; delovno predsedstvo skupina ljudi, ki vodi sestanek ali sejo
● tovarna potrebuje nove delovne moči delavce; pomanjkanje delovne sile za delo sposobnih ljudi
♦ adm. delovni nalog pisni dokument, s katerim se odreja izvršitev določenega dela; delovna pogodba pogodba o ustanovitvi delovnega razmerja med delodajalcem in delojemalcem; ekon. delovna enota; pravn. delovno pravo zakonske določbe, ki urejajo pravice in dolžnosti delavcev in javnih uslužbencev; delovno razmerje pravno razmerje med delodajalcem in delojemalcem; strojn. delovni stroj stroj, ki ga žene pogonski stroj ali sila mišic in opravlja delo; delovni gib gib bata, pri katerem toplotna energija opravlja mehansko delo; žel. delovni vlak vlak za prevoz materiala za gradnjo in vzdrževanje železniških naprav
- délovno prisl.:
delovno oblečen
SSKJ²
diskrecíja -e ž (ȋ)
1. diskretno ravnanje, vedenje: lahko računamo z njegovo diskrecijo; potrebna je popolna diskrecija
2. pravn. pravica oblastnega organa, sodišča, da iz več pravno možnih rešitev izbere tisto rešitev, ki je v javnem interesu; svobodni preudarek: sodnik je odločil po diskreciji
1. diskretno ravnanje, vedenje: lahko računamo z njegovo diskrecijo; potrebna je popolna diskrecija
2. pravn. pravica oblastnega organa, sodišča, da iz več pravno možnih rešitev izbere tisto rešitev, ki je v javnem interesu; svobodni preudarek: sodnik je odločil po diskreciji
SSKJ²
dotòk -óka m (ȍ ọ́)
glagolnik od dotekati ali doteči: pospešiti dotok krvi; dotok bencina; dotok in odtok vode / zagotoviti reden dotok finančnih sredstev; dotok študentov na pravno fakulteto; dotok mladih ljudi v mesto
glagolnik od dotekati ali doteči: pospešiti dotok krvi; dotok bencina; dotok in odtok vode / zagotoviti reden dotok finančnih sredstev; dotok študentov na pravno fakulteto; dotok mladih ljudi v mesto
SSKJ²
ekspenzár -ja m (ā)
pravn., nekdaj honorar odvetniku za pravno zastopstvo in s tem povezani administrativni stroški: ekspenzar je bil tako visok, da ga je komaj plačal
pravn., nekdaj honorar odvetniku za pravno zastopstvo in s tem povezani administrativni stroški: ekspenzar je bil tako visok, da ga je komaj plačal
SSKJ²
fátva -e ž (ȃ) rel.
pravno mnenje muslimanskih verskih dostojanstvenikov o tem, kako v posameznem primeru ravnati v skladu z verskimi načeli: izdati fatvo
// smrtna obsodba, skladna z muslimanskim verskim pravnim mnenjem: obsojeni pisatelji so se skrivali, ker je bila na njih razpisana fatva; razglasiti fatvo
pravno mnenje muslimanskih verskih dostojanstvenikov o tem, kako v posameznem primeru ravnati v skladu z verskimi načeli: izdati fatvo
// smrtna obsodba, skladna z muslimanskim verskim pravnim mnenjem: obsojeni pisatelji so se skrivali, ker je bila na njih razpisana fatva; razglasiti fatvo
SSKJ²
filozofíja -e ž (ȋ)
1. veda, ki proučuje naravo sveta, njegov ustroj in položaj človeka v njem: zgodovina filozofije / proučevati filozofijo / star. čista filozofija
♦ filoz. proučevanje biti in bistva tega, kar biva
// s prilastkom ta veda, to proučevanje, vezano na določenega filozofa, na določeno filozofsko smer: eksistencialistična filozofija; Heglova filozofija; idealistična, materialistična filozofija / antična filozofija
2. s prilastkom sistem teoretičnih načel kakega znanstvenega, umetniškega področja: filozofija države, zgodovine; strokovnjak za pravno filozofijo
3. sposobnost premišljanja, razglabljanja o splošnih življenjskih vprašanjih: nekoliko filozofije ima vsak človek / izpovedovati svojo življenjsko filozofijo
4. pog. filozofska fakulteta: vpisati se na filozofijo; študentje filozofije / doktor filozofije nekdaj doktor ene izmed znanosti, ki se predavajo na filozofski fakulteti
5. do 1848 vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo:
1. veda, ki proučuje naravo sveta, njegov ustroj in položaj človeka v njem: zgodovina filozofije / proučevati filozofijo / star. čista filozofija
♦ filoz. proučevanje biti in bistva tega, kar biva
// s prilastkom ta veda, to proučevanje, vezano na določenega filozofa, na določeno filozofsko smer: eksistencialistična filozofija; Heglova filozofija; idealistična, materialistična filozofija / antična filozofija
2. s prilastkom sistem teoretičnih načel kakega znanstvenega, umetniškega področja: filozofija države, zgodovine; strokovnjak za pravno filozofijo
3. sposobnost premišljanja, razglabljanja o splošnih življenjskih vprašanjih: nekoliko filozofije ima vsak človek / izpovedovati svojo življenjsko filozofijo
4. pog. filozofska fakulteta: vpisati se na filozofijo; študentje filozofije / doktor filozofije nekdaj doktor ene izmed znanosti, ki se predavajo na filozofski fakulteti
5. do 1848 vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo:
SSKJ²
formálen -lna -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na formo:
a) formalna dovršenost umetniškega dela; formalne prvine pesmi / novi formalni prijemi v umetnosti / formalna stran predavanja
b) formalna pomanjkljivost predloga; nima formalne pravice, da bi o tem odločal; formalno priznanje države
c) biti formalen v vedenju / z njim je bil formalen in hladen
2. ki izhaja iz družabnih, družbenih navad, norm: formalen obisk; z njimi je imel le formalne stike; opraviti formalne obveznosti; formalno povabilo / formalna vljudnost
3. ki zadošča predpisom ali zahtevam ne glede na resnično stanje: ti so le še formalni člani stranke; formalna demokracija, enakost; formalna politična svoboda
♦ filoz. formalna logika veda o oblikah in načelih pravilnega mišljenja; ped. formalno izobraževanje izobraževanje, ki razvija učenčeve telesne in duševne, zlasti miselne sposobnosti; pravn. formalno pravo pravna pravila, s katerimi se oblikujejo, utrjujejo in pravno varujejo pravila materialnega prava; formalno zaslišanje zaslišanje po predpisih zakona; šol. formalna izobrazba izobrazba, ki jo izkazuje spričevalo določene šole
1. nanašajoč se na formo:
a) formalna dovršenost umetniškega dela; formalne prvine pesmi / novi formalni prijemi v umetnosti / formalna stran predavanja
b) formalna pomanjkljivost predloga; nima formalne pravice, da bi o tem odločal; formalno priznanje države
c) biti formalen v vedenju / z njim je bil formalen in hladen
2. ki izhaja iz družabnih, družbenih navad, norm: formalen obisk; z njimi je imel le formalne stike; opraviti formalne obveznosti; formalno povabilo / formalna vljudnost
3. ki zadošča predpisom ali zahtevam ne glede na resnično stanje: ti so le še formalni člani stranke; formalna demokracija, enakost; formalna politična svoboda
♦ filoz. formalna logika veda o oblikah in načelih pravilnega mišljenja; ped. formalno izobraževanje izobraževanje, ki razvija učenčeve telesne in duševne, zlasti miselne sposobnosti; pravn. formalno pravo pravna pravila, s katerimi se oblikujejo, utrjujejo in pravno varujejo pravila materialnega prava; formalno zaslišanje zaslišanje po predpisih zakona; šol. formalna izobrazba izobrazba, ki jo izkazuje spričevalo določene šole
- formálno prisl.:
delo je treba še formalno izboljšati; formalno sta se pobotala; formalno potrditi že prej sprejete sklepe
SSKJ²
gentlemanski -a -o [džêntəlmenski] prid. (ȇ)
nanašajoč se na gentlemane: bil je zelo gentlemanski; gentlemansko ravnanje / gentlemanska družba
♦ pravn. gentlemanski sporazum sporazum med državniki, diplomati ali gospodarstveniki, ki obvezuje stranke moralno, ne pa tudi pravno
nanašajoč se na gentlemane: bil je zelo gentlemanski; gentlemansko ravnanje / gentlemanska družba
♦ pravn. gentlemanski sporazum sporazum med državniki, diplomati ali gospodarstveniki, ki obvezuje stranke moralno, ne pa tudi pravno
- gentlemansko prisl.:
gentlemansko obziren
SSKJ²
SSKJ²
interès tudi interés -ésa m (ȅ ẹ́; ẹ̑)
1. nav. mn. kar je, predstavlja komu določeno vrednoto; korist2: tu se naši in njihovi interesi križajo; njuni interesi se ujemajo; družijo jih enaki, podobni, skupni interesi / za tem se skrivajo njegovi osebni interesi; uskladiti interese posameznikov z interesi skupnosti; družbeni, gospodarski, javni interesi; materialni, trgovski interesi
2. navadno s prilastkom kar daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice; korist2: braniti, zastopati interese vseh državljanov; bori se za svoje interese / naredite tako, saj je v vašem interesu vam v korist, v prid
♦ pravn. pravni interes pravno zaščitena osebna ali premoženjska korist
3. publ., v prislovni rabi, v zvezi v interesu izraža usmerjenost koristnosti glagolskega dejanja: delati, govoriti v interesu skupnosti / odlok so sprejeli v interesu varnosti zaradi varnosti
4. hotenje, želja po določenem udejstvovanju; zanimanje, nagnjenje: imeti, kazati interes; vzbujati komu interes za kaj; ima velik interes za glasbo; znanstveni interesi
// potreba, želja: nima interesa tekmovati / nerazvita območja imajo interes za hitrejši gospodarski razvoj si ga želijo, se zavzemajo zanj
5. ed., zastar. obresti1: posojilo mu prinaša dosti interesa
● publ. kakšen interes ima, da širi takšne govorice kaj namerava, kaj hoče doseči s tem; publ. film je vzbudil izreden interes občinstva veliko zanimanje, velik odziv; publ. delati kaj z velikim interesom z veliko zavzetostjo, vnemo
1. nav. mn. kar je, predstavlja komu določeno vrednoto; korist2: tu se naši in njihovi interesi križajo; njuni interesi se ujemajo; družijo jih enaki, podobni, skupni interesi / za tem se skrivajo njegovi osebni interesi; uskladiti interese posameznikov z interesi skupnosti; družbeni, gospodarski, javni interesi; materialni, trgovski interesi
2. navadno s prilastkom kar daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice; korist2: braniti, zastopati interese vseh državljanov; bori se za svoje interese / naredite tako, saj je v vašem interesu vam v korist, v prid
♦ pravn. pravni interes pravno zaščitena osebna ali premoženjska korist
3. publ., v prislovni rabi, v zvezi v interesu izraža usmerjenost koristnosti glagolskega dejanja: delati, govoriti v interesu skupnosti / odlok so sprejeli v interesu varnosti zaradi varnosti
4. hotenje, želja po določenem udejstvovanju; zanimanje, nagnjenje: imeti, kazati interes; vzbujati komu interes za kaj; ima velik interes za glasbo; znanstveni interesi
// potreba, želja: nima interesa tekmovati / nerazvita območja imajo interes za hitrejši gospodarski razvoj si ga želijo, se zavzemajo zanj
5. ed., zastar. obresti1: posojilo mu prinaša dosti interesa
● publ. kakšen interes ima, da širi takšne govorice kaj namerava, kaj hoče doseči s tem; publ. film je vzbudil izreden interes občinstva veliko zanimanje, velik odziv; publ. delati kaj z velikim interesom z veliko zavzetostjo, vnemo
SSKJ²
izgrajeváti -újem nedov. (á ȗ) publ.
1. z gradnjo, grajenjem dajati čemu dokončno podobo, obliko: stavbo te dni izgrajujejo; pren. izgrajevati metodo dela; izgrajevati pravno normo
// z gradnjo gospodarskih in drugih objektov dosegati višjo stopnjo razvitosti: obnavljati in izgrajevati deželo
2. povzročati pozitiven razvoj osebnosti, zlasti v političnem pogledu: izgrajevati mladino; politično se izgrajevati; prim. zgrajevati
1. z gradnjo, grajenjem dajati čemu dokončno podobo, obliko: stavbo te dni izgrajujejo; pren. izgrajevati metodo dela; izgrajevati pravno normo
// z gradnjo gospodarskih in drugih objektov dosegati višjo stopnjo razvitosti: obnavljati in izgrajevati deželo
2. povzročati pozitiven razvoj osebnosti, zlasti v političnem pogledu: izgrajevati mladino; politično se izgrajevati; prim. zgrajevati
SSKJ²
SSKJ²
koncépten -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na koncept: rokopis obsega petdeset drobno pisanih konceptnih strani / za avtorja je značilna tudi popolna konceptna doslednost
♦ papir. konceptni papir slabši pisarniški papir iz nebeljene celuloze in lesovine; pravn. konceptni uradnik v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji pravno izobražen uradnik v upravnem organu
nanašajoč se na koncept: rokopis obsega petdeset drobno pisanih konceptnih strani / za avtorja je značilna tudi popolna konceptna doslednost
♦ papir. konceptni papir slabši pisarniški papir iz nebeljene celuloze in lesovine; pravn. konceptni uradnik v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji pravno izobražen uradnik v upravnem organu
SSKJ²
koncêrn -a m (é)
združenje pravno samostojnih podjetij, v katerem ima odločilen vpliv na poslovanje najmočnejša članica: nastajali so veliki koncerni / združevanje podjetij v koncerne / bančni, časopisni, industrijski koncern
združenje pravno samostojnih podjetij, v katerem ima odločilen vpliv na poslovanje najmočnejša članica: nastajali so veliki koncerni / združevanje podjetij v koncerne / bančni, časopisni, industrijski koncern
SSKJ²
konstitutíven -vna -o prid. (ȋ)
publ. ki določa bistvo, vsebino česa; bistven, pomemben: konstitutivni elementi materije / obrazložiti konstitutivna načela znanstvene dejavnosti
♦ pravn. konstitutivna odločba odločba, ki ustvarja novo pravno razmerje
publ. ki določa bistvo, vsebino česa; bistven, pomemben: konstitutivni elementi materije / obrazložiti konstitutivna načela znanstvene dejavnosti
♦ pravn. konstitutivna odločba odločba, ki ustvarja novo pravno razmerje
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- ...
- 6
- Naslednja »
Število zadetkov: 115
Dostopnost