hvála -e ž (á) 1. ugotavljanje, poudarjanje pozitivnih lastnosti česa: poslušati, zaslužiti hvalo;
to je povedal v njegovo hvalo;
prazna, zaslužena hvala;
hvale je bil vesel;
hvale vredna odločitev;
željen je časti in hvale;
star. dajati hvalo hvaliti2. star. izražanje hvaležnosti, zahvala: to naj bo hvala za mojo dobroto;
za svoj trud ne pričakuje hvale;
dolžen sem mu hvaležnost, hvalo 3. v členkovni rabi izražaa) hvaležnost: hvala! hvala, gospod! hvala vam! iskrena, najlepša, prisrčna hvala! hvala lepa! / hvala za gostoljubje, pismo! hvala za vse! tisočkrat hvala, da si storil to namesto mene! / kot vljudnostni pristavek k odgovoru na vprašanje ali na izraženo željo: »Kako se imate?« »Hvala, dobro!«; »Dober tek!« »Hvala, enako!« b) veselje, zadovoljstvo: dobro smo opravili, hvala bogu c) vljudno odklonitev, zavrnitev: ne potrebujem, hvala! hvala, ne kadim
● ekspr. kar naprej so mu peli hvalo zelo so ga hvalili; ekspr. še hvala mi ni rekel čisto nič se ni zahvalil; ekspr. sama hvala ga je zelo hvali sebe ali stvar, za katero se zavzema; iron. hvala za tako pomoč če mi ne moreš, nočeš drugače, izdatnejše pomagati, mi tudi tako ni treba; ekspr. bil je poln hvale o njem zelo ga je hvalil; lastna hvala – cena mala; preg. lastna hvala se pod mizo valja hvaljenje samega sebe ni dosti vredno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.
Dostopnost