mogóče člen. (ọ́) 1. izraža možnosta) uresničitve: ni nam bilo mogoče počistiti sobe;
ne vem, če bo mogoče priti pravočasno / elipt. brž, prej, takoj ko bo mogoče, bom prišel b) da se s predmetom kaj godi, zgodi: tega ni mogoče brati;
to snov je mogoče predelati;
stvar bi bilo mogoče bolje urediti / z njo ni mogoče živeti 2. izraža ne popolno prepričanost o čem: mogoče bi kaj dosegli, če bi bili složni;
mogoče bo pa on popravil;
mogoče pa on to ve;
mogoče še živi v tistem kraju / mogoče pa ni on kriv; mogoče je pa res // izraža približnost povedanega: dosti ni popil, mogoče kozarec ali dva; do tja je mogoče tri ure / pridelal je pet hektolitrov vina, mogoče pa tudi več 3. v zvezi z bi izraža obzirno željo, zapoved: mogoče bi se pomaknili nekoliko naprej;
mogoče bi stvar še nekoliko popravili;
mogoče bi še soseda vprašali za nasvet 4. v vprašalnem stavku izraža vljudnostno obzirnost vprašanja, prošnjo: ali bi mi mogoče lahko posodili malo denarja;
ali mogoče želite še kaj drugega;
elipt. bi mogoče še malo torte 5. izražaa) zadržano pritrjevanje: boš prišel jutri? Mogoče;
premalo znaš. Že mogoče b) v zvezi ni mogoče presenečenje, začudenje: nabral je celo košaro gob. Ni mogoče 6. v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kdo me bo strahoval, mogoče ti, ki te nič ni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.