léktor -ja m (ẹ́) 1. predavatelj za praktični pouk zlasti tujih jezikov: lektor francoskega jezika;
lektor za angleščino / lektor glasbe, risanja 2. strokovnjak za jezikovno pregledovanje, obdelovanje in izboljševanje besedil: lektor je odpravil slovnične in slogovne napake // sodelavec založbe, gledališča, radia, ki pregleduje, jezikovno obdeluje, ocenjuje besedila: razpisati mesto lektorja // sodelavec gledališča, radia, ki skrbi za normativnost izgovarjave pri igralcih, napovedovalcih: lektor je delal z igralci 3. nekdaj kdor glasno bere drugim: Trubar je bil pri Bonomu tudi lektor
♦ rel. pripravnik za duhovniški poklic, za stopnjo nižji od eksorcista
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.