Fran

1. 1. neomejeno trajanje: prostor in čas; čas teče; ekspr. čas beži, se vleče; meriti čas; enota časa / v teku časa / s časom se bo marsikaj spremenilo sčasom
2. 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja: zdaj ni časa za take stvari; za kratek čas je skočil k sosedu; gradnja je odložena za nedoločen čas; ves čas je stal; že dalj, dolgo časa ni bilo dežja; že nekaj časa ga čakam; čez nekaj, nekoliko časa sem ga zopet srečal; pog. vsake toliko časa je treba stroj očistiti od časa do časa; imeli smo toliko časa, da smo si ogledali najnujnejše; narediti kaj v doglednem, rekordnem času; delo je opravil v istem času kot drugi; veliko časa je porabil za učenje; med tem časom, ko ga ni bilo doma, se je marsikaj spremenilo / star. ta čas tajnik zdaj, sedaj
   // čez čas je spet spregovoril čez nekaj časa; določen čas ga ne bo nekaj časa; pog.: en čas bom čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas se je spet oglasil čez nekaj časa
   // pred časom so bili še vsi njegovega mnenja do nedavnega, ni dolgo od tega
   // od časa do časa je drget prešinil zemljo v manjših časovnih presledkih; ves čas, odkar je prišla, samo klepeta kar naprej, neprestano
   // za čas nam je izginil izpred oči za kratek čas, za trenutek; umakniti se za časa začasa
   // točka v neomejenem trajanju: objavili so datum, čas in kraj prireditve, odhoda / napovedovalec v radiu je povedal točen čas koliko je ura
   // od tistega časa ni več govoril
3. 3. omejeno trajanje
   1. a) s katerim človek razpolaga: pridem, če bo čas; nima časa za razvedrilo; s pridom izrablja svoj čas; nočem vam krasti dragocenega časa; ekspr. po gostilnah trati, ubija, zapravlja čas; zmeraj najde čas za branje; pog. utrgala, vzela si je čas za vzgojo otrok; takrat ni bilo časa za pogajanje dovolj časa
      // ker ni v službi, ima dosti časa prostega časa; izgubljen, zapravljen čas nekoristno porabljen
      // prosti čas s katerim človek po opravljenem poklicnem delu lahko sam razpolaga
   2. b) s prilastkom ki je dogovorjeno ali določeno za kaj: čas za povračilo dolga je pretekel; opravil je vse v prej določenem času; za prijavo je že skrajni čas; zadnji čas je, da to storiš; dali so mu čas za premislek; ni še čas za kosilo / obratovalni čas / vrnil se je o pravem času, ob času pravočasno
      // trgali so pred časom, zato je grozdje kislo predčasno; zaradi nezadostne hrane umre dosti ljudi pred časom prekmalu, prezgodaj
      // delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve; deljen, izmeničen delovni čas; osemurni delovni čas
   3. c) s prilastkom ki je ugodno, primerno za kaj: bo že prišel čas, ko bova obračunala; spregovoril je ob nepravem času, v ugodnem času; do koče smo prišli ravno pravi čas, potem se je ulila ploha; to ni primeren čas za obiske, učenje; takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas
      // naš čas še ni prišel; njegov čas je minil / ekspr. čas je že, da poveste svoje pripombe potrebno, nujno je; čas je pozabiti stare razprtije
   4. č) s prilastkom v teku dneva, leta: vsak dan odhaja ob istem času; čas košnje, čas največjega dela; v času glavne sezone; v času od zgodnje jeseni do začetka zime; poletni, zimski čas; predpustni čas; zdravnik mora k bolniku ob vsakem času kadarkoli
      // vsak čas se lahko vrne kmalu, vsak hip
      // pomlad je najlepši letni čas / z oslabljenim pomenom: v večernem času se je zrak prijetno ohladil zvečer; v času počitnic med počitnicami, o počitnicah
   5. d) s prilastkom v življenju, bivanju: čas mladosti, staranja; v času zorenja
4. 4. tudi mn., navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: ta čas mi bo ostal za vedno v spominu; to je bil za narod usoden, odločilen čas; poznata se iz partizanskih časov; razvoj gospodarstva v povojnem času; v prejšnjih, davnih, starih časih; bil je eden največjih umetnikov vseh časov; v času okupacije, turških vpadov / to je nenavadno za naš čas sedanjost; tu je vse tako kot prejšnje čase nekdaj, v preteklosti
   // za časa Rimljanov / v zadnjem času, zadnje čase si se zelo spremenil; prve čase je imela še nekaj upanja sprva; svoj čas svojčas, svoje čase je bil velik gospod nekoč, prej
   // razmere, okoliščine, stvarnost v omejenem trajanju: danes niso časi za tako brezskrbno življenje; ni se mogel prilagoditi novemu času; za tiste čase so bile njegove ideje napredne; v teh časih tak človek ne more najti razumevanja; današnji, dobri, stari časi; težki, žalostni časi; pesn. grenki časi; ekspr. obetajo se mu zlati časi / gledališče je ogledalo časa; delo je napisano v duhu časa; odnesel ga je tok časa / ekspr. to so bili časi! dobri, imenitni
   ● odločite se, še je čas ni še prepozno; prišel bom, če mi bo čas dopuščal če bom imel čas; ker so dela prepozno začeli, jih bo lovil čas bodo morali hiteti; stavbo je že načel čas, ekspr. zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; s petjem si krajša čas se zabava, odganja občutek praznote; ekspr. bogu čas krasti lenariti; s klepetanjem si preganja čas se kratkočasi, se zabava; presti čas z igro prstov kratkočasiti se, zabavati se; vidita se na redke, ekspr. svete čase malokdaj, poredkoma; ekspr. na, za (vse) večne čase se mu je zameril za zmeraj; publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; iti, hoditi s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. že lep čas nismo videli dobrega filma precej dolgo; dolg čas dolg čas mu je dolgčas; ekspr. dolg čas prodajati dolgočasiti se; iz dolgega časa si žvižga iz dolgočasja; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja; kratek čas delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; slikanje mu je le za kratek čas za razvedrilo, v zabavo; ekspr. ima pisan, zlat, židan čas veliko prostega časa; star. bliža se ji njen čas porod; redko svoj čas je preživel mirno svoje življenje; star. bolnik ima svoje čase obdobja, ko ga bolezen napade; vsako delo potrebuje svoj čas se ne da opraviti v prekratkem roku; njegovo delo v svojem času ni našlo razumevanja ob nastanku; bilo je ob tistem času, ko se mu je rodil otrok tedaj; toliko časa je delal, pa nima svojega kotička dolgo, daljši čas; ekspr. dober, lep del časa je zapravil v gostilni večino časa; kolo časa se ne more obrniti nazaj preteklost se ne vrne; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; ekspr. je na tesnem s časom ima zelo malo časa (za kaj); ekspr. za božji čas! izraža nejevoljo, nestrpnost; čas celi rane; čas prinese svoje po daljšem trajanju se stvari omilijo; pustimo času čas pustimo, da se stvari normalno razvijajo; vse ob svojem času; vsaka reč le nekaj časa traja vse se spremeni, nič ni večno; njegov odstop je samo še vprašanje časa moral bo odstopiti, samo ne ve se še, kdaj; preg. čas je zlato
   ♦ astr. sončni čas po Soncu merjeno trajanje; krajevni ali lokalni čas po krajevnem poldnevniku merjeno trajanje; fiz. nihajni čas čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; fot. čas osvetlitve trajanje osvetlitve filma pri fotografiranju; aparat z več časi z napravami za uravnavanje trajanja osvetlitve; geogr. greenwiški čas; jur. čakalni čas; čas zastaranja; kem. razpolovni čas čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; lingv. čas gramatična kategorija za izražanje sedanjosti, preteklosti in prihodnosti glagolskega dejanja; sedanji, pretekli, prihodnji čas; prislovno določilo časa; tvorba časov; šol. učni čas trajanje pouka; šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem športu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

1. 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo
2. 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve
   // kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje
   // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik
   // v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek
   // s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka
3. 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka
4. 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek
5. 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče
   ● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo
   ♦ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

1. 1. delati kaj hromo: čutil je, kako mu strup hromi ude
2. 2. povzročati, da kdo ne more normalno opravljati dela: stari je vedno manj pomagal pri delu, ker ga je hromil revmatizem / brezdelje prejšnjih dni ga je še zdaj hromilo; pren. ta dejstva hromijo voljo do dela
   // ekspr. zelo ovirati, oteževati: promet je hromila tudi močna burja

hromèč -éča -e: hromeča groza

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

iztêči se tudi stêči se 
1. 1. prenehati trajati: dopust se je že iztekel; pogovor se je iztekel; rok za prijavo se je iztekel; zastar. leto je hitro izteklo / v osmrtnicah izteklo se je življenje naši dobri mami / knjiž. v zadnjem delu se iztečejo usode oseb, ki so jim bralci sledili v prejšnjih knjigah se zaključijo
   // prenehati biti veljaven: pogodba, pooblastilo se izteče, neustalj. izteče
2. 2. s prislovnim določilom ne segati, razprostirati se čez določeno mejo; končati se: cesta se je iztekla pod gradom
3. 3. s prislovnim določilom imeti izid, rezultat, kot ga izraža določilo: poskus se je iztekel, kakor so pričakovali; vsi so čakali, kako se bo tekma iztekla; stvar se je dobro, slabo, srečno, ugodno iztekla; tožba se je iztekla v njeno škodo; vesel sem, da se je tako izteklo
4. 4. navadno v zvezi z ura prenehati teči, iti, ker ni več energije od navitja: ura se je iztekla / filmski trak se je iztekel ga ni več
   ● ekspr. oči naj ji iztečejo oslepi naj; vznes. njegove ure so se iztekle umrl je
   ♦ mat. deljenje se izteče se izide; med. oko mu je izteklo zaradi predrtega zrkla je iztekla zrklovina

iztékel -têkla -o tudi stékel stêkla -o: iztekle oči

iztečèn tudi stečèn -êna -o: iztečena ura; prim. steči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

1. I. v odvisnih stavkih
   1. 1. v časovnih odvisnih stavkih za izražanje
      1. a) da se dejanje odvisnega stavka godi istočasno z dejanjem nadrednega: ko sem se bližal domu, me je oče čakal pred vrati; ko se je prebudil, je stalo sonce že visoko / ekspr. so dnevi, ko ne more nič delati / s prislovom: medtem ko stopa po gozdu, poči strel; kmet zaloti zajca, ravno ko obira zelnato glavo
      2. b) da se dejanje odvisnega stavka zgodi pred dejanjem v nadrednem: ko prideš domov, napiši pismo; o tem se pogovoriva, ko se vrnem / s prislovom: brž ko se vreme izboljša, se odpravim na pot; potem ko so otroci odrasli, so se razkropili po svetu; pokliči me, takoj ko se vrneš
      3. c) nav. ekspr. da se dejanje odvisnega stavka zgodi po dejanju nadrednega: ne bo dolgo, ko bomo pod svojo streho / s prislovom za novico sem zvedel, še prej ko sem se vrnil preden
         // navadno v zvezi medtem ko za poudarjanje nasprotja, različnosti med dejanjem nadrednega in odvisnega stavka: medtem ko sem se jaz moral učiti, so hodili drugi v kino; oni imajo vino, medtem ko pijemo mi samo vodo / publ.: medtem ko naši prevozniki niso povišali cen, so tuji podvojili stroške prevoza; lani je imela industrija precej težav, medtem ko je položaj letos mnogo boljši letos pa
   2. 2. ekspr., v vzročnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: zdaj pa imaš, ko si tako nerodna; kaj bi tajil, ko pa je res; ne more brati, ko pa nima očal pri sebi
   3. 3. knjiž., v pogojnih odvisnih stavkih, s pogojnim naklonom za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka; če: prav rad bi ti posodil, ko bi imel toliko / ko bi se bil fant vsaj malo učil, bi bil izdelal
      // ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje želje ali omiljenega ukaza: ko bi si le dal kaj dopovedati; ko bi ti vedela, kako je pri nas hudo; prosil bi vas, ko bi mi dali koga za spremstvo / kaj, ko bi poslali po zdravnika
   4. 4. knjiž., nav. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav: ko bi tudi imel, tebi ne bi dal; tudi v kuhinjo ni pogledala, ko je sicer rada stopila tja
   5. 5. knjiž., v primerjalnih odvisnih stavkih, s pogojnim naklonom ali v zvezi z da za izražanje približne, dozdevne podobnosti; kakor, kot: pregiba ustnice, ko da moli; odskočil je, ko da bi ga (bila) kača pičila
   6. 6. ekspr., v primerjalnih odvisnih stavkih, s primernikom za izražanje sorazmernosti z dejanjem nadrednega stavka: bolj ko vpije, manj ga poslušajo; dalj ko je bral, bolj ga je povest zanimala
2. II. pog., med členi v stavku kakor, kot:
   1. a) dela ko v prejšnjih časih
   2. b) letošnja prireditev je lepša ko lanska / ni tako močen ko brat / ni mi pisal več ko enkrat
   3. c) vede se ko gospodar / drži se ga ko klop; krade ko sraka; molči ko grob; bled ko zid; lačen ko volk; star ko zemlja; tema je ko v rogu
   4. č) tega ne povej drugemu ko njemu
      ● nar. zahodno ko hitro je stopil iz hiše, ga je zmrazilo kakor hitro; ekspr. naj pride prej ko mogoče ali prej ko prej kar se da hitro, kar najhitreje; prim. bržkobrž, prejkoprej, slejkoprej

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

1. 1. rožena kožna tvorba na koncu prstov nekaterih sesalcev: konj je grizel in bíl s kopiti ob tla; drobljivo kopito / konjsko kopito / kopita udarjajo po tlaku podkve na kopitih; klopotanje, peketanje kopit
   ♦ vet. obrezati kopito z nožem odstraniti odvečno kopitno roževino; zool. konjsko morsko kopito školjka z lupino, znotraj podobno konjskemu kopitu, Spondylus gaederopus
2. 2. spodnjemu delu noge podobna, navadno lesena priprava za izdelovanje, oblikovanje obuval: kopita za veliko stopalo ni imel / dati čevlje na kopito v čevlje dati kopito, da bi se razširili
   // čevljarsko kopito
   // ekspr., v prislovni rabi v zvezi s po izraža, da ima kaj ustaljeno ali pogosto se ponavljajočo obliko: predava po enem kopitu; vse gre po istem, starem kopitu
3. 3. leseni, navadno razširjeni del strelnega orožja: udaril ga je s kopitom / puškino kopito
   ● ekspr. naš oče je človek starega kopita v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ekspr. odkar se je vrnil, ni več prijel za kopito ni več čevljaril; ekspr. poberi šila in kopita in pojdi vzemi vse svoje stvari in odidi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

1. 1. ugotavljanje in odpravljanje jezikovnih, stilističnih napak v tekstu, popravljanje: pomagal je pri korekturah člankov; čaka jo še korektura šolskih nalog
2. 2. tisk. označevanje napak na krtačnem odtisu: potrebna je ponovna korektura / opravil je zadnje korekture zadnji pregled teksta pred tiskom
   // avtorske korekture avtorjevo spreminjanje teksta med označevanjem teh napak; domača korektura označevanje teh napak v tiskarni sami
   // nav. mn. krtačni odtis, na katerem so označene napake: nesti korekture v tiskarno; prosil je, naj mu pošlje korekture / brati korekture
3. 3. popravek, sprememba: korektura meje; korekture smeri in položaja / korektura barvnih tonov / gre za korekture in dopolnitve njegovih prejšnjih izjav izboljšave, izboljševanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

1. 1. knjiž. kovanje: kov jekla / dati v kov
   // num. vtisnjen znak, podoba (na novcu): opremiti s kovom / enostranski, dvostranski kov
2. 2. nav. rod. ed., star. vrsta, sorta: sin je čisto drugega, drugačnega kova kot oče; ljudje istega kova si ne morejo nasprotovati; ni bila takega kova, da bi tvegala / umetniki manjšega kova
   ● naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

1. 1. biti (iztegnjen) v vodoravnem položaju: nekateri so sedeli, drugi ležali; vojaki so ležali in spali; ležati na postelji; ležati v senci; mirno ležati; napol ležati v naslonjaču; negibno, vznak ležati; ležali so tesno drug ob drugem kakor sardine; ležati na boku, na hrbtu, trebuhu; ležati na obrazu tako, da je obraz pritisnjen tesno na podlago; ležati z rokami pod glavo; leži kot klada; leži kot mrtev negibno
   // plavalec leži na vodi in se odpočiva negibno, v iztegnjenem položaju na površini vode
   // maček leži na peči
   // biti v takem položaju zaradi spanja, počitka: lenuh leži do devetih; dolgo leži / zvečer gre zgodaj ležat spat
   // v taborišču je ležal na slami, golih tleh za ležišče je imel slamo, gola tla
   // biti v (pretežno) takem položaju zaradi bolezni: prehladil se je in leži; že mesec dni leži je bolan
   // od ponedeljka leži v bolnici je
2. 2. ekspr., s prislovnim določilom biti pokopan: na tem pokopališču ležijo njegovi predniki; rad bi ležal v domači zemlji; kdo leži tukaj
3. 3. pog., v zvezi s pri, z imeti spolni odnos, spolne odnose: ležati pri dekletu; ona leži z drugimi
4. 4. biti nameščen na podlagi z daljšo, širšo stranjo: ena bukev še stoji, dve pa že ležita; knjige na polici ležijo in stojijo; vse prekle so po nevihti ležale
5. 5. navadno s prislovnim določilom biti, nahajati se na površini: zvezek leži na klopi; vzel je denar, ki je ležal na mizi; na pohištvu leži prah; na travi leži rosa; po pločniku ležijo smeti / sneg leži meter na debelo
   // biti, nahajati se na določenem mestu, navadno na večji površini: mesto leži ob reki; okoli jezera ležijo gozdovi; ta dežela leži na severu; njiva leži v ravnini; pokrajina leži pred nami kot na dlani je dobro, razločno vidna
   // kje leži Amerika; v ljudskih pesmih leži, leži ravnó poljé
   // biti, nahajati se kje sploh: oči ležijo pod čelom; njegove oči so ležale globoko v jamicah; knjige ležijo v omari; ti organi ležijo v trebušni votlini; gred leži počez je nameščena
   // dlačice ležijo v eno smer / nad reko leži meglica; pod zemljo ležijo naravni zakladi; za hlevom je ležal kup gnoja / z oslabljenim pomenom: okoli njiju je ležal opoldanski mir; čudna napetost leži v zraku; senca nezaupanja leži med njima
6. 6. s prislovnim določilom biti kje nastanjen iz vojaških vzrokov: ležati v strelskih jarkih, okopih; star. vojska leži pod trdnjavo
7. 7. biti, zadrževati se kje brez koristi: po skladiščih ležijo velike zaloge; denar leži v blagajni, doma / pismo je tri dni ležalo na pošti ni bilo dostavljeno naslovniku
   // čakati na primernost za uporabo: meso naj pred uporabo en dan leži; vino mora nekaj časa ležati, preden gre v prodajo
8. 8. knjiž., s prislovnim določilom biti opazen, viden: na obrazu ji leži zadrega; na ustnicah ji je ležal blažen nasmeh; v njenem pogledu leži žalost / v glasu leži trpkost
9. 9. z oslabljenim pomenom, s povedkovnim določilom izraža stanje osebka: leži bolan, nezavesten, pijan; knjige ležijo razmetane / leži v hudi vročici; leži za pljučnico / cesta je prazna ležala pred njim; ležal je zvezan na tleh
   ● žarg. jeziki mu ležijo lahko, z uspehom se jih uči; publ. poudarek predstave je ležal na tem prizoru je bil; ekspr. čez tri ure bo že vsa trava ležala bo pokošena; star. trdnjava že leži je porušena; je osvobojena, zavzeta; publ. igralcu ta vloga ne leži ni v skladu z njegovo igralsko usmerjenostjo, je ne more dobro odigrati; ekspr. denar ne leži na cesti se ne zasluži na lahek način; ekspr. za vse so krivi oni, to leži na dlani je očitno, jasno; v osmrtnicah do pogreba leži pokojni na svojem domu je položen na mrtvaški oder; ekspr. povej, kar ti leži na duši, na srcu kar (že dolgo) želiš povedati; ekspr. to dejanje mu težko leži na duši čuti se krivega; publ. krivda za to leži na inteligenci tega je kriva inteligenca; publ. vsa odgovornost leži na nas mi smo za vse odgovorni; star. žena leži na porodu je blizu poroda; je pred kratkim rodila; ležati na smrtni postelji umirati; ekspr. vsa skrb leži na mojih ramah za vse moram skrbeti jaz; ležati na tleh ekspr. sunil sem ga in že je ležal na tleh padel na tla; ko je bukev ležala na tleh, so jo začeli obsekavati ko je bila podrta, posekana; star. oblast, zakon in red so v tistih časih ležali na tleh so bili brez veljave, moči; že dolgo leži v grobu, pod zemljo je mrtev, pokopan; vznes. naši sovražniki bodo ležali v prahu bodo premagani, ponižani; ekspr. ne bi se mu bilo treba toliko truditi, lahko bi ležal doma v senci počival, živel brez dela; pog., ekspr. ta človek mi leži v želodcu mi je zoprn, mi vzbuja odpor zaradi kakega svojega dejanja; vznes. mirno leži med svečami je na mrtvaškem odru; publ., ekspr. takrat je bila igralka na vrhu slave in občinstvo ji je ležalo pred nogami jo je občudovalo, oboževalo; letos je sneg dolgo ležal dolgo ni skopnel; ekspr. v hipu sem ležal vznak v snegu padel vznak v sneg; kakor si si postlal, tako boš ležal tvoje (dobro, slabo) življenje bo posledica tvojih prejšnjih odločitev; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered
   ♦ geom. kot leži nasproti osnovnici; točka leži na premici; navt. ladja leži v pristanišču je privezana ob pomolu ali zasidrana; šport. skakalec leži na smučeh je med skokom, letom globoko sklonjen nad smučmi

ležé: požvižgaval je, leže v hladni senci; tiho leže je prisluškoval; leže brati; spati leže na trebuhu

ležèč -éča -e 
1. 1. deležnik od ležati: ležeč na hrbtu, je dojenček zadovoljno brcal; na tleh ležeči ranjenec; knjiga, ležeča na mizi; nižje ležeči kraji; globoko ležeče oči
   ♦ med. ležeči bolnik bolnik, ki mora ležati; obl. ležeči ovratnik ovratnik, položen po ramah; ptt poštno ležeča pošiljka pošiljka, ki se ne dostavi, ampak jo naslovnik osebno prevzame na naslovni pošti; strojn. ležeči stroj stroj, pri katerem je os (valja) vodoravna; tisk. ležeča črka črka, oblikovana postrani
2. 2. redko ne strm, položen: ležeče stopnice; prisl.: tiskati ležeče / zastar., v povedni rabi: na metodi je veliko ležeče od metode je veliko odvisno; veliko mi je ležeče na tem, da veliko mi je do tega, da
   ♦ ptt poštno ležeče označba na pošiljki pošiljko naslovnik osebno prevzame na naslovni pošti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

1. 1. množina od človek, razen 4:
   1. a) ta žival se boji ljudi; kipi predstavljajo bitja, ki so pol ljudje pol živali; prevoz ljudi in tovora; trupla ubitih ljudi; zdravniški poskusi na ljudeh; ljudje in živali
   2. b) neki ljudje čakajo pred vrati; ljudje, ki so ga srečevali, so ga pozdravljali; tam sem našel ljudi, ki so mi pomagali; pri mizi je prostora še za tri ljudi; gruča ljudi; nekaj ljudi je že v čakalnici; ob požaru je bilo poškodovanih pet ljudi; zbralo se je precej ljudi; ekspr. cela reka ljudi se vali s prireditve; ljudi je bilo kot listja (in trave) zelo veliko; nabralo se je ljudi, da niso imeli kam sesti / kot nagovor: kar naprej, ljudje; ljudje, odprite; kaj pa mislite, ljudje božji; v medmetni rabi ljudje božji, kaj sem vse doživel / pog.: koliko ljudi sprejme avtobus potnikov; pri tem časopisu je delalo le malo ljudi sodelavcev
   3. c) dobri ljudje so mu pomagali; hinavski, pošteni ljudje; mladi in stari ljudje se težko razumejo; ogibaj se ljudi, ki mislijo le nase / star. novice so prenašali berači in drugi popotni ljudje / v povedni rabi saj niso ravno slabi ljudje
   4. č) kmečki, mestni ljudje; poslovni ljudje; tako so sklenili ljudje na upravi; skrb za delovne ljudi; žarg.: govoril sem z odgovornimi ljudmi; politični ljudje politiki; vodilni ljudje
   5. d) se bomo že dogovorili, saj smo vendar ljudje; to so ljudje, vam rečem dobri, pošteni ljudje; to niso ljudje, ampak lutke; ker mi nismo le številke, smo ljudje! (Kajuh) ; Pokazali ste mi, kaj je moj posel — iz hlapcev napraviti ljudi (I. Cankar)
   6. e) hudo je, če ljudje nimajo kaj jesti; v mestu ljudje nimajo pravega miru; ljudem gre zato, da sploh lahko zidajo / tam ljudje slabo živijo
2. 2. osebe kot družbena skupnost: to so si ljudje izmislili; ne vznemirjajte ljudi; pusti ljudi, naj govorijo, kar hočejo / bratstvo vseh ljudi; enakopravnost ljudi pred zakoni; odnosi med ljudmi
3. 3. osebe, zlasti v odnosu do kakega dogajanja ali stvari: ljudje so se temu čudili; ne vem, kaj ljudje mislijo o njem; ljudje ga opravljajo; ljudje bodo to kmalu pozabili; ljudje pravijo, da ni prav ravnal; kaj bodo rekli ljudje, če bodo izvedeli
   ● ekspr. vsi smo pač ljudje imamo človeške lastnosti, napake; šalj. ženske so ga klicale: Janez, sedi k nam, bomo vsaj ljudje skupina oseb moškega in ženskega spola; star. njegovo dekle je bilo revnih ljudi iz revne družine; ogibati se ljudi biti nedružaben, samotarski; ekspr. ti še ne poznaš ljudi po mojem mnenju so ljudje slabi; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; star. dati knjigo med ljudi izdati, objaviti; premalo greš med ljudi v javnost, v družbo; tak ne moreš med ljudi v javnost, v družbo; star. slovnica je prišla med ljudi leta 1854 je izšla; stvar je že prišla, prodrla med ljudi se je razvedela, postala splošno znana; pog. tako sem kosmat, da nisem za med ljudi za v javnost, v družbo; knjiž. bivši ljudje ki so izgubili svoj (važni) položaj v družbi; evfem. živel je od tega, kar so mu dali dobri ljudje od miloščine, od pomoči drugih; publ. s tem so bili ogroženi mali ljudje ljudje brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to so naši ljudje privrženci, somišljeniki; šef je dobro poznal svoje ljudi podrejene; bodi kakor doma, saj si prišel k svojim ljudem sorodnikom, svojcem; nikogar od svojih ljudi nima več članov družine, svojcev; to so ljudje starega kova ki se v vsem držijo ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čeznje, to so že ljudje na mestu zaupanja vredni, pošteni; vas šteje komaj petdeset ljudi prebivalcev; v obratu je zaposlenih čez sto ljudi delavcev, uslužbencev; živeti daleč od ljudi nedružabno, samotarsko; ko bi ljudje ne mrli, bi svet podrli; vsi ljudje vse vedo; prim. človek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

1. 1. delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim: stroj ločuje bombažna vlakna od semenja / po dolgem času sta se sešla, pa ju že ločujejo
2. 2. videti, občutiti različnost med osebami, stvarmi, pojmi: ločevati dobro od slabega; kritik očitno ne ločuje tega pesnika od drugih nepomembnih avtorjev
3. 3. biti, nahajati se vmes: posamezne pesniške cikle ločujejo vinjete; visok zid ločuje vrt od ceste; pren. globok prepad ločuje razvite in nerazvite dežele

ločeváti se 
1. 1. knjiž. biti različen, drugačen: takrat se je kmet zelo ločeval od meščana; ta prizadevanja se ločujejo od prejšnjih
2. 2. biti v (sodnem) postopku za prenehanje zakonske zveze, strok. razvezovati se: slišal sem, da se ločujeta
   // večkrat se ločiti, se razvezati: filmski igralci se radi poročajo in ločujejo
   ● star. slika kaže, kako se sin ločuje od matere poslavlja; star. ločevati se s tega sveta umirati

ločujóč -a -e: govoril je jasno, ločujoč bistveno od nebistvenega; ločujoči znaki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

narávna dédiščina -e -e ž (á, ẹ̄)
neokrnjena narava, ki jo narod, človeštvo prevzame od prejšnjih generacij: svetovna naravna dediščina; varstvo naravne dediščine; Kulturni turizem je v porastu, številni turisti si počitniško območje izberejo prav zaradi kulturne in naravne dediščine

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

1. 1. narediti, da poteka premikanje z večjo hitrostjo: pospešiti hojo, vožnjo / pospešiti korake
2. 2. narediti, povzročiti, da se kaj hitreje ali bolje razvija: pospešiti delo, razvoj; pospešiti pogajanja; ti čaji pospešijo prebavo; pospešiti rast / žalostna novica je pospešila njeno smrt; bolniku se je utripanje srca nenadoma pospešilo / knjiž. letalo je pospešilo hitrost povečalo
3. 3. avt. spraviti motor v hitrejši tek: pospešil je in prehitel pred njim vozeči avto / to vozilo pospeši od nič do trideset kilometrov na uro v dvanajstih sekundah
   ♦ fiz. pospešiti ione, elektrone doseči z električnim poljem, da se gibljejo z veliko hitrostjo

pospéšen -a -o: odšli so s pospešenimi koraki; vlak je odpeljal s pospešeno hitrostjo; pospešena pogajanja; pospešeno preseljevanje ljudi iz vasi v mesta
♦ fiz. pospešeno gibanje gibanje z naraščajočo hitrostjo; enakomerno pospešeno gibanje gibanje z nespremenjenim pospeškom; voj. pospešeni napad napad, izpeljan brez običajnih prejšnjih priprav

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

postlán -a -o: lepo postlana postelja; gnezdo je bilo postlano s suho travo in dlako
● ekspr. v mladosti mu ni bilo z rožicami, mehko postlano živel je v pomanjkanju; imel je velike skrbi, težave

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.