- 1. jur., v nekaterih državah prizadevanje opozicijske stranke, opozicijskih strank v parlamentu proti sprejemu kakih sklepov: poslanci so začeli z obstrukcijo / parlamentarna obstrukcija
- 2. knjiž. nasprotovanje kakim prizadevanjem sploh: preprečiti obstrukcijo
♦ med. zamašitev, začepitev cevastega organa
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
- 1. z udarcem, udarci odstraniti: odbiti kamnu robove; odbiti s kladivom, polenom; pri prevozu se je kipu odbila roka / strela je odbila veje; ekspr. krogla mu je odbila glavo / odbiti sodu čep izbiti; odbil mu je nož iz rok
♦ lingv. odbiti končnico
// z udarcem, udarci odstraniti del česa: udarec mu je odbil zob; sekira se mu je odbila; krava si je odbila pol roga - 2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročiti spremembo smeri: odbiti žogo z glavo, loparjem, roko / lokomotiva je odbila vagon; vozička sta se trčila in odbila / skala odbije val / redko avtomobil jo je z bokom odbil po cesti zbil
// fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbiti svetlobo, zvok; zvok se odbije od stene
// fiz. oddaljiti zaradi delovanja odbojne sile: odbiti delce z enakim nabojem; elektrona se odbijeta - 3. s svojo aktivnostjo preprečiti uspeh nasprotne aktivnosti: odbiti napad; odbiti udarec / odbiti sovražnika
- 4. vzbuditi negativen, odklonilen odnos: izraz na njegovem obrazu jo je odbil; s tem ga je za vedno odbil od sebe / s takimi informacijami jih je odbil od tega poklica odvrnil
- 5. ekspr. odkloniti, ne sprejeti: njegovo darilo je odbila / odbiti ponudbo, predlog / odbiti pomoč odreči; odbiti posojilo ne dati ga; publ. odbil je, da bi potoval z njimi ni hotel potovati z njimi
- 6. zmanjšati vsoto za določen znesek: odbiti stroške od izplačila; odbiti od osebnih dohodkov / odbiti točke delavcu zaradi neustrezne izobrazbe
- 7. zableščati se, zasvetiti se od nase padajoče svetlobe: morska gladina je odbila svetlobo
- 8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznaniti čas: ura je odbila enajst; brezoseb. polnoč je odbilo / vse ure v okolici so že odbile prenehale biti
● star. hotel se je poročiti z njo, pa so mu starši odbili preprečili; ekspr. zadnja ura mu je odbila umrl je; ekspr. izkoriščevalcem je odbila zadnja ura konec je njihovega izkoriščanja; vznes. odbila je ura ločitve morali so se ločiti; slabš. odbiti glavo komu ubiti ga, umoriti ga; ekspr. odbiti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. komaj je čakal, da je odbil uradne ure opravil; ekspr. na vprašanje mu je ostro odbil odgovoril
- odbíti se
- 1. zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja: avtomobil se je odbil od ograje; val se odbije od skale; žoga se je odbila od droga
- 2. zasvetiti se, pokazati se na površini česa: prva jutranja svetloba se je odbila v reki; sončni žarek se je odbil v rosi
- 3. ponoviti se kot odmev: njegov klic se je odbil od skal
- odbít -a -o: odbit davek, napad, predlog; odbit kos kamnine; odbiti zvok, žarek, val; prošnja je bila odbita
- 1. cesta, proga, ki se odcepi: odcep pelje mimo gostišča; dovoliti po odcepu enosmerni promet
// kraj, prostor, kjer se cesta, proga odcepi: hiša stoji blizu odcepa; ustavili so se na odcepu; cestni, železniški odcep / cev pušča na odcepu na mestu, kjer je odcepljena
// kar se odcepi sploh: črta na dlani ima več odcepov - 2. odcepitev: preprečiti odcep od matične države / kretnica omogoča odcep enega tira od drugega
♦ anat. odcep arterije; grad. odcep (zida) mesto, kjer se od enega zida odcepi drug zid; teh. cevni odcep
- 1. glagolnik od odpustiti:
- a) prosil je za odpust; večina se je strinjala z njegovim odpustom; odpust iz rudnika, vojaške službe / preprečiti množičen odpust delavcev odpuščanje
- b) čakati na odpust iz bolnice / začasni odpust kaznjenca
♦ jur. pogojni odpust predčasna izpustitev obsojenca na prostost s pogojem, da ne bo storil do izteka kazni novega kaznivega dejanja
- 2. zastar. dopust: podaljšati odpust; dobil je tri dni odpusta
- 1. glagolnik od odtekati ali odteči: preprečiti odtok vode / velik odtok prebivalstva v industrijo / odtok denarja
// kar odteka: izmeriti količino odtoka; posoda za odtok / tovarniški odtok odplaka - 2. pot, po kateri kaj odteka: voda si je poiskala nov odtok; na tem področju prevladuje podzemeljski odtok
- 3. odtočna cev: popraviti odtok; dati priključek na odtok
- 1. narediti, povzročiti, da kdo ne napravi, kar namerava: od poroke so ga odvrnili starši; komaj so ga odvrnili od nevarnega vzpona / odvrniti koga od sklepa
// narediti, povzročiti, da kdo ne dela več česa: odvrniti koga od pijančevanja / glasba ga je odvrnila od učenja - 2. narediti, da kdo ni deležen česa, zlasti neprijetnega: odvrniti nesrečo, sum od koga / odvrnil je nevarnost od nje / knjiž. odvrniti bolezen preprečiti; odvrniti napad, udarce odbiti; knjiž. odvrniti skrbi, strah, vpliv odpraviti, odstraniti
- 3. narediti, povzročiti, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: prizadevala si je, da bi ga odvrnila od prijatelja; popolnoma se je odvrnil od nje
- 4. knjiž. odgovoriti, reči: čakala je, če ji bo kaj odvrnil; na to ji ni nič odvrnil / ne grem, ji odvrne
- 5. nar. gorenjsko narediti, opraviti: pridna je, veliko odvrne hiši / za hlapca jim odvrne zaleže, odleže
● ekspr. ves večer ni odvrnil oči, pogleda od nje ves večer jo je gledal; knjiž. odvrniti pozdrav odzdraviti; knjiž. rad bi odvrnil njegovo pozornost od tega dosegel, da na to ne bi bil pozoren, tega ne bi opazil; star. kako naj mu odvrnem za vse, kar je naredil zame povrnem; knjiž. rad bi ga odvrnil od misli na ženino smrt naredil, da ne bi več mislil nanjo
- odvrníti se in odvŕniti se star. obrniti se (proč): jezno se je odvrnil od njega in odšel
- odvŕnjen -a -o: odvrnjen od njega, je gledal skozi okno; odvrnjena nevarnost
- 1. narediti kaj hromo: ohromiti mišico; strup mu je ohromil ude
// povzročiti, da kdo ne more normalno opravljati dela: strah ga je ohromil, da ni mogel misliti; pren. ohromiti pogum, voljo - 2. ekspr. preprečiti delovanje, učinkovanje: stavka je ohromila industrijo / aretacije so ohromile dejavnost organizacije
// zelo zavreti, otežiti: ohromiti promet v mestu
- ohromljèn -êna -o: bolnik se je zbudil ves ohromljen
- 1. vdor bolezenskih mikrobov v organizem: preprečiti okužbo; zavarovati živino pred okužbo; nevarnost, vir okužbe; čas od okužbe do izbruha bolezni / okužba s hrano; pren., ekspr. okužba s prevratnimi nazori
♦ med. kapljična okužba ki jo povzročajo kapljice pri kašljanju, kihanju, govorjenju; okužba z dotikom
// bolezensko stanje po tem vdoru: preboleti, zdraviti okužbo - 2. prenos povzročitelja bolezni na rastlino, del rastline: preprečiti okužbo zdravih sadik; okužba nasada
// prenos povzročitelja bolezni v kaj, na kaj: okužba mleka, posode
- 1. priprava iz lesa ali drugega materiala, ki obdaja sliko ali druge predmete: sneti, vzeti iz okvira; dati, vstaviti v okvir; slike so v bogatih okvirih; baročni okvir zrcala; napraviti okvir za sliko
// tej podobno ogrodje, na katero se kaj pritrjuje ali vanj vpenja: okvir harfe; okvir obliča, žage; okviri za očala
// kar je po obliki tej podobno: osmrtnica v črnem okviru; kamnit okvir na grobu / okvir sita; okvir okrog znamk rob; v okviru vrat se je prikazala gospodinja v vratni odprtini
// vratni okvir (vratni) podboj - 2. knjiž. kar kaj obdaja, obkroža: panorama, zajeta v okvir s snegom pokritih koč; obraz v okviru črnih las / vključiti stavbo v pokrajinski okvir v pokrajino; scenski okvir drame scena
- 3. s prilastkom kar kaj opredeljuje, omejuje: idejni okvir delovanja; zakoni so pravni okvir za družbena gibanja; raziskati socialni okvir življenja na vasi; spoštovati z zakonom določene okvire / z oslabljenim pomenom: to ne sodi v okvir šole; reforme v okviru fevdalne družbe v fevdalni družbi; poskrbeti za kaj v okviru možnosti kolikor je mogoče; delovati v okviru predpisov, zakonov po predpisih, zakonih
- 4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža prostorsko omejenost, kot jo določa prilastek: zapirati se v ozke nacionalne okvire; veljavnost predpisov v občinskem, republiškem okviru
● publ. poiskati nove organizacijske okvire oblike; publ. sklepni prizori so padli iz okvira niso bili v skladu s celoto; publ. zadržati cene v pametnih okvirih preprečiti čezmerno zvišanje cen; ekspr. vsakdanjost brez zlatega okvira neolepšana
♦ grad. okenski okvir ki se vzida v okensko odprtino za nameščanje okenskih kril; jur. kazenski okvir najvišja in najnižja v zakonu določena kazen za posamezno kaznivo dejanje; lit. okvir novele, romana del besedila, navadno začetni in končni, ki uvaja, pojasnjuje osrednjo zgodbo; teh. okvir vozila del nekaterih vozil, navadno iz dveh vzdolžnih in več prečnih nosilcev, ki nosi druge dele vozila; tisk. kopirni okvir; um. slepi okvir na katerega se napne platno pri slikanju; voj. okvir priprava, navadno v obliki škatlice, za vlaganje nabojev v strelno orožje
- 1. določiti, označiti mejo česa: omejiti igrišče s črto / težko je časovno omejiti ta pojav
- 2. narediti, povzročiti, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta mehanizem omeji hitrost dvigala / ekspr. omejiti izgube na minimum
- 3. določiti, predpisati najvišjo ali najnižjo mejo česa: omejiti hitrost avtomobilom; omejiti višino kredita / omejiti vojaško obveznost na dve leti / omejiti navzdol, navzgor
- 4. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše
- a) glede na količino, število: tovarne so omejile proizvodnjo; omejiti stroške za polovico / kajenje je moral omejiti / omejiti rojstva / pouk nemščine so omejili v korist angleščine
- b) glede na možni razpon: omejiti vlogo, vpliv koga; s tem smo si omejili možnosti za boljši uspeh
- c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejiti poplave / omejiti komu delovanje
// preprečiti širjenje kakega pojava: omejiti požar, upor
// narediti, povzročiti, da velja kaj v manjši meri, obsegu: omejiti prvotno izjavo, obljubo
- 5. narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoja raziskovanja je omejil na alge / potovanja je omejil na Jugoslavijo / razprave ne smemo omejiti na posamezne odbore; omejiti se na najpomembnejše / polemika se je omejila na gledališko umetnost
- 6. narediti, povzročiti, da kdo nima česa v polni meri: omejiti pravice / omejiti pooblastilo, prepoved / omejiti koga pri hrani; omejiti se v jedi
● publ. realizem je treba omejiti od naturalizma ločiti, razmejiti
- omejíti se publ. pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: člani so se omejili od predsednikove izjave; javno se omejiti
- omejèn -êna -o
- 1. deležnik od omejiti: imeti omejen delovni čas; požar je bil hitro omejen; hitrost je omejena; število udeležencev je omejeno; pojav je časovno omejen / z visokimi gorami omejeno jezero
- 2. publ. majhen, skromen: akcija je imela omejen učinek; imeti omejene možnosti za uspeh; razpolagati z omejenimi sredstvi
- 3. ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: bil je dober, ampak omejen človek / duševno, nazorsko omejen / ekspr. ljudje omejene pameti
// ki ne vsebuje, izraža sposobnosti za tako dojemanje, mišljenje: omejen obraz / omejena izjava; tako ravnanje se mi zdi omejeno
♦ geom. na obeh straneh omejena črta; z ravnimi ploskvami omejeno telo; jur. omejeno jamstvo jamstvo, ki sega le do določene vsote ali je vezano le na določeno premoženje; družba z omejenim jamstvom v kapitalistični ekonomiki družba, pri kateri jamčijo družabniki le s svojim deležem; mat. omejena množica množica, ki ne sega čez vse meje; omejeno zaporedje zaporedje, ki ima spodnjo in zgornjo mejo; šol. omejeni vpis številčna omejitev sprejema novih slušateljev
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- ...
- 10
- Naslednja »