Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
pomèn -éna m (ȅ ẹ́) 
  1. 1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet: beseda jezik ima več pomenov; pomen te besede je nejasen / narod v današnjem pomenu besede se je izoblikoval v 19. stoletju; uporabiti besedo v drugačnem, slabšalnem pomenu
    ♦     lingv. dopustni, pogojni pomen veznika; izhodiščni, osnovni, prvotni pomen besede; leksikalni pomen besede ki označuje njeno vsebino; oslabljeni pomen ki izraža, da beseda, besedna zveza nima polnih pomenskih značilnosti; preneseni pomen ki ga beseda, besedna zveza dobi, če se uporabi za označitev kakega drugega pojma, predmeta, zlasti če ostane predstavno tesno povezana z izhodiščnim pomenom; slovnični pomen pomen besede, manjše jezikovne enote, ki označuje slovnične kategorije, odnose
    // navadno s prilastkom kar kaka jezikovna enota sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: simbolisti so trdili, da imajo glasovi samostojne pomene; čeprav razumem vse besede, mi pomen stavka ni jasen
    // navadno s prilastkom kar kaj sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: pomen te kretnje mi ni znan; razlagati pomen sanj / z oslabljenim pomenom prstan ima pomen zvestobe pomeni zvestobo
  2. 2. ekspr., s prilastkom, v zvezi v pomenu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: Prešeren je pesnik v najvišjem pomenu besede; on je prijatelj v pravem pomenu / on je vojak v dobrem, slabem pomenu (besede)
  3. 3. navadno s prilastkom pozitivne lastnosti, značilnosti česa
    1. a) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: ta način dela vedno bolj izgublja svoj pomen, publ. na pomenu; pripisovati čemu pretiran pomen; razpravljati o pomenu kongresa, sklepa / publ.: cesta je za razvoj področja velikega pomena; to je za človeštvo življenjskega pomena / publ. odbor bo imel pri tem odločilen pomen vlogo, vpliv
    2. b) glede na področje, dejavnost, kot jo določa prilastek: gospodarski, turistični pomen kraja / šolstvo je dejavnost posebnega družbenega pomena / publ. to je podjetje republiškega pomena
  4. 4. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez pomena izraža nepotrebnost česa: brez pomena je govoriti o tem, ker je že vse odločeno; nima pomena še enkrat začeti / vsaka beseda je brez pomena: ostal bo pri svojem
    ●     knjiž. delo daje življenju pomen smisel, vrednost; knjiž. ploščice imajo olepševalni pomen namen, vlogo; pomen njegovih pesmi je zgodovinski vrednost, pomembnost; to znamenje ima že pomen simbola je že simbol
SSKJ
pomiríti -ím dov., pomíril (ī í) 
  1. 1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da se kdo preneha razburjati, vznemirjati: prijatelj ga je skušal pomiriti; pomiriti bolnika; fantje so se sprli, pa so se kmalu pomirili; pomiri se, saj ni tako hudo / pomiriti javnost; publ. pomiriti razburjene duhove / pomiriti svojo jezo; pomiriti si vest, živce
  2. 2. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga: pomiriti sprte sosede; le s težavo ju je pomiril; pomiriti se brez pravde; pomiril se je z očetom / pomiriti prepire, spore / pomiriti demonstrante
  3. 3. povzročiti stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: delo ga je pomirilo; šel je na deželo, da bi se pomiril
    // povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: kamilični čaj pomiri krče; želodec se mu je pomiril / bolečina se je pomirila / razburkano morje se je pomirilo umirilo
    pomiríti se 
    1. 1. postati miren, umirjen: otroci se okrog sedmega leta pomirijo
    2. 2. publ. sprijazniti se: ni se mogel pomiriti s porazom; pomiriti se z usodo, življenjem
    pomírjen -a -o: pomirjen človek; pomirjena vest; prisl.: pomirjeno se je ozrl po domačih
SSKJ
pomôči -mórem dov., pomógel pomôgla (ó ọ́) knjiž., v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l pomagati: sosedje so pomogli pri košnji / pomogli so mu zlesti na voz / k uspehu je mnogo pomogel njegov prijatelj / zdravila niso pomogla / ali ti lahko pomorem
    pomôči si opomoči si: počivaj, da si pomoreš / z delom v tujini si je pomogel
    ●     z novim sodelavcem si niso dosti pomogli pomagali
    pomôzi star.  pomagaj: bog pomozi, sosed; bog mi pomozi, da uresničim to stvar
SSKJ
poslóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na poslovanje: poslovni pogovori; poslovni uspeh; poslovno sodelovanje / poslovni dogodek; poslovni stroški / poslovna tajnost / poslovni partner, prijatelj / poslovni vlak posebni ekspresni vlak za poslovne ljudi
// poslovni prostori; poslovna četrt; zgraditi poslovno središče / poslovna enota / poslovni ljudje; poslovna dejavnost
● publ. do njih je vselej zelo posloven uraden, zadržan
// nav. ekspr. značilen za poslovne ljudi: poslovno govorjenje, ravnanje
♦ adm. poslovno pismo stenografija, ki omogoča zapis do osemdeset besed na minuto; ekon. poslovni sklad del dohodka, ki ostaja v podjetju kot vir financiranja poslovne dejavnosti; poslovno leto leto, ki se začne z novim porastom gospodarske in poslovne aktivnosti in se konča v mrtvi sezoni; fin. poslovna knjiga knjiga za evidenco poslovnih dogodkov; jur. poslovna sposobnost sposobnost samostojno sklepati pravne posle
    poslóvno prisl.: v Ljubljano je prišel samo poslovno; poslovno hladen izraz na obrazu
SSKJ
pozdráviti1 -im dov. (ā ȃ) 
  1. 1. z besedami, kretnjo, mimiko izraziti svojo naklonjenost, spoštovanje, zlasti ob srečanju s kom: vstopil je in pozdravil; pozdraviti znanca; glasno, prijazno, vljudno pozdraviti; pozdravil ga je z nasmehom; pozdravila sta se le z očmi; prijatelja sta se veselo pozdravila / dober dan, je pozdravil / pozdravil ga je nežen ženski glas / predsednik je pozdravil vse navzoče in začel zborovanje; pren., ekspr. navsezgodaj ga je pozdravil sončni žarek
    // sporočiti pozdrav, pozdrave: pisal je, naj te lepo pozdravim; pozdravite jih tudi v našem imenu
    // nav. ekspr., navadno s prislovnim določilom z dejanji izraziti naklonjenost, veselje, zlasti ob prihodu koga: igralca so pozdravili z navdušenim ploskanjem; državnika so pozdravili s častno salvo / pes ga je pozdravil z glasnim laježem
  2. 2. publ. izraziti odobravanje, soglasje: pozdraviti predsednikovo izjavo; pozdraviti predlog, sklep, ukrep / pozdraviti je treba dejstvo, da se vrstijo na odru domača dela
  3. 3. ekspr. biti viden, prikazati se: tu in tam nas ob poti pozdravi podlesek; na steni ga je pozdravilo staro orožje
    ●     ekspr. letališče bo pozdravilo prve goste spomladi bo odprto, bo začelo delovati; ekspr. oče ga je pozdravil s palico natepel; ekspr. sovražnika so pozdravili z ognjem streljali so nanj; pozdravil jo je s tovarišica ogovoril
    pozdrávljen -a -o: bil je od vseh glasno pozdravljen / kot pozdrav pozdravljen, prijatelj
SSKJ
prasíca -e ž (í) 
  1. 1. raba peša samica prašiča; svinja: pustiti prasico za pleme; prasica z mladički; pristoji mu kakor prasici sedlo prav nič
    // peljati prasico k merjascu
  2. 2. nizko ničvreden, malovreden človek: ti nisi prijatelj, prasica si / kot psovka prasica lažniva
  3. 3. nizko umazan človek: kakšna prasica pa si
SSKJ
predrág -a -o tudi -ó prid. (ȃ á; drugi pomen ȃ) 
  1. 1. ki stane preveč denarja: kupiti predrag stroj; knjige so predrage; predrago stanovanje / ta restavracija je predraga; življenje v mestu postaja predrago
  2. 2. ekspr. do katerega ima kdo zelo pozitiven čustveni odnos: to mi je predrag spomin; predragi domači kraji / v nagovoru: predragi prijatelj; duša predraga, spametuj se že vendar; v osmrtnicah pogreb predragega pokojnika bo v soboto
    predrágo in predragó prisl.: predrago kupiti; predrago plačati
    predrági -a -o sam.: spomniti se svojih predragih; mislil je na svojo predrago
SSKJ
preljúb -a -o stil. -ó prid. (ȗ ū) ekspr. zelo ljub: preljuba mati ga je vsak dan čakala / preljuba domovina / v nagovoru obišči nas kmalu, preljubi prijatelj
    preljúbi -a -o sam.: preljubi je stal za njo; mislil je le na svojo preljubo
SSKJ
premíl -a -o prid. (ȋ ī) 
  1. 1. preveč mil: ti predpisi so premili; premila kazen
  2. 2. ekspr. zelo mil: ima premile oči / rad je poslušal premili glas svoje sestre; naše premile pesmi / njegova žena ima premilo srce
    // knjiž. zelo ljub: moj premili oče; vznes. premila domovina / v nagovoru premili prijatelj
    premílo prisl.: premilo gledati koga; premilo se jokati; zvonovi premilo pojejo; to je povedal premilo
SSKJ
prevdán -a -o prid. (á) ekspr. zelo vdan, zvest: naš prevdani prijatelj; prevdani podložniki
● knjiž. niso ga ganile njene prevdane prošnje preponižne
    prevdáno prisl.: prevdano služiti
SSKJ
préžar -ja m (ẹ̑) 
  1. 1. nav. ekspr. kdor preži, oprezuje: prežarji so spremljali vsako njegovo kretnjo; skrivališče prežarjev
  2. 2. etn. fant, prijatelj, ki se nepovabljen udeleži svatbe: zvečer so se pred hišo zbrali prežarji
SSKJ
préžavec tudi prežávec -vca m (ẹ́; ȃ) 
  1. 1. kdor preži, oprezuje: prežavec jih je kmalu opazil
  2. 2. etn. fant, prijatelj, ki se nepovabljen udeleži svatbe: okrog hiše je bilo polno prežavcev
SSKJ
pridrúg -a m (ȗ) zastar. tovariš, prijatelj: zaupati svojim pridrugom
SSKJ
prijátelj -a m (ȃ) 
  1. 1. kdor je s kom v iskrenem, zaupnem odnosu, temelječem na sorodnosti mišljenja, čustvovanja: biti komu prijatelj; imeti prijatelje; dober, velik, zaupen prijatelj; prijatelj mojega sina; prijatelj iz otroških let / že v šoli so postali prijatelji / iron. ti si pa lep prijatelj / družinski, mladostni, osebni prijatelj / kot nagovor dragi prijatelj
    // kdor ima do koga naklonjen, prijazen odnos: Jugoslavija ima v svetu veliko prijateljev; biti prijatelj otrok, revežev / pes je človekov prijatelj / Društvo prijateljev mladine
    // s prilastkom kdor s kom dobro sodeluje, zlasti v gospodarstvu: poslovni, trgovski prijatelj
  2. 2. ekspr., s prilastkom kar je komu ljubo, drago: gozd je njegov prijatelj; otroku so se živali smilile, zato je pridno krmil svoje prijatelje / krilati prijatelji ptiči
  3. 3. ekspr., navadno s prilastkom kdor ima zanimanje, nagnjenje za kaj: oddaja za prijatelje dobre glasbe; biti prijatelj narave, pog. dobre kapljice; nisem prijatelj dolgih sprehodov / to vino ima veliko prijateljev mnogo ljudi ga kupuje, pije; publ. prijatelji smučanja so bili s počitnicami zadovoljni smučarji
  4. 4. ekspr. fant, zaročenec: že dolgo ima prijatelja; prišla je na ples s svojim prijateljem
    ●     ekspr. stroji so človekovi prijatelji mu koristijo, olajšujejo delo; iron. v stanovanju je našel domačega, hišnega prijatelja ženinega ljubimca; ekspr. to je prijatelj v narekovajih to ni prijatelj; ekspr. prijatelj gor, prijatelj dol ne morem ti ustreči, čeprav sva prijatelja; prijatelja spoznaš v nesreči; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose
    ♦     gastr. domači prijatelj trdo, na rezine razrezano pecivo z orehi in rozinami
SSKJ
prijáteljček -čka m (ȃ) manjšalnica od prijatelj: rad se je igral s prijateljčki / kot nagovor te zebe, prijateljček / dobro je skrbel za svoje krilate prijateljčke
SSKJ
prijáteljev -a -o (ȃ) svojilni pridevnik od prijatelj: prijateljeve besede so ga opogumile
SSKJ
radožívec -vca m (ȋ) knjiž. radoživ človek: njegov prijatelj je pravi radoživec
SSKJ
razočárati -am dov. (ȃ) vzbuditi pri kom neugoden čustveni odnos zaradi neizpolnitve želj, pričakovanj: igralec je gledalce razočaral; prijatelj ga je zelo razočaral; razočarati se nad sodelavci / razstava je obiskovalce razočarala; tako življenje ga je razočaralo
● publ. naši igralci so na prvenstvu razočarali so zelo slabo igrali; niso dosegli pričakovanega uspeha
    razočáran -a -o: razočarani obiskovalci; razočaran obraz; nad njim je bil zelo razočaran
SSKJ
rešíti in réšiti -im dov. (ī ẹ́) 
  1. 1. narediti, da kdo, ki je v življenjski nevarnosti, ostane živ: bolnika so komaj rešili; rešiti z umetnim dihanjem / zdravila so ga rešila
  2. 2. narediti, da kdo preneha biti na življenjsko nevarnem kraju: rešiti otroka, ki se utaplja; živino so rešili iz gorečega hleva; rešiti se s potapljajoče se ladje / rešiti na suho; rešiti se na varno / kot vzklik reši se, kdor se more
    // narediti, da kdo preneha biti v neprijetnem, nezaželenem položaju: rešiti koga iz ječe; komaj so se rešili iz sovražnega obroča / rešiti roko iz njegovega prijema
  3. 3. narediti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega, nezaželenega stanja: rešiti koga bolečin, skrbi / ekspr. smrt ga je rešila trpljenja / rešiti kraljično prekletstva v pravljicah izpod oblasti nadnaravnih sil
    // narediti, da kdo ne postane deležen česa neprijetnega, nezaželenega: hoteli so ga pretepsti, a ga je prijatelj rešil; z izgovorom ga je rešil kazni / naključje nas je rešilo propada / slabo je znal, a ga je rešil zvonec
  4. 4. ekspr. narediti, da kdo preneha imeti v svoji okolici neprijetno, nezaželeno osebo: reši me tega človeka; nepovabljenega obiskovalca se je komaj rešila
  5. 5. narediti, da kaj ogroženega
    1. a) ne preneha obstajati: rešili so le tista podjetja, ki niso bila preveč zadolžena / rešiti prijateljstvo, zakonsko zvezo / rešiti svojo čast / rešiti komu življenje
    2. b) ostane v lasti osebka: rešiti svoje imetje / z operacijo so mu rešili roko / rešiti predmete iz zastavljalnice odkupiti
  6. 6. narediti, da kaj preneha biti neznano, nejasno, zapleteno: kdo bo rešil to uganko; kar ga je že dolgo mučilo, se je rešilo samo od sebe, samo po sebi / rešiti križanko vpisati ustrezne besede v navpične in vodoravne vrste; rešiti rebus iz risb stvari, črk, znakov ugotoviti ustrezno besedo, stavek
    // narediti, da kaj preneha obstajati: rešiti problem brezposelnosti; rešiti socialna vprašanja / rešiti spor
  7. 7. sprejeti, izreči o čem končno sodbo, mnenje, sklep: rešiti pritožbo; ugodno rešiti prošnjo
    ●     žarg., šport. domače moštvo je rešilo le polovičen izkupiček igralo neodločeno; publ. vratar je rešil mrežo preprečil gol; nar. rešiti vozel razvozlati
    ♦     mat. rešiti enačbo izračunati rešitev enačbe; šol. rešiti nalogo izračunati, vstaviti, kar zahtevajo podatki in računski znaki, navodila
    réšen -a -o: rešeni brodolomci; biti rešen trpljenja; pravilno rešena uganka
    ●     knjiž. najbolje je bila rešena naprava za reguliranje pritiska izdelana, zamišljena; pog., ekspr. da, tako bom napravil in domovina bo rešena stvar bo opravljena, urejena; sam.: rešeni se mu je dolgo zahvaljeval
SSKJ
rúša -e ž (ú) vrhnja plast zemlje z rastlinjem, zlasti s travo: preden so začeli kopati temelje, so odstranili rušo; hudournik je raztrgal rušo; konji kopljejo s kopiti v rušo
● vznes. zdaj je legel pod rušo še zadnji prijatelj umrl; ekspr. bolezen ga je spravila pod rušo umrl je; ekspr. že dolgo je, počiva pod rušo je mrtev
// kos te plasti: obrezati rušo; obložiti gredico z rušami
// rastlinje, trava te plasti: ruša je ozelenela, se je zgostila; popasti rušo; gosta ruša / mahova, travna ruša
Število zadetkov: 108