Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
migotáti -ám nedov. (á ȃ)
hitro, lahno se premikati sem in tja: listi, plamenčki sveč migotajo v vetru / zrak migota nad razgreto pločevino / ekspr. pes veselo migota z repom maha / luč ob cesti nemirno migota
// ekspr. dajati vtis utripanja, prekinjanja svetlobe: zvezde so prijazno migotale
● 
pred očmi mi migota zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da se mi pred očmi vse premika, maje
    migotajóč -a -e:
    zrak je bil razgret in migotajoč; migotajoče luči
SSKJ²
múhast -a -o prid. (ú)
1. ki spreminja svoje odločitve, odnos glede na trenutno razpoloženje: zelo je muhast in jezav; muhasta ženska; muhast kot aprilsko vreme; pren. muhasta usoda
// ki ima pretirane, samovoljne zahteve, želje: streči muhasti gospodi / ekspr.: muhasta moda nenavadna, spremenljiva; muhasta zima
2. neubogljiv, samovoljen: muhast osel; vojaški konji so muhasti / ekspr. muhast motor
3. ekspr. poln nepričakovanih sprememb: muhaste tržne razmere; muhasto vreme / muhast april
4. zastar. hudomušen, šaljiv: prijazno muhast obraz Pavlihe
    múhasto prisl.:
    muhasto deliti dobro in zlo; muhasto spremenljiv
SSKJ²
nadaljeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. navadno z glagolskim samostalnikom delati, da traja kaj dalje, navadno po začasnem, vmesnem prenehanju: delo je nadaljeval na drugem področju; pot, potovanje so nadaljevali drugi dan; zaradi okvare na avtomobilu so nadaljevali vožnjo z vlakom / začel je dobro, vendar je slabo nadaljeval in igro izgubil / po njegovi smrti je obrt nadaljeval sin; ne ve se, ali bo avtor roman še nadaljeval; danes bodo nadaljevali temo prejšnjega predavanja / publ.: nadaljevati z napori za ureditev razmer; uspešno, vztrajno nadaljevati z raziskovanjem / elipt. po premolku je nadaljeval: Jutri bodo odšli
 
če boš tako nadaljeval, boš kmalu obubožal delal, živel, zapravljal
// delati, da traja kaj dalje kljub težavam, nasprotovanju: boj, delo so le nadaljevali; napad so nadaljevali in celo stopnjevali / nadaljevati polet kljub okvari; čeprav so ljudje jezno mrmrali, je nadaljeval pripovedovanje / publ. kljub težavam je nadaljeval s poskusi / nadaljevati s starimi metodami
// delati, da traja kaj dalje na drugačni, novi stopnji: po maturi se je odločil, da bo nadaljeval šolanje; nadaljevati študij na filozofski fakulteti / ta smer nadaljuje romantiko; nadaljevati tradicijo velikih stilistov
2. nav. ekspr., v zvezi s s, z izraža, da kaj sledi čemu: začeli so s šalami, nadaljevali s prepirom in končali s pretepom
    nadaljeváti se 
    1. biti, obstajati dalje
    a) glede na čas: sezona se nadaljuje; lepo vreme se nadaljuje / normalizacija, propadanje se nadaljuje
     
    ekspr. starši se nadaljujejo v otrocih otroci imajo lastnosti svojih staršev
    b) glede na prostor: močvirje se nadaljuje proti severu / hiša se nadaljuje v prizidek
    2. biti objavljan v časopisu, reviji po delih od določene številke dalje: podlistek, roman se nadaljuje / nadaljevati se v več številkah (časopisa, revije) / članek se nadaljuje na zadnji strani / kot pojasnilo, opozorilo na koncu objavljenega dela teksta se bo nadaljevalo
    nadaljeváje star.:
    nadaljevaje svojo pot, je užival razgled; pogledal jo je, prijazno nadaljevaje: Da, našli smo primeren kraj
    nadaljujóč -a -e:
    nadaljujoč pogovor, so vstopili v dvorano
SSKJ²
nagovoríti -ím dov., nagovóril; nam. nagovôrit in nagovorít (ī í)
1. z besedo, stavkom začeti pogovor: nagovoriti neznanca na cesti; ni si ga upal nagovoriti; prijazno koga nagovoriti; nagovorila ga je po francosko; nagovoriti koga kakor dobrega znanca / nagovoril ga je z gospod / nagovoril je vse navzoče pozdravil
2. s prepričevanjem povzročiti pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: nagovorila ga je, da je šel z njo; nagovoriti koga k čemu
● 
knjiž. veliko mi je nagovoril o njej povedal
    nagovoríti se 
    zadovoljiti svojo potrebo, željo po govorjenju, pripovedovanju: po ponovnem srečanju se kar nista mogla nagovoriti; nagovoriti se o čem
    nagovorjèn -êna -o:
    biti nagovorjen; sam.: nagovorjeni ni odgovoril
SSKJ²
naróčati -am nedov. (ọ́)
1. izražati želje, zahteve
a) da kdo oskrbi, dostavi določeno blago ali opravi določeno storitev: naročati blago pri proizvajalcu; naročati gradbena dela / naročati večerjo v restavraciji; pog., ekspr. naročal je liter za litrom / pog. čevlje (si) vedno naroča pri čevljarju si daje delati
b) navadno s predmetnim odvisnim stavkom da kdo kaj uresniči, opravi: naročal mu je, naj pazi na hišo; naročam vam, da jo prijazno sprejmete
2. določati čas, ob katerem naj kdo kam pride zaradi kake dejavnosti: naročati stranke; za ta mesec pacientov ne naročamo več
    naróčati se v zvezi z na
    postajati (stalni) odjemalec, kupec: naročati se na časopise, revije
SSKJ²
nasmehljáti se -ám se dov. (á ȃ)
nekoliko se nasmehniti: nasmehljala se je otroku; prijazno, zlobno, žalostno se nasmehljati
    nasmehlján -a -o:
    nasmehljan obraz; deklica mu je nasmehljana stekla naproti
SSKJ²
nasmehljávati se -am se nedov. (ȃ)
zastar. nasmehovati se: prijazno se mu je nasmehljavala
SSKJ²
nasmejáti se -smêjem se tudi -ím se stil. -smêjam se dov., nasmêj se in nasmèj se nasmêjte se stil. nasmêjaj se nasmejájte se; nasmejál se stil. nasmêjal se nasmejála se (á é, í, é)
1. nasmehniti se, zasmejati se: glasno, široko, trpko se nasmejati; prijazno se mu je nasmejala; v zadregi se je nasmejal / ves obraz se ji je nasmejal
2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po smejanju: v družbi se je nasmejal / ekspr. nasmejati se do solz
● 
ekspr. sreča se mu je nasmejala doživel je uspeh, navadno brez svojih zaslug
    nasmejáti publ.
    zadovoljiti komu potrebo, željo po smejanju: film želi nasmejati gledalce; znal je nasmejati otroke
    nasmeján -a -o:
    nasmejan obraz; bila je srečna in nasmejana
SSKJ²
néžnost -i ž (ẹ̄)
lastnost, značilnost nežnega človeka: nikoli ne pokaže svoje nežnosti; vedeli so za njeno nežnost do otrok / nežnost besede, nasmeha, pogleda / obšlo ga je čustvo nežnosti
// milo, zelo prijazno vedenje, ravnanje: materina nežnost do otrok
// mn., ekspr. erotično ljubkovanje: želela si je njegovih nežnosti; obsipal je svoje dekle z nežnostmi
SSKJ²
nosíti nósim nedov. (ī ọ́)
1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in (večkrat) hoditi: nositi kovček; nositi opeko, vreče; nositi ranjenca; nositi na glavi, v rokah; nositi v košari, s škafom; težko nositi / konj ga je nosil v galop
// tako držati kaj in (večkrat) hoditi kam z določenim namenom: nositi kamenje v jarek; nositi očetu malico; nosil mu je šivat; nositi prodajat; natakar mu nosi zajtrk v sobo; nositi (solato) na trg, naprodaj / nositi denar v banko / pog. kdo vam nosi kruh kupuje in prinaša; nositi mleko po hišah raznašati
2. navadno s prislovnim določilom povzročati:
a) da se kaj premika zlasti po vodi, zraku: tok je nosil čoln na odprto morje; brezoseb. dim je nosilo proti zahodu; veter nosi pesek, prah, smrad; ekspr. dva voza sta jih nosila v mesto na dveh vozovih so se peljali
b) da kaj prihaja kam: veter jim nosi dež v obraz, prah v oči / ekspr. vozila je na ovinku nosilo s ceste zanašalo
3. nav. ekspr. iti h komu z namenom povedati mu kaj: nosim vam vesele novice / nositi novice po vasi pripovedovati, razširjati
4. ekspr., s prislovnim določilom povzročati, da kdo kod hodi, se premika: nemir ga je nosil od vrat do okna in spet nazaj; radovednost je nosila množico po trgu; pren. domišljija ga je nosila od prizora do prizora
// povzročati bivanje, zadrževanje koga kje: vojna jih je nosila po raznih bojiščih / kakšen hudič ga nosi ob tej uri tod okoli; kaj pa tebe nosi po naših krajih
5. s prislovnim določilom delati, da (večkrat) prihaja kaj na določeno mesto: bolnik je s težavo nosil hrano v usta / publ. v času, ko nosi plavalec roko mimo glave, pridejo usta že iz vode premika
6. knjiž. povzročati, da je kdo deležen česa; prinašati: trdili so, da jim nosijo kulturo; tako življenje nosi ljudem mir, srečo; to nosi vsemu smrt / taka burja nosi ladjam brodolome
7. publ. bistveno, odločilno vplivati na kako dejanje, dejavnost: naše akcije ne sme nositi naključje; te sile nosijo zgodovinski razvoj / čeprav ni imel glavne vloge, je nosil vso predstavo; revijo nosi mlajši rod vodi, usmerja
8. z oslabljenim pomenom izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: nositi nove čevlje, hlače; nositi lasuljo; že dve leti nosi isto obleko; nositi odlikovanje, prstan; nositi orožje, revolver / nositi očala, slušni aparat / ta konj še ni nosil sedla ga še niso jahali
9. z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: nositi denar pri sebi; nositi ključe s seboj / osebno izkaznico je treba nositi s seboj
10. z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo; imeti: nositi brado, brke, dolge lase / steklenica nosi tujo etiketo; vejice nosijo dolge trne; pismo nosi njegov podpis; pošiljka nosi žig mariborske pošte / publ.: življenje v mestih nosi evropski pečat; podobno spoznanje nosi tudi njegova druga drama
11. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: tiho je nosila svojo bolečino, žalost; v srcu nosi nemir; nositi v očeh obup, smeh / to bolezen je moral že dolgo nositi v sebi / situacija nosi v sebi številne nevarnosti / vsak nosi odgovornost za svoje delo je odgovoren; naredi tako, ampak posledice boš nosil sam čutil, trpel
12. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, pojavljanje česa v zavesti, duševnosti osebka: to že dolgo nosim v glavi; že tedaj je nosil v sebi idejo romana; v spominu sem jo nosil lepšo, kot je bila v resnici; to misel je že dolgo nosil s seboj
13. ohranjati kaj v določenem položaju kljub delovanju nasprotne sile: steblo nosi bujen cvet; snega je toliko, da ga strehe težko nosijo / oporniki nosijo most
// s prislovnim določilom ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: nositi klobuk postrani; roke nosi navadno v žepu; ta pes nosi uhlje spuščene ob glavi / hermelin nosi telo tik ob tleh hodi, se premika s telesom tik ob tleh
14. imeti plod v telesu: koliko časa nosi medvedka, ženska; ko samice nosijo, je lov nanje prepovedan / knjiž. povedala je možu, da nosi tretjega otroka; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča
● 
ekspr. tedaj so jih začeli dogodki nositi niso več obvladovali, usmerjali dogodkov; ekspr. kmetija slabo nosi daje, prinaša majhno korist; kokoši spet nosijo nesejo; luna ga nosi je mesečnik; ekspr. že spet jo luna nosi je zmedena, neuravnovešena; ali pri vas Miklavž nosi v krščanskem okolju ali na večer pred 6. decembrom obdarujete otroke; ekspr. noge ga več ne nosijo ne more več hoditi; ekspr. šel je, kamor so ga noge nosile brez naprej določenega cilja; zastar. tako daleč ne nosi nobena puška ne nese; ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; ekspr. revež je, odkar ga zemlja nosi odkar živi; pog. nositi blato v hišo prihajati z blatnimi čevlji; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; pog., ekspr. nositi glavo, kožo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški; iron. v tej družini pa žena hlače nosi odloča, ukazuje; fantek nosi očetovo ime ima ime, se imenuje po očetu; jezikosl. žarg. naglas nosi drugi zlog naglas je na drugem zlogu; pog., ekspr. na hrbtu nosim že sedmi križ star sem že sedemdeset let; publ. geni nosijo dedne lastnosti imajo in prenašajo; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, ošaben; ekspr. že dva meseca nosi puško, vojaško suknjo je pri vojakih; knjiž. griček nosi razvaline na vrhu grička so razvaline; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolna razmerja, spolne odnose z drugimi moškimi; publ. stroške selitve nosi podjetje plača, poravna; ekspr. glavno težo dela nosita kolegici največ dela, najtežje delo opravljata; star. vodo v Savo nositi opravljati nepotrebno, nekoristno delo; ekspr. nositi zastavo, zvonec biti prvi, zlasti v slabem; ekspr. vse mu nosi na nos, na ušesa pripoveduje, kar ne bi smel; star. saj ne nosi na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; pog., ekspr. nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; ekspr. srca ni ravno na jeziku nosil svojih čustev ni hitro zaupal; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; pog., ekspr. nositi koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. to dekle je že eno leto nosil v srcu je bil vanjo zaljubljen; tekel je, kolikor so ga noge nosile kolikor hitro je mogel; lažje bi ga nosil kot poslušal zelo neprijeten, nadležen je; ekspr. nosi vas vrag, kako ste sitni izraža močno jezo, nejevoljo; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno
    nosíti se s prislovnim določilom
    1. ekspr. ponosno, samozavestno hoditi, stopati: poglej jo, kako se nosi; dekle se je nosilo mimo gruče fantov; nosi se pokonci; nosi se kot pav, kot sveča / po pisarni se zdaj nosi njegov naslednik
    2. knjiž. premikati se, gibati se: voda se je nosila čez kamenje; po dolini se še nosi megla; hlapi se nosijo kvišku / ptiči se nosijo po vejah skačejo
    // širiti se, razširjati se: skozi mrak se nosi pesem flavte
    3. ekspr. vesti se, obnašati se: čudno, domače, ošabno se nosi; nosi se po gosposko, čeprav ima zakrpano obleko / ob takem bogastvu bi se lahko nosila, pa se ne bila ponosna, domišljava
    4. biti oblečen, oblačiti se: hotela se je nositi po najnovejši modi, po starem
    5. biti trpežen in se ne mečkati: to blago se je zelo dobro nosilo / kako se nosi tak pulover
    ● 
    star. dejal je, da se nad revežem lahko vsak nosi znaša
    nosèč -éča -e
    1. knjiž. deležnik od nositi: noseč težko breme, se je zgrudil; lepo vreme noseči veter
    2. navadno v ženskem spolu ki ima v telesu plod: noseča ženska; žena je že štiri mesece noseča / bila je noseča s poročenim moškim; sam.: prehrana nosečih
    nóšen -a -o:
    knjiž. dež, nošen od vetra
     
    šport. nošena žoga pri igrah z žogo odbitje, met žoge, pri katerem se ta zadržuje v roki dalj, kot je dovoljeno
SSKJ²
občeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. opravljati spolno združitev (s kom): pogosto občevati / spolno občevati
// imeti spolne odnose, spolna razmerja: občevati z mladoletnicami
2. knjiž. biti v stiku, sporazumevati se: pisno, ustno občevati / podmornica občuje z zunanjim svetom s periskopom
// pogovarjati se, dogovarjati se: prijazno je občeval z vsakomer / sodišče mu je prepovedalo občevati z njim družiti se, pogovarjati se z njim
SSKJ²
obnášati se -am se nedov. (ȃ)
1. izražati, kazati svoje razpoloženje, svoj odnos do ljudi, okolja; vesti se: učiti otroke, kako se naj obnašajo; ne zna se obnašati; dobro, lepo, prijazno, spoštljivo, vljudno se obnašati; do starejših se dostojno obnaša; proti njej se obnaša kot kavalir; obnaša se po otročje; obnaša se kot gospodar
// s prislovnim določilom izraža, da kdo dela kretnje, ravna, kot nakazuje določilo: zadnje čase se čudno obnaša; pri mizi se grdo obnaša; v bolnišnici se je hrabro obnašal; kljub mučenju se je dobro obnašal ni ničesar izdal; obnaša se, kot bi nas ne poznal
2. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom pri uporabi, delovanju kazati, dokazovati določene lastnosti, značilnosti: te gume se dobro obnašajo na novo zapadlem snegu / nekatere pasme se pri nas dobro obnašajo
// dajati rezultate, ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustrezajo, zadovoljujejo: tak način vzgoje češenj se ne obnaša
● 
publ. ta avtomobil se na cesti dobro obnaša ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji; star. presajene jablane se dobro obnašajo rastejo, uspevajo; star. kupčija se mu obnaša daje dobiček, korist
SSKJ²
obrégniti se -em se dov. (ẹ́ ẹ̑ekspr.
1. navadno v zvezi z ob vsiljivo, na neprimeren način se vmešati v stvar, ki se govorečega ne tiče: ob vsakega gosta se obregne; obregniti se ob organizacijo dela; včasih se obregne vanj zaradi zamude / marsikdo se je obregnil ob njeno vedenje
2. nejevoljno, zadirčno odgovoriti: prijazno jo je ogovoril, ona pa se je obregnila; kaj mi mar, se je obregnil / obregnil se je nad menoj, naj se poberem
SSKJ²
odkímati -am dov. (ȋ)
1. z gibom glave na levo in desno izraziti nesoglasje, zanikanje: odkimal je, češ da se ne strinja; na njegovo vprašanje je odkimal / ne boš jedel, je vprašala. Ne, je odkimal / odkimati z glavo
2. z gibi glave odzdraviti: prišlecu je prijazno odkimal
● 
ekspr. če ga bo prosil, mu ne bo odkimal mu ne bo odrekel; ekspr. vsa osupla je odkimala z glavo zmajala
SSKJ²
odkolovrátiti -im dov. (á ȃ)
ekspr. nespretno, opotekaje se oditi: plačal je in počasi odkolovratil iz gostilne; vstal je in še ves omotičen odkolovratil v kuhinjo
// slabš. oditi: možak je prijazno pokimal in odkolovratil proti hiši
SSKJ²
odzdráviti -im dov. (ā ȃ)
odgovoriti:
a) na pozdrav: komaj slišno mu je odzdravila; prijazno, vljudno odzdraviti / srečno, je odzdravil in odšel
b) na nazdravljanje, zdravico: čakali so, da mu bo odzdravil / na vaše zdravje, mu je odzdravil
SSKJ²
ogovárjati -am nedov. (ȃ)
1. z besedo, stavkom začenjati pogovor: ogovarjati mimoidoče; vedno jih je prijazno ogovarjal; tujci so nas ogovarjali v najrazličnejših jezikih
// v nagovoru, ogovoru uporabljati naslov: ogovarjali so ga (z) gospod predsednik / ogovarjati koga z imenom
2. nar. opravljati2, obrekovati: ogovarjati sosede; tvoja navada je, da vsakega ogovarjaš / neprijetno je, ko že vsak ogovarja tvoj slabo obdelani vinograd
SSKJ²
ogôvor -a m (ȏ)
1. glagolnik od ogovoriti: čakal je na moj ogovor; na njegov ogovor je prijazno odgovorila / brez ogovora je šel mimo
2. beseda, stavek, s katerim se začne pogovor: izreči ogovor / prijatelj, gospod in drugi ogovori
● 
zastar. v svojem ogovoru je predsednik omenil naloge, ki čakajo društvo nagovoru
SSKJ²
ogovoríti -ím dov., ogovóril; nam. ogovôrit in ogovorít (ī í)
z besedo, stavkom začeti pogovor: ogovoriti dekle; ogovoril je vsakega, ki ga je srečal; ni si ga upal ogovoriti; lepo, prijazno ogovoriti; ogovoriti po nemško / dober dan, ga je ogovoril pozdravil
// v nagovoru, ogovoru uporabiti naslov: ogovoril ga je z gospod / ogovoriti koga z imenom
    ogovorjèn -êna -o:
    ogovorjena oseba; sam.: ogovorjeni je molčal
SSKJ²
oklikováti -újem nedov. (á ȗ)
knjiž. ogovarjati: prijazno je oklikoval mimoidoče
Število zadetkov: 240