Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
1. član vladarske družine, ki ne vlada: danski princ; bogat je kot princ / v pravljicah začarani princ
● ekspr. tam je srečala princa svojih sanj izredno lepega, dobrega moškega
2. tip nemškega osebnega avtomobila znamke NSU: kupiti princa; voznik princa je povzročil prometno nesrečo
članica vladarske družine, ki ne vlada: kralj in njegovi princesi
● ekspr. ne misli, da boš dobil princeso iz pravljice izjemno lepo, dobro žensko (za ženo)
// prinčeva žena: princ in princesa
nanašajoč se na Valižane ali Wales: waleški jezik / waleški princ