- ki je v zvezi s predlogom 2., 2.1.
Zadetki iskanja
eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika
Celotno geslo
eSSKJ
predlóžni predlóžna predlóžno pridevnik [predlóžni]
Celotno geslo
eSSKJ
Celotno geslo
eSSKJ
tolmínec tolmínca; tudi tolmínc samostalnik moškega spola [tolmínəc]
- trdi sir iz kravjega mleka sladko pikantnega okusa, ki se tradicionalno izdeluje v Zgornjem Posočju; SINONIMI: tolminski sir
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
SSKJ²
atrápa -e ž (ȃ)
imitacija, posnetek predmeta, rabljen navadno za dekoracijo, reklamo ali za urjenje, vaje: lesene, pločevinaste atrape; reklamna atrapa; atrape za filmske scene / pripeljali so atrapo bojne ladje; atrape s senzorji za merjenje odzivnega časa pripravnikov; prave bombe in atrape
imitacija, posnetek predmeta, rabljen navadno za dekoracijo, reklamo ali za urjenje, vaje: lesene, pločevinaste atrape; reklamna atrapa; atrape za filmske scene / pripeljali so atrapo bojne ladje; atrape s senzorji za merjenje odzivnega časa pripravnikov; prave bombe in atrape
SSKJ²
atropín -a m (ȋ)
farm. strup iz volčje češnje, rabljen zlasti kot zdravilo za oči: vkapljati atropin v oči
farm. strup iz volčje češnje, rabljen zlasti kot zdravilo za oči: vkapljati atropin v oči
SSKJ²
SSKJ²
brezosében -bna -o prid. (ẹ̑)
1. ki je brez osebne čustvene prizadetosti: v tej zadevi je treba biti brezoseben; zdela se mu je čisto brezosebna in hladna / brezosebni, odmaknjeni pogled; brezosebno pomilovanje
// neoseben, objektiven: brezosebna kritika
2. ki ne izraža osebnih, tipičnih značilnosti: brezosebni junaki drame / pisateljev brezosebni stil; brezosebna hotelska soba
♦ jezikosl. brezosebna glagolska oblika oblika, ki ne kaže glagolske osebe; brezosebna raba
1. ki je brez osebne čustvene prizadetosti: v tej zadevi je treba biti brezoseben; zdela se mu je čisto brezosebna in hladna / brezosebni, odmaknjeni pogled; brezosebno pomilovanje
// neoseben, objektiven: brezosebna kritika
2. ki ne izraža osebnih, tipičnih značilnosti: brezosebni junaki drame / pisateljev brezosebni stil; brezosebna hotelska soba
♦ jezikosl. brezosebna glagolska oblika oblika, ki ne kaže glagolske osebe; brezosebna raba
- brezosébno prisl.:
v tem stavku je glagol rabljen brezosebno
SSKJ²
SSKJ²
kljúka -e ž (ú)
1. gibljiva priprava na vratih, oknih za odpiranje, zapiranje: kljuka se je pokvarila; pritisnila je na kljuko in odprla vrata; prijeti za kljuko / ta kljuka se ne zapira / okenska kljuka; kljuka vrat
2. priprava, navadno železna, z ukrivljenim koncem za prijemanje, vlečenje, obešanje: droga sta opremljena z dvema kljukama / pritrditi lestenec na kljuko / s kljuko potegniti čoln s kavljem / kljuke za gugalnice
// na eni strani ukrivljen predmet, zabit v steno, rabljen za obešanje: sneti torbo s kljuke; obesiti plašč na kljuko
3. ukrivljeni del dežnika, palice za držanje ali opiranje: držati dežnik za kljuko; opirati se na kljuko palice
4. šol. žarg., nekdaj negativna ocena (v šoli): dobil je kljuko iz matematike; ima kljuko v angleščini
5. slabš. nerazločno napisana črka: kdo bo te njegove kljuke bral
6. zastar. vijuga, zavoj: zajec dela kljuke / v kljukah voziti
7. slabš. suha, okorna, navadno velika ženska: oženil se je s staro kljuko
● ekspr. obiskovalci so si kar kljuko podajali prihajali drug za drugim; veliko jih je prišlo; ekspr. tega ne morem kar s kljuke sneti hitro, na lahek način dobiti; izmisliti si; ekspr. obesiti študij na kljuko opustiti študiranje; ekspr. pritiskati na kljuke hoditi prosit za posredovanje, zaščito
♦ agr. sodarska kljuka kovinska priprava za vstavljanje dna v sod; S kljuka ki je v obliki črke S in se rabi za transport zaklanih živali v klavnici
1. gibljiva priprava na vratih, oknih za odpiranje, zapiranje: kljuka se je pokvarila; pritisnila je na kljuko in odprla vrata; prijeti za kljuko / ta kljuka se ne zapira / okenska kljuka; kljuka vrat
2. priprava, navadno železna, z ukrivljenim koncem za prijemanje, vlečenje, obešanje: droga sta opremljena z dvema kljukama / pritrditi lestenec na kljuko / s kljuko potegniti čoln s kavljem / kljuke za gugalnice
// na eni strani ukrivljen predmet, zabit v steno, rabljen za obešanje: sneti torbo s kljuke; obesiti plašč na kljuko
3. ukrivljeni del dežnika, palice za držanje ali opiranje: držati dežnik za kljuko; opirati se na kljuko palice
4. šol. žarg., nekdaj negativna ocena (v šoli): dobil je kljuko iz matematike; ima kljuko v angleščini
5. slabš. nerazločno napisana črka: kdo bo te njegove kljuke bral
6. zastar. vijuga, zavoj: zajec dela kljuke / v kljukah voziti
7. slabš. suha, okorna, navadno velika ženska: oženil se je s staro kljuko
● ekspr. obiskovalci so si kar kljuko podajali prihajali drug za drugim; veliko jih je prišlo; ekspr. tega ne morem kar s kljuke sneti hitro, na lahek način dobiti; izmisliti si; ekspr. obesiti študij na kljuko opustiti študiranje; ekspr. pritiskati na kljuke hoditi prosit za posredovanje, zaščito
♦ agr. sodarska kljuka kovinska priprava za vstavljanje dna v sod; S kljuka ki je v obliki črke S in se rabi za transport zaklanih živali v klavnici
SSKJ²
nabiralíšče -a s (í)
kraj, prostor, kjer se kaj nabira: pod plazom je nabirališče grušča, snega / star. nositi rabljen papir v nabirališče zbirališče
kraj, prostor, kjer se kaj nabira: pod plazom je nabirališče grušča, snega / star. nositi rabljen papir v nabirališče zbirališče
SSKJ²
nèrábljen -a -o prid. (ȅ-á)
ki ni rabljen: nerabljen papir / soba je bila dolgo zaprta, nerabljena / na postelji je ležala nerabljena odeja nova
ki ni rabljen: nerabljen papir / soba je bila dolgo zaprta, nerabljena / na postelji je ležala nerabljena odeja nova
SSKJ²
rabíti in rábiti -im nedov. (ī á)
1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga; uporabljati: stroj dosti rabijo; plug je zarjavel, ker se ni rabil / to orodje še danes rabijo po hribovitih kmetijah; to zdravilo se že dolgo rabi proti malariji / pri prevajanju ni smel rabiti slovarja; dereze se rabijo pri hoji po ledenih strminah / pšenico rabijo za kruh; kavčuk se rabi za izolatorje / lahkomiselno rabiti denar trošiti, zapravljati; preudarno rabiti naravna bogastva izkoriščati / videlo se je, da zna rabiti sekiro delati z njo
// delati, da kaj nastopa v sporočilu: govornik je rabil same domače besede; ta izraz rabimo le v strokovnih besedilih; ta zveza se ne rabi več / vsak ima pravico rabiti svoj materni jezik imeti za sredstvo sporazumevanja
2. knjiž. biti koristen, dober pripomoček: uničevali so vse, kar je rabilo sovražniku; ti članki so mu rabili pri sestavljanju knjige; nahrbtnik mu je dobro rabil / ta knjiga bo rabila njegovim namenom koristila, pomagala; to mu je rabilo za napredovanje, pri napredovanju
// biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bo olimpijski kompleks rabil tudi kasneje / noge mu ne rabijo več ne more več hoditi
3. z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta del hiše rabijo za skladišče; lubje te rastline se rabi kot dišava / kot orožje so jim rabili kiji so uporabljali kije
// z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, ki jo določa samostalnik: kamen so rabili za obtežitev; stole rabimo za sedenje; ta ključ se rabi za odpiranje vhodnih vrat / elipt. te skodelice rabimo za čaj so za serviranje čaja
4. pog. potrebovati: za gradnjo hiše bi rabil še veliko cementa; da bi delo opravila, rabi čas in prostor; za to pecivo rabite moko, sladkor in maslo / otroci rabijo vitaminsko hrano; te rože rabijo veliko vode / za v šolo rabi novo obleko / kadar ga rabi, ga pokliče / tovarna rabi nove delavce
5. zastar., s prislovnim določilom delati, ravnati: slabo rabiti z ujetniki / grdo rabijo z jezikom
● pog. posestva nimam za kaj rabiti mi ni potrebno; bal se je, da bo moral rabiti silo ravnati s silo; prisiliti koga, da kaj stori; ekspr. še ne zna rabiti svoje pameti samostojno misliti; ekspr. zna spretno rabiti jezik govoriti; pog., ekspr. ničesar ne rabim od vas ne maram, ne želim; pog., ekspr. zdaj se ne da pomagati, drugič pa pamet rabi ravnaj, misli pametno, preudarno; pog. dolgo (časa) si rabil, da si se spomnil nisi se hitro spomnil; pog. avtomobil veliko rabi porabi veliko goriva
♦ jezikosl. pridevnik rabimo, se rabi v stavku za prilastek ali povedkovo določilo je v stavku prilastek ali povedkovo določilo
1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga; uporabljati: stroj dosti rabijo; plug je zarjavel, ker se ni rabil / to orodje še danes rabijo po hribovitih kmetijah; to zdravilo se že dolgo rabi proti malariji / pri prevajanju ni smel rabiti slovarja; dereze se rabijo pri hoji po ledenih strminah / pšenico rabijo za kruh; kavčuk se rabi za izolatorje / lahkomiselno rabiti denar trošiti, zapravljati; preudarno rabiti naravna bogastva izkoriščati / videlo se je, da zna rabiti sekiro delati z njo
// delati, da kaj nastopa v sporočilu: govornik je rabil same domače besede; ta izraz rabimo le v strokovnih besedilih; ta zveza se ne rabi več / vsak ima pravico rabiti svoj materni jezik imeti za sredstvo sporazumevanja
2. knjiž. biti koristen, dober pripomoček: uničevali so vse, kar je rabilo sovražniku; ti članki so mu rabili pri sestavljanju knjige; nahrbtnik mu je dobro rabil / ta knjiga bo rabila njegovim namenom koristila, pomagala; to mu je rabilo za napredovanje, pri napredovanju
// biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bo olimpijski kompleks rabil tudi kasneje / noge mu ne rabijo več ne more več hoditi
3. z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta del hiše rabijo za skladišče; lubje te rastline se rabi kot dišava / kot orožje so jim rabili kiji so uporabljali kije
// z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, ki jo določa samostalnik: kamen so rabili za obtežitev; stole rabimo za sedenje; ta ključ se rabi za odpiranje vhodnih vrat / elipt. te skodelice rabimo za čaj so za serviranje čaja
4. pog. potrebovati: za gradnjo hiše bi rabil še veliko cementa; da bi delo opravila, rabi čas in prostor; za to pecivo rabite moko, sladkor in maslo / otroci rabijo vitaminsko hrano; te rože rabijo veliko vode / za v šolo rabi novo obleko / kadar ga rabi, ga pokliče / tovarna rabi nove delavce
5. zastar., s prislovnim določilom delati, ravnati: slabo rabiti z ujetniki / grdo rabijo z jezikom
● pog. posestva nimam za kaj rabiti mi ni potrebno; bal se je, da bo moral rabiti silo ravnati s silo; prisiliti koga, da kaj stori; ekspr. še ne zna rabiti svoje pameti samostojno misliti; ekspr. zna spretno rabiti jezik govoriti; pog., ekspr. ničesar ne rabim od vas ne maram, ne želim; pog., ekspr. zdaj se ne da pomagati, drugič pa pamet rabi ravnaj, misli pametno, preudarno; pog. dolgo (časa) si rabil, da si se spomnil nisi se hitro spomnil; pog. avtomobil veliko rabi porabi veliko goriva
♦ jezikosl. pridevnik rabimo, se rabi v stavku za prilastek ali povedkovo določilo je v stavku prilastek ali povedkovo določilo
- rabíti se in rábiti se navadno s prislovnim določilom
postajati poškodovan, obrabljati se: pri pisanju se svinčnik rabi; avtomobilske gume se na slabih cestah hitro rabijo; tkanina se na komolcih zelo rabi
- rábljen -a -o
1. deležnik od rabiti: pogosto rabljene besede; splošno rabljeno ime
2. ki se je že uporabljal, uporabil: kupim rabljen avtomobil; prodaja rabljenega pohištva / rabljena znamka
SSKJ²
sorbitól -a m (ọ̑) kem.
derivat glukoze, navadno rabljen kot umetno sladilo: sorbitol je pogosta zamenjava za sladkor; izdelek vsebuje sorbitol
derivat glukoze, navadno rabljen kot umetno sladilo: sorbitol je pogosta zamenjava za sladkor; izdelek vsebuje sorbitol
Sprotni slovar slovenskega jezika
Celotno geslo
Sprotni
Slovenski pravopis
Pravopis
rabíti in rábiti -im nedov. rábi -te in -íte, -èč -éča; rábil -íla, rábit, rábljen -a; rábljenje; (rábit) (í/ȋ/á á) koga/kaj ~ slovar pri prevajanju; neobč. lahkomiselno ~ denar porabljati, zapravljati; knj. pog. ne ~ nikogar potrebovati; rabiti kaj za kaj ~ sobo za skladišče uporabljati; knj. pog. ~ še veliko cementa za gradnjo potrebovati; neobč. rabiti komu/čemu Kij jim ~i kot orožje kij uporabljajo; neknj. pog. Ne ~iš iti k zdravniku ni ti treba
rabíti se in rábiti se -im se (í/ȋ/á á) knj. pog. Gume se na slabi cesti hitro ~ijo obrabljajo
rabíti se in rábiti se -im se (í/ȋ/á á) knj. pog. Gume se na slabi cesti hitro ~ijo obrabljajo
Pravopis
Pravopis
Sinonimni slovar slovenskega jezika
Celotno geslo
Sinonimni
NESSJ – Novi etimološki slovar slovenskega jezika
Celotno geslo
NESSJ
Slovar stare knjižne prekmurščine
Prekmurski
nǜcati -am nedov. rabiti, uporabljati: more zadovolen biti ſztiſztim jezikom, ſteroga ſze je nüczati návcso KŠ 1771, A4a; je potrebno bilô mero sztopája gorivzéti, stera sze od vszê nücati more KAJ 1870, 65; Njegova koža se nüca za lovske turbe AI 1878, 10; csi Bo'zo rejcs na tou nüczamo KŠ 1754, 19; razlocsne mertüke nücamo AI 1875, kaz. br. 6; Kamenico i na rovatanye nücajo KAJ 1870, 7; ptühinszke litere, stere vu sztári iménaj sze nücajo AIN 1876, 6; ete nôve mertüke nücajo AI 1875, kaz. br. 6; drági kinc 'zitka, i nüczaj ga môdro KAJ 1848, X; Oni szo tecsász szrecsni bili, dokecs szo z-ednoga pokolejnya bodoucsi drugoga Jezika nej nüczali KOJ 1833, IX; tak naj bi nüczali pápinszkoga Dühovnika KOJ 1848, 108
nǜcani -a -o rabljen, uporabljan: tôje cent bode nücani AI 1875, br. 2, 2; Po vszákom máli sze morejo vsze féle nüczana poszouda zeprati KOJ 1845, 41; Vsza na etom szvêti szo li vu verno nücanom vrêmeni mogôcsa KAJ 1870, 161; szamo dvá mertüka bodeta nücaniva AI 1875, kaz. br. 6; stüke zacſno lêvati, steri szo zdaj nücani AI 1875, br. 1, 1; Pri blági nücani mertükov szpoznávanye AI 1875, kaz. br. 7
nǜcani -a -o rabljen, uporabljan: tôje cent bode nücani AI 1875, br. 2, 2; Po vszákom máli sze morejo vsze féle nüczana poszouda zeprati KOJ 1845, 41; Vsza na etom szvêti szo li vu verno nücanom vrêmeni mogôcsa KAJ 1870, 161; szamo dvá mertüka bodeta nücaniva AI 1875, kaz. br. 6; stüke zacſno lêvati, steri szo zdaj nücani AI 1875, br. 1, 1; Pri blági nücani mertükov szpoznávanye AI 1875, kaz. br. 7
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- ...
- 6
- Naslednja »
Število zadetkov: 111
Dostopnost