Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika

cŕkniti cŕknem dovršni glagol [cə̀rkniti]
    1. neformalno, slabšalno priti v stanje, ko osnovni življenjski procesi ne potekajo več; SINONIMI: neformalno, slabšalno krepniti, slabšalno škripniti
      1.1. neformalno, slabšalno priti v stanje, ko osnovni procesi, ki zagotavljajo obstoj, delovanje, ne potekajo več; SINONIMI: neformalno, slabšalno krepniti, slabšalno škripniti
    2. neformalno priti v stanje neodzivnosti, nedelovanja, nedosegljivosti; SINONIMI: neformalno krepniti, ekspresivno škripniti
FRAZEOLOGIJA: raje crknem, crkniti od smeha, za crknit, Naj sosedu krava crkne., V španoviji še pes crkne., Za crknit!
ETIMOLOGIJA: = hrv., srb. cȑknuti, star. bolg. crъ́kna, iz crkati, glej crkavati
číst čísta čísto pridevnik [číst čísta čísto]
    1. ki je brez umazanije, odpadkov, neželenih snovi
      1.1. ki tako stanje odraža ali je zanj značilno
      1.2. ki ni skaljen ali moten
      1.3. ki skrbi za osebno higieno, urejenost
      1.4. ki se redno neguje in navadno opravlja potrebo na posebnem mestu
      1.5. v obliki čisti ki ustreza standardom čistoče, higiene pri določeni dejavnosti, zlasti zdravstvu, živilstvu
      1.6. v nekaterih zvezah v obliki čisti ki pri delovanju, uporabi onesnažuje okolje v manjši meri
      1.7. ki temelji na sožitju z naravo, skrbi za zdravje
    2. v nekaterih zvezah v obliki čisti ki je brez tujih prvin, dodatkov, primesi
      2.1. ki se mu pripisuje, da je brez tujih prvin
      2.2. ki je brez česa odvečnega, nepotrebnega, neželenega sploh
    3. v nekaterih zvezah v obliki čisti ki je brez česa drugega
      3.1. v nekaterih zvezah v obliki čisti, ekspresivno pri katerem je bistvena lastnost, značilnost izražena v najvišji možni meri, stopnji
      3.2. ki je jasen, enoznačen in je rezultat preglednega, nespornega postopka
      3.3. ki je enostaven, preprost, brez odvečnih okrasnih elementov
    4. ki je dovršene kakovosti, brez motenj, šumov
    5. ki je v etičnem, moralnem smislu brez izrazitejših pomanjkljivosti
      5.1. ki odraža odsotnost takih pomanjkljivosti
      5.2. ki temelji na upoštevanju etičnih in moralnih načel, kot jih določajo verske zapovedi, zlasti glede spolne vzdržnosti
    6. v obliki čisti ki predstavlja končno vrednost, od katere so odšteti zlasti stroški, dajatve
      6.1. v obliki čisti ki predstavlja uporabno količino ali aktivni del česa
    7. manj formalno ki ne uživa nedovoljenih substanc, poživil ali je ozdravljen odvisnosti od mamil
    8. v obliki čisti pri katerem med igralcem z žogo in nasprotnikovim košem ali golom, ki ga brani le vratar, ni večje ovire
    9. v obliki čisti ki je v zvezi z gojenjem le ene vrste rastline na določeni kmetijski površini
STALNE ZVEZE: čista kmetija, čista krma, čisti oddelek, čisti um
FRAZEOLOGIJA: biti čista desetka, biti na čisti nuli, biti čista nula, biti si na čistem (s kom, s čim, glede česa), čista desetka, čist kot kristal, čist kot ribje oko, čist kot solza, čist kot studenčnica, imeti čiste račune (s kom, s čim), imeti čiste roke, iz čistega miru, kaj biti čista matematika, kaj biti čista tema (za koga, komu), kaj biti čista formalnost, kdo nima treh čistih (o čem), čiste vesti, naliti komu čistega vina, priti na čisto (s čim), priti si na čisto (s kom, s čim, o kom, o čem, glede koga, glede česa), prodajati kaj kot čisto zlato, čisto zlato, vreden čistega zlata, jemati kaj za čisto zlato, Čista desetka!, Čisti računi, dobri prijatelji., Čisti računi, dolga ljubezen., Zrak je čist.
ETIMOLOGIJA: = stcslov. čistъ, hrv., srb. čȉst, rus. čístyj, češ. čistý < pslov. *čistъ iz ide. korena *sk'hei̯d- *‛čistiti tekočino, cediti’, iz česar je še stprus. skīstan, litov. skýstas ‛redek, tekoč’, latv. šk'īsts ‛redek, čist (o tekočini), precejen’ - več ...
čúden čúdna čúdno pridevnik [čúdən]
    1. ki se razlikuje od običajnega, znanega
    2. ki se zlasti v vedenju, ravnanju razlikuje od drugih ljudi ali se mu to pripisuje
      2.1. ki kaže, izraža tako različnost v vedenju, ravnanju
    3. ki ga ni mogoče določiti, opredeliti in navadno vzbuja občutek nelagodja
    4. ekspresivno ki vzbuja dvom o moralni neoporečnosti
FRAZEOLOGIJA: biti čudna reč, metati čudno luč na koga, na kaj, Čudna reč.
ETIMOLOGIJA: čudo
júriš júriša samostalnik moškega spola [júriš]
    1. silovit vojaški napad iz neposredne bližine, zlasti za hitro uničevanje, osvajanje položajev
    2. ekspresivno silovit, odločen napad v prizadevanju za zmago, osvojitev točk v športu
      2.1. ekspresivno silovit, odločen napad v prizadevanju za kaj sploh
    3. kot medmet uporablja se, ko govorec želi koga spodbuditi, pozvati k silovitemu napadu iz neposredne bližine
FRAZEOLOGIJA: iti na juriš, juriš na nebo, na juriš, vpiti na juriš
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek hrv., srb. jùrīš iz tur. yürüyüş iz yürümek ‛iti, hoditi, napredovati’ - več ...
lójtra lójtre samostalnik ženskega spola [lójtra]
    1. neformalno priprava za vzpenjanje ali sestopanje, navadno iz dveh enako dolgih pokončnih vzporednih letev s prečnimi klini, deščicami ali stopničkami
    2. znak iz dveh poševnih in dveh prečnih črtic; znak: #
      2.1. tipka na tipkovnici s tem znakom
    3. neformalno seznam, razvrstitev posameznih enot po stopnjah, zaporedju, navadno po kvaliteti
    4. neformalno, ekspresivno suh, visok človek
FRAZEOLOGIJA: držati komu lojtro (pri čem)
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz bav. srvnem. lǫiter = nem. Leiter < srvnem. leiter(e) = angl. ladder, prvotno *‛kar je prislonjeno’, k stvnem. *hlinēn ‛prisloniti’ - več ...
nonšalánca nonšalánce samostalnik ženskega spola [nonšalánca]
    1. vedênje, ravnanje ali govorjenje človeka, ki zaradi podcenjevalnega odnosa ne kaže zanimanja, zavzetosti za kaj; SINONIMI: nonšalantnost
    2. lastnost, značilnost človeka, da duševno ni napet, v ravnanju, vedênju nima zadržkov; SINONIMI: nonšalantnost
      2.1. lastnost, značilnost česa, da kaže, izraža odsotnost duševne napetosti, zadržkov v ravnanju, vedênju; SINONIMI: nonšalantnost
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz frc. nonchalance, glej nonšalanten
nonšalánten nonšalántna nonšalántno pridevnik [nonšalántən]
    1. ki zaradi podcenjevalnega odnosa ne kaže zanimanja, zavzetosti za kaj
      1.1. ki kaže, izraža odsotnost zanimanja, zavzetosti za kaj
    2. ki duševno ni napet, v ravnanju, vedênju nima zadržkov
      2.1. ki kaže, izraža odsotnost duševne napetosti, zadržkov v ravnanju, vedênju
ETIMOLOGIJA: prevzeto (prek nem. nonchalant) iz frc. nonchalant, iz stfrc. nonchaloir ‛ne skrbeti, biti brezbrižen’, iz non ‛ne’ + chaloir ‛biti skrben, zaskrbljen’ < lat. calēre ‛biti vroč, topel’ - več ...
nonšalántno prislov [nonšalántno]
    1. takó, da se zaradi podcenjevalnega odnosa ne kaže zanimanja, zavzetosti za kaj
      1.1. takó, da se kaže, izraža odsotnost zanimanja, zavzetosti za kaj
    2. takó, da duševno ni napet, v ravnanju, vedênju nima zadržkov
      2.1. takó, da se kaže, izraža odsotnost duševne napetosti, zadržkov v ravnanju, vedênju
ETIMOLOGIJA: nonšalanten
nonšalántnost nonšalántnosti samostalnik ženskega spola [nonšalántnost]
    1. vedênje, ravnanje ali govorjenje človeka, ki zaradi podcenjevalnega odnosa ne kaže zanimanja, zavzetosti za kaj; SINONIMI: nonšalanca
      1.1. lastnost, značilnost česa, da kaže, izraža odsotnost zanimanja, zavzetosti za kaj
    2. lastnost, značilnost človeka, da duševno ni napet, v ravnanju, vedênju nima zadržkov; SINONIMI: nonšalanca
      2.1. lastnost, značilnost česa, da kaže, izraža odsotnost duševne napetosti, zadržkov v ravnanju, vedênju; SINONIMI: nonšalanca
ETIMOLOGIJA: nonšalanten
sadízem sadízma samostalnik moškega spola [sadízəm]
    1. doživljanje užitka ob povzročanju bolečine, trpljenja drugemu, poniževanju drugega
    2. ekspresivno neprizanesljivost, neusmiljenost pri delovanju, odnosih
ETIMOLOGIJA: prevzeto (prek nem. Sadismus) iz frc. sadisme, po francoskem pisatelju markizu Donatienu-Alphonsu Françoisu de Sadu (1740–1814) - več ...
sánkcija sánkcije samostalnik ženskega spola [sánkcija]
    1. del pravnega pravila, ki določa negativno posledico ob ravnanju v nasprotju s pravnim pravilom
      1.1. negativna posledica, ki jo pravno pravilo določa v primeru kršitve
    2. kazen zaradi kršitve pravil, dogovorov
STALNE ZVEZE: pragmatična sankcija
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. Sanktion in frc. sanction iz lat. sanctiō ‛odredba, določitev kazni’, iz sancīre ‛odrediti, določiti’, prvotno ‛posvetiti’, k sacer ‛svet, posvečen’ - več ...
sánkcijski sánkcijska sánkcijsko pridevnik [sánkciski] ETIMOLOGIJA: sankcija
sankcioníran sankcionírana sankcionírano pridevnik [sankcijoníran]
    na katerega se nanaša v pravnem pravilu določena negativna posledica ob ravnanju v nasprotju s pravnim pravilom
ETIMOLOGIJA: sankcionirati
sankcioníranje sankcioníranja samostalnik srednjega spola [sankcijoníranje]
    udejanjanje s pravnim pravilom določene negativne posledice ob ravnanju v nasprotju s pravnim pravilom
ETIMOLOGIJA: sankcionirati
sankcionírati sankcioníram dovršni in nedovršni glagol [sankcijonírati]
    1. udejanjiti s pravnim pravilom določeno negativno posledico ob ravnanju v nasprotju s pravnim pravilom
    2. kaznovati koga zaradi kršitve pravil, dogovorov
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. sanktionieren iz frc. sanctionner, iz sankcija
vpónka vpónke samostalnik ženskega spola [ʍpónka]
    zanki podoben navadno kovinski pripomoček z vzmetnim zapiralom za vpenjanje; SINONIMI: manj formalno karabin
ETIMOLOGIJA: vpeti
zaúšnica zaúšnice samostalnik ženskega spola [zaúšnica]
    1. udarec po licu, navadno s plosko roko
    2. ekspresivno kar povzroči razočaranje, neprijetnosti, težave, navadno kot posledica neustreznega, neodgovornega ravnanja
FRAZEOLOGIJA: dobiti zaušnico, prisoliti komu, čemu zaušnico
ETIMOLOGIJA: iz za uho

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
búrjast -a -o prid. (ú)
1. nagel, vihrav v ravnanju: ne bodi tako burjast! burjasta ženska; ekspr. burja burjasta
2. poln burje, vetroven: burjasta zima
    búrjasto prisl.:
    ukrenite vendar kaj, je vzkliknil burjasto
SSKJ²
čúden -dna -o prid. (ū ȗ)
1. ki se razlikuje od navadnega, znanega: spoznal ga je na čuden način; včasih se pripetijo čudne reči; stvar se jim zdi čudna
// ki se po vedenju, ravnanju razlikuje od drugih: po nesreči je postala nekam čudna; čuden je, ne morem ga razumeti / bil je zelo čuden človek / ekspr. ne bodi no čuden, daj si dopovedati
2. ki se ne da določiti, opredeliti: obšla ga je čudna slabost, utrujenost; občutila je čudno grozo / umetnost ima čudno moč do človeka
3. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: zaradi žensk uživa čuden sloves; v čudno druščino zahaja / o tej stvari imaš nekam čudne pojme
● 
ekspr. ti si pa res čuden patron, svetnik čudak, posebnež; zadnji dogodki so ga postavili v čudno luč so odkrili njegove negativne strani; ekspr. čudne muhe mu rojijo po glavi ima presenetljive, nenavadne misli, načrte
    čúdno 
    prislov od čuden: nikar me ne glej tako čudno; čudno se je smehljal vase; čudno ga je spreletelo; pesn. čudno dober, lep, tih / čudno sta se morala pogledati, ko sta se srečala v zaporu presenečeno, začudeno
    // v povedni rabi izraža presenetljivost, nenavadnost česa: prav čudno je, da se je rešil; ne bi bilo čudno, če bi ga strlo mučenje; elipt. čudno, da ni zmagal; sam.: ali je kaj čudnega, če ti ne verjame; nekaj čudnega je bilo v njenem smehu
SSKJ²
deféktnosten -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na defektnost: defektnostni pojavi v človekovem ravnanju
Število zadetkov: 296