Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
bŕskniti -em dov. (ŕ ȓ) brsniti: razburjeno je brsknil papirje od sebe
SSKJ
búriti -im nedov. (ū ȗ) knjiž.  
  1. 1. delati razgibano, valovito: veter buri morsko gladino; morje se je začelo buriti
    // vznemirjati, razvnemati: odločitev komisije ga je burila / ti dogodki so burili ljudem kri; buriti domišljijo, duha
  2. 2. nepreh., redko razburjeno se premikati, divjati: buril je po sobi z nožem; pren. po žilah mu buri uporna kri; strast buri po človeku; življenje je še burilo v njem
SSKJ
furijáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr. razburjeno, hitro tekati: kot obsedena je furijala po sobi in kričala / dosti napak je naredil, vidi se, da je furijal hitro, površno delal
SSKJ
hudoúriti -im nedov. (ū ȗ) ekspr. teči kot hudournik: vode hudourijo po pobočjih v dolino
// razburjeno se premikati, divjati: hudourila je po hiši
SSKJ
kíbic -a m (ȋ) žarg. kdor prisostvuje igri s kartami, šahovski igri ter posega vanjo navadno z nezaželenimi pripombami, nasveti: kibici so se razburjeno vmešavali v igro; bil je navdušen kibic
// kdor ob tekmah s klici, ploskanjem spodbuja eno izmed moštev ali posameznega tekmovalca; navijač: nogometni kibici
SSKJ
máhati -am, in máhati tudi maháti -am nedov. (á; á á á) 
  1. 1. delati (neurejene) gibe, navadno z rokami: pri govorjenju maha okrog sebe; razlagal je in mahal z rokami / ptič maha s perutmi; pes maha z repom / od jeze je mahal s knjigo na levo in desno / z oslabljenim pomenom: ekspr. komaj je še mahal s koso kosil; ekspr. pometač maha z metlo pometa; mahati s signalno zastavico dajati znake
    // delati gibe z roko za izražanje česa, navadno pozdrava: ko je vlak odpeljal, je še dolgo mahala; mahati z robcem (v pozdrav) / mahal mu je, naj ustavi; mahal jim je, kakor bi jim hotel nekaj povedati
  2. 2. nav. ekspr. viseti in se gibati: dolgi lasje so mahali po vratu; čez ramo mu je mahala prazna torba; veje žalujk so rahlo mahale
  3. 3. ekspr. udarjati, tolči: jezno mahati koga s palico; z gorjačo začne mahati po volu; z mečem, s sabljo mahati / govedo leži, maha po muhah in prežvekuje
    // očitati napake, zabavljati: če je le mogel, je mahal po njem, po ženskah / s humorjem je mahal politične dogodke
  4. 4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, hoditi: malo je počakal in jo potem spet dalje mahal; mahati jo proti šoli, v šolo; mahati jo po sredi ceste; kam pa mahaš; mahati jo peš
    ●     slabš. v prazno mahati govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva; ekspr., redko po starem je mahal naprej živel, delal; ekspr. pogumno, slastno je mahal po žgancih je jedel žgance
    maháje: ob odhodu vlaka se je več rok mahaje dvignilo v slovo; pes je pritekel v sobo, veselo mahaje z repom
    mahajóč -a -e: govorila je, razburjeno mahajoč z rokami; sam.: mahajočega na vse strani so komaj zvezali
SSKJ
mériti -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. ugotavljati, določati, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje: meriti blago, prostor, pšenico, vino, zemljišče / meriti dolžino ceste, prostornino posode; meriti frekvenco, hitrost; meriti porabo energije; meriti maščobnost, radioaktivnost; meriti temperaturo in srčni utrip; meriti trajanje poleta; meriti na mernike; meriti v metrih, sekundah; meriti z aparatom, toplomerom; meriti s koraki, palico / meriti na oko po videzu oceniti velikost česa
    // ekspr. sonce, ura nam meri čas
    // ekspr. ocenjevati, vrednotiti: meri svoje delo in uspehe; ljubezni ne merimo po besedah; vse ljudi meri le po sebi; razlastitev je meril samo s pojmom osebne pravice in svobode / lepi konji, jih je meril Janez z očmi strokovnjaka
  2. 2. s prislovnim določilom imeti določeno dolžino, višino, površino: otok meri tri kvadratne kilometre; ta moški meri meter in sedemdeset centimetrov / soba meri tri metre v dolžino in dva v širino / sod meri tristo litrov drži
  3. 3. nav. ekspr., navadno s prislovnim določilom gledati, ogledovati: meril je tujca od nog do glave; meril ga je z radostjo, strahom; dolgo, sovražno, zaskrbljeno jo je meril / čutil je, da ga pogledi merijo od vseh strani / meril jih je z ljubeznivimi, srepimi očmi, pogledi
  4. 4. ocenjevati lego, oddaljenost cilja pred streljanjem, metanjem: ustrelil je, ne da bi meril; meriti s puško, topom; slabo meri, zato malokdaj zadene / meriti v drevo, glavo / vojaki niso merili na demonstrante, ampak v zrak streljali; pren. s tem vprašanjem meri na domače razmere
    // knjiž. na tihem želeti, pričakovati kaj: ta ekipa meri na najvišje lovorike; tudi on meri na to službeno mesto / ta pa visoko meri, vendar bo težko uspel
    // v zvezi z na izraža, da se dejanje, ki ga izraža osebek, nanaša na določeno osebo, stvar: besede, očitki merijo nanj / sum meri nanj osumljen je on
    // publ. vsi ukrepi merijo na utrditev gospodarstva so namenjeni utrditvi gospodarstva
  5. 5. ekspr., z notranjim predmetom hoditi, premikati se: hitro je meril zadnjo četrtino poti; razburjeno meri sobo; meriti sobo gor in dol / z odločnimi koraki je začel meriti cesto; meriti klanec s počasno hojo / jastreb je meril nebo v veliki višini
    ●     ekspr. meri besede, da ne bo kaj narobe misli, pazi, kaj govoriš; ekspr. kar dobro je meril cesto pijan se je opotekal po njej; ekspr. žena mu meri vsak korak brez ženine vednosti ne more, ne sme iti nikamor; publ. smučarji so merili svoje moči so tekmovali; šel je h krojaču merit obleko da mu ugotovi, določi razsežnost telesnih delov za izdelavo obleke; publ. meriti svoje sile s silami drugih tekmovati, kosati se z drugimi; star. on denarja ne šteje, ampak ga meri na mernike ima zelo veliko denarja
    mériti se 
    1. 1. z orodnikom imeti kako lastnost, značilnost v enaki meri kot drugi: ta izdelek se meri z najboljšimi na svetu; v znanju se meri z vsakim sošolcem; ekspr. on se more komaj od daleč meriti z njimi / letošnji pridelek se ne more meriti z lanskim je dosti manjši
    2. 2. prizadevati si narediti kaj bolje in hitreje kot drugi: šel se je merit z njim / meriti se za kolajno, naslov prvaka
SSKJ
odbúriti -im dov. (ū ȗ) redko razburjeno oditi, oddivjati: odburiti iz hiše / niso še do konca opravile po hiši, že so odburile na njivo hitro odšle
SSKJ
odvihráti -ám dov. (á ȃ) hitro, razburjeno oditi: pograbil je plašč in odvihral z doma / ekspr. vojska je iz teh krajev odvihrala drugam
SSKJ
pribúriti -im dov. (ū ȗ) redko razburjeno priti, pridivjati: priburil je v kuhinjo in vse oštel / priburil je na palubo hitro prišel
SSKJ
privihráti -ám dov. (á ȃ) ekspr. hitro, razburjeno priti: ves jezen je privihral za njim / sovražne enote so privihrale v vas
SSKJ
razbúriti -im dov. (ū ȗ) 
  1. 1. povzročiti stanje velike vznemirjenosti: odločitev bo ljudi razburila; pok konja razburi; zelo razburiti / publ. novica je razburila duhove; ekspr. to mu je razburilo kri / film mu je razburil domišljijo razvnel
    // povzročiti nezadovoljstvo, ogorčenost: pristranska kritika, krivica jih je razburila
  2. 2. knjiž. narediti razgibano, valovito: veter je razburil morsko gladino; proti večeru se je morje razburilo
    razbúriti se začutiti, izraziti veliko vznemirjenost: bolnik se ne sme razburiti; če se razburi, mu lahko škoduje; ekspr. za vsako malenkost se razburi; hitro se razburiti
    // izraziti nezadovoljstvo, ogorčenost: razburiti se zaradi slabega gospodarjenja; razburil se je nad sinovimi neuspehi; glasno, javno se razburiti / tega ne bom poslušal, se je razburil
    razbúrjen -a -o: razburjen človek; spregovoril je z razburjenim glasom; bil je tako razburjen, da ni mogel zaspati; razburjena je prišla domov; prisl.: razburjeno govoriti, oditi
SSKJ
sôpsti sôpem nedov., sópel in sôpel sôpla (ó) 
  1. 1. težko, glasno dihati: bolnik je stokal in sopel; nadušljivo, razburjeno sopsti; sopel je, kakor da bi mu ležal kamen na prsih; sope kot kovaški meh / razburjen je bil in težko je sopel / počasi je sopel za čredo sopeč šel
    // slišno, globoko dihati: oče je spal in enakomerno sopel; živina je sopla / bik je besno sopel sopihal
    // zastar. dihati: v takem oklepu ni mogoče sopsti; tako je poslušal, da si še sopsti ni upal
  2. 2. ekspr. dajati sopenju podobne glasove: mlini trudno sopejo / v dolini sope tovarna / ladja sope iz pristanišča sopeč plove
  3. 3. preh., knjiž. globoko vdihavati: sopli so morski zrak; s slastjo je sopla vonj prvega cvetja
  4. 4. ekspr. dihati, pihati: starec je sopel v otrple dlani / peč mu je sopla v hrbet oddajala vanj toploto; vročina ji sope v obraz veje
    ●     zastar. vse, kar sope, že spi živi, biva; ekspr. takoj morate iz mesta, je sopla med solzami sopeč govorila
    sopé: sope šepetati
    sopèč -éča -e: vsa upehana in težko sopeč, je sedla k mizi; sopeč žrebec; sopeče prsi; prisl.: sopeče se je dvignil; sopeče vzdihniti
SSKJ
šíniti -em dov. (í ȋ) ekspr.  
  1. 1. nenadoma, zelo hitro
    1. a) iti, steči: šinil je iz hiše na cesto; šiniti v sobo, po stopnicah; kakor blisk šine skozi vrata / motor je šinil mimo hiše zelo hitro zapeljal; ptica šine v gnezdo zelo hitro zleti
      // kri je šinila iz rane brizgnila; plameni so šinili proti nebu se nenadoma dvignili
    2. b) vstati: šiniti iz postelje / šiniti na noge; razburjeno je šinil pokonci
  2. 2. s prislovnim določilom nenadoma, za kratek čas se pojaviti, prikazati kje: bliski so šinili na vse strani; skozi okna je šinil svit / posmehljiv nasmeh mu je šinil čez obraz; od jeze ji je šinila kri, rdečica v lica je zardela
    // ta misel mi je šinila skozi možgane; nič mi ni šinilo na pamet ničesar se nisem spomnil
    // nikoli več ga ne bom videl, je šinilo vanj
    ●     ekspr. jezen pogled ji je šinil na soseda jezno ga je pogledala; ekspr. ali vam je šinil strah v kosti ali ste se prestrašili
SSKJ
tólči tólčem [ou̯] nedov., tólci tólcite in tolcíte; tólkel tólkla (ọ́) 
  1. 1. slišno, navadno močneje udarjati: delavci tolčejo; tolči po bobnu, vratih; tolkla ga je po hrbtu, ker se mu je zaletelo; od jeze tolči po mizi; tolči s kladivom; žolna tolče s kljunom po deblu; pri plesu je s petami tolkel ob tla; enakomerno, močno, rahlo tolči / veje so jih tolkle po obrazu / dež tolče po šipah; razburkano morje je tolklo ob obalo
  2. 2. s slišnim, navadno močnejšim udarjanjem
    1. a) delati iz česa majhne, drobne dele: tolči kamenje, poper; tolči v možnarju; tolči grude z motiko / tolči jabolka za mošt
    2. b) odstranjevati lupino: tolči lešnike, orehe
    3. c) odstranjevati kaj sploh: tolči omet z zidu
  3. 3. s slišnim, navadno močnejšim udarjanjem obdelovati: tolči glino; tolči po perilu, razbeljenem železu / tolči maslo mesti; tolči smetano stepati
    // ekspr. mešalnik tolče tudi sneg dela, meša
  4. 4. močno udarjati z namenom povzročiti bolečino: tolči konja; tolči koga s pestjo
    // pog. tepsti, pretepati: vsak dan ga tolče
  5. 5. nav. 3. os., ekspr. močno padajoč udarjati ob podlago: spet dežuje, vmes pa tolče toča; toča tolče po strehi, šipah
  6. 6. ekspr. dajati močne, kratke glasove pri delovanju: brzojav tolče; po vinogradih tolčejo klopotci / ura tolče tri bije; brezoseb. v zvoniku tolče polnoč / v motorju nekaj tolče
  7. 7. ekspr. iti, hoditi trdo udarjajoč ob podlago: dolgo smo tolkli po kamnitem tlaku / šla sva po bližnjici, da ne bi tolkla trde ceste / pot, ki jo je tolkel dvakrat na dan po kateri je šel, hodil; pog. skupaj jo tolčeta navkreber
  8. 8. ekspr. delati sunkovite gibe z delom telesa, navadno zaradi razburjenosti: pes tolče z repom; tolči s krili
  9. 9. ekspr. močno biti, utripati: srce glasno, hitro, razburjeno tolče; srce mu tolče kot kladivo / knjiž. kri mu je tolkla v sencih; brezoseb. v glavi mi tolče
  10. 10. ekspr. silovito vojaško napadati, zlasti s streljanjem: tolkla sta jih dva bataljona; tolči sovražnika iz zasede
    // silovito streljati: z brzostrelko tolči po kom; z brega tolči na cesto, proti hiši / pod njimi je tolkel mitraljez / letala so tolkla mesta silovito bombardirala
  11. 11. publ., navadno v zvezi s po kritizirati, napadati: če le more, tolče po svojih nasprotnikih / kritika tolče po idejni osnovi dela
  12. 12. ekspr. povzročati škodo, težave; prizadevati: kmete tolčejo slabe letine; tolče nas naša neodločnost / davki tolčejo trgovino
  13. 13. ekspr. s težavo govoriti kak jezik: madžarščino že malo tolče; slabo, za silo tolče nemščino
    // govoriti kak jezik sploh: francoščino pa že dobro tolčeš; tekoče smo tolkli po rusko
  14. 14. ekspr. živeti, shajati: laže bi tolkli, če bi imel redno delo; nekako že tolčemo / tolči pomanjkanje, revščino živeti v pomanjkanju, revščini; kakšno življenje tolčete tukaj kako živite
    ●     ekspr. vse leto tolčejo krompir jedo; ekspr. ljudje so tolkli lakoto so bili lačni; ekspr. tolči rekord presegati; publ. določilo tolče zakon je v nasprotju z njim; slabš. tolči mimo, v prazno govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva
    ♦     etn. tolči kozo otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; šport. tolči žogo čez mrežo v skoku z močnim udarcem navzdol pošiljati žogo v nasprotnikovo polje
    tólči se 
    1. 1. ekspr., v zvezi z na, po z močnim udarjanjem po kakem delu na sebi izražati podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: tolkel se je po prsih in se hvalil, kaj je napravil; vse to sem sam zaslužil, se je tolkel po denarnici / nič takega niste naredili, da bi se lahko tolkli po prsih hvalili
    2. 2. ekspr. udeleževati se oboroženega spopada, boja; bojevati se: nekaj borcev se še tolče; tolči se za svobodo; tolči se s sovražnikom; junaško se tolči
      // zelo si prizadevati za kaj: tolči se za prvo mesto; že dolgo se tolčejo, da ne bi odpuščali delavcev
    3. 3. ekspr. biti v nasprotju s čim; biti se: njegovo mnenje se je tolklo z mnenji drugih / barve se tolčejo niso skladne
    4. 4. ekspr., navadno s prislovnim določilom (s težavo) se preživljati: z večjimi dohodki bi se lažje tolkla / s težavo se tolče skozi življenje
      ●       ekspr. zaradi tega se boste še tolkli po glavi se boste kesali; to boste še obžalovali; ekspr. nič se ne tolci po prsih, je že prepozno ne izražaj obžalovanja
    tólčen -a -o: poti so nasipali s tolčenim kamenjem; tolčena smetana stepena smetana
    ♦     um. tolčeni baker izdelek iz bakrene pločevine, v katero so vtolčene reliefne podobe
SSKJ
vihráti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. viseč neurejeno, vijugajoče gibati se zaradi hitrega premikanja zraka: trakovi, zastave vihrajo / dirjajočemu konju vihra griva; lasje ji vihrajo v vetru; na klobuku mu vihra nojevo pero; hiti, da plašč vihra za njim
    // preh. delati, povzročati, da se kaj visečega z veliko silo neurejeno, vijugajoče giblje: veter vihra zastave / burja je vihrala krošnje dreves / ekspr. nobena sapa ni vihrala gladine valovila
  2. 2. ekspr. hitro, razburjeno iti: vihrati proti kraju nesreče; vihrati po stanovanju; vihrati z dolgimi koraki / vihrati gor in dol po ulici / jezdeci vihrajo iz mesta; konji vihrajo dirjajo; različna ljudstva so vihrala čez naše pokrajine se preseljevala, delala pohode
    // hitro, silovito se premikati: oblaki vihrajo čez pokrajino
  3. 3. ekspr. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: v krošnjah dreves vihra veter / v pokrajini vihra požar / tod je vihrala huda bitka; vojna vihra že dve leti / v njem vihrajo čustva
    ●     ekspr. vihrati z rokami neurejeno, silovito kriliti
    vihráje: vihraje mimo, je nekaj kričal
    vihrajóč -a -e: teče, vihrajoč s plaščem; vihrajoča zastava
SSKJ
vrísniti -em dov. (í ȋ) zaradi vznemirjenja oglasiti se z visokim, močnim glasom: ob pogledu na razbitine je vrisnila / vrisniti od strahu
// z visokim, močnim glasom razburjeno reči: vrisnila je, naj ne laže; stran, je vrisnila
● ekspr. po hribih je vrisnila pesem vriskajoče se oglasila
SSKJ
vzvihráti -ám dov. (á ȃ) 
  1. 1. viseč neurejeno, vijugajoče dvigniti se zaradi hitrega premikanja zraka: zastava vzvihra v sunku vetra / ekspr. za steklenimi vrati so vzvihrali njeni kodri
    // preh. narediti, povzročiti, da se kaj visečega neurejeno, vijugajoče premakne: veter vzvihra trakove / vihar vzvihra krošnje dreves / ekspr. burja je vzvihrala morsko gladino močno vzvalovila
  2. 2. ekspr. hitro, razburjeno iti: ko je to slišal, je takoj vzvihral k njej / konjenica vzvihra v boj
    // hitro, silovito se premakniti: veter vzvihra čez polja, skozi gozdove
  3. 3. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: pod nebom je vzvihral jug / čustva mu vzvihrajo
  4. 4. preh., ekspr. silovito razgibati, vznemiriti: vzvihrati deželo / vzvihrati komu čustva
  5. 5. ekspr. zelo se razburiti, se razjeziti: ob omembi tega imena je vzvihral; malo je manjkalo, da ni vzvihral / kaj mi hočeš, je vzvihrala
    vzvihrán -a -o: vzvihrane krošnje dreves; vzvihrana ljubezen
SSKJ
zablebetáti -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) nerazločno reči, povedati: razburjeno je nekaj zablebetal
    zablebetáti se slabš.  zareči se, zagovoriti se: nenehno mi je mežikal, da se ne bi zablebetal
SSKJ
zagrgráti -ám dov. (á ȃ) dati kratke, pretrgane glasove iz grla: ranjenec je zagrgral; brezoseb. v grlu mu je zagrgralo
● ekspr. razburjeno je nekaj zagrgral nerazločno rekel
// dati glasove kot voda pri vretju: voda v kotlu je zagrgrala
Število zadetkov: 25