Fran

1. 1. spodnji, osnovni del posode ali posodi podobne priprave: izbiti sodu dno; napraviti, očistiti dno; vstaviti sodu dno; gošča se zbira na dnu lonca; kovček z dvojnim dnom; ravno dno; skleda brez dna / dno ladje, panja; posteljno dno iz žične mreže / izpiti kozarec do dna do konca, popolnoma
   // kot poziv pri pitju do dna! / pesn. izpiti kupo bridkosti do dna
   // spodnji, najnižji del poglobitve v zemeljski površini: voda je tako globoka, da ne dosežeš dna; ladja je zadela ob dno; morsko, rečno dno; peščeno dno; plitvo dno; kamenje na dnu potoka / v dno se je prišlo po skalnati in grmičasti strmini; pren. dno neba
2. 2. navadno s prilastkom del prostora ali plast, ki je tik nad spodnjo ploskvijo: zajeti vodo z dna; potopiti kaj na dno morja; pog. kaj delate s čolnom, bi radi šli na dno? bi se radi potopili; na dnu brezna, jame je temno; globoko v dnu je ležalo mesto; pren. s pogledom je hotel prodreti na dno njegove duše; na dnu sta si prav blizu, saj sta že dolgo prijatelja; če natančneje presodimo, ni na dnu nič resnega
   // spodnji del česa: tam je dno stene; brezno je segalo nekako do dna hriba; sedel je na dnu stopnic
   // najbolj oddaljeni del česa: z dna ulice so prihajali neprijetni zvoki / v dnu oči je smeh; pren., vznes. njegov glas prihaja k nam iz dna stoletij
3. 3. knjiž., navadno s prilastkom najnižji, najrevnejši družbeni sloj: dno družbe; v drami je prikazano dno takratnega življenja; ljudje z malomeščanskega dna / bil je pometač, živel je prav na dnu
4. 4. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše je prepričan; iz dna srca sem ti hvaležen; ljubiti, sovražiti iz dna srca; v dno duše, srca ga je bilo sram / v dnu svoje duše se je čutil ponižanega
   // v zvezi do dna popolnoma, čisto: dojeti do dna; dogodek ga je do dna pretresel; spoznal ga je do dna
   ● pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; tej stvari ne vidim dna konca; publ. to sporočilo je izbilo sodu dno je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal; ekspr. ta prepad je brez dna zelo globok; pogledati, seči stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše; priti vprašanju do dna razrešiti vprašanje; dihniti iz dna globoko iz pljuč; iz dna spremeniti življenje popolnoma, v celoti; publ. naše moštvo je na dnu tabele na enem izmed zadnjih mest; na zadnjem mestu; ekspr. polniti sode brez dna opravljati nekoristno delo; opravljati delo, ki ni nikoli končano
   ♦ anat. lobanjsko dno sestavljena ploščata kost, ki deli lobanjsko votlino od ustne in nosne votline; medenično dno mišična obloga spodnjega dela medenice; bot. listno dno del lista, kjer vstopa iz stebla osrednja listna žila; geogr. dno doline; muz. resonančno dno spodnja plošča resonančnega trupa pri klavirju, godalih in nekaterih brenkalih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

1. 1. zgraditi, urediti kanalizacijo: kanalizirati mestno četrt / kanalizirati močvirski svet
   ♦ teh. usposobiti rečno strugo za plovbo
2. 2. publ. usmeriti, urediti: kanalizirati družbeno dejavnost; kanalizirati interese učencev v pravo smer / kanalizirati nesoglasja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

1. 1. podolgovata, navadno lesena posoda za krmljenje, napajanje živine: v koritu je še dosti krme; leseno korito / svinjsko korito
   // večja podolgovata, navadno zidana posoda na prostem za vodo: zajeti vodo iz korita / šla je h koritu po vodo; pere pri koritu
2. 2. kar je po obliki podobno koritu: po koritu je spuščal opeko s strehe / cvetlična korita; mlinsko korito; pomivalno, umivalno korito / žarg., navt. korito čolna, ladje trup
3. 3. podolgovata naravna ali umetna vdolbina na zemeljski površini, po kateri teče voda; struga: v koritu pod hišo teče potok; izsušeno, razrito korito; korito hudournika / rečno, vodno korito
   ● slabš. še korita si ne pospravi sam postelje, ležišča; slabš. hitro je prišel do korita do donosne službe, uglednega položaja; slabš. se vidi, da je pri koritu da ima donosno službo, ugleden položaj
   ♦ alp. korito globoka vdolbina v skalovju, nastala zaradi delovanja tekoče vode, plazov; čeb. korito (čebelji) panj, izdolben iz kosa debla; fot. korito naprava, v kateri se kemično obdeluje fotografski material; gled. svetlobno korito pločevinasta naprava z žarnicami različnih barv za osvetljevanje scene

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

1. 1. vse ladje kake države: obnavljati ladjevje; jugoslovansko ladjevje / zračno ladjevje letala, letalstvo
2. 2. ladje s skupnim namenom in pod skupnim poveljstvom: premagati sovražno ladjevje / obalno, rečno ladjevje; ribiško, trgovsko ladjevje; tankersko ladjevje / publ. naše belo ladjevje potniško ladjevje
   // vesoljsko, zračno ladjevje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

1. 1. delati (bolj) globoko: poglabljati rečno strugo / pristanišče poglabljajo; zaliv se je začel poglabljati; pren. prepad med njima se je poglabljal
2. 2. delati kaj bolj izrazito, intenzivno: poglabljati in utrjevati odnose med državama; prijateljske vezi med njima so se poglabljale / njegovo ravnanje je poglabljalo nezaupanje
3. 3. delati kaj bolj popolno, dovršeno: poglabljati znanje; misli so se sčasoma poglabljale / predelano snov so še teoretično poglabljali

poglábljati se 
1. 1. širiti se v vodoravni smeri v notranjost: prizorišče se poglablja proti ozadju / stavba se s svojo fasado poglablja v prostor
2. 2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da osebek intenzivno opravlja dejavnost, kot jo določa samostalnik: poglabljati se v delo, študij / poglabljati se v misli

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

1. 1. premikati z višjega mesta, položaja na nižjega; spuščati: pogrezati krsto v jamo; pogrezati vedro v vodnjak
   // redko delati (bolj) globoko; poglabljati: pogrezati rečno strugo; jama se pogreza
2. 2. nav. ekspr., v zvezi z v izraža povzročanje stanja, kot ga določa samostalnik: glasba ga pogreza v spanje; pogrezati se v dremavico; bolnik se pogreza v nezavest; mesto se pogreza v temo / pogrezati se v zmotah
   // spravljati, pehati: spoznanje ga pogreza v grozo; ta vest ga pogreza v obup, žalost; s pijančevanjem se vedno globlje pogreza v dolgove

pogrézati se nav. ekspr.  
1. 1. postajati nižji: žimnica se pod njegovo težo kar pogreza / dno se pogreza
   // pomikati se v navpični smeri navzdol: hiša se je začela pogrezati; ladja se počasi pogreza tone, se potaplja
   // pogrezati se do kolen v blato; v mehkih blazinah se kar pogreza
2. 2. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da osebek intenzivno opravlja dejavnost, kot jo določa samostalnik: pogrezati se v branje, delo, študij / pogrezala sta se vsak v svoje misli; pogrezati se vase
   ● ekspr. sonce se že pogreza v morje zahaja za morskim obzorjem; ekspr. njihovo gospodarstvo se vedno bolj pogreza propada

pogrezajóč -a -e: pogrezajoča se ladja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

1. 1. delati, da pride kaka podolgovata upogljiva stvar večkrat
   1. a) čez drugo tako stvar: začel je prepletati niti in delati vozle; mrežasto, rahlo prepletati; prepletati in odpletati / vznemirjeno je prepletala prste
   2. b) na več mestih skozi kaj drugega: prepletati butare zelenja s pisanimi trakovi / prepletati sobo z girlandami cvetja
2. 2. rastoč (mrežasto)
   1. a) prekrivati površino: zidove prepletajo ovijalke; rečno dno gosto prepletajo rastline
   2. b) se razširjati v čem: zemljo prepletajo korenine; žile prepletajo mišice
3. 3. delati, da se dvoje, več stvari pojavlja, nastopa skupaj tako, da so opazni včasih bolj elementi ene, včasih druge: pisatelj prepleta zgodbe; razlaganje se prepleta s pogovorom; resničnost se prepleta z domišljijo / njuna glasova se prijetno prepletata
   // delati, da se kaj pojavi večkrat, na več mestih: svojo pripoved prepleta s humorjem
4. 4. ekspr. ponavljajoč se pojavljati, nastopati kje: vso starejšo zgodovino prepletajo boji s plemiči / spomine na njihove prednike prepletajo pesmi in pravljice

preplétati se obstajati v mrežasti obliki: niti v blagu se pravilno prepletajo
● njeni prsti se prepletajo z njegovimi drži ga za roko tako, da so njeni in njegovi prsti položeni drug čez drugega

prepletajóč -a -e: delal je košaro, prepletajoč šibe; prepletajoči se motivi; skladnost prepletajočih se ornamentov; gosto prepletajoče se veje; pravokotno prepletajoča se prečna in podolžna vlakna

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

1. 1. narediti, da dobi, ima kaj drugo, drugačno smer, usmerjenost: preusmeriti vodni curek; preusmeriti vozilo / preusmeriti promet / preusmeriti rečno strugo; žarometi so se preusmerili; pren. materina smrt je preusmerila njegovo življenjsko pot
2. 2. narediti, da ima kaka dejavnost drugo, drugačno vsebino: preusmeriti politiko; preusmeriti delovni postopek / preusmeriti misli; pogovor se je preusmeril / preusmeriti pozornost na kaj drugega
   // spremeniti področje dejavnosti česa: preusmeriti proizvodnjo v izdelavo umetnih plošč; kmetje so se preusmerili v pitanje telet / preusmeriti industrijo v vojne namene
3. 3. povzročiti pri kom pripravljenost, odločitev za drugo, drugačno dejavnost: učenca so preusmerili v študij družboslovnih ved

preusmérjen -a -o: preusmerjen promet

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

1. 1. kraj, prostor ob morju, reki, jezeru, urejen za pristajanje vodnih vozil: ladje so zasidrane v pristanišču; zaliv s pristaniščem / ladja je priplula v svoje matično pristanišče; pomorsko, rečno pristanišče / hidroplansko pristanišče; splavarsko pristanišče
   ♦ navt. območje morja z urejeno obalo, pomoli, valobrani, ki omogočajo pristajanje, zasidranje, zavarovanje ladij
2. 2. publ., s prilastkom letališče: letalsko pristanišče; mesto slovi po mednarodnem zračnem pristanišču

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

1. 1. šumenje, šum: poslušati sopot iz potoka
2. 2. zelo ozka dolina z rečno, hudourniško strugo: sopoti in soteske
3. 3. sopara, sopuh: Topel sopot, ki so ga nadihale ponoči krave, ga je zajel (F. Godina)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

1. 1. ki se zelo prilega telesu: tesen ovratnik; tesni rokavi; tesna obleka / čevlji so mi tesni me tiščijo; nosi tesne hlače preveč oprijete
   // ki se zelo prilega čemu sploh: tesen obroč, povoj
2. 2. pri katerem je kaj zelo blizu drugega: tesno srečanje vozil / čakati v tesnih vrstah / ekspr. tesen objem, stisk rok močen
   // sledil mu je v tesni razdalji majhni
   // ekspr. biti v tesnem sorodstvu neposrednem, bližnjem
3. 3. ki se pogosto vzpostavlja in vključuje veliko skupnega: biti v tesnem stiku s kom; med vojno je ostal v tesni zvezi s starši / ta država ima tesne odnose s sosednjo; tesno sodelovanje med podjetjema
4. 4. nav. ekspr. majhen, neprostoren: tesna celica, soba; tesno stanovanje / tesen rov; tesne ulice starega mesta; tesno rečno korito ozko
   // ki koga omejuje, utesnjuje: tesne razmere / življenje v domači hiši mu je postalo tesno
5. 5. knjiž. tesnoben: prevzela ga je tesna slutnja / preživel je nekaj tesnih trenutkov / med ljudmi je vladalo tesno razpoloženje
6. 6. publ. pri katerem je med nasprotnikoma majhna razlika v številu točk, zadetkov: tesen izid dvoboja; tesna zmaga domačih košarkarjev
   ● publ. odpraviti tesna grla v proizvodnji kar otežuje, zavira delo; žarg. plinska pipa ni dovolj tesna ne tesni dovolj
   ♦ strojn. tesni prileg

tesnó tudi têsno prisl.: hoditi tesno drug ob drugem; naši so tekmo tesno izgubili; tesno objeti, se okleniti koga; avtomobil je peljal tesno za njimi; tesno kaj poviti; slediti komu tesno za petami tik; tesno zaprta škatla / tesno oprijete hlače zelo
// v povedni rabi v stanovanju je tesno
● ekspr. ko je hodil po tem samotnem kraju, mu je bilo tesno pri duši je čutil nedoločen strah; ekspr. ob novici mu je postalo tesno pri srcu je začutil žalost, duševno bolečino; knjiž. vrnil se je tesno pred nočjo tik; ekspr. tesno mi gre za čas, s časom imam zelo malo časa (za kaj); sam.: na tesno kaj zapeti; pri njih doma so na tesnem imajo malo prostora; ekspr. biti na tesnem s časom, z denarjem imeti zelo malo časa, denarja (za kaj)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

1. 1. narediti, da dobi, ima kaj določeno smer: usmeriti vodni curek, svetlobni snop; usmeriti čoln proti pristanišču / usmeriti napad; promet usmeriti po obvoznici / usmeriti rečno strugo tako, da se ne vijuga preveč; pren. njeno življenjsko pot je usmerila prezgodnja smrt staršev
   // narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer: usmeriti anteno; daljnogled je usmeril na vrh hriba; žarometi so se usmerili na stolp / usmeriti pogled skozi okno
2. 2. narediti, da ima kaka dejavnost določeno vsebino: izvozno, tržno usmeriti gospodarstvo; usmeriti raziskovanje na družbeno področje / usmeriti pozornost koga k čemu, na kaj
   // določiti potek česa, kako dogajanje glede na cilj, sredstva: usmeriti igro / usmeriti razvoj
   // narediti, da določena dejavnost obsega to, kar izraža določilo: usmeriti prodajo na tuje trge; usmeriti proizvodnjo v izdelavo končnih izdelkov; usmeriti raziskovanje na družbeno področje; kmetje so se usmerili v pitanje telet / izobraževanje se je preveč usmerilo v ozko specializacijo
3. 3. narediti, povzročiti, da kdo misli, ravna na določen način: filozofsko, idejno usmeriti koga
4. 4. povzročiti zanimanje za določeno dejavnost: usmeriti učenca v študij matematike; usmeriti ženske k družbenemu delu
   ● tabla usmeri popotnika proti Ojstrici mu kaže smer; vratar ga je usmeril v drugo nadstropje mu je rekel, naj gre v drugo nadstropje; ekspr. usmeriti korak proti domu oditi, odpraviti se domov

usmérjen -a -o 
1. 1. deležnik od usmeriti: po obvoznici usmerjen promet; žarometi so usmerjeni k palači, na palačo
2. 2. ki vsebuje, izraža prizadevanje po določeni vsebini: duhovno usmerjen človek; potrošniško usmerjena družba; politično usmerjeno pisanje / njegova kritičnost je usmerjena proti sprenevedanju
   ♦ agr. usmerjena kmetija kmetija, ki se ukvarja s pridelavo določenih rastlin, gojenjem določenih živali; geom. usmerjena daljica daljica, pri kateri je izbrana ena od dveh možnih smeri gibanja po njej; šol. usmerjeno izobraževanje izobraževanje po končani osnovni šoli, ki usposablja za delo na določenem področju, v določeni stroki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.