Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
hòd tudi hód hóda tudi hòd hôda m, rod. ed. z izrazom količine hodá (ȍ ọ́; ọ̑; ȍ ó) 
  1. 1. premikanje s korakanjem; hoja: je drobnega, možatega, robatega hoda; ima trd hod; ziblje se v hodu / z izrazom količine, pri označevanju krajevne oddaljenosti: mesto je dve uri hoda od tukaj; do vrha gore je še pol ure hoda
  2. 2. zastar. hodnik: žito nam prinašajo po tajnih hodih
    ♦     film. hod kamere hitrost delovanja kamere, izražena s številom ekspozicij na sekundo; strojn. mrtvi hod mrtvi gib; hod bata gib bata; vet. hod počasnejše premikanje, zlasti pri konju, govedu
SSKJ
inženírstvo -a s (ī) naslov, dejavnost inženirjev: biti ponosen na svoje inženirstvo
// s prilastkom dejavnost, ki teoretična tehnična spoznanja uresničuje v praksi: gozdno, kmetijsko inženirstvo
● star. študirati inženirstvo tehniko
♦ voj. rod vojske, ki skrbi zlasti za utrjevalna in komunikacijska dela, za postavljanje in odstranjevanje ovir
SSKJ
izrazílo -a s (í) knjiž., navadno s prilastkom  
  1. 1. izrazno sredstvo: najti ustrezno izrazilo za svoja čustva; slovenščina se je izoblikovala tudi kot pesniško izrazilo / filmska, tehnična, umetnostna izrazila
    // način, oblika izražanja: ples je njegovo izrazilo; slikar neutrudno išče novih izrazil
  2. 2. redko glasilo: najmlajši rod bi rad prišel do svojega izrazila
SSKJ
izročílo -a s (í) kar se je iz preteklosti ohranilo, zlasti na področju duhovne kulture: ohranjati izročilo; raziskovati igralska izročila starih narodov; kulturno izročilo naroda / ekspr. slava je bila v njihovem družinskem izročilu vsakdanja stvar; ljudsko izročilo navade, običaji, verovanja, ki se z ustnim sporočanjem širijo in ohranjujejo iz roda v rod; ustno izročilo / gojiti revolucionarno izročilo
// ohranjanje česa iz preteklosti, zlasti na področju duhovne kulture: v slikarstvu smo si morali ustvariti lastno izročilo / zapisi iz tiste dobe kažejo na strnjenost pisnega izročila / po izročilu je bil tam nekoč grad; ljudske pesmi so se širile predvsem po ustnem izročilu
SSKJ
izrodíti se -ím se dov., izródil se (ī í) 
  1. 1. biol. spremeniti se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov: sadno drevje, krompir se izrodi; njihov rod se je izrodil
  2. 2. spremeniti se na slabše sploh: disciplina se je izrodila; njihova vera se je izrodila v fanatizem; izrodili so se v zagrizene privržence boja
  3. 3. redko prenehati roditi: rodila je deset otrok, pa se še ni izrodila / maline se izrodijo v osmih letih
    // izčrpati se: zemlja se je izrodila
    izrodíti spremeniti na slabše: čas lahko izrodi najboljša prizadevanja
    izrojèn -êna -o: izrojen krompir; izrojeni ljudje; izrojena rastlina, živalska vrsta; njive so izrojene
    ♦     med. izrojene celice celice, pri katerih je oblika, presnova ali delovanje nenormalno
SSKJ
izvájati -am nedov. (ā) 
  1. 1. delati, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izvajati načrt, program; izvajati predpise z vso strogostjo; dosledno izvajati kadrovsko politiko; zakon se že izvaja / publ.: ta četa je izvajala najtežje akcije delala, opravljala; izvajati gradbena dela; skupina izvaja moderne plese pleše; izvajati vaje na orodju; žarg., šport. izvajati prosti strel
    // publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvajati dopolnilno gnojenje; izvajati kontrolo nad poleti kontrolirati polete
  2. 2. umetniško poustvarjati zlasti glasbeno delo: orkester je izvajal skladbe sodobnih avtorjev / publ. v gledališču izvajajo domačo noviteto uprizarjajo, igrajo
  3. 3. publ. izpeljevati, izpeljavati: izvajati sklepe iz lastnega opazovanja, vedenja; iz te ugotovitve izvaja napačne zaključke / učitelj izvaja pravila ob razlagi
  4. 4. knjiž. razlagati razvojno pot česa: izvajati besedo iz latinščine / svoj rod izvaja iz Španije
  5. 5. lingv. tvoriti novo besedo iz podstave s priponami; izpeljevati: izvajati primernik iz osnovnika
    ●     publ. izvajati posledice, sankcije zaradi neizpolnjevanja predpisov kaznovati zaradi neizpolnjevanja predpisov
    izvájan -a -o: ta koncert je bil pri nas prvič izvajan; balet je bil izvajan z največjo popolnostjo; dosledno izvajano načelo
SSKJ
jàz mêne zaim., mêni, mêne, mêni, menój in máno, enklitično rod., tož. me, daj. mi (ȁ) 
  1. 1. izraža osebo govorečega, gledano z njegovega stališča
    1. a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: jaz grem domov, ti pa moraš ostati; bolje ga poznaš kakor jaz; nav., ekspr.: še jaz bi tega ne zmogel; z njim bom že jaz obračunal; pa če ti jaz rečem, da je res; jaz zase ne dvomim o tem; elipt.: »kdo je to ukazal?« »Jaz«; jaz pa kmet, kje neki! jaz da bi lagal! / pog., iron. poznam jaz tebe in tvojo pridnost / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: na sestanek pojdeva oče in jaz; jaz, neumnež, sem mu verjel; ekspr. reva jaz, ki sem sama
    2. b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: to se ne tiče mene, ampak njega; meni ne verjameš; meni se zdi, da ima prav / nič se me ne boj; slika mi je všeč; mi res ne verjameš; to me zanima / pog.: mi ni znano, kdaj pride; me ne briga dosti, kaj počne / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju me veseli, da vas spoznam
    3. c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez mene ne pojdeš nikamor; stopi sem k meni; stoji pri meni; pojdi z menoj / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: zabavljal je čezme; name so pozabili; pridi pome; naj stopi predme; ne sili vame; vsi delajo zame; raba peša oči vseh so obrnjene v mé
      // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: mene ne bo doma; sanja se mi; strah me je; z menoj je drugače moj položaj je drugačen
      // knjiž. govoriti mi je o poeziji govoriti moram
  2. 2. v dajalniku, v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: ime mi je Jože; mati mi je zbolela; roka se mi trese; avto mi noče vžgati / ekspr. vsi so mi priča, da je res; vznes. bodi mi brat
  3. 3. ekspr., v dajalniku, v krajši obliki izraža osebno prizadetost: poberi se mi; bojim se, da mi še zboli; ti si mi pravi navihanec; otroci, da mi boste v šoli pridni!
    ●     pog., ekspr. bilo jih je kaj jaz vem koliko zelo veliko; pog. toliko me je še trgovca, da ne prodajam pod ceno toliko trgovskega duha imam; ekspr. meni nič, tebi nič so mu odpovedali brez utemeljitve, nepričakovano; pog., ekspr. zaradi mene lahko kar gre temu ne nasprotujem; pog. dobiva se pri meni v mojem stanovanju; pog., ekspr. zaleže za dva mene za dva taka, kakor sem jaz; preg. danes meni, jutri tebi nesreča, smrt lahko vsakogar doleti; sam.: vsak stavek začne z jaz; prim. mi, midva, bogami
SSKJ
jézero in jêzero -a s, tudi neskl., rod. mn. tudi jezér (ẹ̑; ȇ) zastar. tisoč: dve jezeri vojakov
SSKJ
jih rod., tož. mn. od on, nav. ekspr.  
  1. 1. pog. stvar, ki se ne mara ali ne more imenovati: dobiti jih po glavi biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan; imeti jih za ušesi biti navihan, poreden, zvit; nizko izpuščati jih pline iz črevesja; naložiti jih komu s palico pretepsti ga; jaz bi mu jih povedala bi ga oštela; dosti jih je morala preslišati očitkov; razdirati jih pripovedovati šale, zganjati burke; kar iz rokava jih stresa domislice; zna jih na koše zelo veliko zgodb(ic)
  2. 2. navadno v nikalnih stavkih krepi predmet ali smiselni osebek: ni jih večjih bojazljivcev, kot ste vi; sit sem jih, teh vsiljivcev / v vzkliku glej jih priliznjence; prim. ga, jo, on
SSKJ
jo tož. od ona, rod. je, nav. ekspr.  
  1. 1. pog. stvar, ki se ne mara ali ne more imenovati: dobiti jo po glavi biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan; jo že imam sem se že domislil; pošteno jo je izkupil dobil je hude poškodbe; doživel je velik neuspeh; ne boš je zvozil zadeve ne boš uspešno dokončal; nizko prav nastavlja mu jo ga spolno zapeljuje, vabi; srečno jo je odnesel nič hudega se mu ni zgodilo; ti jo zmerom pogodiš, uganeš pravilno poveš, narediš; godci jo urežejo skladbo, pesem; zagosti jo komu napraviti nevšečnost, neprijetnost; zasoliti jo komu kaj neprijetnega povedati, napraviti; zavozil si jo napačno si naredil
  2. 2. pog., z nekaterimi glagoli izraža
    1. a) hojo: kresati, mahati, primahati jo; ubral jo je po bližnjici / čez mejo jo je potegnil odšel je ilegalno v tujino
    2. b) tek, beg: brisati, odkuriti, odpetati, pocediti, popihati jo
  3. 3. navadno v nikalnih stavkih krepi predmet ali smiselni osebek: ni je ženske, ki bi si to upala / v vzkliku glej jo navihanko; prim. ga, jih, on
SSKJ
kádca -e ž, rod. mn. kádic (ȃ) redko kadica: presaditi rastlino iz lončka v kadco
SSKJ
klén -a -o prid. (ẹ̄) 
  1. 1. knjiž. čvrst, krepek: klen rod; mož je še klen / klen značaj
    // nazoren, sočen: klene besede / piše v zelo klenem, plastičnem jeziku
  2. 2. nav. ekspr., v zvezi s pšenica, zrno zdrav, poln: klena pšenica
    kléno prisl.: bil je kleno odločen
SSKJ
kònj kônja m, mest. ed. kônju in kónju, rod. mn. kónj tudi kônjev, mest. mn. kônjih tudi kónjih (ȍ ó) 
  1. 1. domača žival, ki se goji zlasti zaradi vprege in ježe: konj ga je brcnil; konj bije s kopiti ob tla; konja sta hrzala, prhala in se vzpenjala; voz so vlekli štirje konji; konja brzdati, krtačiti, osedlati, podkovati; zajahali so konje; z bičem udariti po konju; bel, rjav konj; rezgetanje konj; gara kot konj; je močna kot konj; bil je vedno na cesti kot fijakarski konj / ta konj brca in grize / bos konj brez podkev, nepodkovan; bosanski konj majhne rasti, uporaben zlasti za prenašanje tovorov; čistokrven, dirkalni konj; jahalni konj primeren, izurjen za jahanje; poštni konj; ima tovornega konja; pren., ekspr. skozi predor drvi železni konj
    // igrača v obliki konja: deček je jahal lesenega konja / gugalni konj
  2. 2. slabš. velik, neroden človek: si pa res konj / kot psovka glej, kam stopiš, konj
  3. 3. šah. šahovska figura, ki se polaga na polje za dve mesti naprej in eno vstran; skakač: vzeti damo s konjem; vrednost konja
  4. 4. šport. telovadno orodje z ročaji ali brez njih za gimnastične vaje, preskoke: skakati čez konja / konj na šir postavljen pri gimnastičnih vajah počez
    ●     ekspr. beseda ni konj reči, prositi, vprašati še ni nič hudega; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake; pog. delati iz muhe konja močno pretiravati; ekspr. biti na konju uspeti, doseči cilj
    ♦     vet. angleški konj križanec angleškega polnokrvnega konja z lahkim konjem katerekoli pasme; belgijski konj konj belgijske pasme; hladnokrvni konj konj težje pasme, ki se uporablja za delo; polnokrvni konj konj angleške ali arabske pasme ali njun križanec; zool. nilski ali veliki povodni konj v vodi živeči sesalec z vretenastim trupom in zelo velikim gobcem, Hippopotamus amphibius
SSKJ
konjeníca -e ž (í) v nekaterih državah konji in konjeniki v vojski za preboj in hiter prodor v sovražnikovo zaledje: konjenica je napadla
// rod kopenske vojske s konji in konjeniki: služil je pri konjenici / lahka, težka konjenica
SSKJ
korenjáški -a -o prid. (á) ekspr. velik, močen: je visoke, korenjaške postave / bal se jih ni, bil je zelo korenjaški pogumen
// krepek, čvrst: to je korenjaški rod
SSKJ
kòv kôva in kóv -a m (ȍ ó; ọ̑) 
  1. 1. knjiž. kovanje: kov jekla / dati v kov
    // num. vtisnjen znak, podoba (na novcu): opremiti s kovom / enostranski, dvostranski kov
  2. 2. nav. rod. ed., star. vrsta, sorta: sin je čisto drugega, drugačnega kova kot oče; ljudje istega kova si ne morejo nasprotovati; ni bila takega kova, da bi tvegala / umetniki manjšega kova
    ●     naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov
SSKJ
lát -a m, rod. ed. tudi latú (ȃ) 
  1. 1. zgornji del rastline, ki vsebuje zrna, zlasti pri ovsu, prosu: odtrgati lat; zrel lat / proso že dela late
  2. 2. nar. (koruzni) storž: pastirji so pekli late
    ♦     agr. socvetje moških cvetov na vrhu stebla koruze; bot. socvetje z več grozdi na stranskih poganjkih
SSKJ
lúčca tudi lúčica -e ž, rod. mn. lúčic (ū) manjšalnica od luč: lučca brli, gori; lučca miglja; na nasprotnem bregu se je posvetila lučca; gledal je lučce, kako se pomikajo v temi / lučca upanja
● ekspr. na milijone lučic miglja na nebu zvezd
♦ bot. kalcedonijska lučca dlakava vrtna rastlina z rdečimi cveti, Lychnis chalcedonica; kukavičja lučca travniška rastlina s svetlo rdečimi cveti v socvetju, Lychnis flos cuculi
SNB
margína -e ž (ȋ)
1. rob, obrobje družbenega ali kulturnega dogajanja, življenja; marginala (1): družbena margina; politična margina; Vesela sem, ker so me nekateri dramatiki pripoznali kot svojo, čeprav si želim ostati na margini
2. ljudje, ki niso vključeni v družbeno dogajanje, življenje; marginala (2), obrobna skupina: Razvojni program sem izdelal z namenom, da bi lokacijo kulturnega centra odprli in jo napravili dostopno za vso publiko: otroke in odrasle, elito in margino E ← lat. margo, rod. marginis, 'rob, meja'
SNB
mastodóntSSKJ -a m (ọ̑) ekspr.
kar je pretirano veliko, nepraktično, neskladno: nakupovalni mastodonti; železarski mastodont; Gradijo nove trgovske mastodonte, ki bodo zadušili mesto E ← agl. mastodont ← nlat. mastodōn ← gr. mastós 'dojka' + odoús rod. odóntos 'zob'
Število zadetkov: 151