čêlo2 -a s (é) 1. del obraza nad očmi: gubati, gubančiti, nabrati, nagubančiti čelo;
poljubil jo je na čelo;
pot mu stopi na čelo;
zdaj se spomnim, je rekel in se udaril po čelu;
nizko, visoko čelo;
briše si potno čelo / kot povelje s čelom levo! / pesn. jasno, mračno čelo obraz, obličje2. sprednji, začetni dela) skupine ljudi, živali: čelo kolone, sovražnikove vojske;
čelo sprevoda / biti, hoditi na čelu pred skupinob) predmeta, stvari: posadijo ga na čelo mize;
veter piha v čelo ladje;
čelo zibelke / hiša je obrnjena s čelom proti ulici s pročeljem; zastar. na čelu knjige je bilo zapisano: za prosto ljudstvo 3. manjša, končna ravna ploskev podolgovatega orodja: čelo kladiva, sekire, zagozde 4. navadno v zvezi z biti, postaviti se, stopiti na prvo, vodilno mesto ali položaj: postaviti se, stopiti na čelo delavskega gibanja;
stati na čelu organizacije
● gleda ga izpod čela grdo, jezno; pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; med tekmovanjem je bil ves čas na čelu prvi; star. saj nima na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi
♦ arhit. čelo trikotni vrh stene pod streho; geogr. čelo ledenika spodnji konec; čelo strmo se dvigajoči del pobočja gore ali stene; les. čelo čelna ploskev lesa ali lesnih izdelkov; mont. čelo stena odkopnega prostora, iz katere se koplje ruda; um. nadvratno čelo ploskev med preklado in lokom nad portalom; timpanon
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.